Ste že prijavljeni v dom za starejše občane?

Kar pohitite, ker ponekod so čakalne dobe dolge tudi do 7 let, mi pa itak do 90. leta mislimo, da smo še premladi in preveč zdravi za takšne ustanove.

Življenjska doba se daljša, daljšajo se tudi delavne dobe, a vendar je naša družba vse bolj polna starejših in nemočnih ljudi. S to težavo se bo vsak od nas slej ko prej srečal in ko potrka na vrata, je šok velik, vprašanj nešteto, rešitve pa borne.

Moji starša sta še oba živa, oba dokaj zdrava (predvsem mama) in čeprav je oče že preko 7. desetletja, mama pa se temu že tesno bliža, še vedno niti pomislita ne za prijavo v kakšen dom upokojencev. Ne, onadva bosta živela še nadaljnjih 30 let, obdelovala vrt okrog hiše in seveda samostojno vzdrževala svojo hišo! Moj oče o domu ne želi niti slišati.

Starša mojega moža sta (bila) rahlo starejša in pred sedmimi leti je nepričakovano (kot, da je kdaj pričakovano) udarila bolezen in oče je ostal sam. Ker je na srečo znal opravljati gospodinjska opravila in tudi kuhati in ga je zdravje služilo, je svoje samostojno življenje nadaljeval v lastnem stanovanju. Občasno smo se obiskovali in nihče ni niti pomislil, kaj ČE …. kaj KO …

Å e leto nazaj je kolesaril, se vsakodnevno sprehajal in sploh zdravo in mirno živel. Potem pa iznenada težave z dvanajsternikom, operacija, težave s srcem … osteroporoza ….. padec … urgenca … domov … izpuščaji na koži …. bolnica … sladkorna … inzulin … medrol … zabuhlost obraza … težave s prostato … sum na kancerogeno … napotnica za operacijo v februarju 2008 … v začetku februarja iz neznanega razloga zvečer pade in zaradi nemoči obleži na tleh vse do naslednjega dne, ko zaradi neoglašanja na klice moj mož vdre v stanovanje in ga odpeljejo v bolnico. Pljučnica. 7.februarja je odpuščen iz bolnice, a se 10. vrne vanjo zaradi kapi v levi del telesa.

Upamo na najboljše, a vendar v tem trenutku je tast nepokreten, hrani se po cevkah, ni zmožen komuniciranja in potrebuje 24 urno nego. Četudi bi v naslednjem tednu izredno napredoval in veselo samostojno odkorakal iz bolnišnice, ga samega več ne upamo pustiti. Vsi v službah, vnuki po šolah, krožkih, domov prihajamo ob 6h, 7h zvečer, naše brezmočne starše pa pač ne moremo ob 6h zjutraj nahraniti, zakleniti nato pa jih ponovno odkleniti zvečer, pobožati po glavi in mirno zaspati.

V dom za ostarele v Ljubljani se je prijavil pred pol leta. Celo! … A to nič ne pomeni, čakalne vrste so brezštevilne. 7 let so mu povedali.

Za vse tiste, ki jih kaj podobnega še čaka lahko posredujem nekaj informacij, do katerih smo se v teh dneh priborili ob nasvetih prijateljev, brskanju po netu in pogovorih s kliničnim osebjem.

Rešitve je možno iskati na različnih nivojih:

  • Nega in pomoč na domu. To organizirajo pristojni centri za socialno delo oz. tam dobite informacije o institucijah, ki se s tem ukvarjajo. Pošljejo vam na dom osebe, ki pomagajo na domu prizadetim in svojcem. Sami smo ugotovili, da žal takšna opcija za nas tokrat ne pride v poštev, saj takšna nega obsega maksimalno 4 urno pomoč na domu, mi pa potrebujemo stalno prisotnost usposobljene osebe.

seznam usposobljenih za nego pomoči potrebnim

Zavod za oskrbo na domu

  • podaljšano bolnišnično zdravljenje. Baje takšna zadeva pride v poštev, ko bolnika še ni možno prepustiti domači oskrbi, bi njegova hospitalizacija terjala daljše bivanje (mesec ali več), a se vseeno pričakuje rehabilitacija – torej ni le nega obstoječega- končnega zdravstvenega stanja določene osebe.

Bolnišnica v Sežani

  • Sprejem v dom. Sami smo najprej razmišljali o Ljubljani ali okolici Ljubljane a na koncu dojeli, da bomo veseli česar koli, kjer koli v Sloveniji. Povsod se čaka in čaka. Prednost imajo okoliški prebivalci in tisti, ki so že na čakalni listi.

Seznam vseh socialnih domov v Sloveniji z listami čakajočih. Kasneje smo ugotovili, da to niso vsi domovi in da podatki o listah čakajočih tako ali tako nimajo nobene povezave z realnostjo. BTW jaz sem seznam potegnila v excel in ga sortirala od najmanjše številke proti največji in nato klicala vse označene z 01 in takšne do 10, a vsi do zadnjega so mi povedali, da je lista čakajočih tudi pri njih precej visoka. Nekateri so me celo zavrnili, da ne dajejo nobenih podatkov, dokler ne vložimo prošnje za sprejem v njihov dom. Med drugim so nekateri domovi vnešeni 2x, enkrat s številom čakajočih nad 400 in drugič z 0 (!).Žal skupne ustanove, ki bi regulirala potrebe in proste kapacitete širom cele Slovenije, še ni.

Koristne informacije v povezavi s socialnimi zavodi

Konec koncev pa je moj prvi nasvet tak, da se prvenstveno posvetujete z zdravnikom v bolnici! In to vztrajno in večkrat. Več ko sprašujete, več podatkov boste dobili in po možnosti od različnih zdravnikov. Nekateri so manj zgovorni in govorijo zgolj o zdravljenju, drugi so bolj zgovorni in na vprašanje o tem, kaj se predvideva ob odhodu iz bolnice celo sami predlagajo, da vam čim hitreje pripravijo dokumente in izvide za iskanje ustrezne nege.

Mi smo informacijo dobili že drugi dan in z izvidom trenutnega stanja, kjer je napisano tudi, da je bolnik nepokreten in potrebuje stalno nego, z nekakšno izjavo o tem, da bolnik ni sposoben odločati v svojem imenu ter nekakšno napotnico za svetovalno socialno službo, sva se danes z možem napotila k prijaznemu zdravniku, ki deluje v stari stavbi stare travmatološke klinike in ima na vratih naziv Socialna služba.

Sicer pogrešam bogato spletno stran in podatke, ki jih je mogoče dobiti tam, a vseeno jim prijaznosti in posredovanju veliko koristnih podatkov nikakor ne gre očitati. Gospod naju je opremil z mnoštvom kopiranih podatkov, kjer so zapisani vsi (!) domovi ostarelih občanov v Sloveniji in to takšni pod okriljem socialnih služb, takšnih verskih (Karitas ipd) do samoplačniških in celo takšnih, ki jih šele gradijo.

Za vlogo se potrebuje:
-fotokopijo pokojninskega odrezka
-predlog zdravnika za sprejem v dom (tukaj je malce administracije … a vseeno … oddelčni zdravnik napiše diagnozo, ta se odnese zdravniku v socialni službi in on napiše nov predlog ter ga SAM pošlje direktno domovom, kamor bomo vložili vlogo za sprejem)
-prošnjo za sprejem v dom (obrazec se dobi v socialni službi ali tukaj)
-fotokopijo osebnega dokumenta
-v našem primeru, ko tast ne more več sam podpisovati vloge potrebujemo še potrdilo o odgovorni osebi (spet nekaj letanja na nek socialni urad na Podmilščakovi 20 Bežigrad, kamor dostaviš nekaj papirjev …)

Priporočajo, da se prošnje razpošlje vsaj na 10 ustanov, ki imajo krajšo čakalno listo (informacijo ustno poda zdravnik v socialni službi) nato pa tedensko klicati in spraševati ((beri gnjaviti in težiti). Baje se da v kakšnih prekmurskih krajih (!) priti do proste kapacitete v roku enega meseca (!).

No, medtem osebe seveda ne zadržijo v bolnici. Lahko ga namestiš (baje, ker še nimam konkretnega podatka) v dražjih različicah samoplačniških domov kot je npr. ta hotel v Renčah pri Novi Gorici in kasneje opraviš za bolnika naporno selitev v upam da kakšno prekmursko vas (seveda pišem to ironično).

Priporočam, da si že danes v svoje računalnike vnesemo opomnik, da na svoj 65. rojstni dan vložimo prošnjo za želeni dom v okolici, ki smo je vajeni in v dom, ki nam bo všeč in ne le da bo “na voljo” in tako bomo morda na dan, ko nas pri kakšnih 80+ začnejo pestiti zdravstvene težave, celo imeli rahlo prednost pri sprejemu!

  1. ko sem preverjala jaz, so bili takšni 4 domovi [↩]

Bi glumili študenta?

Danes me je poklicala tale punca, ki je še nisem uspela spoznati osebno, ampak mora biti fejst baba, ker so bile ob njenem rojstvu zvezde baje podobno postavljene, kot pri mojem. Ma, saj ne vem točno, ker se na tele zadeve prav nič ne spoznam, a nekaj bo že na tem, če ima punca rojstni dan na isti dan, kot jaz.

Prosila me je, če priskočim na pomoč pri tem projektu. Z veseljem, res z veseljem, sploh po tem, ko sem videla, da naj bi pomagala tako, da bi glumila študenta. Ej, če mene pri mojih 42 vabijo, da glumim študenta, potem mora biti stiska res huda 😉

A vendar, kljub temu, da bi res zelo rada, da sem se pred časom celo sama ponujala za pomoč in sploh se mi vse skupaj zdi sila zanimivo, žal tokrat ne morem pomagati … vsaj s svojo prisotnostjo ne … in to 2x ne morem.

Prvič ne morem, ker bi po vseh pravilih v soboto morali drveti na smučarske počitnice. Drugič pa ne morem, ker morda niti s temi počitnicami ne bo nič, ker imamo v družini nepričakovane resne zdravstvene težave z mojim tastom. Upamo, da se bo zadeva lepo razrešila, vendar v tem trenutku res ne kaže tako, da bi jaz lahko brezskrbno skakala po raznih filmskih kadrih.

A pomagam lahko vsaj tako, da povabim vse, ki vas zanima in imate v nedeljo kaj časa … skratka poglejte si podrobnosti tukaj … in mislite name!

Intervju

Naj najprej povem, da sem morala kar nekaj časa razmišljati, kako se tale angleška poslovenjena besedica zapiše. Inter … ok, to mi je še šlo, a view me je popolno izmučil. Torej sedaj vem, vju je pogled po slovensko. Kako lep vju je bil danes iz Å marne gore! Ohkrščenmatiček!

Ampak ne bom sedaj o (ne)lepih slovenskih besedah ampak o zvrsti, ki jo res zelo rada prebiram. Obožujem interVJUje. Blogorola v tiskani različici bi najbrž kmalu končala nedotaknjena, če v njej ne bi vsakič objavili tudi kakšen interVJU.

tudi blog Odkrito-razkrito me privleče le zaradi njenih odkrivanj blogerjev, najbolj pa mi je žal, da so intervjuji Katje Lenart, objavljeni na Vesti, neslavno končali. Baje razprtije, očitki in fovšija …

Ah, a vseeno nekaj jih je le nastalo in naj bodo dodatno zaznamovani tudi tukaj:
Simona Rebolj – razvpita tečka
Gregor Fras – urednik Blogorole
Fish – ljubitelj dobrih rib
Chef – samooklicani nergač
Zloba – Sanja, ki ni niti malo zlobna
Človek – B(l)ožiček
Vlatka in Grison – dva prijazna
Rok Kašpar – duhoviti mladenič

Poleg blogerskih intervjujev imam seveda rada tudi druge. Ravno sedaj mi je pod roke prišla zanimiva knjiga. Ja, Žiga, tudi jaz jo imam in še posebno sem vesela, da zgodbo po zgodbo prebira tudi naš Jaka. No, začel je pri športnikih seveda.

Iz takšnih zgodb se da veliko naučiti in to na zanimiv in lahkoten način.

Naj par besed posvetim Blogoroli

Sram me bodi! Do danes nisem še prav nič napisala o tiskani Blogoroli.

Danes me je zapekla vest in naj bo … nekaj besed namenjenih tej izredni ideji.

Kljub temu, da prenašam laptop kamor koli že, da ga brez sramu potegnem ven tudi v kakšnem lokalu, pa še vedno najbolj prisegam na dobre stare cajtnge. Pri nas smo itak zbiralnica tiskanega papirja. Knjige, še več pa revij in časopisov se valjajo vsepovsod. No, ni ravno tako hudo, ker te stvari vsakodnevno spravljam na kupe, a vseeno, če bi morali zategovati pas, bi lahko temeljito prihranili že s tem, da popolnoma ukinemo takšno in drugačno duhovno hrano.

In z idejo o tiskanih blogih, so mene res zelo osrečili. Blogorole nikoli ne berem doma, čeprav jo dobivam v domač nabiralnik. Vtaknem jo v torbo in jo prebiram po obrokih od začetka do konca ob jutranjih kavicah.

Vsebina sama … no, ja … se bere. Mene ni v njej 🙂 No, saj se sploh ne trudim. Nekako mi ni do tega, da pišem na ukaz. Do sedaj nisem še zapisala niti enega posta na temo, ki je bila predlagana. Ponavadi razmišljam o tem in bi čez kakšen teden ravno na to temo imela kaj povedati, a se mi ne da še enkrat pogrevati že 100x pogrete juhe.

Papir – sem že videla kaj bistveno boljšega. Mi je prav hudo, da se ta časopis tiska na tako1 neatraktivni kvaliteti papirja.

Najšibkejša točka pa je vsekakor dosegljivost. Nisem študent, zato nimam po faksih kaj iskati, tudi na postajah me niso videli že najmanj 20 let, tako da sem bila prisiljena Blogorolo naročiti si na dom, če sem jo sploh želela kdaj videti od blizu. No, ja, na ta način kakšne množične razširjenosti ni za pričakovati, kajne? Dogovor s City magazinom, Žurnalom24?

  1. saj ne vem, če obstaja sploh manj kvaliteten [↩]

Bomo videli!

V neki vasi je oče svojemu sinu za 14. rojstni dan kupil konja. Vsi so bili navdušeni in govorili, kako dobro je to, le stari mož je rekel: “Bomo videli!”

In res čez nekaj mesecev sin pade iz konja in si zlomi nogo. Vsi vaščani se držijo za glavo in pravijo, kako grozno je to, le stari mož pravi: “Bomo videli!”

Pa pridejo v vas po vojake in vsi fantje morajo v vojsko, le ta mladi fant ostane doma, ker ima zlomljeno nogo. In vsi pravijo, da je to dobro, le stari mož ponovno pravi: “Bomo videli!”

In tako naprej. Ta zgodba bi bila lahko še krajša in bi se glasila: “Vsaka palica ima dva konca”, a na to temo je Tom Hanks tokrat igral v filmu s politično vsebino, ki so jo v Koloseju opredelili, kot komična drama.

Ja, točno to je, ta na začetku meni rahlo dolgočasen, kasneje pa film, ki je izredno zanimiv in prežet z dobrimi in duhovitimi dialogi. Predvsem pa ima dober konec, ki je naju z Jako za nekaj sekund še kar prikoval na sedež.

Film je sicer dober in ga priporočam, je pa seveda še ena hvalnica, oz. morda v tem primeru celo opravičevanje in razlaga vesoljnemu svetu, zakaj Amerika tako rada “pomaga” drugim državam pri bojevanju s sovražniki.