Jaoooo!
Ribarjenje sprošča
Baje. A jaz tega ne vem, saj mislim, da bi po večurnem stanju brez temeljitega pogovora, buljenju v gladino vode in čakanju, da nekaj cukne in zagrabi … če pa pomislim, da naj bi na vabo natikala celo neke črve, ne, ne, ribarjenje res ne bo moj način sproščanja!
In kaj sprošča mene?
Tek, nekoč sem uživala v teku. Ja, dokler nisem srečala tega strica.
Krojenje in šivanje. Uf, kako sem znala uživati v tem in še vedno bi šivala, če ne bi ostanki blaga in na tone nitk po celem stanovanju naknadno ustvarjali novega, večjega stresa. V šivanju in ustvarjanju sem nekoč celo tako uživala, da sem si sama sešila svoje poročno oblačilo … in to kljub javkanju moje mame, da to prinaša nesrečo. Hmja, v tem hitrem svetu, ko se ljudje ločujejo kar za hec, sem jaz še vedno v srečnem zakonu s tem istim možicem, s katerim sem se poročila pred več kot 16-imi leti in to v obleki, ki naj bi prinašala nesrečo. Wow, kaj bi šele bilo, če si tega ne bi sešila sama!
A zadnjič sem našla že davno pozabljeni način sproščanja. Risanje. Prijatelj me je prosil, če bi za nek njegov projekt1 poljubno porisala nekaj strani. Ne, ne, pojma nimam o risanju in nazadnje sem risala najbrž v osnovni šoli pri likovnem pouku ter po svojem zvezku, kamor sem čečkala modele oblačil, ki sem jih kasneje želela sešiti. Tokrat naj bi narisala karkoli … po navdihu. Ufff, kaj naj narišem po navdihu na 4 … no, še 2 pred tem, torej 6 strani. Vsaka naj bi bila drugačna. Na enega sem naredila kolaž fotk, na dva druga kar nekakšen vzorec. Ta mi je bil še najbolj na kožo pisan, saj nisem potrebovala drugega znanja, kot le občutek za detajl in barve, pri ostalih sem se pa želela preizkusiti pri konkretnejšem risanju. Pa smo se lotili risanja žabic in opic. Ej, vikend je poletel kot strela in naša dva sta se prav hecala iz mene, češ da sem popolnoma not padla.
Tukaj pa še linki na strani, ki sem jih izbrskala med tem, ko sem iskala nasvete kako se nariše žaba ali opica.
Recimo tale, ali pa tale, pa tale.
No, še vedno mi ostane tudi tale moj blog, kjer se lahko sproščam po mili volji. Aja pa še tale. Pa tale tudi. 🙂
- ki ga tokrat še ne morem razkriti [↩]
“Ves svet je krasen, ampak …
… če prav dobro pomislim, mi je Evropa še najbolj všeč”, je imel navado govoriti starejši kolega v moji prvi službi.
In potem je nadaljeval: “Ja, ja, saj mi je cela Evropa všeč, ampak …. če prav dobro pomislim, mi je še najbolj všeč Jugoslavija1.”>
Pa se ni ustavil. “in če dobro pomislim so pravi ljudje le v Sloveniji.”
“Pa še to ne vsi. Najboljši so tukaj na tem koncu centralne Slovenije.”
“Pa še to ne vsi. Najboljši so v Domžalah2.”
“Pa še to ne vsi. Le tisti na blščjj cesti.”
“Pa še to ne vsi. Le tisti na številki 9993”
“Pa še to ne vsi. Le tisti v 4. nadstropju.”
“Pa še to ne vsi. Le tisti v stanovanju št. 3”
“Pa še to ne vsi. Le tisti z jajci.”
“Pa še to ne vsi. Če prav pomislim čisto prav zelo so mi tam všeč le tisti nad 40 let, drugim bi že imel kaj povedati”
Jah, takole nekako je predvidel usodo naše Juge pa morda celo Slovenije, ki bi se sedaj rada razdelila na 14 (!) pokrajin. Vsaka pokrajina pa naj se potem razdeli še na najmanj 134 občin in vsaka občina naj se osamosvoji, ker bodo itak ene ogrožene od bogatih, druge tabogate pa se bodo čutile ogrožene, ker bodo morale stalno odpirati malho in hraniti tiste uboge reveže, ki itak ne bodo nič delali in se že danes šlepajo na tapridne.
Skrajni čas, da ustanovim svojo samostojno državo!
Ko bom velika bom ….
Magistra! To sem govorila pri svojih sedmih, osmih letih. Ne, ne, nisem imela v mislih magisterija, ampak poklic farmacevta. Moja teta je bila diplomirani farmacevt, vodja ene ali več lekarn v Kamniku in okolici in ob nočnih dežurstvih je preko noči vzela k sebi v lekarno mojo sestrično in mene. Spali sva v neki majceni sobici z majhno priročno posteljo in v tej avanturi nadvse uživali. Doživetje, ki mu ni bilo para!
Ko bom velika, bom tudi jaz tako cenjena, kot moja teta, ki jo vsi ogovarjajo z gospa magistra, ki lahko dela ponoči in ima opravka s toliko čudovitimi flaškami! No, saj veste, ko smo prišli do periodnega sistema, me je minilo še zadnje veselje, ki sem ga pred tem še morda gojila do tega poklica. Kemija, brrrrr!
Naslednji poklic, ki sem ga sanjala, je bil novinarski. To so bile že realnejše sanje. V osnovni šoli na predmetni stopnji smo imeli učiteljico slovenščine, ki je bila ….hmmm ….. lepa. Res, lepa je bila! No, tukaj ni ravno govora o neki manekenki ali fotomodelu, a vseeno za učiteljico slovenščine … no, za učiteljico nasploh …. sploh v tistih socialističnih časih, je bila pač …fejst. Ne, ne, nobenih napačnih misli, prosim! Gospa1 se je predvsem oblačila v izredno modne in lepe cunjice. Elegantno, urejeno in vedno v nekaj, kar ni bilo mogoče dobiti niti v Trstu, kaj šele v naši modno zakotni Sloveniji. Tam nekje leta 1976 je gospa nosila črne lakaste škornje! Å e vedno se jih spomnim2 .
Nevenka Drusany ji je bilo ime in to ime sem te dni zasledila celo na naslovnici nekega učbenika za slovenščino in očitno moje otroško občudovanje ni temeljilo le na občudovanju oblačil, temveč je gospa obvladovala tudi svoje poklicno poslanstvo. Tega takrat s svojimi otroškimi očmi niti nisem znala presoditi, vem le, da sem naravnost z navdušenjem čakala na vsako uro slovenščine, ko bom lahko ponovno opazovala njen stil oblačenja. Jah, najbrž je bila v mojih poklicnih sanjah takrat prepletena tudi želja po modnem oblikovanju, ki pravzaprav ni nikoli izginila, a tudi nikoli prav močno udarila na površje.
In ker tudi moje znanje Slovenščine ni bilo ravno na psu in me je pri pisanju spisov rada pohvalila, sem jaz ob njenih pohvalah še bolj cvetela. Novinar bom, pisala bom kolumne v časopisih in revijah! Kaj vse lahko naredi pohvala občudovanega človeka! Niti slučajno nisem želela izneveriti njenega zaupanja in tako sem se za spise vedno močno trudila, pisarila po vseh šolskih občilih in bila resnično še ob vpisu na gimnazijo prepričana, da bo novinarstvo moj bodoči poklic.
A glej ga vraga, na gimnaziji je bila moja učiteljica slovenščine, ostarela, napol slepa učiteljica, ki je bila tik pred upokojitvijo. Moj prvi spis je bil od prvega do zadnjega stavka popravljen z rdečim kulijem in prav slabo ocenjen. Pisala sem neko napeto zgodbo in v ta namen uporabljala sedanjik. Tako nekako: In tečem, on za mano. Drži me za roko, vleče k sebi ….itd. Vsak stavek mi je v celoti popravila in ga nad mojim pisanjem še sama zapisala v preteklem času, češ saj se zgodba dogaja v preteklosti. Potonile so mi vse ladje in slovenščina ter pisanje spisov so odšli na isto pot, kot kemija in fizika … med nebotigatreba predmete.
Le kdaj za vraga me je kdo navdušil nad ekonomijo?! 🙂
Sicer pa o tem pišem na osnovi opazovanja svojega sina. Danes obožuje jezike. Angleščina je zakon. Letos je za izbirne predmete izbral obe možnosti tujih jezikov francoščino in nemščino. Oba ga veselita in posledično temu so ustrezne tudi ocene.
Lani je v ta sklop pasala tudi slovenščina. Letos pa ….hmmm ….. ne vem …. druga učiteljica, druge navade, drugi porivi. Žal, prav žalosti me, ker vem kako rad se pisno izraža, a letos tega veselja ni več. “Me sploh ne opazi”, pravi … “moj stil pisanja ji ni všeč”. Å e dve tri leta takšne učiteljice in morda se iz družboslovca popolnoma preusmeri v navdušenca za kemijo in biologijo 😉
Slepota hladilnika??
Ali pa slepota v hladilniku? Ali pa zamrznjena slepota? Ali pa preprosto: #$##!!@#$ spet ta butast desc!
Se vam je že kdaj zgodilo ….ne, ne, takole bom vprašala: se vam non-stop dogaja, da vas vaši moški sprašujejo kje za vraga spet visi njihov črn rekelc suknjič? Ali pa tole, tole je še bolj pogosto: “Miiiiiška, kjeeee je jogurt?” Seveda tip ima odprta vrata hladilnika, gleda vanj, pred nosom pa na drugi polici levo stojita vsaj dva lončka jogurta.
No, jaz imam te vaje non-stop, ker imam dva moška pri hiši, dve bivalni nadstropji, kar pogosto povzroči moje nepredvideno korakanje po stopnicah gor in dol (ja, ja, saj vem, da sem želela, da mi pomaga pri hujšanju) in oba imata isto bolezen, ki se baje imenuje hladilniška slepota.
O definiciji te bolezni sem ravnokar brala na e-mailu, ki ga vsak dan dobivam s te strani. Brezveze, enkrat sem se prijavila, ker se mi je zdelo zabavno spoznavati nove ….sploh pa urbane, moderne … angleške besede. In tako vsak dan dobim v svoj nabiralnik novo bedastočo. In tole sem dobila včeraj:
Urban Word of the Day
January 27, 2008: refrigerator blindness
Selective loss of visual acuity in association with common foraging of the refrigerator. Predominantly seen in children and males.
“Honey, where’s the orange juice?”
“Are you blind? Second shelf on the right!”
“Sorry, must be that pesky refrigerator blindness again…”
No, pa povejte, če ni takšno pridobivanje znanja koristno in predvsem zabavno?!

