Eto, vedela sem, da obstaja močna in večna ljubezen!!!

Sem romantik. Ja! Rada gledam romantične filme in se ob njih popolnoma raznežim in včasih … za trenutek …. za majhen majceni trenutek ….. verjamem, res verjamem, da obstaja večna ljubezen in da obstajajo princi na belem konju.

In danes imam to potrjeno!

Jah, ta princ ni ravno poročen z mano … pa v bistvu ni niti princ, prej mogoče princesa ….. no, ampak po vseh lepotnih normativih bi to teto tudi res prav težko uvrstili med princese 🙂

A vseeno zgodba je nadvse romantična in lepa in ni Grimmova. In je čisto resnična. No, če gre verjeti televizijskim posnetkom. Tako kot ponavadi sem tudi danes le z enim ušesom in enim očesom1 spremljala dogajanje na televiziji. In v enem trenutku ujamem informacijo o gospodu iz Poljske, ki se je po 19 … devetnajstih …. DEVETNAJSTIH letih zbudil iz kome!
Informacij pred tem nisem slišala ….kao neka nesreča in ata je pri svojih štiridesetih padel v komo. Teta je ostala s štirimi otroki in atom, ki je vseh 19 let ležal z odprtimi očmi in …. ja, … in nič. A ta teta je verjela, da se bo nekoč zbudil. Halo??!!!

Ne moreš verjeti! Resnično je gospa ob svojih štirih otrocih, vseh 19 let doma negovala še tega uspavanega princa Trnuljca. Baje ga je masirala in mu mogoče dala še kakšen poljub v upanju, da se bo zbudil.

Potem … ja spet nisem pozorno gledala televizije ….. ampak so ga kao odpeljali v bolnico in tam je stric začel nekaj migati …. in se je zbudil.

Ata se sedaj čudi kaj vse se je v tem času sremenilo in se počasi vklaplja v normalno življenje. In na koncu oba povesta, da imata le to željo, da se z roko v roki kmalu sprehodita po ulicah njunega kraja.

Pa če to ni lepo in nadvse romantično!

  1. hvalabogu za takšno razporeditev, kjer imamo kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo v enem prostoru [↩]

Oh ti deževni jesenski dnevi!

Je to povezano z vremenom, jesenjo, mojim rojstnim dnem1 , čistim slučajem ali mi ponovno nekdo želi nekaj povedati?

Zadnje čase so moje misli okupirane z razmišljanjem o smislu življenja, njegovi minljivosti, usodi, če ta obstaja, zdravju in skrbi zanj, če to pravzaprav sploh znamo ali smo sposobni početi.

Naj vam najprej zupam, da živimo v Sostrem in skorajda ne mine dan, da ne pomislim na mladega fanta, ki ga je enkrat junija pokosila kosilnica. Vozim se mimo travnika in v dneh, kot so tile, preprosto ne gre brez misli na ta tragičen dogodek. Medtem, ko je oseminštiridesetletni kmet s kosilnico kosil visoko travo, sta se v njej skrivala dva fanta. Kmet fanta Jakovih let ni opazil, fant kosilnice ni slišal in ….. Usoda? Jokala sem, ko sem brala novico, čeprav te družine ne poznam. Danes vsakič pomislim predvsem na oseminštiridesetletnega gospoda, ki živi s sliko nesreče, ki se mu je pripetila tega usodnega lepega poletnega dne. Baje2 je gospod doživel popoln šok in je nekaj dni zatem bil psihično popolnoma strt. Le kaj se danes dogaja z njim?

Toše Proeski in njegova nesreča; enako, kot pri prejšnjem primeru je najhujša tragedija tista, ki doleti umrlega, vendar tudi tu je usoda zaznamovala še nekaj “spremljevalcev”. Usodni trk se je zgodil med vožnjo, ko je avto vozil njegov prijatelj. Danes sem prebrala, da je ta voznik, prijatelj ob posredovani mu žalostni novici, poskušal skočiti skozi okno.

Kolega, ki je umrl nekaj dni nazaj. Pravijo, da je za mater nekaj najhujšega, ko pokoplje svojega sina, saj je pričakovano, da svet zapuščajo najprej starejši in tako že odrasli otroci pokopavajo svoje starše. Danes bodo starši pokopali svojega sina in hkrati bo sin zapustil svoje 3 mladoletne otroke.

Pri trinajstih letih se mi je od nekje iznenada pojavila oteklina, ki je izgledala, kot da je mumps a ker po nekaj tednih ni in ni izginila so me starši peljali k zdravniku. Pregledi sem in tja, minevali so meseci in po pol leta pregledovanja, so me starši pospremili v bolnico. Otroška bolnica, Vrazov trg, oddelek C … oddelek za bolnike z rakom. Niso me operirali, niso me obsevali … ne vem natančno kaj se je dogajalo, saj so me takrat tretirali, kot otroka in se o tem z mano ni nihče pogovarjal. Zgodba se konča tako, da me po dveh tednih bolnice odpustijo …. brez operativnega posega, brez obsevanja, brez zdravil … oteklina je čez nekaj tednov izginila …sama od sebe …. ???

A tukaj sem želela razmišljati o občutkih mojih staršev. Le kaj so doživljali ob pogovorih z zdravniki? Od kje jim moč, da so meni vztrajno kazali le vesele in brezskrbne obraze?

Danes sem brala prispevek DrMagnuma. Ne morem mimo tega, da ob tem ne pomislim na čustva in občutke “stranskih igralcev”, tistih staršev, otrok, prijateljev, partnerjev ali celo naključnih usodnih akterjev v igri našega življenja. Čeprav na prvi pogled izgleda, kot da je glavna zgodba le ena, okrog nje pa nešteto manjših spremljajočih jo zgodbic, a vendar se mi zdi, da so vse enako pomembne, vse enako glavne. Nekatere so tragične, druge so junaške, tretje so vesele.

Zgodba DrMagnuma je zame junaška, občudujem moč te družine, čeprav nikogar od njih ne poznam osebno, a vendar me moč te družine navdihuje z vero, da se takšne zgodbe končajo srečno in da bo tudi teh jesenskih deževnih dni enkrat konec.

  1. ki žal ob vsakokratnem dvigu številke, ne vzbuja več veselja [↩]
  2. to je trač in nepreverjena informacija [↩]

Blondinka se prebija skozi čare računalniških trikov

Tkole, sem en firbec, ki vedno pogleduje čez sosedovo ograjo in ko vidim novo zelenjavo na sosedovem vtričku, hočem to imeti tudi sama. In potem vrtam in gledam in iščem in težim …. ja, ja, kdaj komu in se oproščam za nadlegovanje že vnaprej in za nazaj …

Torej tokrat sem se spopadla z vtičniki.

Takole se začne cela zgodba.

Greš na tole stran.

Jaz imam blog na WordPressu tako, da sem tam že registrirana, ostali pa se morajo najbrž prijaviti, če želijo kaj dol pobirati.

No, ko si na strani, ki ti ponuja različne plugine – lepo po slovensko: vtičnike1 , se moraš prebiti in najti tistega, ki ti odgovarja. Jaz sem imela ob sebi svetovalca, ki mi je skrajšal pot brskanja in povedal, da se tista zelenjava, ki sem jo že videla pri njem pa pri njej tudi, imenuje Footnotes. Torej sem v kvadratek za iskanje vpisala prav to besedico in dobila link na tole zadevico.

Kliknila sem na “Download plugin” in programček, ki je zazipan2 odprla s programom, ki je temu namenjen 🙂 Ta programček mi je podal možnost, da plugin razširim in ga kar sproti shranim tam, kjer ga bom kasneje našla. Torej “Razširi v”3 in potem pač klikanje po direktorijih4 in ok. No, to je šele začetek Kristusove krvave poti 😉

Takole smo stvar “dolsneli” zdaj jo moramo pa še “gordati”. Na naš blog, seveda.

Predvidevam, da obstajajo različni načini ….. no, jaz vam znam pokazati le tega svojega o katerem me je res potrpežljivo podučil že zgoraj omenjeni svetovalec. Hvala, hvala.

Opozorilo: Tile napotki veljajo za tiste, ki imate lastno domeno in se lahko po mili volji izmišljujete traparije, ki bi jih na blogu spreminjali, ostali žal …. žal …. ste omejeni s tem, kar vam omogoča vaša tema in vaš gostitelj. Če imate lastno domeno , morate ob tem dobiti tudi nekaj podatkov za dostop do strežnika, kjer se nahaja vse kar je povezano z vašim blogom.

Sedaj je treba tale plugin nekako spraviti na FTP strežnik, kjer imamo naš blog. To se seveda počne spet preko enega programa, ki je temu namenjen. Baje je najboljši in najenostavnejši program za takšne zadevice FileZilla, ki se ga da brezplačno sneti tukaj.

Ko imate FZ nameščeno in boste vstopili vanjo, se bo treba najprej povezati s strežnikom. Čisto zgoraj je potrebno vpisati podatke, ki odpirajo vrata sistema:

  • address; naslov do vašega FTP strežnika, ki naj bi po kmečki logiki bil takšen: ftp.imetvojedomene.com
  • user; uporabniško ime … pač nekaj kar vam bo povedal gostitelj
  • password; geslo za vstop … kot npr. moje 141019655
  • port; vpišete 21, kar je baje standardni port za dostop do FTP strežnika

Stisnete gumb Quick connect in če vam je uspelo, vas vrže točno tja, kjer se začne vaš spletni prostor na gostiteljevem FTP strežniku.

Ko boste v FZ vstopali naslednjič, ne delajte iste napake, kot jaz, ampak kar takoj kliknite Quick connect. Sistem si je že zapomnil vse vaše podatke, ki jih ni treba vedno znova iskati po vseh vaših starih mailih in dokumentih :).

In zadeva, ki jo vidite na ekranu je sledeča: itak vam ni nič jasno, kr ene mapce in dokumenti. Don’t worry, tudi meni ni bilo, pa sem kljub svoji barvi las6 zadevo dokaj hitro osvojila. Jan, ane, ane?? 🙂

Torej na levi strani ekrana je vse kar imate na svoji mašini in ima nekje zapisan naslov “Local site” in na desni vse kar se nahaja na FTP strežniku in ima zapisan naslov “Remote site”.

Sedaj bomo tisti plugin iz leve nesli na desno. Ampak previdnost je kaj že ??? božja mast, a?

Tale FZ je sicer super stvarca, ki kopiranje iz mašine na FTP strežnik omogoči le s potegom miške, a kaj ko zna ravno ta enostavnost močno zakomplicirati življenje povprečne blondinke.

Najprej poglejte, kje konkretno se nahaja tale vaš plugin, ki naj bi se imenoval nekaj wp-imekonkretnegavtičnika7. Za tiste, ki pojma nimate8 , naj povem, da tista mapica in dve pikice zraven pomeni, da te z dvojnim klikom nanjo popelje eno stopnjo navzgor. Prenesti bo treba natačno tisto, kar smo prej “dolsneli”, torej, če smo presneli cel kup stvari, ki se nahajajo v mapi, bomo tudi na FTP strežnik prenesli ves ta “kup” z osnovno mapo vred. Tole smo le malce preverjali in se sprehajali, naredili pa še prav nič.

Sedaj se sprehodimo še po desni strani. Najti moramo prav konkretno mesto, kamor bomo postavili ta naš vtičnik. Takole nekako gre pot do prave mape in seveda ista stvar za mapo z dvema pikicama 🙂

  • poiščemo mapo public_html; to je začetna mapa na strežniku, kjer se najbrž nahaja vaš blog
  • izberemo mapo wp-content
  • in v tej mapi še mapo plugins
  • in sedaj ko imamo na levi in desni pripravljena prava polja, gremo z miško na levo in vlečemo na desno. Å e eno opozorilo izkušene blondinke9

Yeeee, skoraj ste na cilju!!

Če ste ga zaj****i potem nič groznega … pač malo nereda po strežniku pa slabe volje, ker tega vtičnika še vedno ne boste mogli uporabljati.

Če pa ste uspešno sledili mojim napotkom, potem boste sedaj zadevo lahko opazili nameščeno na vašem blogu. In to tako, da boste odšli na vašo administrativno stran10 in tam nekje našli nek zavihek z imenom Plugins ali Vtičniki.

Povsem spodaj boste našli to, kar ste ravno namestili. Klik na activate in stvar je končana. Almost, almost 🙂

Sedaj jo je treba še znati uporabljati. No, za konkretno tole zadevico vam lahko kar jaz povem, da je treba zapisati besedico, ki jo želite označiti s takšnim komentarčkom …. in takoj za besedico klikniti en space pa dva oklepaja takšna ( in to eden za drugim pa space pa dva zaklepaja eden za drugim …takšna dva )

Vse kar ste zapisali med oklepaje in zaklepaje bo vidno v footnote-ih

Drugače pa je za navodila potrebno prebrati še readme file, ki smo ga “dolsneli” z vsemi ostalimi pritiklinami. V tem našem primeru je bil readme bolj klavrn in nas je le preusmeril na njihovo spletno stran, kjer so nam lepo zapisali kaj naj počnemo.

Sicer pa, če ste se prebili čez to, vam predlagam, da poskusite svoj blog obogatiti še s čim. Takole svetuje moj svetovalec 🙂

  1. Pa to baje nima nič opraviti z elektriko in vtikači ter vtičnicami, še manj pa s tistim na kar ste pomislili vi [↩]
  2. opet nekaj takšnega, kar ne znam spraviti v slovenščino [↩]
  3. ena ikonca zgoraj [↩]
  4. jaz imam pod Moji dokumenti odprt direktorij blog [↩]
  5. pa res mislite, da sem tako ubrisana, da imam geslo enako mojemu rojstnemu dnevu [↩]
  6. ki zdaj ni več čisto blond [↩]
  7. v našem primeru wp-footnotes [↩]
  8. tako nekako kot jaz [↩]
  9. ko nesete na desno stran, to spustite v prazno polje, ker drugače boste zmedeno iskali svoj “izdelek” [↩]
  10. nadzorno kaj vem kaj [↩]

Rada imam seminarje

Ampak ne tiste, ki jih organiziramo mi …. no, na tiste gledam pač drugače. Kritično, vidim kako zavesa visi, kako slaba je pretočnost ljudi na vhodih, kako zvočniki škripajo in ob vsem tem pozabim na vsebino. Nekoč sem dobesedno sanjala o tem, da bi lahko poslušala predavanja na temo osebne rasti, a danes, ko imam tega na tone, same vsebine skorajda ne slišim.

Zato pa grem toliko raje na kakšno predavanje, ki ga organizira kdo drug. Tam dam vse štiri od sebe, opazujem napake, ki jih naredijo drugi …. hehe….. in poslušam.

In danes sem bila na Andy Owen-u. Všečno.

Tisti, ki me poznajo vedo, da vedno …. no, skoraj vedno dodam “ampak” in da pri meni pohvala brez besedice “ampak” pomeni, da me je nekaj res navdušilo in da tudi z največjo muko, švicanjem in brskanjem po smeteh, nisem našla niti najmanjše opcije, da dodam besedico “ampak”.

No, tokrat je takole: Andy Owen me je navdušil, ampak …. hehe …

Lani sem se kot popoln laik prijavila na tekmovanje v direktnem marketingu. Laik, ker še nikoli nisem prebrala nobene knjige na temo marketinga, a entuziast, ker me je marketing vedno privlačil in sem vedno rada pisarila zadevice, ki so imele na koncu tudi kakšen prodajni učinek. In vzporedno z mojim lastnim trudom in učenjem preko poskušanja in ustvarjanja, sem bila deležna tudi nekaj vzporednih predavanj na to temo. Požirala sem jih in absorbirala vsako najmanjšo podrobnost.

Format pisma, ki naj bo narejen po neki standardni formi: zgoraj slika, tik pod njo odebeljeni naslov, še pod njim malce manjši podnaslov in nato tekst, ki je najbolje, če je enakomerno razdeljen v tri kolone. Na spodnjem desnem koncu naj bo dodan kupon. Na prodajno pismo je potrebno zapisati vse možne različice kontaktiranja (telefon, faks, naslov ….). Najboljše črke so serifne. Prodajno pismo je lahko (najbolje da je) dolgo. Prodaja zgodba. Ne govorite o sebi in vašem podjetju, ampak o tem kaj stranka (kupec) pridobi z vašim produktom (uslugo) …. itd. itd.

In tokrat je vse to Andy Owen ponovil. Super, krasno … utrdil je moje znanje in to na sproščen in duhovit način.

Za nekoga, ki lani še ni uspel slišati Aleša Lisca je bil najbrž Andy Owen fenomenalen, zame je bil nekdo, ki me je za en dan odtegnil od službenih vsakdanjih problemov, nekdo ki me je kar nekajkrat nasmejal, sicer pa utrdil že pridobljeno znanje od lani.

Aja, ponovno sem prijavljena na tekmovanje v direktnem marketingu. Zakaj? Ker je zabavno in nimam kaj izgubiti razen nekaj investiranega časa. Denarja mi tokrat ni bilo potrebno vložiti, saj sem lani dosegla dokaj dobro mesto (med 4. in 8.) in tako prejela finančni bonus, ki ga lahko uporabim za seminarje podjetja Lisac & Lisac in tam so mi del tega kar skompenzirali v prijavnino.

Se vidimo?

Bi podpisali?

Svak je zadnjič izjavil, da takoj podpiše pogodbo za določen čas za 77 kvalitetnih let življenja. Bi tudi vi?

77 let in niti dneva več?

Jaz najbrž bi pri 18-ih. Pri 45-ih bi morda že malce razmišljala, a bi na koncu vseeno potegnila čačko na papirju. Pri 60-ih bi morda že razmišljala, če ne bi vseeno raje pomaknila na 80. Uf, pri 76-ih bi prekleto močno razmišljala in tudi Zmagec me ne bi prepričal, da vzamem vse prisluženo in grem “domov”. In kaj če naslednje leto odkrijejo čudežno zdravilo, ki bo življenja podaljšalo na 100+ let …. kvalitetnih 100+ let?