Danes si, jutri te ni

O Toše Proeskemu so itak vsi pisali. Jaz ne bom, ker nimam kaj konkretnega povedati, razen tega, da me je tako kot vsakega drugega stisnilo pri srcu ob misli, da se je končalo življenje tako mladega in tako perspektivnega človeka. Ko smo se doma še vedno pogovarjali o Toši oz. o minljivosti življenja, nas udari še ena podobna zgodba, tokrat iz nam bližje okolice.

Kolega …. pravzaprav znanec, z njim sem nekoč hodila na tečaj Nemščine …. iz druge zgodbe pa bratranec naše svakinje, naš vrstnik, oče treh otrok, uspešen in izobražen človek, nagnjen k športnemu in zdravemu življenju, je v soboto umrl. Ni doživel prometne nesreče, ni umrl po dolgotrajni bolezni, umrl je v bolnici, iznenada, nepričakovano.

Nekaj mesecev nazaj je padel iz konja. BP, vsaj tako je bilo rečeno na pregledu, na katerega je šel takoj po padcu. Po nekaj mesecih se v glavi pojavijo bolečine in po nekaj naključjih in malce čudni zgodbi, ko ga v bolnici odslovijo, češ da ni nič nujnega, le uspe priti do slikanja glave, kjer ugotovijo v zatilju nek hematon, ki ga bi bilo potrebno odstraniti.

Dokaj brezskrbno odide na operacijo, kjer mu na operacijski mizi odpovejo možgani. Koma. Nekaj dni zatem aparature odklopijo in zgodba se tam zaključi.

?????!!

Je scenarij našega filma že kje zapisan?

Misel o minljivosti življenja mi ne gre iz glave. Danes smo tukaj, dogovarjamo se za snemanje videospota, za kosilo v okviru družine, morda smo partnerju obljubili, da gremo naslednji teden z njim na intimno večerjo, morda smo že plačali potovanje za naslednje praznike, imamo že nekaj postov napol zapisanih za objavo na blogu …. a vendar stvari ostanejo nedokončane, kajti jutri nas ni.

In ljudje so šokirani, se jokajo, se nas spominjajo …. a vendar zgodba se nadaljuje, le igralci se malce zamenjajo.

Zamujanje

Sovražim. Pika.

Nobena težava, če nekdo zamudi …. razumem… se zgodi.

Če pa nekdo zamuja …. stalno …. potem se pa to očitno dogaja in to povzroča še hujše kožne efekte od tega.

Å e bolj, kot če Tomaž zamudi na … ajde randi temu po xy letih res ne morem več reči 🙁 … torej, če zamudi priti ob dogovorjenem času na dogovorjeno mesto, kar se mu res ne dogaja ….zato pa se je najbrž tudi moje srce vnelo zanj 😉 …. ok, grem nazaj na začetek stavka: še bolj od tega, me moti, če zamujajo ljudje na poslovne sestanke. Ali še huje: če zamujajo zaposleni na službeni sestanek. Ali še huje, če na te zaposlene čakam JAZ!

Pri nas v službi se je že leta 1997 razvil virus, ki se ga ne da odpraviti in ta virus se širi in prenaša iz enega na drugega … nekateri so se nekoč proti temu že cepili in jih obide, imamo pa pri nas zaposlene nekatere, ki pa so kronično bolni in se jih ne da ozdraviti. Sem poskusila že z grdimi pogledi, grdimi komentarji…. lepimi komentarji ….. ne pomaga!

Zgodba sega že v preteklost, ko smo skoraj 12 let nazaj odprli naše podjetje in začeli zaposlovati ljudi.

Leto 1996: Jaz, telefon in fotokopirni stroj. Moji šefi Američani so imeli takrat sedež na Dunaju in uradne ure od 9h do 5h popoldne. Logično, da sem tudi jaz imela enak delovni čas … no, moj je bil od osmih, ker sem bolj jutranji tip in do devetih res nisem vedela kaj početi sama s sabo pa tja do 6h, 7h, 8h …..ker … ker …. ja, noro je bilo … pa ne noro dob’r 🙂 ampak noro velik’

Čez mesec dni smo zaposlili naslednjo osebo. Mojo mladostno prijateljico, ki to zdaj ni več …no, mladostna itak ne več, ker je mojih let 😉 ampak tudi prijateljica ne ….  ja, ja ravno oz. predvsem zaradi skupne službe, ampak o tem kdaj drugič, ali pa sploh ne,  …… ki je po “prijateljsko” postavila svoje zahteve češ, jaz bi že delala pri vas, a sem vajena gosposkosti in bogatih in poznih družinskih zajtrkov. Zato bi ona delala le 7 ur na dan in sicer od 10h do 5h.

Ni problema, jasno .. saj sva prijateljici in se razumeva … mene pa ne bo prav nič motilo, če imam zjutraj nekaj miru in tišine.

Naslednji mesec smo zaposlili naslednjo osebo. Dekle, ki se je javilo na oglas. Delovni čas od 9h-5h. Ni problema.

Leto 1997: 5 zaposlenih. Jaz prihajam ob 8:30, naslednja ob 8:45, 2 ob 9:00 in moja prijateljica ob 10:05

Leto 1998: 8 zaposlenih in želja “sindikata” da bi delovni čas bolj uskladili z začenjanjem dela v ostalih slovenskih podjetjih. Pridejo do mene s predlogom, da bi imeli delovni čas od 8h do 4h. Tudi moja prijateljica je videla prednost pri zgodnjih večerjah napram poznemu zajtrku, zato je svoj 7 urni delavnik zlahka premaknila na termin od 9h do 4h in od tam naprej začela v službo prihajat ob 9:15 🙂

Leto 1999: 18 ljudi. Sprememba delavnika je bila krasno sprejeta in ljudje so se hitro prilagodili zaključevanju dela ob 4h popoldne, tiste “Ä‘ombe” iz prejšnjih let pa so imele malce težav z jutranjim prilagajanjem in so svoj prihod na delo raztegnile v obdobje med 8:20 in 8:40. Baje strašna gužva ravno v tem terminu 🙂 Začuda je tudi moja prijateljica imela podoben prometni zamašek ob deveti uri in konstantno prihajala ob 9:30

Leto 2007: 11 ljudi, prijateljice že nekaj let ni več in delavnik je od 8h do 4h. Medtem je k nam v službo prišel tudi moj mož, naš Jaka je postal šolar, mi pa smo se preselili na lokacijo, ki s šolo nima avtobusne povezave. Torej mama Saša je taxi služba, ki se prilagaja urniku Jake in ker se Jaki pouk večinoma začne ob 8:15 in Saša ne mara zamujanj, je najbolje da se vrne h koreninam in začenja svoj delovni dan kao ob 9h, čeprav so Američani že leta 2000 odpeketali v Ameriko in je čisto vseeno kdaj začne, pomembno pa je morda le kdaj konča …… oz. da sem na voljo tudi ob času, ko je Amerika v službi 🙂

In vsi ostali? Hmja … kakor kdo …. nekateri (redki, redki) so se z mano pogovorili in navedli razumen razlog (dostava otrok v vrtec, šolo, prometne povezave iz bolj oddaljenih krajev) in ker čas prihoda v službo res ne vpliva na naše rezultate dela, smo se dogovorili za polurna odstopanja. Le, da sem jaz naivno mislila, da to velja tudi za konec službe 🙁

Drugi pa enostavno zamujajo. Zanimivo je to, da ponavadi zamujajo tisti na najmanj zahtevnih delavnih mestih ….. tisti, ki bi jih najlaže pogrešali kar vseh 8 ur 🙂 in če kdo kdaj kaj reče, je izgovor: “saj una tud zamuja!”

!!@?**!:.@!

Ko pa “una”naredi posel, ki nam prinese za kruh in za mleko za naslednje pol leta, takrat se pa nihče ne zgleduje po njej!

Saj vem, da sem obljubila …

da ne bom več kritizirala, ampak kaj, ko moram z vami deliti tole bučo 🙂

Berem Obraze …ja, ja … ok, ni neko strašno branje … ampak vseeno ajde vanj najbrž pišejo kakšni novinarji, ki jim za to celo plačajo, kajne? No in v tej reviji je članek z nekim kuharjem (Iztok Doma se imenuje in vraga ne vem kako se tole sklanja) Iztokom Domajem ?? 🙂 veleumna vprašanja pa mu postavlja Ajda Janovsky in eto pridem do stavka, ki sem ga morala kar nekajkrat prebrati, da sem doumela njegovo celotno težo in globino.

“Katera je bila prva jed, ki ste jo skuhali?”

Božek moj! Najbolje, da hitro zapišem v nek dnevnik kaj je prva stvar, ki jo je Jaka kdajkoli zapackal na kuhalniku ali kaj je prva risbica, ki jo je zrisal ali pesmica, ki jo je zapel, saj nikoli ne veš, kaj postane iz njega in potem slavni kuhar ali pevec ne bo znal odgovoriti na tako pomembno vprašanje. Valjda je Iztok Doma že ob pripravi prvega jajca na oko vedel, da bo nekoč strašanski mojster kuhe in jaz res ne vem, kako da si ni zapomnil svoje prve kuharske umetnine 😉

Jakna je skrivnostno poniknila

in pri tem je moja krivda popolnoma jasna in logična.

Tako nekako bi vse skupaj razložil inšpektor Monk: v torek zvečer so se Tomaž, Jaka in Saša sprehajali po mestu, vsak je imel zaradi prihajajočih hladnih dni oblečeno svojo jakno, seveda tudi Jaka tisto novo črno jakno, ki jo je ravno tisti dan “iztržil” od Tomaža. Zvečer, ko so se pripeljali domov je vsak tako kot ponavadi dal svoje oblačilo na običajno mesto: Tomaž je svojo temno sivo jakno obesil na vogal stopnišča, Jaka jo je vrgel čez kavč, Saša pa je svojo jakno v močno ciklamni barvi obesila na obešalnik in jo postavila na stojalo za jakne.

Naslednje jutro je Tomaž že ob 6h zjutraj odvihral v službo. Å e ves zaspan je z levo roko segel po jakno na mesto, kjer jakne ponavadi visijo … jasno na stojalo in obešalnike in zagrabil jakno v močno ciklamni barvi.

Jaka in Saša pa sta kot ponavadi norela, ker sta ponovno lovila zadnje minute pred odhodom v šolo ….. Saša je trogala kupe torb v avto, medtem ko je tulila Jaki naj že pograbi svojo jakno in se že spoka v avto. Seveda je Jaka pograbil temno sivo jakno, ki je visela na vogalu stopnic, ker je to najbližje izhodu. Ker Saša res ne komplicira in je hotela le v pravem času dostaviti Jako v šolo, je pograbila edino možno jakno, ki je še ostalo v stanovanju – črno jakno, ki je ležala na robu kavča.

V sredo se je v službi dogajalo kup stvari in zadeva je tam še malce zamegljena in nejasna, a dejstvo je, da je Saša ob koncu službe spet drvela, ker je morala Jako peljati na tenis, zato je na skupnem obešalniku v službi pograbila svojo jakno ciklamne barve in  ……. Jasno, ne?!

Edino kar ostaja še vedno težka uganka za inšpektorja Monka je to, kaj se je zgodilo… opsa: kaj je Saša naredila s tisto “odvečno” črno jakno.

  • Jo je tako kot ponavadi pozabila v avtu, sedaj pa se boji priznati resnico in jakno skriva?
  • Jo je iz jeze, ker nihče doma ne pospravlja in pod vplivom oddaje o varuškah, ki mečejo nepospravljene stvari v smeti, tudi ona poslala na smetišče?
  • morda pa jakna še vedno visi v službi in je Saša le zmedena ..tako kot ponavadi … in je ni opazila.

Ampak tudi to bo Monk kmalu razrešil 😉

Grrrrrr!

Takole pravim tudi jaz!

Včeraj sem spet igrala taksista …. torej iz službe na hitro skok v avto, do mojih staršev, Jaka uleti v avto … prej na zadnji sedež zabriše svojo gromozansko tenis torbo, ki žal sploh ne gre v prtljažnik mojega Minija, moja mama pa za njim vleče kup njegovih cunj, iz katerih se je že doma preoblekel v športna oblačila za trening. Ker se nama mudi, ona vrže obleke v prtljažnik, midva pa se že pripenjava in rineva avto iz dovoza na cesto.

Na trening 5 minut zamudiva ampak na cesti je res noro in nikakor ni šlo drugače. Jaka je živčno vlekel torbo iz avta in vanjo hkrati trpal, res trpal svoje kavbojke, majico in jakno. Ko sem ga želela umiriti in oblačila malce zložiti, je sestavil uno faco … uno … ma saj veste, ki je značilna za mulce med 11 in 18 … mogoče celo 20 leti 😉

Jaz sem se peljala nato naprej proti BTC-ju, po Jako pa je prišel moj svak. Peljali so ga na hokejsko tekmo. Vse ok, če me ne bi kakšno uro po zaključku treninga klical Tomaž, ki se je družbi pridružil. Klical me je z unim glasom ….. unim saj veste, ki je značilna za dedce, ki so že 10 , 15 ali celo 20 let v resni zvezi: “Kje maš od tamalga superge?”
“A? Kakšne superge? Jaz nimam nobenih superg!”
“Ja, tukaj ima samo te teniške!”
“OK?? In kaj imam jaz s supergami?”
“K J E  J I H  I M A Å  ?”
Pa je on čisto gladek, kaj imam jaz s supergami od tamalga?! Nimam jih nikjer! Sem tik pred vhodom v kinodvorano in dajta mi mir s supergami!

Superge so bile pravzaprav v Miniju nekje na dnu prtljažnika. Jih je pozabil stlačiti v torbo.

Danes zjutraj doma naslednja zgodba;
moj mož in podoben glas …uni saj veste …: “kje je moja črna jakna?”
“Ktera črna jakna?”
“Una, ki mi jo je tamal zaplenil”
“Kaj imam jaz s to črno jakno?” …. in tako naprej

Jakno SMO očitno izgubili. Ne najdemo nikjer.

Bistvo je, da sem v obeh primerih dežurni krivec JAZ.
Prvič baje zato, ker tamalmu nisem POMAGALA pri pakiranju iz avta. ??????!!!! POMAGALA! Sem pomagala! In poleg tega POMAGATI pomeni nekaj, kar je dodano in se reče HVALA, HVALA, HVALA. Pomagati ne pomeni nositi odgovornost in biti kriv, če se ne POMAGA do skrajnega konca.

Drugič sem kriva zato, ker pač nekdo mora biti kriv in Jaka pojma nima kje bi jakna lahko bila in zatrjuje, da je on ni imel oblečene, Tomaž pa je to jakno ravno dal Jaki in se je s tem znebil odgovornosti zanjo. Torej???!!