Eto po Sreči na vrvici spet nekaj zame

Falabogu po Ne joči Peter in Sreči na vrvici, me je končno raznežil še en slovenski film. No, saj je še blo nekaj Marmelad in podobnih kajmakov, ki so me navdušili, ampak že dolgo ne noben slovenski film, kot tale včeraj.

Kot je Irena že v komentarju na tale post zapisala, so me včeraj zvečer razbremenili moške družbe in ker so mi to žal malce prepozno povedali glede na to, da so vse moje prijateljice podobno “emancipirane” kot jaz 🙁 se absolutno ne da takole na hitro dogovorit za en babji čvek, masaža pa … no, ja …. ravno včeraj se nisem pobrila, tako da no, to ni padlo v koncept včerajšnjega dne 😉

Sem pa preživela skoraj dve uri mirne in počasne (beri zelo počasne) popoldanske vožnje od Murgel do Novih Jarš in nato v Å entvid in spet do Novih Jarš … po Jako, pa na tenis pa od tam v BTC … potem pa popolna relaksacija ….. res, dve uri mirnega sprehajanja po City parku, ki ga pravzaprav ne maram, ampak dobi nekakšen poseben čar, ko se po njem sprehajaš sam, ko si lahko končno ogleduješ stvari le na ženskem oddelku … pravzaprav ne LE, ampak končno na ŽENSKEM oddelku in na moškega sploh ne pogledaš. Ne, saj se ne bi sprehajala po tem centru in sploh ne bi zapravila prav nič ojrotov, če ne bi film, ki sem si ga danes želela ogledati igral šele ob 7h in je bilo treba nekako zapravit ta vmesni čas. 🙂
Ob 7h pa v dvorano, ki je bila skoraj polna na ogled nove slovenske stvaritve Petelinji zajtrk. Zelo, zelo všečen. A kaj je bilo tako lepega? Sploh ne vem …. morda je to podobno, kot s Trstom … nostalgija, kajti film je sneman v Gornji Radgoni in moja mama je rojena tam in seveda sem v Gornji Radgoni preživela precej svojih otroških počitniških dni. Celo v tistem bloku, ki si ga ljubimca sposodita za svoje srečanje, sem bila …. na Panonski cesti … tam še vedno živi moja teta. Ah, pa telefon je ravno tak, kot sem ga opisovala, da smo ga imeli pri nas doma … in govorica …no, malce jih je vseeno izdajalo, da niso povsem lokalni ljudje 😉 , a vseeno zelo simpatično.

Vlado Novak v vlogi starega mojstra avtomehanične delavnice razturava. Vloga vredna Oskarja …ups Viktorja 🙂

Celo Severina, katere glasba me drugače ne privlači, me je tokrat razorožila. Priznam, da pesem prav pristaja filmu. Å e bolj pa me je raznežila inštrumentalna verzija te iste skladbe, ki se jo v filmu sliši kar nekajkrat. Domov grede sem si melodijo že prepevala. Film bi si z veseljem ogledala še enkrat.

Ahja, Pija Zemljič ima huuuudo postavo, Severina je vse bolj suha in tudi ne izgleda slabo, tale filmski ljubimec Primož Bezjak pa je strašansko podoben enemu od učiteljev na Jakovi šoli. Ne, nista brata, uni se piše Blaganje 🙂

Verižna pisma mi dvigajo pritisk

Sem dovolj firbčna …baba pač … da le odprem skoraj vsak neumen mail, ki mi ga pošiljajo prijatelji. In celo vesela sem jih. Ne, celo preberem jih do konca in kdaj pa kdaj celo kakšnega pošljem naprej.

In odprem tudi tisto pismo, kjer se že na daleč vidi, da je eno izmed trapastih verižnih pisem, ki bo vsem partybreaker-jem povzročilo, da njihova solata še nadaljnih 10 let ne bo delala glavic.

Večina mojih prijateljev že ve, da mi izpadejo vse nepobrite kocine, če moj mail slučajno vidim jasno izpisan v “To:” polju, še vedno pa se mi zgodi, da k meni prileti kaj podobnega, kot danes.

$%!!.*.@##!

Ej, ljubi bogec pa je tale tip, ki je nabil v mail vse maile, vseh ljudi, ki jih je kdajkoli v življenju srečal, čisto gladek?! Pa da ne boste mislili, da je teh 250 naslovov vse, kar je objavil … še enkrat toliko jih je, le da se mi ni dalo kombinirati in lepiti dveh screen shotov skupaj.

In vsebina tako pomembnega maila?

Naslov je: Plz help this cute girl (Must Read)……………………..Do not Delete

V sami vsebini pa je po tem, ko se prebiješ navzdol po 5km-etrskem seznamu mailov in raznem forwardiranju, zapisano naslednje:

Å aljite dalje. Svaki e-mail donosi 10 centi.
Pomognimo zajedno!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Forwardiraj te i pomognimo , slike bas ne morate gledati..tuzno je.

Only forward this no money needed………
Please help this girl (she is only 4 1/2 months) and she is very sick and by forwarding this email to all your contacts, you will help her by contributing 10 cents for her operation.

To kar je odebeljeno je narejeno z moje strani, ker nič jasno.
Aaaaa??!!! Kdo, kdaj, komu, zakaj?! Kako se sedaj pomaga?! A 10 centov se bo nekako čudežno snelo iz mojega računa za vsak moj kontakt, ki ga bom tako velikodušno objavila, kot tipček iz mojega primera? On je bil res velikodušen, daroval je najmanj 250€ 🙂 in to neki punčki (baje), ki je iz bogvekje od bokvekdaj …. ob mail so pripete pač še ene slikice enega dojenčka, ki ima na sebi pripetih kup cevk.

Ja, jaz sem pač skeptik in zaradi takšnih traparij včasih ne zaupam tudi takšnim mailom s trdno osnovo in resno potrebo po pomoči. Nekaj mesecev nazaj sem podobno skeptično razmišljala ob pismu o fantu paraplegiku, ki se je kasneje na moj post tudi odzval s komentarjem. Očitno obstajajo tudi resni verižni maili, ki jim lažne neumnosti prav škodujejo.

In tokrat so moje kocine še na mestu, kajti kolegica, ki mi je poslala današnji verižni mail, je mene in moje sotrpine “skrila”. Tako, kot se to dela med pametnimi ljudmi! 🙂

Za konec pa še nekaj izkušenj ljudi, ki so se že srečali z verižnimi mailingi:

  • Zmago J. (54 let) je poslal takšno sporočilo vsem svojim prijateljem že naslednje jutro ugotovil, da je plemenite krvi.
  • Å pančeva Mici (99 let) je nemudoma posredovala sporočilo prijateljici Slavki. Čez dva dni je zadela doživljensko rento v vrednosti 1000€ mesečno.
  • Miša M. (47 let) je prav tako izpolnila svojo nalogo in naslednji dan jo je v nabiralniku čakal paket za nego telesa lift’n’shape.
  • Zlatko Z. (35 let) je takšno pošto poslal prijateljem in že naslednji dan se mu je nasmehnila sreča – kupil si je Å marno goro.
  • George (58 let), teksaški kavboj pa takšnega sporočila ni poslal naprej in še isti dan so mu sesuli New York .
  • Juana (16 let) se je sporočilu prezirljivo nasmehnila in naslednji dan so jo na ginekološkem pregledu po nesreči oplodili s semenom bogataša Armanda. Do danes še ni priznal očetovstva.
  • Natalija V. (27 let) takšnega sporočila ni posredovala naprej. Čez dva dni je navsezgodaj zjutraj tekla na Triglav in zaradi prevelike višinske razlike ji je razneslo oprsje.
  • Steffanio (22 let) ni poslal sporočila svojima prijateljema Denisu in Marku, tako se mu je čez 12 ur zgodila nesreča. Ob uporabi butterfly abbs-a ga je zaradi previsoke napetosti vrglo po tleh – od takrat je vodilni član fantovske skupine, zaradi opečenega lasišča pa še danes na glavi nosi najlonko.
  • Milan K. (60 let) je sporočilo izbrisal in že naslednji trenutek je nehal rasti.

Me je že minilo

Saj sem vam rekla, da me bo. Postrojstnodnevnadepra.

Ne, ne Naca me še vedno ni “odpeljala” na kavo 😉 , je pa moj mož končno zakuril.

Če pa vam povem čisto po pravici, me je moj dragi tudi malce pocrkljal. Ni mi kupil zlatnine, ne šopka rož, niti torbice, ampak do takšnih daril meni itak ni, sva pa v torek vzela dopust in se odpeljala na izlet. Kam? Ne, nisva šla v planine, čeprav je bilo vreme ravno pravšnje za kaj podobnega, odpeljala sva se v Trst. Po nakupih? Niti slučajno. Å la sva po poteh spominov. Ne tovarištva in spominov, ampak le spominov!

Čar takšnega dneva je že v tem, da je “ukraden”, da sredi delovnega tedna iz službe odideva oba, da imava čas eden za drugega, da v miru popijeva kavico in se v tistem trenutku spontano odločiva za smer proti morju. Lignano nama je močno dišal, vendar ker Trsta res že dolga leta nisva obiskala na tak način, da ne letamo po nekakšnih trgovskih centrih ali iščemo takšne in takšne čevlje, sva se odločila za kavico v tem nama nekoč tako ljubem mestu.

Kavica v Illy kafiču potem pa ure in ure sprehajanja … samo sprehajanja po ulicah obsijanih s soncem. Milina! Sprehodila sva se tudi po ulicah, ki jih res nisva obiskala že vsaj 20 let, ulicah od Ponte Roso do železniške postaje, ulicah, ki so bile nekoč natrpane s ceneno robo, ki smo jo kupovali s težko privarčevanimi denarji in polne švercarjev, ki so to isto robo nakupovali v mega količinah in na koncu svojemu mega velikemu paketu dodali še nekakšno kičasto punčko za na posteljo (nikoli razumela a očitno je to bila mnogotraženroba na jugu naše Juge). Nič več ni Giovanni-ja, kjer smo kupovali Brut, Denim, Brooklyn čigumije, kakšne Leviske ali Riflce in volnene puloverje v sto različnih variantah barv. Sedaj tam kraljujejo Kitajci. V orto zanemarjenih luknjah, kjer se vlaga in plesnivost sten od zatrpanosti z robo itak ne opazi. Nič več ni stojnic pred glavno železniško postajo …. hvalabogu, saj je sedaj končno mogoče videti prekrasen park, ki se je pred tem skril v umazaniji in kramariji. Železniška postaja se obnavlja. Nekoč se mi je zdela mogočna, danes se mi v primerjavi z vsemi trgovskimi centri in postajami, ki sem jih videla v drugih velemestih, zdi majcena, a še vedno lepa in predvsem polna lepih spominov.

Kupila sem si kapo in rokavice … predvsem zato, da me bo tudi v naslednjih mrzlih zimskih dneh to spominjalo na ta prekrasen topel in sončen jesenski dan ….. ukraden dan.

Ozki in široki

O o-jih in e-jih bo govora. Blôg ali blòg? Cênt ali cènt?

Naš mulc pravi, da po širokem o-ju pri blogu spozna tistega, ki se na blog spozna oz. ga celo aktivno piše … vsi ostali pač blògajo. Ampak ja, priznam tale blôg je res sila nerodna zadeva in večina, ki ne ve, da beseda izhaja iz web log, se raje odloči za ozko različico, v prepričanju, da ozki o zveni bolj meščansko. 🙂

Očitno tako misli tudi gospa, ki so jo posneli na avtomatični blagajni v obnovljenem Mercatorjevem hipermarketu. “5 evrov in 10 cèntov,  23 evrov in 5 cèntov, cèntov, …. cèntov…. ”

Poskusite! Sila zabavno, ko gospa na ves glas ponavlja “meščanski E”. Upam, da bo gospa vsaj za v Mariborski Mercator posnela bolj “domačo” verzijo. 🙂

Moderna družina

Naša familija je med tednov “leteča” …

Takole približno izgleda družinsko življenje tričlanske polno zaposlene družine na neko sredo:

Tomaž vstaja že pred šesto in se pogosto v 20 minutah pospravi iz hiše in gre pred službo na urico miru ob kavi in časopisu.
Jaz se v tem času ravno prebudim …. zaženem računalnik, pogledam prispelo pošto, pojem zajtrk medtem pa prebiram bloge prijateljev. Zbudim Jako in ob pol osmih noro hitiva, ker sva spet malce pozna. Dostavljam ga namreč iz Sostra v Nove Jarše. Tam živijo moji starši in Jaka tam obiskuje osnovno šolo. Medtem, ko postavljava kupe torb pred vrata, jaz mimogrede nahranim še mačka …..

Ponedeljek, sreda in petek so problematični, v mojega malega Minija morava namreč strpati morje torb: Jakovo šolsko torbo, Jakovo ogroooooomno torbo za trening tenisa, po možnosti še kakšno knjigo, ki jo mora brati popoldne, moj laptop, mojo ogrooooomno torbico (hmja, sem pač ljubitelj ogromnih torbic), kakšni kupi papirjev in blokov, ki jih iz navade prestavljam iz službe domov in spet obratno in na koncu po možnosti še kakšno vrečkico z mojo malico (kadar se mi da pripravljati kakšno zdravo hrano). Sekava vse ovinke, izbirava bližnjice in kot vedno nama uspe, da prideva do šole pravočasno. Kiss, kiss, Jaka odide, jaz se zapeljem še nekaj metrov naprej, odložim torbo za tenis pri mojih starših in naprej do Murgel, kjer je naša pisarna.

Jaka gre po šoli do mojih staršev, tam naredi nalogo, se uči, nato pa ponj prileti Tomaž ali jaz …odvisno od dela, ki ga imava.

Torej na drugem koncu mesta, v Murglah, se ob 4h s Tomažem dogovoriva kdo konča službo v rednem terminu in kdo ima še kaj za podelat. Tisti brez dela 🙂 se zapodi v avto in v največji gužvi uleti k mojim staršem v Nove Jarše, pobere Jako in njegovo veliko torbo za trening ter oboje preko najhujšega prometnega zamaška dostavi v Å entvid.

Ura je pol šestih zvečer in medtem, ko Jaka trenira, ima “taxist” eno uro in pol časa za nakupe v Mercatorju, tisti “tadelavni” pa se mu pridruži še na kakšen sok in 10 minut klepeta. Ob sedmih se končuje trening Jake. Ja, ker imamo dva avtomobila, gre eden po Jako in skupaj se odpeljeta domov, drugi pa mimogrede še dvigne kakšno junk hrano za Jako (pizza, kebab …).

Ob pol osmih smo vsi doma, zlagamo robo iz vrečk v hladilnik in na police, nahranimo mačka in ……….. morda celo poklepetamo medtem, ko Jaka zoba svojo večerjo. Potem se prižge televizija, eden gleda, drugi prebira časopis, jaz ponavadi pišem blog … ob desetih se Tomaž in Jaka odpravljata spat, mama pa še pomije kakšno posodo, da v pranje umazano perilo, pospravi, še kaj napiše na blog …. spanje pa tam okrog 11-ih, 12-ih

Tako je to v moderno norih družinah 🙁 🙁 🙁