Neustrašna

Kriminalka se kot žanr že dolgo ni zapisalo ob nobenem filmu, ki sem jih zadnje čase gledala v kinematografih. Akcijski triler, psihološki triler, to ja …. celo kriminalka/triler piše sedaj ob filmu Gospod Brooks, a meni se resnično zdi, da prav kot kriminalka ni že dolgo bil označen noben film.

In sva si šla Neustrašno ogledat. Z Jako seveda. Navajena raznih Miami Vice-ov in kakšnih Serpicov (ja, ja to je ena za temo Å e pomnite) in Å erifov iz New Yorka (še ena za zbirko še pomnite 🙂 ), sem Jako vlekla v kino popolnoma brezskrbno, misleč, da v kriminalki policisti lovijo kakšne nepridiprave in jih na koncu lepo fino pozaprejo, vmes spoznajo še kakšno fino bejbo, s katero si na koncu srečno osvobojena (po možnosti bejba pade v kremlje tagrdih) padeta v objem.

Ampak moderne kriminalke niso več tako romantično blage. Ne, saj film je bil dober … čak veoma dobar 🙂 , a vendar bi mirno lahko izpustili par prizorov, ko tagrdim raznese glavo preko celotnega ekrana.

Jodie Foster je zame itak carica in film, v katerem igra ona, zame skorajda ne more biti zgrešek. Tudi ta ni bil. Jodie igra vlogo radijske spikerke, ki je navdušena nad življenjem samim, navdušena nad delom, nad njenim mestom New York in močno zaljubljena v svojega partnerja.

Bum in vse se v trenutku poruši! Ob brezskrbnem večernem sprehodu v parku njo in njenega partnerja brutalno pretepejo nasilneži. On umre, ona pa se komaj izvleče. Duševne rane jo razdirajo in razpeta med strahom pred ljudmi, osamljenostjo in sovražnostjo do nasilja, si priskrbi orožje.

No, potem jih pobija, kot v Petek 13. 🙂 … Čeprav je zgodba napeta in ima rep in glavo, ko malce razmisliš, je vse skupaj le malce bolj sufisticirana oblika Ramba. Ženska jih je pospravila kakšnih 8 … hladnokrvno, neustrašno 🙂

Konec je …. ja, ni nesrečen … tak, salamonski. Saj niso mogli ravno reči, da je v redu, da pokolješ več kot ducat tipov, čeprav unih tagrdih. Policist, ki igra pomembnejšo vlogo mi je dal misliti. Niti slučajno ni tak, kot policisti v naših vicih. Ne, ne, ta je pameten. Poleg tega pa je še izredno pravičen. Lovi tagrde in to za vsako ceno. Tako, kot je zapisano v zakonu. Ampak, ko …..

Nič, poglejte si film! 😉

Hoja v krogih

Kako ukrotiti mulce, ki rjovejo, tulijo, se obmetavajo s copati ali celo kakšnim tetrapakom jogutra in so oh in sploh ene male zveri?! Najbolje, da se jih da za rešetke! In če so mulci stari med 6 in 14 let?

30 let nazaj nas niso ravno tlačili za rešetke, so pa pobrali idejo, ki sem jo jaz, najbrž pa tudi “oni” pobrala v ameriških filmih o zapornikih. Se spomnite kaj počnejo zaporniki med odmori? Hodijo v krogih. A mogoče pa to ni ravno iz filmov o zaporih, ampak iz filmov o koncentracijskih taboriščih … ja, ja tam so zagotovo morali krožiti in korakati en za drugim.

Jaka obiskuje isto šolo, kot jaz. Ista stavba, iste učilnice, igrišče, druge učiteljice …no, dve isti, ki sta imeli tudi mene … drug ravnatelj, drug sistem … zanimivo za obujanje spominov.

Nekaj podobnosti obstaja … tako kot mi, imajo tudi sedaj med določenimi urami le 5 minut časa za selitev iz razreda v razred in pripravo na naslednjo uro. A poleg tega imajo vsake toliko časa malce daljši odmor .. 10 ali celo 15 minut .. ne me vprašat kdaj in zakaj, ker ne razumem najbolj sistema, a povrh vsega imajo še 20 minutni odmor, ki mu rečejo Rekreativni odmor.

Aha, ta bo tisti, ki smo ga mi imenovali ODMOR, ki je pri nas trajal 15 minut in je bil namenjen malicanju.

Malico smo pojedli hop-cup, v dveh minutah, takoj zatem pa smo MORALI vsi na hodnik in delati kroge. Res, hodili smo v krogih! Bedasto do amena! Vedno se mi je zdelo maksimalno neumno vendar vse do današnjih dni smisla temu nisem našla.

Ja, sedaj mulci ne krožijo več. Pojedo malico, nato pa vsi ven, na dvorišče! In kaj počnejo tam? Podijo se, pretepajo, mečejo torbe po tleh, vlečejo za lase … no, nekateri se celo pogovarjajo, skrivajo …

Ja, bi rekla, da je morda res pripravnejše in predvsem varnejše, če bi jih spet nagonili napotili k arestantskemu španciranju.

Gasilca pred oltarjem

Lahko pa bi rekli tudi poziv k strpnosti do homoseksualcev.

Duhovito in precej prebavljivo. Zgodba pač Hollywoodska, dva prijatelja, ki bi eden za drugega naredila vse, prav vse. OK, mečeta se pod rušeče se tramove in rešujeta eden drugemu življenja (gasilca pač) in ko eden od njiju potrebuje partnerja za poroko, ker …kaj vem kaj so si že izmislili, da je razlog res pravi 🙂 …. takrat seveda hetero prijatelj … ne le hetero, ampak totalni babjak, absolutno ne najde druge rešitve (aha, seveda 🙂 ), kot da pristane na poroko s svojim heteroseksualnim frendom. Vmes cel kup strašnih zapletov (valjda) in na koncu happy end.

Nič pretresljivo novega, to je le še eden od filmov za konec tedna, ki s svojimi duhovitostmi, odpodi težave iz misli …no, vsaj za uro in pol 🙂

Å e so takšni, ki jih prebiram

le, da nisem hotela že zadnjič napisati celega seznama.

Eto na prvo mesto tokrat dam Ateistka.  Je eden mojih “najstarejših” piscev. Ne, ne vem koliko je star …. sploh ga še nikoli nisem srečala… star je le po svojem statusu v moji blogoroli.

Ko sem začela s pisanjem, sem se sprehajala po blogosferi in naletela na njegov zanimiv slog pisanja. Takrat bi ga najbrž v poplavi vseh blogov spregledala, saj so zame itak bili vsi novi in večinoma zanimivi, če me Ateistek ne bi nase nekako “zavezal”, ko mi je že čisto na začetku moje blogerske poti, dal to čast, da sem med redkimi izbranimi, ki jih objavlja na svojem blogu v stranski koloni. Tako sem seveda morala iti zatem kar parkrat preverit kaj za vraga je tega tipa prepričalo, da da na stran link do ene avše 🙂 , ki piše povsem drugačne stvari, kot on. Čeprav me potopisi ne privlečejo, kajti potovanja raje doživljam, kot o njih berem, pokukam na njegov blog kar redno in čakam na kakšno provokativno temo o religiji. 🙂

Berem Dejana Murka. Zakaj? Ne vem točno … Dejana tudi ne poznam. Očitno mlad bister in ambiciozen fant, ki se ne boji pisat o svojih prvih podjetniških izkušnjah.

Naj v današnjo skupino dodam še kakšno žensko: Karmen, seveda. Ženska z izredno energijo. Mama štirih otrok, kjer bi vsak pomislil, da za kaj drugega, kot brisanje smrkljev in tistih malih pokakanih riti, zmanjka časa … ampak ne, ona fotografira, srfa, teče, štrika, piše blog, bere, hodi v službo, peče, kuha …. halo?!  Spoznala sem jo tudi v živo in …. eto, v živo je prav takšna, kot v svojih prispevkih: polna življenja, energije, zgovorna, odprta, duhovita, prijazna …

Ostali pridete na vrsto naslednjič 🙂