Vam pokažem svojo?

Tale ni moja, je od ene Fate … ampak priznajte, da si jo je res krasno uredila. Sicer sem pa jaz svojo popedenala takole uredila že davno nazaj in bi sedaj mogoče rabila še kakšen ureditveni poseg … ampak tudi s takšno se počutim prav dobro. Å e z druge strani vam jo pokažem.

Sicer pa je večina mojih strank nad njeno toplino in udobnostjo navdušena, zato naj še nekaj časa ostane takšna, kot je.

Dobri ljudje

Človek ima težave z majhnimi rdečimi živalcami, ki slovijo kot ene najbolj pridnih bitij na svetu. Ne vem, baje so pridne tudi čebele, ampak tele mravljice so pa sploh višek delavnosti in pridnosti. Ne, mravljic se ne pobija!

K nam mravljice (še) niso zašle. Morda zato, ker imamo pri nas sladkor le v lepih servirnih vrečkah … lepo zapakiranega … drugače ga ne uporabljamo in mravljicam pač sol, bazilika, rožmarin in origano ne dišijo. Pa vendar to ne pomeni da nas živali ne marajo, ne, ne, tudi nas ljubijo ose, čebele, muhe … najbolj od vsega pa komarji. Ose in čebele počasi preusmerjamo k sosedom, muhe ….no, o tem kaj počnemo muham na tej strani ne bom pisala, kajti berejo jo tudi otroci, komarje pa …. jah, godi se jim še huje kot muham.

Včasih k nam na vrt zaide kakšna kačica, tudi polha smo že imeli in jaz romantična dušica, sem to prestrašeno bitje, ki je pred našim mucem splezal na podboj vhodnih vrat in se tresel, kot šiba na vodi, prijela v roke in ga nesla na drugo stran vrta ter ga izpustila. Kako lepe učke je imel! Baje ima tudi lepe in ostre zobke.

A najbolj od vseh živali nas ljubijo lastovke. Baje pridejo le k dobrim ljudem. Ja, tako pravijo sosedje, ki so veseli, da njihova fasada še vedno ostaja lepa in čista.

Preselili smo se v 3 leta staro hišo, kjer prejšnji lastniki očitno niso bili dobri, saj lastovk še ni bilo na obisku. Naša prva pomlad v novi hiši pa je privabila nove prijatelje. Kako so luškani mali ptički, ko kukajo iz gnezda! Å e bolj luškani so mali kakci, ki jih spuščajo iz gnezda naravnost pred naš vhod. 🙂 Ja, gnezdo so si nabile pod streho skoraj, skoraj čisto nad našim vhodom.

Že tretja generacija lastovk nas je osrečila s svojim zarodom. Že tretje leto menjavamo plenice polivinile, ki jih polagamo na tla. 8 enakih stavb, 8 možnosti za podobna gnezda, a le pri nas živijo dobri ljudje 🙁 …. ja, in od letos dalje se to tudi že vidi na fasadi … vsak kakec pač ne leti čisto naravnost navzdol.

Nasvet?

To, da umakneš gnezdo smo že stestirali. Ne pomaga! Postavijo drugega. In veste kako naredijo gnezdo? Uletavajo na steno z blatnimi izpljunki in čisto vsakega na nacentrirajo z vaservago.

Nizek štart, tekmovanje, reklame in propaganda

Jaz sem v nizkem štartu.

Ne, ni šprint, niti tek čez ovire, čeprav sem tam nekje pri svojih 13,14, 15-ih to celo trenirala … ampak danes sem v tem že malo zaroštana zarjavela.

Tekmujemo v blazno resni stvari. Tekmuje se v reklamah … ja, ja v delanju reklam …. no, v marketingu, kakor se temu lepo reče. In to ne kar v enem marketingu, v direktnem marketingu. Direktnem? Tudi jaz nisem prav dobro vedela kaj je to … ampak vsak dan kaj novega izveš.

Takole je bilo lani: štartala sem v redu, potem pa mi je v zadnjem krogu zmanjkalo sape in končala sem nekje med 4. in 8. mestom. Kar v redu! Ma, kaj “kar v redu”, super, glede na to, da sem se tega državnega prvenstva udeležila le na močen push pobudo glavnega krivca tega cirkusa – Aleša Lisca.

“Jaz bi, ampak itak nimam pojma, ker pri nas se z reklamiranjem ukvarjajo drugi. Pa itak nisem nikoli delala v marketingu, niti študirala česa sličnega. Kaj bom jaz tam počela?!” …. sem si mislila najprej. “Pa še nekaj moram vplačati?! Brez veze, saj se mi ne bo obrnilo … kar tako pa jaz denarja ja ne bom zapravljala!” 🙂

Pa mi je nekaj malega težil Aleš, potem se je prijavil še Žiga, kaj se ne bi potem še jaz … pa ne bo tale mulc mene prehiteval po levi strani 🙂

Ej, bilo je zabavno, zelo zabavno!

Bilo je poučno! Naučila sem se ogroooooomno. Res! Skozi predavanja, ki jih je imel Aleš za udeležence, skozi knjigo, ki sem jo dobila na začetku in napotku, naj jo preberem, predvsem pa skozi lasten švic in znoj (ja, ja, saj vem, da je to eno in isto 🙂 ), sem izvedela marsikaj … tudi to, kaj je direktni marketing 🙂

In splačalo se je! Denar, ki sem ga vložila na začetku je bil povrnjen že s prvim seminarjem, ki sem ga poslušala, z lezenjem po lestvici navzgor (tekmovalci so odpadali, jaz pa sem se držala s konicami prstov in lezla navzgor) pa sem seveda prihajala do vse boljših nagrad.

No, avta nisem dobila …. ampak najbrž se tudi trudila nisem preveč, saj sem že na začetku vihala nos, da avta modre barve jaz že ne bom vozila. Si mor’te misl’t, modra mazda je bila prva nagrada! 🙁 Sori, Aleš in sori tisti, ki ste to stvar sponzorirali (žal tega ne morem preverit, ker mazde ni več na uradni strani Državnega prvenstva), ampak meni tista kovinska policijsko modra barva ne potegne in bi imela velik problem, če bi postala prvakinja 🙂

Torej sem morala malce popustiti pri finišu … ja, ja saj sem hotela biti druga … ampak ravno tako točno se ne da naciljati.

Letos bo avto črne barve, kane? Saj je vseeno kakšne firme je, … da le ni Å koda, hehe , ampak barva mora biti pa taprava.

In letos grem v tole še enkrat! Zakaj pa ne! Prijavite se še vi, ker je stvar res zabavna in enostavna …. vse skupaj je igra … ups, Aleš upam, da nisem kaj napačnega rekla? 🙂 no, saj je stvar resna … čisto resna .. čisto resno državno prvenstvo v direktnem marketingu.

Kaj pa ti delaš ob prostem času?

Če hočete od mene kasirat en hud in dolg ksiht kisel nasmeh pa najmanj 3 mesece mir pred mano, potem me vprašajte točno to!

Ob prostem času?! Kakšnem prostem času?! Ob prostem času spim … pa še to ne vem, če lahko to vržem v skupino “prosti čas”. Če pa moram kaj reči, pa lahko v to skupino natlačim službo pa kosilo, večerjo pa še kakšen prigrizek pa bloganje pa opravljanje – globok pogovor o sodelavki ….

Moj čas je vseskozi “prosti”, morda le takrat ni, ko delam tisto, kar moram …. to je pa edino tisto, kar se pač dela na WC-ju …. tja pač MORAM it in nimam kaj mrdat sem in tja in izbirati boljše opcije, vse ostalo pa: ….hmja … ja, takle mamo, takle smo si zbral in vse to je pač moj “prosti čas”, ki ga zabašem s takšno ali drugačno neumnostjo.

V ta čas vtaknem večerjo v dvoje in v njej uživam in vtaknem delovni dan in poskušam v njem uživati … no,več ali manj uživam. Včasih jamram, ampak to je le takrat, ko pozabim, da je to itak nekaj, kar delam, zato ker tako želim in ker sem si to izbrala.

Ko bom dobila občutek, da moja služba ne paše več v množico “prosti čas”, bom ta “geometrijski lik” gotovo zamenjala za kakšnega z več vogali 🙂

Zakaj bluzim razmišljam o tem?

V šoli našega mulčka so se učenci nekega 6. razreda spravili delat analizo, kaj učenci moderne dobe počnejo v svojem “prostem času”. Valjda tja paše nekaj, kar ne paše pod množico “šola” 🙂

Itak se ne spomnim kaj vse se je mularija odločila spraviti v to množico, ker so takšne ankete tako ali tako …hmja ..no, saj veste … ampak prav je, da se jih dela … tako ima mularija vsaj kaj pametnega početi v “neprostem času” 🙂

Zapomnila pa sem si dve stvari … oz. tako glasno so jih poudarili, da jih je bilo težko zgrešiti;

  • ogromen delež …. mislim, da več kot 75% jih v prostem času sploh ne bere. Nada. Nič.
  • računalnik ni bil na prvem mestu … mislim, da niti ne na drugem, mogoče celo ne na tretjem.
  • in ob omembi teh dveh podatkov je večina slušateljev rekla:”Oooooo!”

Hmmm …pa razmišljam kaj bi oz.najbrž je rekel naš mulc, ko so ga izpraševali.

Jaz bi itak rada, da reče, da v prostem času bere, se uči za šolo, se druži s prijatelji, hodi v kino, gleda televizijo, se druži s starši, ukvarja s športom (predvsem tenisom), to, da bi ob to dodal, da je tudi šola zanj kot prosti čas pa je najbrž iluzija, kajne? 🙂

Računalnik? Ja, valjda uporablja računalnik! Ampak saj uporablja tudi nož in vilice pa tega ne bo omenjal kot preživljanje prostega časa. Ne, igric pri nas skoraj ne igramo … mogoče ob kakšnih strašansko deževnih dneh, ko je tudi knjig že zmanjkalo in še to bi se potem zapisalo “igranje računalniških igric” ne pa “računalnik”. Tudi razne čvekalnice pridejo v poštev le ob naj, naj, najbolj turobnih dneh.

Televizija? Ja, gleda/mo, a tudi tega najbrž ne bi zapisal pod preživljanje prostega časa. Ogleda si kakšno športno tekmovanje … kdaj pa kdaj film … drugače pa precej informativnih oddaj. Je spremljanje dogajanj okrog nas nekaj, kar uvrstiš v podmnožico “gledanje televizije”, ki spada v množico “prosti čas”? No, ja … pri nas na to nismo nikoli gledali tako …. branje časopisa, ogled 24ur, Trenja, Svet, branje blogov, spletnih strani … to je nekaj kar dogaja sproti in se ne uvršča v nobeno množico. Če že potem paše pod “informiranje”, “spremljanje aktualnih dogodkov”

Branje knjig? Tudi on je ob anketi to najbrž izpustil iz naštevanja, čeprav je pred nekaj leti knjige prav požiral in je še vsako leto “naredil” bralno značko. Letos pa ima že drugo leto na programu Obvezno branje. Ravnokar se muči s čtivom razdeljeno v dve knjigi – Pod svobodnim soncem. Resnično se muči 🙁 in to on, ki je ljubitelj knjig in močno nagnjen na družboslovno smer (jeziki, zgodovina in geografija). Korak za korakom … vsak večer vsaj 10 strani pa bo, smo se zmenili. Vse skupaj ima blizu 400 strani. In sedaj pomislite kdo bo ob tem, da ga čaka na polici knjiga “zoprnica”, vzel v roke še kaj drugega?! Življenje Davida Beckhama leži nedokončano … in najbrž te knjige ne bo nikoli več odprl.

Iz tega sklepam, da  je 99%  otrok takoj ob uvedbi Obveznega branja, branje knjig iz množice “prosti čas” prestavilo v množico “neprosti čas” … hmja ….. vsaj tja do 18-ega leta???

Tenis? To je edina stvar za katero stavim, da jo je napisal na seznam “prosti čas”. Na prvo in drugo in tretje mesto. Tenis, kot šport, ki ga spremlja, kot šport, ki ga gleda, kot šport, ki ga trenira in kot vrsta rekreacije in druženja preko vikenda, ko ga igra z očetom. Tenisa ni nikoli preveč. Trenira ga 3x tedensko in večina njegovih kolegov, ki trenirajo z njim, zavija z očmi in vsakič znova prosi, če lahko igra fuzbal nogomet. Ja, na treningu tenisa! Kaj hočemo, ambiciozni mameji in ateji so jih dostavili na trening in rekli:”Pote pridem čez uro in pol!”  Tam igranje tenisa ŽELIJO mameji in ateji. Pri nas pa tenis HOČE igrat Jaka. Jaz pa v bistvu tega “NOČEM” …. no, v bistvu nehočem. Treningi mu namreč vzamejo OGROOOOMNO časa (pot tja in nazaj in eno in pol ure treninga, 3x tedensko) pa še mama, ata taxi, zato mu treninge DOPUÅ ČAMO oz. mu ne kvarimo veselja in mu pri tem le pomagamo. Vse dokler je vse ostalo super truper! Ne, ne, ne težimo s samimi peticami, vsekakor pa ne želimo, da domov prinaša trojke ali kaj manj, sploh če je “izgovor” ta, da ni znal, ker ni bilo časa za učenje. In tako Jaka smatra svoj trening tenisa, čeprav preznojenega in napornega, za “prosti čas”.

Sedaj razmišljam edinole to, kako mu dopovedati, da jaz neHOČEM, da se uči matematiko … mu bi pa DOPUSTILA, da se jo uči neomejeno vse dokler štima vse pri slovenščini 😉

Stene imajo ušesa

so rekli včasih …. Ja, to je tudi ena iz časov socializma, ko so se ljudje bali povedati vse kar so imeli na umu.

Danes te stene ne le poslušajo, danes stene tudi gledajo 😉 !To, da si v avtu ni dobro vrtati po nosu, predvsem ne takrat, ko zdolgočaseno sedite v njem, medtem ko šofer nakupuje fasungo hrano in plačuje bencin, to najbrž veste?! Poleg tega ne pozabite, da vas na pumpi bencinski postaji snemajo. In danes res ne morete vedeti, kdaj boste morda postali slavni in bo posnetek iz njihovega arhiva romal na POP TV in potem…… adijo predsedniška kariera.

Bognedaj, da ste kaj podobno nespodobnega že počeli med probavanjem oblačil v nekdaj tako fino tehnično opremljenih garderobah Emporiuma. 🙂 Potem vam je itak jasno, da vam sploh ni treba niti začeti z zbiranjem podpisov.

Jaz sem že skoraj, skoraj na tem, da sem si predsedniško kariero zapravila in to ne s celulitom podrobno prikazanim na posnetkih Emporiuma pa tudi po nosu si vrtam le pri največji hitrosti, ko me zagotovo nihče ne more dovolj pozorno opazovati … ne, ne mene so skoraj uničili drugačni posnetki;

Nekaj let nazaj … kakšnih 7-8 let nazaj… smo moj Tomaž, njegov brat, njegova žena in jaz lepega nedeljskega dopoldneva prisopihali na vrh Å marne gore. Gužva strašna vsepovsod, naše riti pa so prav hlepele po nečem, kamor bi se namestile. Zagledamo nekakšno tribuno ob steni cerkve in se namestimo. Ob sicer strašanski gužvi, smo tam sedeli le mi štirje, nihče drug. Do tja smo se morali prebiti … dobesedno priplezali smo preko nekih škatel in kablov … baje se je pripravljala nekakšna prireditev …. nas bodo že dol vrgli, če jih bo motilo, smo si mislili…. In tako nekaj časa mirno počivali in lovili sončne žarke, kasneje pa začeli po babje (čeprav smo imeli dva moška pripadnika zraven) pleteničiti. “Obdelali” smo vse sosede, tašče, strice, tete … ja, prav spomnim se, da je tekla močna in globoka debata o takšnem in drugačnem sorodstvu …. ko v nekem trenutku opazimo, da vsa preostala Å marnogorska druščina gleda, ne, celo bulji v nas. Vsi, ki so v tistem trenutku sedeli na vrhu Å marne gore, so obrnjeni proti tribuni, se nasmihajo in nas opazujejo ….

Aaaaa? Kaj dogaja???!!! OK, smo pač zanimivi, ker smo se edini prerinili na tako lepo mesto! Nadaljujemo, ker je bila debata ravno sredi vrhunca, …….. ko nekaj malce zadoni …. nekakšen eho … saj veste, ko se z mikrofonom preveč približaš zvočniku. Aaaaa?!

Tipčki, ki so pripravljali teren za nek zborovski nastop, so tam na Å marni, leta 1999 priredili prvi reality show! Z nami , kot glavnimi akterji! Ozvočili so nas in vsem obiskovalcem priredili nepozaben nastop bratov Gerčar z družinama 🙂 Na Å marni se mi nekateri še danes nasmihajo, čeprav sem že najmanj 20krat zamenjala pričesko. Samo še Planinšek mi lahko pomaga 🙂

Takole tale zgodba je bila še ena iz kategorije “ko sem se osmešila“, da ne boste rekli, da sem le obljubljala, da bo zgodb več, potem pa na to popolnoma pozabila.

Oh, imam jih še na zalogi, ja. 🙂