Ljubim ali koristoljubim?

Nekoč mi je nekdo povedal nekaj. Rekel je naj se vedno vprašam kaj je motiv, ki se skriva za potezo nekoga, ki se guzi okrog mene. Nema ljubavi kar tako, vsi mi naj bi imeli za hrbtom kalkulator, kamor na hitro vržemo tisti plus in minus in ugotovimo, koliko je še vredno izgubljati energije za tisti večerni poljub.

Ma, saj sem romantik, res sem! Se raznežim in razjokam ob ameriških limonadah, a v RL mi je več kot jasno, da ga ni princa, ki bi na belem konju prihajal in bi skupaj odjezdila po ulicah New Yorka, čeprav vedno znova upam, da morda pa te moje blodnje ne držijo.

Kaj pa vi mislite?

Ful gas 3

Ob petkih pri nas končujemo z delom ob 3h … ja, ob četrtkih pa podaljšamo za eno uro na peto … in ponavadi je v petek ob 3:01 pred vrati … ups že ZA vrati … totalna gneča …. vsi hitijo domov. Podobno je bilo ta petek in podobno sem jaz ob štirih še vedno čepela v pisarni in zaključevala z delom. Deževalo je in Jaka je izrazil željo po kinu in vse je kazalo tako, da bo tokrat z njim na ogled filma odšel Tomaž.

Ne vem točno kaj se je dogajalo v prostorih Koloseja, kajti v tem času sva s kolegom, ki se je uro po svojem odhodu vrnil v firmo in me obvestil, da je razmišljal med potjo domov, da bi čez vikend lahko imeli poplavo, kajti pred odhodom je stopil v spodnji WC (ki ga jaz nikoli ne uporabim), si umil roke in opazil, da je umivalnik zamašen, iz pipe pa kaplja. Å e dobro, da se je vrnil, kajti umivalnik je bil že poln vode in glede na to, da je bil zamašen sifon, bi v ponedeljek res imeli zabavo v firmi. No, moje bivanje v firmi se je podaljšalo še za kakšno uro, ko sva s kolegom poskušala najti rešitev in na koncu poklicala gospoda, ki nam varuje prostore. Gospod je bil zlat in še tisti “stare šole”, ki še zna uporabljati šraufenciger izvijač in podobne inštrumente. Urejeno!

Kličem svoja fanta, ki me obvestita, da me tako dolgo ni bilo, da sta naredila svoj scenarij in kupila za Tomaža karto za Ljubezenski recept (morte misl’t 🙂 ), za naju z Jakom pa karti za Ful gas 3. Ej, sem bentila! Ma ne spet ena bolana komedija! Zakaj moram biti vedno jaz tista, ki trpi uro in pol ali več?!

Film je bil super! Nasmejala sem se do solz. Preprost humor z primesmi akcije, ki v filmu, ki ne poskuša biti smrtno resen, nekako paše v dogajanje. Nekaj dobrih štosov je bilo sicer prikazanih že v predfilmu, vendar sem se jim še vedno od srca nasmejala.

Le nekaj predlagam vsem, ki si želite film resnično ogledati: ne pojdite v kino ob petkih ali sobotah! Predvsem ne na ogled akcij ali komedij! Dvorana je polna otrok, ki praznujejo rojstne dneve in od teh skupin sta morda le dva zainteresirana za ogled filma, ostali pa v dvorani zapravljajo čas.

Morda ideja za Kolosej; ponudite nižje cene kart za skupine in takšne natrpajte v manjšo dvorano, ki bi bila namenjena le predvajanju filmov, ki so kot naročeni za praznovanje rojstnih dni. Pa kakšne 3 velike in močne varnostnike notri 🙂

Å e pomnite tovariši?!

Danes mi je nekaj padlo na pamet! Vsi imajo neke idejo o nekakšnem filružu rdeči niti svojega bloga in tako objavlja Ambala  popačenko tedna, Jan Ferme je objavljal dizajn dneva, ki mi je mimogrede bil zelo všeč … zdaj ga je nekam preselil, ali kaj???! …, Irena Sirena ima Fotošop dneva, Peter Lamut občasno bjavlja nasvete dr. Offenschlitza, DrMagnum objavlja kratke in smešne, jaz pa sem že malo v letih in počasi okolico in predvsem našega tamalga že morim s tistimi “Včasih smo pa tako in ……?!” in tako so nastali zapisi “Å e pomnite tovariši?!”

Danes smo nakupovali in misli so mi odletele 30 let nazaj.

Sploh ne vem, kako smo nekoč preživeli brez šoping nakupovalnih centrov, brez nakupovalnih vozičkov in tone krame, ki jo danes namečemo vanje.

V trgovino smo ponavadi hodili otroci. Vsak dan. Mama me je ponavadi poklicala iz službe … itak so v službi imeli oooogromno časa, ženske so se zmenile okrog vseh receptov, ob 12h ponavadi pospravile mizo, potem pa poklicale mularijo in nam zdiktirale tisto, kar naj bi tisti dan nakupili v trgovini. Na pultu v kuhinji me je čakalo nekaj dinarjev … pojma nimam več, koliko jurjev sem morala vzeti za mleko in kruh … , včasih že zapisane stvari, ki jih moram kupiti in mi je po telefonu le še ponovila … da ja ne pozabim kakšno od 5ih zapisanih stvari!!!

V predalu za vrečke sem vzela eno staro polivinil vrečko, listek s seznamom, dinarje v žep … pa sem šla. V Emono. Ta trgovina še vedno stoji, le da je to sedaj Mercator. Tam na Å martinski cesti, nasproti BTC-jeve stolpnice. Nobenih vozičkov ni bilo. Eno košaro sem vzela pri vhodu, vanjo naložila tisto štruco “80 dek” – ja, to je bil kruh, ki smo ga kupovali, pa liter mleka v eni mehki polivinil vrečki, ki je v večini primerov stekel še preden sem ga prinesla domov, pa 2 jogurta, navadna seveda, kakšno Radensko, malinovec, mogoče kdaj pa kdaj kakšno Planico za sladkanje, Smokije zame, kakšno Argeta ribjo pašteto, Thomy majonezo, 2 zavitka 75 za mojega dedija, vžigalice, pa kakšno Bazooko sem si kupila pri blagajni.

Le kako smo preživeli? 🙂

Accor kartica ugodnosti

Povsod že lahko zbiraš pike, milje, kilometre, točkice, smrekice, kolosejčke …. tako, da tokrat celo razmišljam o tem, kaj bi lahko dali za zbirat kupcem naših knjig ali CD-jev. Nalepkice v obliki knjigice ali CD-jčkov? Ali pa ne ravno tako po kavbojsko, raje bolj profi, kot imajo pri kakšnih letalskih prevoznikih, ko dobiš takšno lepo fancy kartico. Tako kot sva tokrat dobila midva s Tomažem pri hotelski verigi Accor.

Zadnjič, ko smo bili v Berlinu in spali v hotelu Novotel in je prijazna receptorka imela nekaj časa, so nama uturili ponudili kartico ugodnosti. Receptorka nam je izračunala, da se investicija vanjo (zanjo moraš nekaj plačati 🙁 ) povrne takoj, že s popustom, ki bi ga dobili na ceno takratnega bivanja. Ja, valjda smo vzeli kartico ugodnosti 🙂

Tokrat, v ponedeljek, sva odšla poslovno v Firence. Preko podjetja Amec sva odšla služit ljubi kruhek in Italijanom ponujat naše usluge. Dobila sva namig, da je tam podjetje, ki trži velike količine CD-jev z izobraževalno tematiko in ni v lasti našega lastnika (morš mislt 🙂 ) … torej potencialna stranka za Amec. V Amecu smo v preteklem letu proizvodnjo (duplikacijo CD-jev in DVD-jev), embalažo, pakiranje, logistiko izvoza, transporta po Evropi, za vsa naša podjetja izpilili tako do potankosti, da se za kvaliteto usluge ni bat, cene pa imamo glede na sistem dela in količine tudi izredno konkurenčne, zato smo rekli:”Ajde, gremo se prodajat!”

7 ur vožnje tja, 7 nazaj, vmes pa 1 uro sestanka, 5 kav, 1 dobra večerja in nočitev v Firencah … no, ja … v Toskani sva pa le bila 🙂

Kar sem hotela povedati je, da v hotelu gostom s kartico ugodnosti nudijo popust na redne cene, poleg tega pa ti pripada tudi nekakšen Wellcome drink – dobiš voucher za pijačo.

Najin dan je potekal tako, da sva zjutraj dostavila Jako v šolo, nato popila kavico “al banco” … no, tako pravijo Italijani, če jo popiješ kar za šankom in je cena temu ustrezno nižja … potem pa na pot, vozila mimo vseh cestnih barikad (ogromno dela na cesti 🙁 ), med Ferraro in Bologno naletela na nesrečo, ki nas je prilimala na mesto zaustavila za uro in pol, padla v pisarno na sestanek 3 minute pred dogovorjenim terminom …. to pa je slovenska natančnost … se tam eno uro trudila in se kazala v najboljši možni luči …ja, ja, jaz sem celo parlala po Italijansko (Tomaž pravi, da se je investicija v moje učenje, končno začela vračati obračati) …. nato v Pratu 2 uri poskušala najti restavracijo, ki bi bila v ponedeljek odprta in bi nudila kaj več, kot “pizze al taglio”, ….. ob ponedeljkih je v Italiji očitno gostilniški mrk ….. Obupala in se končno zapeljala v Firenze, se sparkirala v ogromni garažni hiši ob železniški postaji, zaokrožila po bližnjih ulicah in ob 10h zvečer falabogukončno sedla v dokaj solidno restavracijo. V hotel sva prišla okrog polnoči … izmučena in zaspana. Naslednji dan naj bi takoj zjutraj krenila nazaj, ker je želel Tomaž še v pisarno pogledat kako kaj napreduje pošiljka za Romunijo, zato je bila edina priložnost za pijačo točno takrat …. mimogrede pred spanjem … s prtljago ob nogah …. to ali pa nič, vzemi ali pusti.

Sedeva in naročiva. Karkoli si lahko omisliva! Kaj pa?! Nihče od naju ni ljubitelj alkohola, kave ob tej uri ne bova pila, … žejna sva v bistvu, ampak za žejo pijeva vodo. Naročila sva 1x negazirano in 1x gazirano. Ženska naju gleda, kot da sva padla iz lune in pove, da si lahko izbereva KAKRÅ NOKOLIPIJAČO. Ja, veva in midva bi VODO! Prinesla nama je po 1 liter vsakemu, da da revica vsaj nekaj od sebe 🙂

Po mojem še danes govorijo o dveh čudakih, ki pri zastonj pijači naročata vodo. 🙂

A, biznis? Ja, v redu je šlo. Bomo se sicer še malce mučili, da dokažemo kako dobri smo, ampak vrata so odprta.

Frizerka Barbara

Danes ne bom kritizirala. Ne, danes je dan za hvalo. Prvič: tole vreme me bo itak uničilo… dežuje, boli me glava, ura je skoraj osem zvečer in jaz še čepim v službi … itak pa vem, da ne bom mogla vsega dokončati …in jezna sem …in dežuje ..aja, to sem že napisala … no, pa polna luna je bila včeraj … in glava me boli… aha, to sem tudi že napisala.

Torej ne bomo več jamrali, ampak le hvalili. In ne bomo hvalili filma, ker zadnje dni itak nimam časa za kino, kaj dni, tedne …torej … tako, hvalili bomo ljudi.

Stalno nekaj linkam pa pišem o blogerjih takšnih in onakšnih, v bistvu pa je moj svet sestavljen predvsem iz “neblogerjev”. O Naci, prijateljici sem že pisala, danes pa bom opisala “nadaljevanje” te babje družbe. Družbe, ki me je uspela zvleči stran (sploh ne vem, kako jim je to uspelo, ampak res jim je) od službe in stran od doma in doma in službe in službe 🙂 … Družbe, ki me je prepričala, da je tisto druženje “kartakobrezveze”, čisto kul in zabavno in da svet ne bo propadel, če bo mama Saša ob četrtkih zvečer “zunaj” na klepetu v babji družbi.

To družbo sestavlja še en nujni del, en sonček, bitje ki je vedno … res nisem je še videla drugačne ….nasmejano, prijazno, zgovorno, igrivo …še kaj??? Pišem o “Bitju”, ker žal ne vem besede, ki bi jo lahko uporabila za nekoga, ženskega spola pri 30+, mamo, soprogo, podjetnico … pa vendar igrivo in poskočno, ki se ji zagotovo non-stop dogaja, da neznani obiskovalci, ko jim odpre vrata svojega doma, izustijo: “Punčka, a pokličeš svojo mamo k vratom?” Naj ji jaz rečem gospa, dekle, dama? Preprosto: Barbara … ah ne, sedaj sem opazila, da se zadnje čase podpisuje z Babzy …sem pravilno zapisala? 🙂

Barbara, zvana Babzy je moja frizerka. Ne, jaz pravzaprav hodim tako poredko k frizerju, da težko nekoga imenujem “moj” frizer. K frizerju hodim enkrat na kvartal pa morda še kaj vmes, ampak k Barbari pa hodim večkrat … včasih kar tako, na čvek, na kavico, brez friziranja. Tja hodim zaradi čistega užitka.

Glede na moje pogosto menjavanje stila pričeske, bi marsikdo sklepal, da obožujem frizerje. Ne, prav obratno, obiskovanje frizerja je zame nepotrebna potrata časa. Si predstavljate; treba je čaaaakati na pranje, potem ti namažejo uno barvo …ja, ja sive lase imam … in potem čaaaaakaaaš, čaaaakaaaaš, da se tista barva prime ali kaj vem kaj …. in potem operejo in še kakšen balsam pa kakšna masažica lasišča …stop, stop, ta del mi je bil vedno všeč, priznam, ampak kaj ko traja le največ 5 minut …potem pa striženje pa feniranje …. in medtem čas teeeeeečeeeee. Nekoč, ko sem obiskovala druge frizerske salone, sem že razmišljala, da bi morali imeti prostor za laptop pa kakšen WL 🙂

In tako mi nekega dne Naci omeni, da pozna eno super punco, ki povrh vsega zna še super frizirati. In ker na Nacine besede nekaj dam, sem Barbaro obiskala tudi jaz. In?

Barbara še danes pozna moj znameniti stavek, ki sem ga izustila po kakšnem svojem tretjem obisku pri njej: ” A veš, jaz k tebi pridem prav rada, saj frizirat zna marsikdo, ampak tako prijetno se pa nikjer drugje ne počutim.” Se ji je kar zataknilo, a ne Babzy?!

Ampak takole je s tem, da ne bo pomote: Barbara frizira izredno dobro. Ima prirojen čut za lepo in je izredno kreativna oseba, a na vse to pride še “smetana” – poleg tega je tudi prijazna, zgovorna in v njenem salonu je vedno prijetno vzdušje …. pa še kavico ti pripravijo.

Ne, ni mi plačala za reklamo! Ne, tudi za friziranje plačam! 🙂 Zato, pa vam povem; to kar jaz hvalim, to res “seka” 😉
Sicer pa; fotografija govori več kot 1000 besed. A ktera? Ja tista gor …moja …na desni. Tista, ja! Frizerstvo Barbara 🙂

A kje? V Stožicah. Tam v tistem enem čudnem skropocanem bloku ..kao BS4. Pa ne un salon zgoraj, k Barbari je treba dol, po stopnicah, čist pri kafičku in fitness-u 🙂

Barbara frizerka