Delam kot zamorc

Ma ni tako hudo. V bistvu, če dobro premislim mi je prav fajn. Od ponedeljka pa do prve nedelje sem svojo delovno mizo preselila v Grand hotel Bernardin v Portorožu.

Organiziramo seminar za 1100 ljudi, ki prihajajo iz 12, 13 ali nekaj takšnega različnih držav sveta. Slovensko ali hrvaško govorečih je le peščica, morda 20, vse ostalo pa …just name it 🙂 … in kar je najhuje velika večina (predvsem rusko, maÄ‘arsko ali romunsko govoreči) niti ne govori ali razume angleškega jezika. Hmja, zanimivo je, ko igrajo roke in noge.  🙂

V hotelu Bernardin je osebje izjemno ustrežljivo. Kapo dol. Čeprav še vedno zatrjujem …no, z vidika povprečnega slovenskega gosta, da so njihove cene pijače in hrane pretirane …. ampak OK, saj kdo me pa sili, da prihajam sem tudi v privatne namene, kajne?

Mi, zaposleni letamo po hotelu, urejamo hlajenje dvoran, prevajalske slušalke, prodajamo knjige in CD-je, uredimo, da so prevajalci za vse jezike ob pravem trenutku v prevajalskih kabinah, usklajujemo program predavanj, urejamo kosila in večerje za pomembnejše goste …. npr. moja glavna odgovornost pa sta lastnika našega podjetja. Našega in še 20 in nekaj drugih, ki jih imata po svetu. Gospod in gospa sta sicer prav prijetna in prav nič zahtevna, sta pa vajena uslug in strežbe, saj imata doma osebnega kuharja, vrtnarja, sobarico, posebno skrb za sina, ki je na invalidskem vozičku itd. Iz Portoroža naj bi ju v Frankfurt odpeljalo zasebno letalo in seveda imata v hotelu zakupljeno največjo sobo. Ker sta vajena top servisa in ker sta seveda lastnika našega podjetja, se spodobi, da jima stojimo vsaj ta teden ob strani in jima bivanje v Sloveniji pustimo v čim lepšem spominu. Tako jaz letam in lovim maserje, naročam večerje in npr. iščem hišnika in z njim privijam varovalko, ki jo je …hmmm …. kako se temu reče lepo po slovensko??? …no, vrglo ven ravno v njuni sobi. Vmes poslušam seminarje, se čoham za vratom od dolgčasa 🙂 in uživam v dobri hrani tega hotela.

Life is beautiful, a ne? 🙂

Vendar priznam, tudi tukaj obstaja slaba stran. Moj sine ima danes rojstni dan in oba s Tomažem sva v Portorožu. Prav žal mi je in upam, da se mi kaj podobnega ne bo nikoli več zgodilo in da bomo v bodoče za ta pomembni dan lahko skupaj.

Ko gre mama spet v šolo

Septembri so zame poleg decembra najbolj stresni meseci v letu. December je stresen zato, ker ga pri kakšnem 10. zmanjka …… preprosto se konča …… praktično nehamo hoditi v službo, nikjer več nihče resno ne dela in jaz itak ne morem zaključiti še tistih 3990 zadev, ki sem jih ravno nekje 1. decembra zapisala kot nujna opravila, ki jih je treba zaključiti še v istem letu …. poleg tega pa tudi stanje v banki kaže, kot da smo že kakšnega 28. September pa; joj, za mano sta 2 meseca lenarjenja, uživanja, počitnic, nihče itak nikjer ne dela in jaz četudi sem v službi, počnem stvari, ki itak niso nujno potrebne ….. končno imam čas za pospravljanje vseh milijon papirjev, ki se mi valjajo po mizi še od zadnjega decembra in končno lahko iz tistega spiska odkljukam še vseh preostalih 3980 zadev, ki so mi ostale iz decemberskega nujnega spiska, nimam nobenih jezikovnih tečajev, Jaka zjutraj spi in jaz se lahko cela dva meseca ukvarjam le samo s sabo ….Več kot dva meseca sem se dobesedno razvajala. Mulca zjutraj ponavadi itak ni bilo doma, ker se je potepal po kakšnih počitnicah, če pa je že bil, potem sem ga enostavno pustila spati, jaz pa sem ležerno in mirno zajtrkovala, se mirno oblekla, pregledala maile že navsezgodaj zjutraj in potem mirno in predvsem pravočasno odpravila v službo.

In sedaj september. Mali je itak navajen spati do 12h in odhajati v posteljo ob polnoči ali še kasneje, šolska torba mu je nekaj na kar se bo najbrž privajal še ves mesec, copati itak ostajajo večkrat doma, kot da bi ga spremljali v šolo, prijaviti se je treba na vse zunajšolske dejavnosti, uskladiti urnike, poleg tega sem si že leta nazaj nakopala moj kreativni hobi, ki se ga nekako ne morem in ne morem znebiti in tako vsako leto brez izjeme ovijam vse knjige in zvezke. Ja, nekoč se mi je zdelo to zabavno, ko sva z Jakom v rumeno ovijala matematiko, v modro slovenščino, rdečo angleščino itd. ter na vsako knjigo lepila doma ustvarjene etikete, ki so segale čez polovico knjige ali zvezka.

img_8224.JPG

Nekoč je imel Jaka 5 knjig in 3 zvezke, danes pa je to neznansko naraslo …. sploh ne vem koliko je vsega skupaj ….

img_8223.JPG … no, tukaj sem poslikala kupček knjig …pa ne vem, če sem z objektivom zajela vse 🙁

Danes se je Jaka lepo navadil na sistem …. blazno fino se mu zdi imeti vse knjige ovite v enake ovitke, imeti nek stil, poleg tega pa imeti ovito logično in funkcionalno, da takoj zagrabi in ve katere knjige mora uporabiti. Seveda morajo biti enako oviti tudi zvezki, čeprav so danes na voljo že prekrasne naslovnice.

Ne, pri nas se ovija vsako malenkost. Letos smo ponovili zadevo, ki smo jo uspešno uporabili že pred tremi leti. Vse smo najprej ovili v časopisni papir, nato čezenj nalepili 15-20cm širok trak ovojnega papirja …pač v enaki barvi za vse zvezke in knjige istega predmeta, čezenj pa nalepili etiketo, ki je zdesignirana posebej za ta predmet in konkretno knjigo. Npr. za predmet angleščine je na etiketi ameriška zastava, angleški dvonadstropni avtobus, zemljevid Anglije …. na njej pa na veliko piše ime in priimek, razred ter kaj se skriva za ovitkom (učbenik, zvezek ali delovni zvezek). Čez vse to pride še prozorni ovitek, ki ga je treba obrezati in prilagoditi meram učbenikom. Huh, veste koliko časa se igračkam s tem?! Sicer pa prav mi je, saj rada zavijam darila, režem papirčke, oblikujem stvari in podobne kreativne neumnosti. 🙂


Kličemo koga?!

…. Naravne sile?! Saj res nimam prav nič proti Damjani Golavšek, čisto, čisto nič, ampak tole včeraj na Slovenski popevki, halo?!

Saj sem že pisala, da rada poslušam Ota Pestnerja, torej je logično, da me vase potegne tudi nostalgija Slovenske popevke. Če pa povem čisto po pravici sem Slovensko popevko 2007 gledala predvsem zaradi Alenke Godec. Alenka ni ravno moja prijateljica, s tem bi se težko pohvalila 🙂 , je pa prijateljica od moje prijateljice in to je skoraj to, a ne?

Alenko Godec sem rada poslušala že davno nazaj …. davno ?? …hmja, kaj pa naj rečem, če sva pa obe z Alenko tista generacija, ki je letos že kar precej 40+  🙂 , ampak prav posebno se mi je usedla v srce, ko sem jo spoznala tudi osebno. Zabavna, odkritosrčna, direktna …. in predvsem z enkratnim glasom. Seveda s krasno frizuro, a ne Babzy? 🙂 To moram zapisati, da Alenke ne bi poznala, če nama krasnih frizur ne bi pripravljala Alenkina dobra prijateljica Barbara, ampak o Barbari kaj več kdaj drugič, tokrat sem mislila zapisati kaj o Naravnih silah, ki jih kliče Damjana Golavšek.

Saj nisem nek glasbeni strokovnjak in kot sem že zapisala, nimam prav nič proti Damjani Golavšek in kot sem tudi že zapisala, navijam vedno za Alenko Godec, pa vendar tale komad, ki je zmagal na letošnji Slovenski popevki! Oprostite, kaj pa je to? Kam pa se je izgubil refren? Je to kakšna pesmica, ki jo je Damjana povzela po otroških igricah? Ali pa sta z njenim Čarlijem obiskala Indijance in se navdušila nad njihovimi tradicionalnimi plesi in vzporednim klicanjem dežja?

In kaj je pri tej pesmi tako očaralo sodnike? Besedilo, ki je kratko in nekomplicirano in so si ga zlahka zapomnili? Oprostite, vse razumem in skoraj nikoli ni zmagovalka tista pesem, ki jo jaz favoriziram … aja, saj Alenka pač ne more vedno zmagati 🙂 …. ampak ni pa se mi še zgodilo, da zmaga tista pesem, ki mi je najmanj všeč.

Ja, no za vse je enkrat prvič 🙂

NLP, jao!

Gledam in se čudim. Baje to ni prva oddaja iz niza teh nedeljskopopoldnevnih zabavljaških oddaj v novi sezoni, saj sem zapis o tem zasledila že pri Crnkoviču. Predvidevam, da so preden je šla prva oddaja v program, zadevo preizkusili tudi izven etra. In predvidevam, da sta voditelja Tjaša Železnik in Dejan Pevčevič šla preko kakšnih izborov in sta najboljše od najboljšega. Ampak oz. prav zato….jao!

Tale Dejan ima sicer zelo všečno faco, ampak ob gledanju tega fanta je nujno potrebno izključiti zvok. Srčno priporočam! Sicer so to morda želeli namigniti tudi sami tehniki oddaje NLP …mimogrede to je nova različica oddaje TLP, ki jo je nekoč vodil Lado Bizovičar in Anja Tomažin, nato pa Taja Zuccato …. kajti med današnjo oddajo so ob predvajanju posnetka nekega nastopa njihovega gosta, ki naj bi zaigral neko filharmonično glasbo (se opravičujem, vendar oddaje nisem mogla spremljati pozorno, ker bi bilo to res prenaporno doživetje za lepo nedeljsko popoldne), kar odklopili zvok. Zadeva je postala še hujša, kajti voditelj Dejan Pevčevič, je nezgodo rešil na svojevrsten način in namesto glasbe ob posnetku, čvekal kar sam.

Vložki v stilu: ” Ko že govorimo o Ljubljani, bi predvajali kar posnetek Ljubljana …” in “Ko že govorimo o popevki, bi predvajali popevko …” so očitno višek spontanosti tega lepega voditelja.

Tjaša Železnik se sicer silovito bori za svoje mesto pri vodenju, vendar v tej tekmi med Tjašo in Dejanom žal ni več mesta za ostale tekmovalce in tako izgubljajo besedo vsi povabljeni gostje, ki uspejo povedati stavek ali dva, kar pa je pravzaprav prav priročno, kajti v stavku je vedno tista nujno potrebna beseda, ki Dejana lepo popelje k naslednji iztočnici …”ko že govorimo ..” 🙂

Saj vem, saj se trudijo …..ampak joj, prejoj!

Zaprto mestno središče Ljubljane

Prepričana sem, da bi strašansko bentila, če bi bila stanovalka predela Ljubljane, ki ga je gospod Jankovič zaprl za ves promet in se razpisala na dolgo in široko o tem, kako je najprej ljudem potrebno ponuditi alternativo, nato pa ukrepati tako odločno in konkretno. Vendar ne bentim …. pravzaprav to odločitev pozdravljam, saj nisem stanovalka tega predela Ljubljane in takšne želje nikoli nisem imela in sem prepričana, da mi tudi nikoli ne bi padla na pamet.

Imela sem prijateljico, ki je sanjala o stanovanju v Stari Ljubljani in si kasneje to željo tudi uresničila. Aaaaa? Nikoli tega nisem razumela, saj meni ta občutek neke “noblese” ali kaj vem kaj naj bi bilo, če živiš na tem koncu Ljubljane, ni nikoli prav nič pomenil. Veliko več mi pomeni to, da lahko avtom parkiram tik pred svojimi durmi, znosim v stanovanje vse tetrapake in nešteto škatel muslijev, flaširane vode …ja, vem neumnost svetovna, ampak kaj čem, moj je prepričan, da bo dol padel, če bo pil vodo iz pipe, hrane za mačke, skret papirja …. mislim, le kako jim je ta občutek pripadnosti meščanski smetani 😉 pomagal pri troganju vozička v tretje nadstropje po 300 hodnikih in ovinkih, le kako ta občutek pomiri cirkus in kraval ob večernih urah, ko želiš le mir in tišino za branje kakšne dobre knjige ali ogled filma, da ne govorim o tem, kako srečna bi bila jaz, ko sredi delavnega dne ugotovim, da sem spet pozabila nekaj doma in najprej tri ure iščem parkirni prostor, ki je vsaj v krogu 1km oddaljenosti od mojega doma, nato seveda plačam parkirnino, tečem do doma, nazaj in privihram v službo ravno še v času, da se spodobno poslovim od sodelavcev, ki že odhajajo domov.

Pa že raje voham kravji drek in poslušam ptičje petje! Res pa je, da nisem “in”, ampak saj tudi šampanjca ne pijem, še manj pa tiste blazno fine pijače Spritz aperol, ki je tako lepo obarvana, da je še Jako navdušila. Å pricer z neko grenčico prav’mo temu mi z vasi 😉

In da se vrnem na osnovno tematiko; seveda sedaj vsi bentijo, ker bodo po novem namesto 1 uro, do svojega doma nosili škatle in vozičke, kar dve uri. Ampak tako to je, vedno se benti in vpije, ko nam nekdo vzame nekaj na kar smo se že navadili. Se kdo spomni potke, ki je nekaj let nazaj vodila iz tacenskega parkirišča do podnožja Å marne gore? Leta se je po tisti potki, preko nekega privatnega travnika, hodilo na Å marno goro. Pa je lastnik nekega lepega dne tja postavil ograjo. Kaj hujšega! Sedaj je pa iznenada na rekreaciji bilo potrebno narediti 50 korakov več?! 🙂 Nihče sploh ni razmišljal, da bi bilo morda temu atu, ki je leta dopuščal hordam ljudi, da hodijo po bližnjici preko njegovega zemljišča, kupiti eno veliko čokolado in mu reči “hvala”.

Where is my point? Mogoče pa se lahko Ljubljančani zahvalijo Viki Potočnik, Danici Simšič pa še komu za precej neodločno in mlačno tosmerno ukrepanje v preteklih letih.

Pa konec koncev je nekoč bila tudi Čopova prevozna in ko so jo zaprli, se mi je zdelo, da je skoraj nemogoče, da se bi vsi vozili naokrog po Wolfovi, pa so počasi zapirali tudi to …. hmja, bentili bomo nekaj časa, potem pa bo spet vse v redu, kajne?

Aja, prijateljica je počasi tudi dojela, da kravji drek vseeno ne smrdi tako močno, kot švic po enournem prenašanju polnih vreč do stanovanja.