Danes so me jezili Hrvatje

In sedaj poskusimo, če ima moja beseda res moč in bomo jutri v novicah slišali, da so Hrvatje odstopili 🙂

Saj priznam, da sem zmedena in včasih preveč površna in da je krivda za današnje muke predvsem moja, ampak tako, kot me je Bog kaznoval danes, si res nisem zaslužila. 🙁

Te dni imamo norijo, res norijo. Poleg tega, da je za vse mame, ki imamo šoloobvezne otroke september res eden najljubših mesecev, saj je treba otroke navajati na ponoven red, jih metati iz postelje, brcati v tazadnjo, ko se nikakor ne spravijo v šolo (upam, da me ne bo kdo prijavil sociali ..kajti tole z brcanjem je zgolj metaforično 🙂 ), zraven pa usklajevati vse urnike in krožke, na katere mulci letos načeloma pa ne bi več hodili, ker so itak lani mislili, da je klavir strašno zabavna stvar, ampak letos bi pa oni raje bobne … !!#@# .

In poleg veselega septembra imamo pri nas v firmi sploh zabavno.

Ravno sem bila v Berlinu in sploh še nisem uspela zaključiti tega projekta, že drvim v nove. V ponedeljek se začne eden največjih cirkusov, ki jih pripravlja naša firma. No, ni ravno cirkus, je le precej obsežen in zahteven projekt. Namreč naša pisarna je tokrat organizator enotedenskega mednarodnega seminarja, ki se bo odvijal v Portorožu. Gostili bomo okrog 1200 gostov iz 15ih različnih držav, simultano prevajali v vse te jezike, organizirali večerje, igre, izlete, spanje … imeli hkrati z njimi tukaj lastnika našega podjetja, ki je navajen precej dobrega servisa … zanj organizirati oh in sploh in še več …od predsedniškega apartmaja, masaž, posebnih juhic, sveže stisnjenih naravnih sokov, do privatnega letala, ki ga bo popeljalo iz Portoroža v Frankfurt in od tam z rednim letom v Ameriko …. prodajali bomo določene nove artikle, ki jih še vedno “delamo”, koordinirali delo še nekaj tujih pisarn, kajti večina gostov ne govori angleško, zato bo potrebno precej usklajevanja ….. skratka tik pred zdajci je napeto in noro.

No, poleg tega se nam je najavila davčna inšpekcija, ki je na srečo včeraj opravila pregled hitro in efektivno in kot kaže ga bomo enkrat za spremembo tudi hitro in neboleče zaključili.

Danes pa sem odšla še na nujni sestanek v Zagreb, kjer doživljamo travmatično zgodbo, ki se vleče že skoraj leto dni, ko so na našo prireditev v Karlovcu dobesedno vdrli inšpektorji vseh možnih profilov. Dolgo zgodbo bom tokrat skrajšala tako, da povem, da naj bi danes sedli z našim davčnim svetovalcem, našim hrvaškim računovodstvom in hrvaškim odvetnikom ter zapisali ugovor na zapisnik finančne policije, ki je brkljala in rofkala po papirjih več kot leto dni in potem kar nekaj nametala vkup, kar nima ne repa ne glave. Računovodkinja se drži za glavo in pravi, da kaj takšnega v svoji 30letni karieri še ni doživela in da teh ljudi sploh ne razume, davčni svetovalec itak pravi, da je zmeda v državi velika in nihče več ne ve, kako naj se dela pravilno in pošteno, odvetnik pa se le smeji .. … ampak bistvo je, da denar kroži .. saj je vseeno ….inšpektorji napišejo zmeden zapisnik, mi najemamo svetovalce, jih plačujemo, se pritožujemo, leta tečejo in kdo ve kaj bo čez 10 let, ko bo naša pritožba obravnavana.

Ampak to ni tisto, kar me je danes jezilo …tega sem že navajena in rečem le grrr, si mislim okej, učne ure iz financ, davkov, računovodstva in prava … bo že kdaj prišlo prav.

Takole je bilo; danes naj bi imeli ob 12h ta veleumni sestanek. Na sestanek se peljeva moja kolegica iz računovodstva iz Ljubljane in jaz …. seveda zamujava. Res ne vem kaj se dogaja v mesecu septembru, ampak ceste so 2x bolj nabite z avtomobili. Kaj so že prodali vse tiste Twingote, ki so jih tako vneto porivali po vseh reklamah? Tik pred mejo potegnem iz torbice svojo oooooogromno denarnico, kjer imam vse kartice, zdravniško, vozniško in seveda osebno. Shit, shit, shit! Ponavadi ne preklinjam, ampak to je bil res odličen moment za kaj takšnega.

Včeraj ob 1h popoldne mi je Tomaž zatežil naj mu na mizi v pisarni pustim svojo osebno, ker mora na občino nekaj urediti ..kaj vem kaj …nekaj okrog nekih nepremičnin. OK, vzamem iz denarnice in mu pustim na mizi. Jaz odidem na en sestanek in seveda nasledno sekundo pozabim na osebno. Pozabim!!!! Do trenutka, ko stojiva v koloni pred mejo. Shit! Ura je pol dvanajstih, midve imava nujen sestanek, uni vsi zbrani, čakajo, jaz pa brez osebne. Ne, valjda nimam potnega lista. Ga ne nosim naokrog, ker imam osebno vedno pri sebi. Imam pa osebno od Jake …. ki jo imam tudi vedno pri sebi.
Ej, se nam je to že dogajalo. Jako smo peljali iz Krka, kjer je bil z družino Tomaževega brata. Oni so ostali tam, mi Jako domov … in seveda smo njegove dokumente pozabili tam. Jaka brez vozniške, brez osebne, brez česarkoli, le z milim pogledom in šli smo preko meje.
Naslednjič nekaj let nazaj pa jaz na meji pred Zagrebom … ista meja …. ista zgodba … jaz le z vozniškim in z mano Tomaž s svojo osebno. Mil pogled in ….. Noben problem. Nekaj kun sem plačala, se podpisala v nek zvezek, opazila da so to ta isti dan naredili že trije pred mano, kar kaže na to, da je to rutinski postopek in sva šla skozi. 🙂

In danes? Ne, danes ni bil moj dan. V Sloveniji no problem, greva mimo. Na Hrvaškem grem peš do carine, vzamem vozniško, vzamem vse svoje kartice, ki dokazujejo, da sem resnično Gerčar Saša in vzamem še osebno Jake, ki je ravno tako Gerčar in v hrvaškem jeziku cariniku milo razložim, da imam sestanek v Zagrebu in da sem šele ta trenutek ugotovila, da sem namesto svoje osebne v torbo vtaknila sinovo ….no, takšna zgodba se mi je zdela bolj vredna sočutja 🙂 in da imam svojo vozniško in vse žive druge dokumente, če bi lahko …. Sedeči carinik me gleda milo in on bi, ampak očitno ni pravi čin. Pogleda stoječega carinika in on le odkima. Sedeči pravi:”Pa ima vozaćku!” … jaz kimam in jo že molim naprej. Uni stoječi pa:” Vozi natrag!” A?? Kaj, vozi? Peš sem tam pred njim! A je to bilo mišljeno kao “mala steraj se!” ?! Poskusim ponovno s tem, da imam nujni poslovni sestanek in on še enkrat isti stavek in zraven zamahne z dvema prstoma v znak da sem čista dvojka.

Kar pihala sem od jeze. Medtem, ko sem korakala do avta, sem že sklenila, da ni druge, kot da gre kolegica v Zagreb in da nimava časa za igračkanje in poskuse na drugi meji. Ona je odšla, jaz pa peš nazaj do prve pumpe.

4 ure sem sedela tam in jo čakala. Brez laptopa, brez kakšnih printov, ki bi jih lahko tam obdelovala …celo v sandalcih, zunaj pa mrzlo, kot sredi zime. Jaz, ki sem obremenjena z izgubo vsake minute!! In to sedaj, ko imam itak svetovno frko! 4 ure sem si ogledovala vsakega, ki je vstopil v lokal, če bi ga morda prosila, če me zategne do Ljubljane in si vsakič premislila iz nekega strahu, češ kaj pa če je čudak, ki …. hmja…. se pač staramo 🙂

Ampak, je..mu Hrvate! Ne, ma ne bom posploševala, da mi ne odstopijo jutri vsi Hrvatje. 🙂 Samo je…. hrvaške carinike ….. pa še to ne vse, le tiste na Obrežju. Pa še to ne vse, le une v skrajno levi utici. Pa še to ne oba … uni sedeči je bil čisto OK, uni stoječi pa upam, da čim hitreje odstopi! Bill, please! 🙂

Pučnik in druga letališča

Kljub mojemu dokaj odklonilnemu odnosu do nizkoproračunskih letalskih družb, so me tokrat zopet prepričali v takšen let.

Na srečo. Kajti občutek, ki sem ga zadnjič dobila ob Ryanairu, se je tokrat na račun Intersky-a močno popravil. Intersky? Ste sploh kdaj slišali za to družbo? Jaz nisem in tudi tokrat ne bi, če ne bi do zadnjega trmarila, da gremo v Berlin z avtom. Ne, nočem z nizko proračunsko letalsko družbo leteti na tako kratkih relacijah! Tam moram biti eno uro prej, potem itak zamujajo, po možnosti moram vmes še prestopati, prtljaga ne sme presegati 10kg ali kaj vem koliko že, ne smem si vzeti niti deci tekočine …… brez veze! Gremo z avtom!

Pa je moj začel 1 dan pred odhodom jamrati, češ Nemci se vračajo iz morja, na cesti bodo zastoji …. pa je naša Saša (sodelavka) skočila na internet in nama prinesla print za let iz Graza do Berlina z družbo Inetrsky. OK, tole bo nekaj čudnega, itak me je stalno iz njihove angleške strani metalo na nemško, plačila s kreditno kartico ni želelo sprejeti in me 3x zapovrstjo vrglo na začetek, ko pred tabo spet znova stojijo le bela polja in je treba vse podatke na novo vnašati. $$$##!”# in še kaj! Sem rekla, da gremo z avtom!

No, po nekaj bentenjih in par ovinkih smo zadevo uredili. Nobenih omejitev s prtljago? Kul!

Å tartamo iz Graza. Waw! Letališče, ki ti vzame sapo.

Letalisce Graz 1Letalisce Graz

Takšen bi moral biti Pučnik! Ne vem kaj so sicer počeli na ubogem Pučniku, ampak takoj po “otvoritvi” smo mi trije odšli na ogled našega prekrasnega letališča. A????! En prizidek, eno dvigalo in ena terasa. Bog pomagaj?! A to je to? Baje sedaj ni treba na avtobus, ko prideš iz letala. Pa niti peš ne korakaš …kar čez tisto črevo greš. Uaaa, to pa je dosežek, saj je tistih 10 korakov čez prazno letališče res bilo nekaj nedopustnega za glavno mesto Slovenije. No, ja, ne bom kritizirala preden vidim zadevo tudi sama, ampak sam terminal je še vedno kup revščine in nevreden tako spevnega imena, kot ga ima naše letališče sedaj. 🙂

Kavarnice, restavracija s teraso, parkirišča, možnost za malce zabave za otroke …. predvsem pa zračnost in urejenost veje iz letališča v Grazu. Jaka pravi, da od sedaj potujemo le še iz Graza. Mene je najbolj impresionirala hitrost. Prisežem: minuto nam je vzel čeking. Prehod carine pa nadaljnji dve minuti. Nikjer gužve in kolon in nobenih sezuvanj čevljev.

Priletimo v Berlin. Kaj pa je to? Ogromna socialistična stavba. Peš, tako kot pred časom na Pučniku 🙂 , se odpravimo od letala do stavbe. Po stopnicah navzgor, skozi ogromna steklena vrata. Vonj po socializmu … res! Nas največ 20 potnikov vstopi v nekakšno sobo, ki ima ob strani tekoči trak za prtljago. Trak se ne vrti v krogu! Ne, trak ima po 20 metrih svoj konec, dila postavljena počez, prtljaga pride do konca svoje poti in se začne kopičiti na velikem kupu … kufri padajo en preko drugega. Smešno. Ampak vsi hitro reagirano, poberemo svoje prnje in ven. Nobene carine, nič …smo že v veliki sobani. Razen nas 20 ni tam nikogar drugega. V dokaz prilagam fotografije. Najprej še nekaj ubogih potnikov, v naslednji minuti, ko sem sama vlekla ven fotoaparat, se letališče izprazni v nulo. Shrhljivo mirno in tiho. Pa vendar še vedno lepše, kot na Pučniku.

Letalisce Berlin zunaj Letakisce Berlin3

Letalisce Berlin2Letalisce Berlin1

Tale rdeča steklena komora je najbrž stvar pripravljena za protikadilski zakon. Sedaj ni v tem akvariju bilo seveda nikogar pa tudi kasneje ne vem koliko jih bo, če bo frekvenca tako močna, kot je bila konec avgusta 🙂

Nazaj grede podobna zgodba. Prišli smo 2 uri prej. Vsaka družba ima tam svoj prostor, vendar osebja ni. Čez čas pride ena sama stevardesa … let za Graz, ki je tudi edini predviden let v naslednjih dveh urah 🙂 …moja dva sedita na stolih 30 m stran, medtem ko nas jaz čekiram, stevardesa pogleda po veliki hali, pokima, minuta, čekirani smo, carina nadaljnji dve minuti. Vzletimo TOČNO. Priletimo 10 minut prej. V obe smeri enako.

Z Intersky-em bomo še leteli in še bomo izbrali Graz za svoje izhodišče.

Berlin, mesto socializma?

Se spomnite, da je nekaj let nazaj na jumbo plakatih Easy jet oglaševal polete v Berlin za 1€ ali neko podobno mizerijo?

Tudi takrat smo mi zelo radi potovali, ampak ta plakat me takrat ni prepričal. Saj s plakatom ni bilo pravzaprav nič narobe, tudi cena je bila fantastična, le kakšna slika tega prekrasnega mesta je manjkala. Sama sem namreč živela v stereotipnem prepričanju, da v Berlinu ni kaj videti. To je pa ja neko socialistično mesto, kamor, za ogled neke podrte stene, res ne bi potovala in trošila svojega časa.

So me med tem že prijatelji prepričevali, da je Berlin mesto vredno ogleda, zato sem se tokratnega obiska kar veselila, pa vendar me je mesto še vedno močno presenetilo s svojo lepoto, razgibanostjo in predvsem čistočo.

S Tomažem sva obiskala sejem elektronike IFA. Ne, N21 ne bo prodajal televizorjev 🙂 , v Berlin sva odšla, kot predstavnika podjetja AMEC, ki se ukvarja s proizvodnjo in presnemavanjem CD-jev in DVD-jev. AMEC je naše najmlajše podjetje, ki močno raste po prometu in 80% svojega poslovanja usmerja na tuje trge. Izdelano imamo logistiko za presnemavanje CDjev in DVDjev v katerikoli drugi jezik ter hitro in učinkovito izdelamo končni izdelek (od designa, embalaže, pakiranja in transporta) v 12 različnih evropskih držav. Naš poglavitni dobavitelj praznih medijev je imel stojnico na tem sejmu in ker je Berlin vseeno bližje, kot Azija, sva se odpravila tja in osebo s katero poslujemo tudi osebno spoznala. Sestanek je bil uspešen, vendar o tem kaj več ob kakšni drugi priložnosti.

Jaka se nama je “prilimal” in ker tokrat ob argumentih “bom priden, tiho, ubogljiv …bla, bla”, nisva imela protiargumenta “šola”, sva ga vzela s seboj. En dan smo “zapravili” na sejmu, en dan pa v popolnosti posvetili turističnemu raziskovanju. Berlin nas je očaral. Vedno znova smo poskušali ugotoviti ali se nahajamo na mestu, ki je nekoč pripadalo vzhodnemu bloku ali zahodni kapitalistični Nemčiji in sproti ugotavljali, da se razlike hitro in uspešno brišejo …. kdaj pa kdaj “vzhodni arhitekturni vpliv” opaziš po kakšnem nebotičniku, vendar takoj podvomiš, ko ob njem stoji super moderna steklena zgradba.

Berlin je mesto tisočerih obrazov. Vidiš tako stare cerkve, muzeje, graščine, kot ogromno socialistično letališče, kjer ni drugega razkošja, kot prostor in hkrati najmodernejše arhitekturne dosežke, ki ti vzamejo sapo.

Mesto smo res na hitro poskenirali in ugotovili predvsem to, da bi se vanj še radi vrnili. Radi bi si ogledali živalski vrt, se sprehodili po cesti, ki vodi mimo mednarodnih ambasad, si ogledali Potsdam, si vzeli čas za nakupe in še in še ….

Upam, da drugo leto spet.

Vzgoja in blog

Tokrat mi je dal misliti bloger Ata Kranjc … pred tem pa blogerka Orhideja. Pa ne, da bi Orhideja zapisala kakšen prispevek na temo, ki bi mi dala misliti ….. ne, pravzaprav mi je le stopila na žulj, ki mi ga je nekaj dni pred tem naredil sin.

Otroci so odraz svojih staršev in to prav gotovo drži za našega Jako. Ker je karakterno v skoraj vseh pogledih podoben meni, se na vprašanje očeta Tomaža, le kaj ima po njemu, večkrat govorimo čisto resnico šalimo, da je po njem pobral lepoto.

In ko se mama Saša odloči, da riše po platnu, začne risati tudi Jaka … ko mama Saša začne prenavljati stanovanje, začne s tem težiti tudi Jaka … ko mama Saša zeha ob predavanju gazde družine o varčevanju in pametnem vlaganju denarnih sredstev, zeha tudi sine in ko mama Saša odpre blog, je seveda logično, da ga bo takoj naslednji trenutek želel odpreti tudi Jaka. Odpre en blog, pa odpre drugega, pa potem še tretjega.

No, ko se za nekaj odloči Jaka, mama Saša na srečo ostane pri svojih interesih in niti slučajno ne zapade v evforijo športnega navijanja za košarkarje Uniona Olimpije ali strastnega igranja tenisa. 🙂

Blog skozi svoje zapise razkriva veliko in čeprav je Jaka še otrok, se mi zdi, da so nekateri njegovi zapisi dokaj zreli in resni, ponekod pa se drobni otroški duši zapiše tudi kakšna neumnost ali pa misel, ki je mi starejši ne bi zapisali ali pa bi jo vsaj malce oblepili z darilnim papirjem in nanjo zalepili kakšno barvito mašno.

Če se mama Saša nad čim navduši sama in je to prostovoljna odločitev in ne MUS, potem je v tem do grla in še več …in če se Jaka nad čim navduši sam, je ….. jasno, kajne?

K pisanju bloga ga ne spodbujamo pa vendar je najbrž neke vrste spodbuda že to, da ga pri tem ne oviramo in da mu na njegova vprašanja glede bloga odgovarjamo in se o tem z njim pogovarjamo. Je pisanje bloga za enajstletnika dobro ali slabo je vprašanje, ki sva si ga že ob začetku njegovega pisanja, zastavila s Tomažem. Ko je začel Jaka trobezljati o blogu, sem si predstavljala, da bo na blogu pisal o filmih, ki jih je videl, o knjigah ki jih je prebral, o krajih ki jih je prepotoval in ker sem že od nekdaj poskušala Jako pri tem spodbujati pa mi nekako ni in ni šlo, sem tokrat v navdušenju nad bloganjem videla svojega zaveznika. O slabih stvareh, ki bi lahko sledile temu (zasvojenosti, nesramnih komentarjih, ki znajo prizadeti, pokvarjencih, ki bi znali izkoristiti otroka …..) pa smo se temeljito pogovorili takrat in se pogovarjamo sedaj.

Glede negativnih stvari, no problem. Glede pozitivnih …hmja, sanje malega kitajčka 🙂 Film je opisal le en sam, kraje, čeprav precej potujemo opiše le v nekaj stavkih …ponavadi z “bilo je super in zanimivo”, pika, knjige pa malce počivajo …no, na srečo ne povsem in jih blog ni povsem nadomestil. Na blogu opisuje predvsem stvari, ki se ga čustveno dotaknejo in čustveno se ga v tem obdobju dotika šport, šport, šport.

Pa nekaj občudovanja do ostalih blogerjev pa naj bo to iz kakršnih koli razlogov že. Pridobiva si nove vzornike in prav je tako. Občuduje neverjetno energijo Žige Vavpotiča, blogerska znanja in ambicije Hada, duhovitost Fetalija, športno opisovanje Londona, fotografske sposobnosti Cirila Jazbeca, dober občutek za estetiko in prijaznost Jana Fermeta in najbrž je tukaj še kdo, ki se ga tokrat ne spomnim. Ženski svet blogerske sfere ga niti ne zanima, mame skorajda ne bere in mama ima občutek, da je tu le za malce tekmovalnega duha, ko veselo pregleda število klikov in poskakuje od veselja, ko je mamo ponovno premagal 🙂

Pa so se zapisale stvari, ki so povzročile reakcije, ki so tudi ranile srce otroka, čeprav on tega ne prizna.

Ko je bilo nekaj razočaranja ob odprtju novega bloga v WP skupnosti po največ 5 obiskov dnevno, je mama svetovala kako naj se komentira drugje, kako naj se linka, kako se omenja druge blogerje. Ker mama ve, da so najboljši tisti nasveti, ki ne zvenijo, kot nasveti, je vse skupaj povedala skozi zgodbo o mami in njenem načinu dela ….. saj veste po 10. letu se zbrano posluša le še takšne stvari, po 13. pa bom najbrž nasvete delila samo še skozi kakšen post kakšnega tretjega razvpitega blogerja 🙂 .

Posledično temu so se zapisale naslednje stvari in razburile množice, posredno pa sedle v drobno otroško dušo;

Prvi zapis o linkanju name je bil smešen ….vsaj meni.
Drugi zapis, ki ga je izpisal v deževnih dneh, ki jih je preživljal v Portorožu z babi in dedijem, me je že razjezil predvsem pa že vzburil duhove vzgojno usmerjenih žensk …. nekatere so se oglasile, druge so se najbrž zgražale le za zaprtimi vrati svojih pisarn.
Tale je bil iskren pa vendar (pre)iskren v naslovu, ki se je zapisal po nasvetih zgodbah mame o tem, da se naslov zapiše vedno na koncu celega teksta in da naj bo udaren in opazen. No, ta je bil! Komentarji obiskovalcev pa so sedli v srce.

Negativna izkušnja bloganja? Ma, ne … izkušnja iz katere se lahko tudi otrok nečesa nauči, da se le pogovarjamo.

… no, pa še ta neumnost, ki sem jo poskušala razložiti pa vendar ugotovila, da nima smisla. Le zakaj starejši vedno skrivamo pregrešno drage čevlje ali kakšno drugo tehnično neumnost za katero vemo, da smo dali pregrešno (pre)več denarja, namesto, da bi uživali v tem?

Potem pa se mama odloči, da bo vse tiste nasvete, ki jih je delila s sinom, zapisala še na svojem blogu. Seveda ve, čeprav je blond, da večina izkušenih blogerjev marsikaj od tega že ve, vendar pa ve, da z zapisanim res nikogar ne žali, kritizira ali nadleguje. In ko na takšne zapise prileti komentar, ki kritizira in se dotakne duše izkušene in starejše osebe, se mama zamisli.

Le kako naj v blogerski sferi ostane mirna in neprizadeta otroška duša, saj naokrog kar mrgoli ljudi, ki iščejo zapise, kjer lahko končno doma jim partner ne pusti do besede izkažejo svoje drugačno mnenje? Danes je Jaka star 11 let in to je vidno zapisano na njegovem blogu in ljudje to opazijo. Bo pri trinajstih še vedno pisal po blogu koliko let šteje? Mu bodo ljudje takrat še prizanašali?

Proti zasvojenosti, nepridipravom in pokvarjenostim se je lažje boriti, kot proti nasilju, ki prihaja iz besed “navadnih” ljudi in seka pogosteje, kot si lahko sploh mislimo.

Moja muca

se končno crklja.

Takšna je tale stvar; v bistvu je tole mucek. Garfield, po domače Garfo. Pri starosti treh let je to že silno resen gospod, ki se nikakor noče več čohljati in crkljati.

Včeraj pa smo dobili obisk in to princesko Fiono. Gospodičnica kužica se je s svojima spremljevalcema Žigo in Moniko pri nas počutila dokaj domače … ja, po mojem se je, če je opravila tudi tiste nujne in vsakodnevne obveznosti …saj veste pu in lu in to 🙂 … Garfota, ki je skoraj enkrat večji od nje, smo seveda zaprli ven.

In rezultat? Po njihovem odhodu se je Garfo ovijal okrog nog, tekal sem in tja po stanovanju, ovohaval vsak vogal in se na koncu ulegel tikmaček garfo ob mojo glavo in svojo prislonil k mojemu licu. Waw! Tega ni naredil že dolgo, dolgo……

Ja, saj si ti še vedno naš muc in ne bomo te zamenjali!