Kakšnih 13 že?

Gledala prejšnji teden in danes želela napisati nekaj misli o tem, vendar so mi možgani zablokirali. Kakšnih 13 že? Najprej jih je bilo 11, potem 12, sedaj že 13? Pod milim bogom se ne morem spomniti kakšen pridevnik pride spredaj ….

Oceanovih 13? Ne, nisem se spomnila sama, na stran Koloseja sem pogledala. Kljub temu, da najbrž to, da se ne morem spomniti niti naslova, kaže na to, da mi najbrž film ni najbolj sedel, vas bom razočarala. No, ni ravno top of the top, nisem padla na hrbet od navdušenja, vsekakor pa mi je bil ta s trinajstko na koncu, bistveno, bistveno bolj všečen od dvanajstice.

Enajstica me je očarala, dvanajstica RAZočarala, trinajstica pa nekje vmes. Film bi vsekakor lahko bil krajši, nekako sem pogrešala kakšno bejbo, ki bi zapletla zadeve, nikakor pa mi ni jasno, kakšna je vloga vsakega od trinajsterice …no, niti ne vem, če jih je res bilo 13 …..jim je že za verjeti, če naslov tako pravi.

In zakaj so morali začeti pri tako visoki številki, kot je 11, saj bomo čez 10 let težko sledili množici igralcev, ki bo nastopala v vlogi ekipe Oceanovih 67?

Pljunek v obraz

Dejan Murko je pisal o naprijaznih natakarjih in sporu, ki so ga imeli v tudi meni dragi restavraciji Gušt v Izoli. Sama razmišljam podobno, kot Dejanov kolega (vsaj mislim, da sta kolega) Peter Lamut, da sta za prepir vedno potrebna dva in da se prepiri na nekatere kar lepijo.

Dejan je odgovoril, da se mu to res ne dogaja in s tem upravičil moje zaupanje vanj, saj po njegovem blogu sodeč, je Dejan poštena in delavna oseba, ki se najbrž ne spušča v neumne prepire, ki ne vodijo nikamor. Torej je moral biti tisti, ki prepire lepi nase, tisti drugi del prepirljivega para …. no, upamo da bo lastnik restavracije to odkril preden mu pobegnejo vsi gostje.

Najbrž je ta natakar le še ena izmed oseb, ki doživljajo orgazme in katarzo, ko nič krivim osebkom okrog sebe, z lahkoto pljunejo v obraz.

Če sem popolnoma iskrena, se takšne zadeve včasih, včasih ….res le včasih prilepijo tudi name. To je kakšen dan, ko me daje PMS, pa pritisk …. potem pa grupa preglasnih ljudi …… pa kakšen težaški pogled v moj dekolte … pa da sem res jaz takšna natakarica in mi nekdo z nestrpnim glasom zavpije “kelnarca, kaj je zdaj?!” Halo?!! Ima da eksplodira v meni ves tisti bes, ki se nabira že od jutra, ko me je partner pospremil skozi domača vrata s kakšno slastno in sočno kletvico.

Natakar iz Gušta, jaz še pridem k vam na kakšno pizzo …. in ja, nekako te razumem 😉 in obljubim, da ne bom težila.

Če že razumem tečne natakarje, pa veliko manj razumem ljudi, ki provokacije prav iščejo. Na tem istem blogu Dejana Murka sem močno razširila svoje očke, ko sem prebrala komentar obiskovalca, ki se je podpisal Tone: “Zdaj si pa tudi naštel sanje tipičnega kmeta” Kaj je zdaj to??!! Konstruktivno oporekanje mnenju avtorja?

Razumem konstruktivno debato in križanje mnenj, ki morda kdaj pa kdaj zaide v smer prepira ….. se zgodi 😉 , nikakor pa mi ne gre v glavo motiv nekoga, ki vstopi na blog njemu neznanega avtorja, prebere prispevek, ki mu očitno ne sede, potem pa namerno in nestrpno komentira v stilu “bedasto za bruhat” ali “zapisal si cilje tipičnega kmeta” ….da ne govorim, da očitno s tem izkaže tudi svoj strpen odnos do ljudi, ki živijo na kmetijah.

V zadnjem času srečujem kar nekaj nestrpnežev (celo na svojem blogu sem naletela na komentarje, ki so mejili na nesramnost), vendar to, kar sem videla tokrat, presega moje dojemanje o človeški (ne)strpnosti.

Bloger si je iz meni nerazumljivega razloga vzel čas, da zapiše cel post posvečen Žigi. Pa Žige niti ne pozna. Prebral je njegov blog, videl Žigove dosežke, fotografije, članke in ……. ne vem ….. Koliko srda in težav mora biti nakopičeno v ljudeh, ki popljuvajo brez razloga nekoga, ki morda le razmišlja drugače kot oni? Tudi meni ne odgovarja glasba s katero se pisec bloga očitno močno identificira …pa kaj …. zato ne bom popisarila pol strani svojega bloga o tem, češ kako plehka in neumna bi lahko bila ta oseba.

Žiga, ne pusti, da se te takšne stvari dotaknejo! Pomembno je kaj o nas mislijo ljudje, ki jih cenimo in ne tisti, ki jih konec koncev sploh ne poznamo.

Na zadevo ne bi niti reagirala, če na članek ne bi naletel tudi moj enajstletni sin, ki Žigo pozna preko nekajjkratnih bolj ali manj bežnih srečanj in Žigovih komentarjih, ki jih redno piše Jaki na njegovem blogu …… (zgolj) iz prijaznosti. Danes je Jaka z mano zgroženo debatiral o tem, zakaj nekateri ljudje razmišljajo tako nestrpno in danes sem konec koncev Metalcu celo hvaležna, da je odprl temo pogovora o strpnosti, ki bo mojemu sinu v prihodnosti nedvomno lahko le koristila.

Kdo bo koga? Vasle : Å tular

Začelo se je nadvse banalno. Neka novinarka pove na državnem radiu nekaj povsem nedolžnega in resničnega, vendar v tem vnemar uporabi ime našega generala.

Pojma nimam kdo drži koga za jajca, v kakšni državi živimo in ali smo ponovno tam, kjer smo bili v času mojega otroštva, ko so se politični vici govorili le za vrati domačega doma in še to z obveznim “Psssst!” in precejšnjim znižanjem nivoja glasu …ali pa je odločitev Vinka Vasleta, da na vrat na nos odpusti novinarko, le ena preprosta napaka, ki je razburkala morje?

Pravzaprav se meni zdi vse precej zaskrbljujoče in precej smrdeče. Riba smrdi pri glavi …. vendar tukaj res ne vem, kje se glava nahaja.

Pa se je zgodba odvijala naprej in Mirko Å tular se postavi v bran. V bran koga? Svoje podrejene sodelavke? Edino pravilno! Vendar ne na tak način. Mar tukaj nikomur ni jasno, da se ne pljuva v lastno skledo? Rada imam ljudi, ki zagovarjajo svoje podrejene. Rada imam takšne ljudi, ki niso le kimavčki in se mi upajo povedati, kadar se ne strinjajo z mano. Vsekakor pa ne vem, zakaj bi na koncu prepira, ko še vedno jaz trdim, da je nekaj črno in moj podrejeni, da je belo, ne obveljala moja. In zakaj bi po prepiru in odločitvi še vedno gledala na svoji ladji nekoga, ki nikakor ne more sprejeti dejstva, da je obveljala kapitanova?

Vsekakor je krasno, kadar posadka pove svojo plat zgodbe, …. naj se sporeče z vodjo, naj vpije nanj, na koncu pa zapre vrata sobe, kjer je prepir potekal (seveda le na 4 oči) in odide naprej z nasmeškom. Palico ima vedno lahko v rokah le eden…. in to je tisti, ki je bil postavljen za kapitana. Posadka, ki se z vodenjem ne strinja naj gre drugam. Prostovoljno ali prisilno!

Hmja, ljudstvo je volilo vlado, vlada je “volila” razne kapitane raznih ladij in ti kapitani so “volili” svoje ljudi. Če ti ljudje niso lojalni šefu, jih je treba menjati. Pika! Torej Vinko, na koncu koncev si po mojem skromnem mnenju končno potegnil pravo potezo: obdržal novinarko in odpustil Mirka Å tularja.

Zanima me le, če bo kdo ocenil Vinka Vasleta? No, na lojalnosti je padel le Å tular, tega se Vasletu ne da očitati, bi pa tam najbrž lahko našli marsikaj drugega. Neumne in prehitre poteze? Očitno je na tej tehtnici še nekaj, kar je našim očem skrito …… sicer pa sve se vrača, sve se plača pravi Tereza Kesovija. Pa še kako prav ima.

Pogajanja

Joj, kako je včasih težko prepustiti izpeljavo kakšnega posla svojim zaposlenim, ko že s pogovorom jasno pokažejo, da so zgrešili glavni point celotne zadeve.

Jasno, ljudem je treba dati vajeti v roke in jih ob tem učiti in postavljati na pravo pot. To mi gre zlahka v glavo in s teorijo nimam težav. Imam pa težavo s prakso in včasih bi me bilo potrebno zavezati na stol in mi zalepiti usta, saj me kar razganja, ko mi nekdo od zaposlenih na veliko in dolgo razlaga stališče dobavitelja.

Poznate to situacijo? Kako hitro se znamo postaviti v vlogo dobavitelja in kako zlahka razumemo vse njegove težave. Zadnjič mi nekdo razlaga o povišanju naših cen ….in jaz ????? kako? kaj? kakšne cene? saj imamo cenik in inflacija ni visoka, nihče ni govoril o nobenem povišanju ???

Aha, govorimo o povišanju naših nabavnih cen ???? Vrtam naprej. Aha, torej naš dobavitelj nam je zvišal ceno?

Ne, ne še, ampak bo. A???

Zakaj bo? Kako smo lahko tako gotovi?

Ja, mi imamo pogodbo za 1000 komadov, vendar je bila podpisana že 2 leti nazaj in naše količine so na žalost padle in sedaj potrebujemo le 800 komadov, torej za 20%, kar bi pomenilo, da nam dobavitelj lahko zviša ceno le za največ 20%.

Tako lepo in logično si nekateri izračunajo povišanja ali znižanja cen. Super. Upam, da ta formula deluje tudi v obratno smer in bomo pri 2000 komadih dobivali vse zastonj. 🙂

Ker meni nikakor ni jasno, še vedno zabodeno gledam in dobim razlago, da se le pripravljajo na pogajanja, kajti dejstvo je, da bo dobavitelj zahteval boljše pogoje zase. Ko začnem z razlago, da je količina le ena od determinant, ki določajo ceno in da je potrebno razmisliti o drugih faktorjih, ki so na naši strani in z njimi priti nasproti dobavitelju, dobim začuden pogled, saj je cena ja tista edina in najpomembnejša. ….in nadaljujem, da smo mi krasna stranka, da smo dobri plačniki …in dobim odgovor, da so itak vsi, drugače pa z njimi ne delajo. ????

….in nadaljujem ….da smo predvsem dolgoročna stranka, ki je z njimi že dolgo vrsto let, pa dobim odgovor, da se tokrat pogovarjava o stranki s katero imamo pogodbo šele drugo leto (v primerjavi še z drugima dvema dobaviteljema, ki za popolnoma enako področje z nami sodelujeta že 10 let).

….se ne spuščam v duel, da je dve leti res malo v primerjavi z ostalima dvema, pa vendar je že pol leta neka doba, ki kaže na stalnost ….

… grem raje v drugo smer in rečem, da bomo pač potem prekinili pogodbo s tem dobaviteljem in raje povečali frekvenco sodelovanja z enim od drugih dveh in dobim odgovor, da bosta sigurno tudi druga dva prišla na isto idejo, saj so količine padle pri vseh.

Pa kje sem jaz????!!!!! Sem samo jaz čudna tukaj?

…. grem spet popolnoma v drugo smer in poskušam pokazati na prihodnost. Če bi bila jaz dobavitelj in imela stranko, ki je očitno perspektivna in dolgoročna in je dokazano že imela velike količine, prišla v slabše obdobje, bi stranki ohranila popolnoma isto ceno, saj bi računala na njen ponovni vzpon.

Sedaj pa ja ne bo spet protiargumenta??

Pa je, pa je!

OK, razume, ampak vseeno vztraja in vpraša kaj naj pa naredi, če dobavitelj vztraja na svojem in ne popusti?

Dobro vprašanje! Prekini sodelovanje in preidi na enega od ostalih dveh ali najdi novega!

Ne more, ker artikle potrebuje jutri! Halo?!

O čem pa smo se tukaj pogovarjali?

Je vse skupaj le kritje hrbta za zadevo, ki je že zaje***?

In kaj naredi dober šef v takšnih primerih?

Koliko dopusta vzeti za poletne počitnice?

Toliko lepega imam za napisati, da je kar preveč in se zato sploh ne spravim k pisanju. Namesto naših super počitnic opisujem razne filme in puščam komentarje na blogih drugih …samo k zapisu našega dopusta se pa ne spravim.

Na dopust se mi (to smo vedno moj Tomaž, moj Jaka in jaz) zadnja leta vedno odpravljamo v dveh delih: prvo polovico takoj na začetku počitnic in drugo polovico na koncu počitnic. Vsakič si za to dodelimo dva vikenda ter teden med njima ….torej 9 dni.

Na ta način služba ne trpi preveč, saj je včasih kar stresno, če oba hkrati zapustiva isti tim, ki že tako ni astronomsko velik, tako pa tistih 5 dni za tiste, ki v službi medtem garajo, hitro mine.

Po vrnitvi naju ne pričaka gora “težav” in lahko se vrneva na delo, kot če bi bila le na krajši poslovni poti.

Na ta način se počitnic veselim dvakrat. 🙂 🙂 Jeee! Pričakovanje je namreč meni najlepši del počitnikovanja.

Vmesno obdobje, med počitnicami, veliko hitreje mine, saj sem po prvem delu ŽE zrelaksirana, hkrati pa Å E zrem v prihodnost z velikim pričakovanjem.

Najlepše pri vsem tem pa mi je, da si na ta način vedno privoščimo tak in tudi drugačen dopust. En je obvezno nekakšno popotovanje in spoznavanje tujih krajev, drugi pa je tisto tipično poležavnje na plaži. Čeprav v Lignanu (jap, tja bomo šli tudi tokrat) tudi tega ravno ne počnemo. Raje ždimo v senci, hodimo na sprehode, se družimo, pogovarjamo, kolesarimo, igramo tenis, pijemo kavice ……

No, in prvi del je ŽE minil. Zaenkrat le par fotk ….ostalo sledi.

Tomaz in Sasa v FrancijiUtrip okoljaJaka FrancijaJaka plavanje