Helga nas je peljala

Tokrat je bil naš dopust idealen. Kaj ga je naredilo tako super truper?

Nedvomno ima Helga veliko vlogo pri tem.

Kdo je Helga? Tako smo poimenovali našo navigacijo GARMIN, ki nas z lepim ženskim glasom vodi po skritih kotičkih Evrope. Resda ima Helga nemalo težav s slovenščno, vendar se zato presneto lepo zabavamo, ko vsi v en glas za njo ponavljamo: “Nadaljujte šeSTSto metrov” ali ” ….ena kilometer” ali pa “peljite dvajset devet kilometrov” in podobne buče.

Je pa Helga carica, ko se zmotiš in zaviješ v napačno ulico …in tudi takrat, ko zaviješ bognedaj v napačno smer na avtocesti :). Helga nikoli ne tuli na nas: “Cepec, spet si zaj**l …” Ne, ona vedno s povsem umirjenim glasom podaja naslednje napotke. To si je treba ZAPISATI za marsikatero drugo zadevo v življenju!

Pot brez Helge je ponavadi pri nas izgledala takole:

Tomaž vozi in on gleda le znake in pritiska na gas in bremzo. Boli ga q za zemljevide, hotele, parkinge … on samo sledi mojim napotkom.

Jaka sedi zadaj in že ve, da je bolje, če je tiho, sploh če se približujemo naši ciljni točki in tako postaja verjetnost zgrešitve prave ulice, vedno večja.

Jaz se že doma oborožim z najmanj dvema debelima buklama napotkov, par ducat zemljevidov v večjem in manjšem merilu, zraven pa še printi iz interneta z opisi poti do našega hotela ali točke interesa.

Pred končnim izhodom iz avtoceste držim odprta najmanj 2 zemljevida, v naročju pa držim še knjigo in print opisa poti. Moja drža je kot pred štartom na kratke proge, oči pa na pecljih in seveda očala na nosu. Ne da ne bi mogla brez njih, vendar si ne želim privoščiti, da bi bil eden od možnih očitkov mojega dragega ta, da se mi spet ni zdelo vredno natakniti očal ….in tako nisem uspela prebrati imena ulice.

No, potem jaz multitasking gledam levo, desno, dol na zemljevid, na ulico, na print …..zraven pa v zadnjih sekundah tulim:” Levo, levo ….ne, ne …sori, naravnost!”

Tomaž pa:”Je***!!! Kaj zdaj??! Levo ali naravnost?!!!!”

Itak je šel levo, ker je bilo za naravnost že prepozno. Jasno, drugi ne vedo, da pojma nimamo kje smo in drvijo mimo nas brez obzirnosti. Ne, jaz ne rečem nič. Res ne. Tudi jaz sem tiho, kot miška …vem kaj sledi.

“Je***!! Pa kaj moram jaz res vse početi?! Voziti in paziti na promet pa še gledati kam naj gremo?!”

Potem seveda tudi jaz ne morem imeti zaprtega kljunčka in se skromno oglasim s kakšnim sarkastičnim in pametnim komentarjem.

Sledi še nekaj grdih besed, nato se vse skupaj ponovi še 5 do 20x …odvisno od velikosti mesta in majhnosti črk na smerokazih ter tablah z imeni ulic ….. nakar dokončno uničeni in skregani prilezemo do hotela.

Absolutni tozadevni zmagovalec je bila Barcelona, kjer smo na glavno cesto Via Grande, ki gre čez središče mesta, zavili že čisto pred ciljem, ko smo že obšli Barcelono. Na to cesto smo padli pomotoma in jo sicer našli na zemljevidu ter peljali po njej, vendar nevedoč, da smo obrnjeni v napačno smer. To smo ugotovili šele po eni uri vožnje, ko smo zagledali prvo večjo tablo z napisom prvega naslednjega mesta. Ker je bilo najlažje spet iti le obratno nazaj po isti “napačni” poti, smo se vozili še dodatno uro vse do izvora napake in nato 5 minut kasneje padli pred naš hotel.

Za božično darilo leta 2005 sem Tomažu želela kupiti navigacijo in ko me je njena cena vrgla na rit in sem o tem razlagala prijateljici, mi je ta dala koristen in prijateljski nasvet: “Lubica, tole darilo boš kupila tudi zase! Kar spomni se Barcelone!” In smo kupili! Naci, hvala za namig! A sem že povedala, da ima Naci poleg pametnih nasvetov tudi kraaaaasno pohištvo? 🙂

Letos je Helga naš dopust izpeljala brez ene živčne in napete besede. Mirno, sproščujoče in z enakomernim glasom se je tudi ob totalnih orientacijskih katastrofah ona oglasila: “Ob naslednji priložnosti obrnite polkrožno nazaj” in četudi nas je morda nemalokrat peljala po popolnoma napačni in 3x predolgi poti, mi tega nismo vedeli in smo ji mirno sledili.

Priporočam vsakomur, ki se z avtom odpravlja v neznane kraje!

In NE, mi je ne posodimo. 😉 in to mislim resno, saj smo jo v tem obdobju posodili že večkrat in reva je danes vsa boga, kontak ji nagaja, žice so razvlečene, vsakič dobimo resetirane nastavitve ….. grrrr! Po takšni poti, ki jo je opravila tokrat, res zasluži, da jo pazimo in negujemo.

Drugačna, drugačna, drugačna

Tadeja Fatur je na Emi 2007 zapela komad Drugačna, drugačna, drugačna.

Komad mi je bil všečen pa ne vem točno zakaj …. morda tudi zaradi besedila, morda pa zaradi pevke, ki se mi je izdela izredno zanimiva. Tadeja Fatur ima po mojem mnenju zanimiv vokal, predvsem pa mi je bila všeč, ker je bila DRUGAČNA.

Nekateri so njeno oblačilo popljuvali, meni pa je bilo všeč. Drugačno pač. 🙂

Zakaj sem se spomnila na Emo in Tadejo Fatur? Ker razmišljam, zakaj za vraga tako kompliciram okrog videza svojega bloga …. zakaj enostavno ne uporabim ene od nešteto predlaganih predlog. Ja, jaz sem en čuden tič. Vedno moram biti drugačna.

Nikoli se nisem želela skrivati v množici in ja, načeloma je želja po drugačnosti usmerjena v pozitivne ekstreme … npr. želim biti najlepša, najboljša, najhitrejša, najglasnejša ….. hmja, ravno pri glasnosti sem pomislila, da je vse skupaj zelo relativno in vprašljivo kaj je pozitivno …..in sploh vse kar je NAJ je ekstremno in problematično samo po sebi…. ampak o tem ne bom danes, ker bi spet zašla v tri krasne.

In jaz itak pri ničemer nisem niti blizu NAJ…. se pa NAJ trudim 🙂

Da se vrnem v tirnice moje glavne teme: želela sem povedati, da ne maram uniformiranosti.

Ja, seveda odobravam uniformo, če za tem stoji višji cilj …npr. enaki dresi športne ekipe na tekmi, ….osebje na letalu, …..tudi mi v naši pisarni ob večjih prireditvah oblečemo enake srajce ali majice in ob tem se počutimo tako “timsko” 🙂 in fino. Vendar zase vem, da v kateri koli od MUS uniformiranih zgodb, se že znajdem, vedno iščem način, da postanem malce opaznejša …. DRUGAČNA skratka.

Filmi z angleškim humorjem so zakon

Tokrat spet film po Jakovem izboru. Vroča kifeljca je naslov, ki je obetal mnogo, kajne ;)?

OK, bom potrpela, sem razmišljala z materinsko ljubeznijo. Presenečena sem ugotovila, da je na spredu končno ena tistih neumnih komedij, ki pa meni vseeno sedejo. Britanski humor je zakon.

Čeprav zelo rada gledam filme z lepimi obrazi, lepimi oblekami, cukrom, ki se cedi iz vseh kotov in tukaj ni prav ničesar od tega, sem v filmu uživala. Edino kar bi lahko malce ublažili, so krvavi prizori. Res da je stvar duhovita in prikazana, kot parodija ubijalskih ameriških filmov, vendar sklepam, da si ga bo ogledalo veliko število mladine. Jaka je kar nekajkrat zaprl oči in na koncu komentiral, da bi bil film še boljši, če ne bi ravno od blizu pokazali dveh odrezanih človeških glav, ali kako nekomu na mestu glave pristane velik komad skale ….. bljak!

Drugače pa smešno, smešno, smešno.

Sanje, ki bodo postale resničnost

Že res, da gre večini na živce, če se nekaj MORA, ampak meni je vseeno všeč, če me nekdo izbere in me določi za nadaljevanje verige.

Tudi jaz izberem in določim tiste, ki so mi všeč, ki jih rada berem, o katerih bi rada izvedela še kaj več in zato tudi takrat, ko nekdo izbere mene to vzamem, kot kompliment in ne kot nadležno nalogo.

Tokrat je klub izbranih manjši: 5

Je že res, da je 7 bolj kul in srečna in oh in sploh, vendar pa je 5 točk in 5 blogerjev za marsikoga lažja naloga. Zame lahko izbirate tudi takšna štvila kot je 21 ali 33 🙂 …npr, 33 zadev, ki vam gredo na živce.

Tokrat sem bila izbrana od Martine, preko Rozazvezdice ter od začetnika te verige Mihe …oz. niti ne vem, če je on začetnik, saj se je podobna zadeva že videla pri Kašparju in Sinici . Spet zanimiva pot, saj sem za Martino izvedela šele pred nekaj dnevi, ko je na mojih 7 naključnih link pustil nek Blaž. Kar tako mi je poslal trackback, ker mu je baje v oči padla moja nasmejana faca, ki jo objavljam na prvi strani svojega bloga. Martina je njegova punca. Rozazvezdica in Miha pa …. ja, ne vem in ni pomembno, bistvo je, da od sedaj naprej poznam še par novih blogerjev. 🙂

Sanje, ki naj bi bile uresničljive? Temu jaz pravim življenski cilji. Kakšne sanje neki! Ja, ja, saj tudi jaz sanjam, ampak ponavadi se v budnem stanju svojih sanj ne spomnim več in tako ali tako je to ponavadi kakšna traparija v obliki letečih paradižnikov ali rib z nogami na svojih plavutih in glede na to, da niti slučajno ne vem, če to prinaša denar ali ljubezen, o tem res ne bi pisala.

Sanjarjenja? To je tisto z odprtimi očmi in pri polni zavesti …. tisto, ko k tebi prihaja George Cloney s polnim naročjem rdečih vrtnic …..oooo, ….. teh (pa ne vrtnic in ne Georgov) 😉 sem imela in jih imam še vedno na tone. Ampak z leti sem ugotovila, da samo sanjarjenje ni dovolj in da je treba takšne zadeve zapisati in jim poleg tega zraven prilimati kakšen datum. Tako sanjarjenja postanejo cilji in imajo večjo možnost za uresničitev.

Sicer pa sem o tekstu na temo “moji neuresničeni cilji” že razmišljala, tako da je tale veriga le ena oblike brce v rit z nekaj dobrimi okvirnimi napotki, da ne bom po svoji stari navadi pretiravala in zapisovala 45 idej, ki jih želim uresničiti.

1. Od vekomaj si želim štirih frocov otrok. Ne, ne bo uspelo in to res ne more bit več moj cilj. Tako je bilo, da nama je pri mojih tridesetih končno le uspelo dobiti našega Jako, sedaj se trudiva še za kakšnega bratca ali sestrico pa nas čas počasi prehiteva. 🙁 Torej tukaj bom da se držim pravil zapisala, da so danes morda uresničljive sanje – še enega otroka …pa naj beseda meso postane 🙂

2. Zelo rada komuniciram: govorim, klepetam, pišem … tudi poslušam 🙂 , berem in s tem povezane so moje naslednje sanje-cilji. Želim dokaj dobro govoriti in poslušati 🙂 vsaj 7 (naj bo spet 7) tujih jezikov. Sedaj mi 2 ne delata nobenih težav, 2 še kar obvladam, enega malce na pol …no, na petino 🙂 tolčem, ostalo me pa še čaka.

3. Rada bi vozila motor. Pravzaprav si želim “taveliko” Vespo. To je moja želja od majhnih nog naprej. Toliko sem blebetala o tem, da mi je mama že za odličen uspeh v OÅ  obljubljala, da bomo nekaj zrihtali na to temo. Pa ja! Itak ni bilo denarja pa še Vespe se takrat itak ni dalo kupiti pri nas ….. jap, odlična sem pa bila. Ma, ne vem, kaj sem takrat dobila …najbrž kakšno rusko uro. Po končani gimnaziji sem si sama kupila Tomosov automatic in z njim vozila tudi ob dežju in snegu. Potem pa sem postala že resna teta in prešla na avtomobile. Danes me vsake toliko časa zamika, da bi motoristične sanje uresničila, vendar me je po drugi strani strah, strah pred prometno nesrečo. Ja, v mojih letih pred željo po avanturi, postavljaš varnost, družino, zdravje …. Mogoče, mogoče …bolj za hec in za potrditev, kot kaj drugega.

4. Fotografiranje. Od nekdaj rada fotografiram …ampak v mojih časih ..uf, tole zveni kot govor moje babi, ki je živela v času 2.svetovne vojne …no, vseeno, v času moje mladosti ni bilo niti toliko denarja za kakšne fancy fotoaparate, niti ni bilo v navadi, da bi bil v družini več kot en družinski aparat …. pa seveda, če nisi bil lih tip in se blazno eksponiral v fotografskem krožku in sam razvijal slike, si filme nosil razvijat v Foto Tivoli, kar pa je bilo muchos denarja. Zato smo pred pritiskom sprožilca malodane sestankovali o smiselnosti posnetka. Prvi fotoaparat sem dobila ….reci in piši….. za svoj 30. rojstni dan. Canon 300N ali nekaj takšnega. Od tistega trenutka so bila potovanja povsem drugačna in vsake toliko časa sem imela preblisk, da bi odšla na kakšen tečaj fotografiranja. Ja, bom, ko bom velika 🙂 Sedaj imamo digitalca. Juhu! Spet Canona. 500D tokrat. Sedaj nanj, še bolj kot jaz, pritiska tudi Jaka. Od nedavnega pa je Jaka s fotografijo dobesedno zastrupljen. Žiga mu je povedal za Cirila Jazbec-a in od trenutka, ko je videl Cirilove fotografije, jaz do fotoaparata ne pridem več. Mislim, da je napočil čas, da kupimo en aparat še Jaki, potem pa se skupaj vpiševa v en tečaj fotografiranja. Tako bo ena od mojih sanj lahko kmalu uresničena.

5. Biti vitka, fit in zdrava. Nalašč sem dala vitka na prvo mesto, saj ne želim svetohliniti in pisati naj mi prihodnost nameni le obilico zdravja pa bom srečna in zadovoljna ….. pa zdrava zaenkrat itak sem. Želim biti tudi suha. Vedno, od nekdaj. Koščeno suha. In k “vitki želji” sem pripisala še fit in zdrava, kajti ne želim biti shirana, posušena in anoreksična, ampak zdravo suha s pravo mero mišic. Hmja, te sanje počasi postajajo sanjarjenje in se vedno bolj oddaljujejo od cilja 🙁

Kdo naj nadaljuje? Blaža Kosa, mojega Jako in Marka Crnkoviča ne bom več izbrala, saj so vljudno ignorirali povedali, da jim dol visi za verige. Recimo, da se je Žiga vljudno potrudil, ampak zelo jasno povedal, da mu teh stvari ni mar, torej ga ne bom določala v drugo, Fetaliju pa recimo, da mu je oproščeno, saj v tretje pisati na isto tematiko, je res naporno.

Peter Lamut, Dejan Murko in Bastjan so na 7 dejstev tako lepo odpisali, da jih je treba namočit še v to, kajne?
Potem pa še mojo zvesto blogersko prijateljico Val … pa Sunshine .

Ej, ful bi jih še imela pa ne smem vseh “ponucat” ….lahko vam pa namignem da me zanima še Ateistek, Blitz, Had, Hirkani, D-mashina, Ervinator, Lil’mya, London, Maki, Milan’che, Kreg, Pina, Peter Kamnicar, Tjaša, Človek ….pa najbrž je kje še kakšen, ampak se ga zdaj po najboljši volji ne spomnim 🙂

Zodiak ni grozljivka

Tale film sem gledala že 2 tedna nazaj in pomalem mi uhaja iz spomina, vendar ker sem tako zaje*** in želim vedno naredti tisto, kar sem planirala in pri mojem blogu sem si zadala, da bom opisala VSE filme, ki jih bom gledala v kinu, potem bom to tudi naredila.

Zodiak je ime, ki me niti slučajno ne bi zvleklo v kinematografsko dvorano. Preveč diši po neki srhljivki. Tokrat sva se v Koloseju znašla sama s Tomažem, kar pomeni, da naj bi si ogledala film po najini želji. In ker v bližnji okolici časa, ki sva ga namenila temu, ni bilo nič bolj presunljivega, Tomaž pa je navrgel, da to ni grozljivka, temveč baje nekaj posnetega po resničnih dogodkih ….hmja, ….odločitev je padla …..pa si poglejmo.

Se spomnim, da se mi je takrat zdel film kar v redu. Ob odhodu iz dvorane sva se o njem pogovarjala in to je znak, da je v naju nekaj pustil. Ampak danes, ko se poskušam spomniti o čem je v filmu bilo govora, se spomnim le nekega preganjanja in iskanja, skakanja iz teme na temo, medlega konca …ok, je pač resničen konec, ki ga v bistvu ni …in pa po nepotrebnem razvlečene zgodbe z nekaj scenami, za katere ne vem, čemu so služile. Mene namreč močno jezi, če se v filmu nekaj dogaja …npr. pol ure dialoga neke prodajalke s stranko, potem pa ne stranka, ne prodajalka, ne trgovina, ne roba ….nič od tega nimajo vpliva na razvoj nadaljnih dogodkov. Čemu torej trošiti filmski trak?

Tak je moj vtis o tem filmu. Nedvomno pa je to eden kvalitetnejših filmov, ki jih ta trenutek vrtijo v kinu. Å e vedno pa prisegam na Zadnji poljub.