Joj zamudila sem 07.07.07!

Al pa prehitela, saj bi svojih 7 naključnih dejstev morala opisati na včerajšnji dan, kajne? In izbrati 7 takšnih, ki bodo zagotovo nadaljevali verigo in potem bi imela 7 let neizmerne sreče in najbrž še 5 otrok …ja, enega imam že pa še moj dragi pa bi že bili kot Sneguljčica in sedem palčkov.

In kaj naj zdaj reva jaz?!

O tej smešni evforiji smo se zadnjič pri frizerju pogovarjali …..joj, spomnila sem se, da še prav nič nisem zapisala o moji Barbari …najfrizerki seveda ….bom, bom …..no in ker frizerke itak veliko vedo, je Barbara povedala, da so lani baje bejbe pred 06.06.06 vse s trebuhi že vnaprej norele po porodnišnicah, da so jim male hudičke prej iz trebuha vzeli. Halo?!

Ja, tiste ki so rodile na 666 imajo pa potrdilo, da so dobile male hudičke 🙂

Moram pa priznati, da bi najbrž tudi sama želela svojemu otroku prizanesti z datumom, ki bi mu pri vraževernih delodajalcih najbrž vsaj oteževal možnost zaposlitve, če ne še kaj hujšega. Ja, morda pa bi ga bilo treba poimenovati Satan, da bi bila stvar še bolj očitna, he, he.

Rada dam

Rada sprejemam darila, o tem sem že pisala, še raje pa jih dajem.

Okrog daril ponavadi zganjam cel cirkus in niti slučajno ne dam iz rok nekaj, kar sem dobila pred kratkim jaz in je bilo na žalost tako neustrezno, da še vedno leži na naši podstrehi in čaka na boljše čase …. no, priznam ….kakšni tetki v tretjem kolenu pa le poturim kakšno kristalno vazo ali set “lepih” rožastih prtičkov.

Prijateljem in sorodnikom pa kupujem darila po tehtnem in dolgem razmišljanju, ki se navadno začne kakšen mesec prej (sploh za Božič) in se začenja tako, da na list papirja zapišem hobije ali eventuelne želje, ki so lahko tudi popolnoma abstraktne v odnosu nakupa darila …npr. dokončanje faksa ali imeti svojo jahto ….
In vendar iz vsake želje se da izpeljati neko varianto za nakup darila, ki bi ustrezal ravno temu.

Za našega Jako je zadeva še dokaj enostavna, čeprav je že pri njem čutiti zametke genov mame in tate 🙂 in glede daril postaja zahteven. Darilu za rojstni dan se je namreč že dvakrat odpovedal na račun tega, da bi namesto kupa majhnih neumnosti, enkrat raje dobil kaj večjega in vrednejšega.

Pri Tomažu je težav že več, saj si vse male radosti sproti zadovoljuje sam in tako sem vedno znova pred težavo kaj mu kupiti. Smo počasi s tem prenehali in se takrat res raje povetiva eden drugemu, si vzameva prost dan in ga preživiva sproščeno, lagodno in drug z drugim.

Vedno bolj pogosto razmišljam o darovanju nekomu, ki dar res potrebuje.
Ta naloga pa je težka, saj je težko izbrati nekoga, v poplavi raznih eskivatorjev, ki si brez razmisleka nakopičijo 5 ali 7 otrok, potem pa se oglasijo pri lokalnem časopisu, ki o njih zapiše solzavo zgodbo, češ oče zapustil družino, mama ne more v službo, pomagajte prosim. Halo?! Kdo pa je pomagal meni!?
Å e danes hranim kupe oblačil in igrač našega Jake, ker še vedno nisem našla nekoga, ki bi mu takšne stvari z veseljem podarjala, Jaka pa bi hkrati imel možnost videti iskrice v očeh tega otroka, kar bi tudi v njem vzbudilo željo podarjati in pomagati.

Družini, ki res rabi pomoč, samo moj doprinos, ne bo ravno pomagal postaviti se na noge, zato je lahko moja pomoč še večja, če k temu povlečem še koga.

Pred leti je k meni prišel poslovni kolega, ki ga močno cenim in spoštujem. Povedal mi je za fanta Lukca, ki naj bi potreboval operacijo v tujini, ki naj bi bila izjemno draga, starši pa si tega niso mogli privoščiti. Temu prjatelju sem verjela na besedo, sploh nisem preverjala, zadevo objavila na neki naši prireditvi, ljudje so darovali in fanta so odpeljali na operacijo. Na stvar sem popolnoma pozabila vse dokler kakšno leto kasneje k meni nista pristopila gospod in gospa in mi povedala, da sta Lukčeva starša. Zahvalila sta se mi s solzami v očeh in povedala, da je Lukec bolje in da mi bosta za pomoč hvaležna do konca življenja.
Ufff! Veste kakšen občutek me je preveval takrat? Uživam ob nasmehih in veselju ljudi, ki odprejo moje darilo, vendar takšnega užitka, kot me je obdal v trenutku pogovora s starši Lukca …… Ni, ni!

In več kot 7 let po tem k meni prihaja drug prijatelj, ki se zavzema za Patricijo. Ponovno žalostna zgodba, kjer je vpleteno dekletce in zraven še žalostna zgodba očeta …..
Nič, dodajam link do Žige, ki je o tem napisal nekaj več, ostalo je na vas.

Občutek krivde

Se kdaj obremenjujete s preteklostjo? Jaz načeloma ne gledam nazaj v preteklost. Pravzaprav je moja težava ta, da gledam predaleč v prihodnost. Lotevam se stvari, ki mi bodo morda prišle prav čez 5 ali 10 let. Super, kajne? Pa ni tako super, predvsem če ob tem pozabim, da je treba tudi danes kosilo skuhati, da bi čez 5 let morda projekt,ki sem ga začela, sploh lahko kdo delal 🙂

Imam na srečo svojo drugo polovico, realista Tomaža, ki me pogosto “prizemlji” in pošlje s kuhlo v roki kuhat kosilo 🙂

Preteklost uporabljam bolj kot pomoč za analizo, ki mi pomaga pri načrtovanju prihodnosti.

In kako analiziram preteklost?
Do danes sem se že naulčila lekcije, da analiza drugih in bognedaj celo iskanje razlogov za neuspeh pri drugih, ne pomaga. Zato pri vsaki stvari poskušam do podrobnosti analizirati, kje sem napako storila sama. Pogosto me takšne analize privedejo do hladilnika. Hladilnika? Ne, ničesar ne spravljam vanj, le ven jemljem in tlačim v usta 🙂 . Ja, ponavadi me takšne analize spravijo v blažje ali hujše depresivno stanje, odvisno od moje ugotovitve glede velikosti bedastoče, ki sem jo uspela narediti. Najbrž je jasno, da je hladilnik le sinonim za vse tisto, kar je mogoče spraviti po grlu navzdol in se na koncu svoje poti lepo nakopiči na stegnih ali zadnji plati.

Da ne bo pomote, občutek krivde v naslovu je tam zapisan iz popolnoma drugih nagibov. Nameravala sem pisati o tem, kako lahko nepredviden tok dogodkov, vpliva na občutek krivde pri človeku. Na to misel pa me je navedla ugrabitev štiriletne punčke Madeleine. Pa sem spet zašla z mislimi v drugo smer ….Pa drugič o občutku krivde 🙂

Rojstni dan

Radi prejemate darila? Jaz jih obožujem. Po pravici povedano se mi včasih za moj rojstni dan zna tudi povesiti nos, ko se moj dragi vse do večera niti slučajno ne spomni, da je to dan, ki ima takrat zame veliko začetnico.

Pa ne, sploh ne pričakujem daril v stilu zlatnine in diamantov, želim si le pozornosti in to razumem tako, da moj dragi zame naredi nekaj, kar mene veseli, njemu pa predstavlja mučenje.

Vas zanima kaj bi to bilo? Ples do poznih ur, to bi že lahko bila ena od zanimivih mučilnih taktik. Pa kakšna pregrešno draga večerja, saj meni hrana pomeni veliko, njega pa močno stiska pri srcu, če za nekaj uric užitkov, ki jih kasneje odplakne voda v toaletni školjki, odšteje muchos euros.

Å e danes se me drži “nalepka” da ne maram cvetja, kar je popolna zmota. Je pa to zablodo povzročil eden od mojih enainštiridesetih D dnevov-.. mislim, da tisti triintrideseti.

Takrat z mojim še nisva, tako kot sedaj, delala v istem podjetju in tako je on zjutraj, kot vse tiste dni brez velike začetnice, odbrzel v službo. Nič “nr’bolše”, nič lupčka -.samo “Ciao!” in že ga ni več.
No, saj mogoče pa je to posebna taktika, sem si mislila, čeprav bi me lahko že 14 kratna izkušnja pri tem dogodku v kombinaciji z njim, izučila, da je pač fant spet pozabil.

V službi seveda darilce kolegov, pa 300 vprašanj kaj mi je moj kupil, pa 100 klicev prijateljev, celo poslovni kolega je naročil dostavo šopka v mojo pisarno. Si morte misl’t, kako dolg nos sem imela, ko sem odprla kuvertico in prebrala, da šopka ne dostavlja moj dragi?!

Pa me vmes kliče še moja mami, ki za svojo edinko vedno rada zganja cirkus, mi čestita in vmes kaj hitro pove, da ona že tako ve, da moj ni nič pomislil name in da ga je že klicala ter mu zabičala, naj k meni v pisarno – ne vem niti zakaj naj bi on hodil takrat k meni v pisarno -po mojem smo našega tamalčka takrat vodili na neke otroške telovadne igrice v našem sosedstvu in ga je moj dostavljal-no, naj k meni ne pride brez darila.

In tako je moj prišel! Ob petih popoldne pride ves nasmejan v pisarno in … ????-brez darila -.
Pa mi reče, da ima darilo v avtu. Joj, joj ..kolk pa fajn, si mislim vsa napeta od razburjenja.
Greva do avta in on odpre prtljažnik v njem pa O G R O O O M E N šopek cvetja. Ga potegne ven in mi ga položi v roke. Na njem je bil še račun. Hud! Od cvetličarne, ki se drži stavbe, kjer on dela. Nič drugega! Le tisti pregrešno drag in velik šopek.

Moj nasmešek je padel za 1m navkreber in mislim, da sem siknila nekaj v stilu ” a ni škoda denarja?”

Ja, res ..še vedno mislim tako! Če bi šel na travnik in mi nabral marjetice, bi bila veliko srečnejša, kot da je mimogrede med potjo domov, po stotih klicih svoje vsiljive tašče, posegel v denarnico in si olajšal vest.

Pa ga je malce izučilo in se je od takrat poboljšal ….plesat me pa še vedno ne pelje. 🙁

In ne, danes nimam rojstnega dne , zato lepo prosim, ne mi pošiljat rož!

Včasih kakšne zadeve vlečem kot čigumi

Enkrat mi je Žiga že navrgel, kako, da mi tale naš prvomajski izlet v London ne pusti spati, ker sem še nekaj tednov …ma ne le tednov, mesecev po tem še vedno objavljala prispevke vezane na ta dogodek.

Podobno je z Blogresom pa še kaj bi se našlo.

In sedaj se spodobi, da razložim to stvar; Ni res in ni tako grozno, da bi jaz še 200 let premlevala in razmišljala o istem dogodku. Se pa pogosto zgodi, da se me kakšen dogodek tako “široko”(z različnih aspektov) dotakne ali pa le bolj pisunsko navdahnjena in takoj po dogodku se mi zapiše 3 km dolg prispevek. To je pa predolgo, priznate?

Torej ga razrežem na nekaj manjših pa še vedno kilometrsko dolgih delov in jih razmečem po različnih terminih ….potem pa lahko grem na dopust, računalnik se mi lahko pokvari …karkoli že …jaz bom mirno spala, da so zadeve že urejene in delujejo brez mene.

Ja, sedaj grem lahko že kar na kakšno 80 dnevno potovanje okrog sveta, toliko prispevkov imam že zapisanih ..pa vedno novi se pojavljajo 🙂 …. ne, ne …to je hec. Moja prijateljica Naca ….to je tista, ki prodaja super pohištvo 🙂 me baje dokaj redno prebira in zadnjič mi je rekla, da je vedno prepričana, da jaz direktno iz kina, seminarja, potovanja ….četudi ob polnoči …takoj za računalnik …in kot najbolj ažurni novinar obveščam javnost o najnovejših dogodkih. In pravi, da je to lep občutek in naj ga ji ne pokvarim s pojasnjevanjem, da imam vse itak vnaprej zapisano. Ne, Naci, se ni ravno za bat te skrajnosti …. še vedno veliko večino prispevkov objavljam po trenutnem navdihu. Dobim idejo, pridem domov, zapišem, malce pogledam, če ni večjih napak in bum ..objavim. In točno zaradi tega se določeni prispevki spisani vnaprej valjajo in valjajo …. in čakajo, da jih uporabim, ko bom na kakšnem dopustu.

Povezani prispevki: Strah pred letenjem , Ko še z avtom prideš hitreje, Kritika na kongres blogarjev, Ali je lahko seminar boljši