7 mojih

Berem že nekaj časa 7 naključnih. Niti ne vem kdo je začel …mislim, da sem najprej brala pri Sunshine, prikimavala Hadu in se res od srca nasmejala Fetaliju. Mene pa nihče ni hotel izbrati 🙁 dolgo, dolgo. Pravzaprav sem opazila, da so nekateri pisali že o tem, da so res že VSI bili izbrani in ni nikogar več …. pa so, so, le da so očitno bralci blogov “zaprti” v svojih krogih podobno mislečih. Jaz pa žalostna, ker se noben ne spomni name …no, gurala se pa ne bom.

In tako imam danes iz finferja drobiž. Jutri namreč odhajamo na počitnice, nimam prav nič spakiranega, za 7 veličastnih pa sta me danes določili kar dve. Ja, ja, saj vem, da zdaj sem pa v redu, ko že primanjkuje materiala :). Najprej me je določila Dr. Filomena in mi hkrati pobrala še nekaj “mojih”. Ateistek, Val in Peter so tisti, ki bi jih tudi jaz zagotovo dala na seznam, nekaj ur za tem pa me v isti šmorn vtakne še Proserpina.

Naj zdaj 2 x po 7 pišem?

  1. Če se opišem glede na delitev v 4 osebnostne skupine (kolerik, sangvinik, flegmatik, melanholik), sem močan kolerik, ki vedno želi imeti zadeve narejene po svoje, ne prenese sivine in vsako stvar takoj postavi na črno ali belo mesto, kar v negativo rezultira tudi v smer nestrpnosti. Na srečo imam vmes primesi sangvinika, ki rad maha z rokami, obožuje barve, veliko govori …..ja, tudi veliko piše, skače iz teme na temo in izgublja ključe in podobne pritikline.Tudi nekaj melanholika se najde v meni, saj imam rada stvari na seznamih, moti me razmetana soba, CD-ji morajo biti razvrščeni po nekem sistemu in vsak mora biti v svoji škatlici, zobna pasta vedno zaprta, majice zložene po sistemu: kratki skupaj, brez rokavov skupaj, dolgi skupaj … Ne, flegmatika pa v meni ni niti sledu.
  2. Ne maram alkohola. Prav nič me ne gane in raje imam žur brez, kot žur z.
  3. Prisegam na večno ljubezen. Naj bo to vzgoja, razmišljanje ali romantična duša, vendar nekako sledim napotkom moje babi, ki je govorila naj si najprej moža dolgo in temeljito izbiram, nato stestiram, potem poroka ….. pa naj se upiram vsem težavam in skušnjavam in teram do konca. In gre, zaenkrat in zadvakrat gre. O, saj včasih grmi in se bliska, vendar po prvotnem sedemletnem testiranju, danes ni dvoma, da deluje 😉 ….že 24-to leto.
  4. Ne maram dotikov ljudi, ki niso moji bližnji. Tisto; kolega v službi razlaga štos, zraven pa se mora najmanj 10x dotakniti moje rame ali noge ….. neee …. še huje, če moram ob praznovanjih poljubiti in objeti polovico dvorane …. še huje, če kolegica preučuje računalniške trike, medtem pa skorajda sedi v naročju mojega moža ….. Aja, to nisem več jaz 🙂 …ok, tudi to me moti!
  5. Fobije; ja imam nekaj takšnih napol in celih fobij. Pred leti se je Ljubljana malce bolj tresla, kot je to v navadi, mi smo živeli v stolpnici v 11. nadstropju in jaz sem še nekaj let po tem pogledovala po tekočinah v kozarcih, če svet okrog mene res miruje. Res, bila sem obsedena od strahu, da se ponovno približuje potres. Ob potresu, jaz nisem prava ….. samo letim ven, ne gledam ne desno, ne levo. Bojim se pajkov. Itak. Ampak teh tako na pol. Če sva z Jako sama v šotoru in po njem leze velik grd pajek, Jaka kriči bolj kot jaz …ja, takrat zamižim, zagrabim robec in primem pajka ….kaj pa čem? 😉 In pa konjev se tudi bojim. Ja, saj grem do lepega konjčka …in jasno, nič mi ne bo naredil …..ampak, pustite me, da jih gledam le na fotkah, ja?
  6. Spim v nogavicah. Vedno! Pozimi, poleti pri 40 stopinj celzija …kadar hočete. Se zgodi, da zgoraj brez, spodaj pa vedno Z. In da ne boste mislili, da so to kar neke nogavice …..ne, to so konkretne volnene “spalne” nogavice, ki gredo povsod z mano. Tomaž mi je prva leta govoril, da sem psihično šuknjena in naj se tega odvadim. Danes razume, saj meni kri do stopal žal ne pride. Res, četudi švicam v glavo in vrat, noge so mrzle, kot led.
  7. Rada imam modo in moj okus je malce ….hmm ….ni čisto tipičen, bi rekla. Npr. lani je bila barva mojih las nekaj med svetlo roza in vijoličasto, okrog riti si zavijem ruto in imam občutek, da sem kul, obujem par čevljev v različnih barvah …tako, da kupim par v zeleni in par v roza barvi, potem pa nataknem levega od zelene in desnega od roza kombinacije, …… da o barvah, ki jih znam hkrati navleči nase niti ne razpravljam.

Koga naj uturim v tole?

Definitivno Jaka …moj mali, ki pa bo na tole verigo počakal vsaj 1 teden, da pridemo z dopusta

Pa Žiga, ki je itak kriv, da sploh pisarim

Pa Fetalij. Å e enkrat …je rekel, da ima še na zalogi 🙂

Pa še Bastjan, Peter Lamut, Dejan Murko in Blaž Kos, da v tole godljo zvlečem še resne mlade podjetnike.

Pa upam, da je jasno, če tega resno ne vzamete, da solata 7 let ne bo v glavce zrasla 🙂

Nekaj ur kasneje popravljam: Bastjan je poniknil pa itak ga je že Sunshine namočila … pa mogoče še kdo, tako da bom namesto njega dala raje Marka Crnkoviča. Naj še on poizkusi, kako je to, če gre veriga naprej 🙂

Končno sem gledala film za svojo dušo

Ne bom šla po vrsti. Čeprav sem že dva dni nazaj gledala Zodiak, se mi o njem ne da prav na veliko pisati …mogoče kdaj kasneje, saj film ni bil slab …ampak včeraj sem si ogledala film, ki mi je bil res všeč.

Jaka je ta teden na morju, v Portorožu z mojo mami in njegovo sestrično v drugem kolenu (kot se je Jaka sam izrazil za hči od moje sestrične). Torej čas, ko midva s Tomažem končno lahko izbirava filme po svoji izbiri. In kaj naj izbereva v ponudbi Spider manov, x manov, Hanibalov in podobne krame? 🙁 Bogve veliko časa nimava, ker Jaka v petek že končuje svoje prvo dopustovanje, zato je treba pač na hitro nekaj izbrati …poleg tega pa nisva ravno tipa ljudi, ki bi si karte nabavila vnaprej in potem točno ob tisti uri prišla v dvorano. Ne, naju prime, se zapeljeva do Koloseja ….če je kaj prebavnega na voljo, greva v kino, drugače pa domov.

Danes sva se tam znašla ob pol devetih ….mimogrede ….tam sem srečala Sunshine, ki se je poskušala pošaliti na moj račun, da že dolgo nisem bila v kinu in v dokaz, da redno spremlja moje filmske kritike, navedla da sem nazadnje gledala Spider mana. Wrong baby! Å ola za barabe je bila opisana zadnja. 🙂 ….da se vrnem na izhodišče: 10 do devetih je bila na programu edina današnja predstava Zadnji poljub.

Mega film. Ireni odsvetujem ogled, ker rahlo diši na Fižolova polja 🙂 …. ne, resno, film je opredeljen kot romantična drama in točno to tudi je. Ni komedija, čeprav se ob določenih situacijah prijetno nasmejiš, govori o ljubezni, vendar je to vsekakor drama. Resen film o resničnih odnosih, relacijah med partnerji. Komično, vendar prekleto realno.

Močno priporočam.

Ko pride do krize

Ni skrbi, nisem v depresivnem obdobju, pravzaprav sem v obdobju, ko se mi dozdeva, da je svet lep in zato je morda toliko bolje prav danes pisati o temnih trenutkih, ki jih doživljam.

Jaz, ki sem tako hiperaktivna, polna energije, vedno tako nasmejana?  Jaz, ki mi v življenju ničesar ne manjka? Ja, tudi jaz. Morda celo pogosteje, kot večina drugih.

K temu pisanju me je spodbudil prispevek Sunshine, ki je za en dan očitno zašla na meni tako znano pot.

Takole izgleda pri meni; en dan me razmetava od veselja in energije, nato pa naslednji …bum ….. padem v krizo, se samopomilujem, ne da se mi delat, ne da se mi niti iz postelje, pojedla bi vse kar je v hladilniku in vse okrog mene je brez smisla.

Se je svet lahko tako spremenil iz dneva v naslednji dan?

Ste kdaj opazili, kako ljudje reagirajo na informacijo o težki bolezni? Imaš glavobole, bolijo te kosti, nimaš energije pa vendar upaš, se boriš in Živiš. Ker so glavoboli neznosni, greš k zdravniku in ta te po določenih preiskavah obvesti o tvoji xy bolezni. Bognedaj, da tej bolezni doda še ime – Rak. Včeraj je bila ta oseba še “zdrava”, danes je “bolna”. Enaki simptomi, enako okolje, le majhna in kratka besedica v trenutku spremeni naše življenje in ga obrne na glavo. Prenekateri šele takrat dejansko “zboli” in zaradi majhne besedice takrat preneha Živeti.

Večini ljudem se življenje ne obrača na glavo na tako ekstremne načine, pa vendar se nam dogaja na tisoče podobnih stvari.

Jaz lahko npr. danes pišem blog in nekdo mi v komentar zapiše, da mu je moje pisanje všeč in mene ponese … takoj zapišem 10 novih idej in naslovov, pisala bi cel dan, poleg tega pa imam energije, kot Natalija Verboten (ki štrika pulover, peče štrudelj in teče na Triglav) :). Veselim se in to prenesem tudi na svoje bližnje.

Jutri pa mi nekdo napiše, naj ne kradem čas sebi in drugim, ker o pisanju nimam pojma in …..

Sesuje mi sanje, počutim se ničvredno, zavlečem se v kot stanovanja, sedim pred televizijo in se bašem s piškoti, itak mi postane slabo, dobim občutek, da mi tako ali tako nič ne uspeva, da je služba farsa, da je moja želja po suhi in fit postavi le utopija in zato pojem še več piškotov. Razmišljam, da pravih prijeteljev nimam, ker takrat itak nihče ne pokliče …kot nalašč 🙂 in tudi mož ne dojema kaj se dogaja z mano, saj revskam na vsako postavljeno vprašanje. Celo tisti, ki bi me “moral” razumeti, na koncu samo še zaloputne z vrati in oddide.

In takrat naj pokličem koga?! Ne, ne, ljudje ne razumejo. Ko je hudo, ko pride kriza, takrat jaz nikogar ne kličem na pomoč. Takrat bi na svoji glavi potrebovala nekakšno lučko, takrat bi potrebovala nekoga, ki bi me poslušal in bi bil tam zame…nič drugega …samo BIL BI TAM.

Ko pa jaz kličem, ko povem, ko prosim, takrat je kriza mimo. Takrat sem na točki, ko gredo zadeve na bolje, takrat sem ugotovila, da obstaja rešitev in da imam tudi jaz nekje Nekoga.

Å ola za barabe

Film sem gledala že več, kot en teden nazaj. Oh ….. mojih opisovanj filmov skoraj nikoli nihče ne komentira, zato sem to kar malce zapostavila, misleč da tega itak nihče niti ne bere.

Tokrat me je k temu spodbudila Irena, ko je v komentarju na prispevek, ki nima veze s filmom 🙂 , zapisala, da ponavadi kar na mojem blogu preverja, če je kakšen film za ogled ali ne. Čeprav ne vem, če je to najboljši način, kajti ne vem, če je moja kritika ravno najboljša referenca zanje. Tukaj sicer govorimo o dveh bratih zlatih 🙂 in njunih družinah, vendar pa se je eno družinsko jabolko odkotalikalo malce stran, saj sta si brata precej nepodobna. Poleg drugačnega videza, drugačnega okusa za hrano in očitno drugačnega okusa za ženske 🙂 imata tudi povsem drugačen okus za filme.

Å e vedno ne morem pozabiti, da sva pred ogromno leti midva s Tomažem navdušeno opisovala film Fižolova polja z Robertom Redfordom v glavni vlogi in zanj navdušila tudi Ireno in Edota, ki sta tako po dolgem času le odšla v kino. Skoraj sta naju pretepla 🙂 po tistem ……

No, tokratni film sem spet šla pogledat le zaradi Jake. Kaj pa lahko človek pričakuje od filma z naslovom Å ola za barabe. Pa film sploh ni bebasta komedija v stilu Drkajva skupaj ……. čeprav mi je bil ravno ta film na srečo prihranjen in ga kritiziram le na osnovi Tomaževega ubogega izraza, ko sta z Jakom prišla iz kina …..in mimogrede v obeh filmih igra eno glavnih vlog isti igralec.

Tokratni film se dejansko na duhovit in zabaven način ukvarja s precej resno tematiko, samozavesti in s tem povezanim navazovanjem stikov z ljudmi okrog nas.  Å e vedno je to komedija in nikakor ni za pričakovati poglobljenega razmišljanja o človeških odnosih, pa vendar lahko skozi dokaj napeto in duhovito ter seveda romantično zgodbo, potegnemo nekaj splošnih naukov o pridobivanju samozavesti in pravih človeških vrlinah.

Po ogledu filma sem glede naslova bila prepričana, da je to spet nek nebulozen slovenski prevod, vendar ugotovila, da so tokrat bebavost pri naslavljanju očitno uporabili že kar američani. Sklepam, da bi ustreznejši (malce resnejši) naslov privabil več ustrezne publike in ne le nekaj mulčkov, ki pričakujejo obilo krohotanja in butastega humorja.

Imeli smo Vikend seminar

Večina bralcev že ve s čim se ukvarjam med svojim neprostim časom :), vendar pa le malokdo ve konkretno kako izgleda tipičen dan na delu, kadar je na urniku eden naših večjih seminarjev, takoimenovani Vikend seminar (mi uporabljamo kar mednarodno kratico WES).

Čeprav je tematika večine govorov namenjena samostojnim nosilcem Amwayevega posla, lahko kaj pametnega zase potegne prav vsak. Mi zaposleni nismo v poslu in to je že eden od razlogov, da govorov ne poslušamo prav natančno, drugi, še pomembnejši, razlog pa je ta, da organizator skorajda ne najde časa ali možnosti za zbrano poslušanje.

Lokacija seminarja ni osnova iz katere izhaja možna maksimalna količina vstopnin, temveč ravno obratno. Glede na predvidene količine prodanih vstopnic, mi izberemo temu najustreznejšo dvorano. In zaenkrat so to športne dvorane. Žal, saj tako Slovenija kot Hrvaška ravno ne premoreta dostojnega števila solidnih kongresnih dvoran, kar posledično vpliva tudi na dokaj nemogoče cene tiste ene ali morda dveh, ki sta na voljo v rangu kapacitete 1000 – 3000 obiskovalcev.
In tako že leta “kraljujemo” v dvoranah, kot so Hala Tivoli v Ljubljani, Dvorana Tabor v Mariboru, Dom Sportova v Zagrebu ali Å portna dvorana v Karlovcu .

V obdobju Vikend seminarjev, se naša celotna ekipa zaposlenih z nekaj študenti (10-15 ljudi) dobesedno preseli v dvorano in tam preživi petek, soboto in nedeljo od jutra do sutra (od 8h zjutraj pa tudi do jutranjih ur naslednjega dne). Delamo vsi in tam so naloge porazdeljene drugače, kot med letom v pisarni, tam računovodja izdaja prevajalske slušalke, direktor fotografira :), komercialisti prodajajo na stojnici, nekateri so zadolženi za organizacijo transporta do in iz dvorane, tretji spet skrbijo za prevajalce, četrti so v navezi s tehnično ekipo, ki skrbi za ozvočenje in ustrezno razsvetljavo, peti preverja čistočo javnih prostorov in je v navezi s čistilkami in tako naprej. Ura na takšnem seminarju teče drugače, ….. večinoma hitreje 🙂 .

In tako jaz takšnih seminarjev ne morem ocenjevati glede na predavanja ali govornike. Sama seminar ocenjujem za dobrega ali slabega predvsem na osnovi reakcije obiskovalcev, aplavzu, nasmehih na obrazih, dobri volji naših zaposlenih ter nekaj konkretnih podrobnosti, ki mi nikoli ne uidejo iz vidika in ki jih konec koncev tudi izpostavim na kakšnem resnejšem internem sestanku … to so tiste moje variante “nič ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše” 🙂

Organizirali smo že toliko takšnih seminarjev, da kakšnih res stresnih presenečenj ne doživljamo več. No, prvi seminar je bil nekaj res posebnega in o tem bom nekaj več zapisala enkrat ob bližnji prihodnosti. Tudi nekaj naslednjih je bilo nam organizatorjem v precejšen izziv. Sedaj pa je zadeva precej rutinska. In vendar se vsak od zaposlenih vedno potrudi in delo opravi z veseljem in entuziazmom ter se trudi iz seminarja do seminarja izboljšati kakšno malenkost.

Tokrat sta se izjemno potrudili obe naši ekipi. Nekako ločim tisti “organizacijski” del in tisti “produktni” del ….. in oba se na seminar pripravljata že nekaj mesec vnaprej, na seminarju pa dokončno združita moči in zadevo tudi uspešno zaključita.

Organizacijski tim se je tokrat izjemno izkazal pri dekoraciji odra. Ob gromozanskem cvetnem aranžmaju ….. naša Saša (ja, še eno Sašo imamo pri nas 🙂 ) obljublja, da me ob računu ne bo zadela kap ……upam, upam …, je na odru je stal še prekrasen belo prozoren klavir, ki je bil namenjen naši glavni govornici Beverly Sallee, ki je profesorica glasbe in v svoje govore zato izredno rada vnese tudi nekaj glasbe.

Produktni del pa se je izkazal z očitno zelo dobrim izborom knjig in CD-jev, ki so jih na tem seminarju ponujali po zelo učinkovito zastavljeni promocijski akciji. Prodali smo bistveno več od planiranega. Predvsem je razveseljivo, ko me zaposleni z iskrico v očeh tako mimogrede obvestijo, da smo razprodali CD Jima Dornana …ali pa, da smo prodali že prvi dan toliko vstopnic, kot zadnjič v vseh treh dneh skupaj. To vse zanje pomeni več dela in tokrat je to pomenilo več švicanja v absolutno prevročem hodniku …. in pomenilo je nekaj improvizacije v obliki hitrega sklica tima dodatnih delavcev, ki so preko vikenda proizvedli in zapakirali dodatne količine CD-jev in jih hitro dostavil v dvorano. In kot kaže je vsak v tem užival.

In temu se reče dober seminar.

Beverly SalleeVikend seminar oderWES Nuša DerendaBeverly Sallee