Spider-man 3

Gledala Spider-man 3, za katerega priznam, da mi je med vsemi super, spider, bat, karibian pirat in podobnimi man-i še najbolj všečen.

Vsekakor je to pač pravljica, ki uporablja določen pristop za pridobitev zanimanja današnje mladine ter zato v zgodbo vpleta kup letečih supersoničnih bitij. Če izključim to in si namesto vseh letečih robotkov predstavljam navadne ljudi, bi film lahko ocenila z zelo dober. Vsekakor pa nihče najbrž ne misli, da bi tak izdelek lahko bil tudi vzgojen. Pa je, če se o njem z otroki pogovarjate tudi kasneje ..saj sami ob vsem letanju po zraku, bistva itak ne bodo izluščili. Zgodba namreč tipično pravljičarsko razlaga o tem, kako lahko zlo hitro prevzame oblast nad človekovo osebnostjo in kako težko se je slabega znebiti.

Na koncu tudi tukaj, tako kot v vsaki pravljici, zmaga dobro …in princ in princesa živita srečna do konca svojih dni.

Možgani

Sonce je pripekalo in mi, ki smo končno uspeli priti do morja, smo odvrgli svoje cunjice in se veselo nastavljali žarkom. Ne, jaz ne maram poležavanja in če že, potem med tem raje nategujem ušesa in prisluškujem pogovorom sosednjih kopalcev. 🙂

Zraven mene mama s triletnim nagcem. Saj veste uni mali fantalin, ki še ne komplicira okrog kopalk.
Stoji pred mamo, se drži za lulčka in razmišljujoče povpraša:
“Mama, a so to moji možgani?”
“Ne, miško, ne še” mu odgovori njegova izkušena mama.

Kdo bere moj blog

Očitno smo vse prepleskali in položili vse ploščice, kajti eno zadnjih nedelj smo končno našli nekaj časa za druženje z našimi nam najbolj dragimi sorodniki. Moja najljubša svakinja občasno bere moj blog. “Občasno” pravim le zato, ker nikoli ne veš, kdaj bo tole prebiral tudi njen šef 🙂 … pa še to prebira le doma, častna pionirska 🙂

Skratka ona obvlada kje smo bili, kaj smo si ogledali, kaj dogaja …. in tako so telefonski pogovori krajši …. še srečanja v živo so drugačna …..takoj preidemo na bistvo in prihodnje plane, kajti preteklost je obdelana na blogu 🙂

Opazila sem, da veliko ve tudi moj najljubši svak. Ne, on me ne bere. Ne še. 🙂 . On izve vse od svoje žene.

Baje me bere še nekaj sorodnikov, o katerih se meni ni niti sanjalo. Dandanes marsikoga zanima kaj vse se da na internetu izbrskati o njem, odtipka svoj priimek in bum! Gerčarjev ni prav ogromno, baje so v “pravi” priimek mojega tasta, pomotoma vrinili E in iz Grčarjev so naredili Gerčarje. Zatorej vsi tisti, ki iščejo Gerčarje, dobijo moj blog. In tako me ima vse daljnje in širše sorodstvo “pod lupo”. Uff! O tem sploh nisem razmišljala.

Torej po novem ne smem šinfati nobene tete, strica, bratranca, še manj pa kakšno teto v 10. kolenu! 😉

Kritika na kongres blogarjev

To vam je sedaj že jasno, da znam dobro pljuvati, a?
Pa na organizacijo seminarjev se tudi spoznam.
Pa na Blogresu 2007 sem bila …

Torej?

  • Lokacija; Cankarjev dom je najbrž mesto, ki s svojim imenom kaže na stil in resnost dogodka. Krasno za dogodek, ki traja ves dan in omogoča hiter skok na kavo, tortico ali kakšno kosilo. Težje je glede parkiranja, saj mestno središče pač zahteva svoj davek. Najbolj moteča stvar pri lokaciji je sama postavitev sedišč v dvoranah. Sedišča so postavljena v duhu spraviti čim več ljudi na čim manjšo kvadraturo in med celodnevnim sedenjem kolena precej trpijo. Če na predavanje zamudiš je možnost zasedanja sedežev v sredini popolna utopija. Morda pa dvorane v Monsu morda že ponujajo večjo udobnost daljšega sedenja? Ali pa opcija dopoldanskega najema Koloseja?
  • Razpoznavnost blogerjev; moj največji motiv za udeležbo na Blogresu je bil ta, da spoznam ostale somišljenike in mislim, da je bil to tudi namen večine ostalih prijavljenih blogerjev. To poslanstvo organizatorju ni uspelo pokriti najbolje. Kartice z imeni so bile majhne, napisi naših URLjev majhni in nevidni.
    • v namen reševanja tega izziva bi lahko enostavno poskrbeli z večjimi zapisi blogerskih URL-jev na račun tega, da BLOGRES postane drugotnega pomena. Te težave se na ta način ne bo dalo popolnoma rešiti, saj bi marsikomu bilo še vedno neugodno buljiti v moja prsa ali prsa drugih deklet in poskušati razbrati kdo je njihov lastnik. 🙂
    • krasno bi bilo, če bi majice lahko personalizirali in se ob prijavi vsakega pozanimali za velikost (saj tega res ni toliko, ali pač?) …ali pa konec koncev imeli le eno malce večjo različico za vse, kamor bi na hrbet vsakega zapisali njegov URL in nick name?? Ta je najbrž malce težje izvedljiva, se mi pa zdi krasna in bi najbrž marsikoga spodbudila, da si majico tudi takoj nadene.
    • še bolje od majic in najbrž lažje izvedljivo je, da bi med odmori na screenih rolali screen shote tistih, ki so se na Blogresu že registrirali. Samo tiste, ki so prišli in ne tistih, ki so se le prijavili. Lahko pa so prijavljeni blogi celo sprintani in razobešeni v hodniku.
  • Darila; podarjenemu konju se ne gleda v zobe, zato lahko rečem le hvala za majico in torbo. Jaz sem ljubiteljica barv, zato se bo oboje nosilo in uporabljalo. Tudi moj sin je tako navdušen, da skoraj spi v majici. Vseeno pa moram posredovati komentarje, ki sem jih slišala v ozadju dogajanja. Precej moških je bilo razočaranih, saj je najbrž le peščica takšnih, ki si takšno zeleno torbico upajo nositi v javnosti. Naš Jaka s tem nima težave, imava pa midva drugo …namreč obe sta enaki in ju stalno mešava. Morda naslednje leto opcijo črne (nevtralne) in zelene (ali kakšne druge udarne barve). No, pri majicah ste tokrat imeli dve različici, sklepam pa, da moški ravno niso imeli možnosti za izbiro, pri ženskah pa tudi ne vem ali je bilo dovoljeno posegati po črnih različicah ….da jih fantom ne bi zmanjkalo 🙂 tako, da naslednjič nekaj več opcij, saj se mi zdi, da je majica lep način promocije kongresa in pa tudi samega sebe, zato naj bo zadeva takšna, da jo večina rada ponovno natakne nase.
    • Krasno darilo, ki bi ga vsak obiskovalec dobil post festum bi bili zapiski vseh predavanj.
  • prigrizki; piškotov je zmanjkalo že ob prvem odmoru. Upam, da so bile količine zapisane in da bodo naslednjič količine tri ali petkratne. 🙂
  • program;
    • začetek bi postavila na malce kasnejšo uro. Treba se je prilagajati tipu “strank” in mislim, da so blogerji bolj nočne ptice, zato je sobota dan, ko je primerneje zadevo začeti vsaj kakšno urico kasneje
    • teme, ki so bile na programu so bile vse zanimive, le nekateri govorniki so bili ….. ma, kaj naj rečem ….boaring. Primer krasnega govornika, ki sicer ni imel strašansko pomembne teme, ki pa jo je znal podati na izredno zanimiv in duhovit način je Michael Manske. Pardon tistim, ki jih bom kritizirala …. pa vendar …morda le ni slabo slišati glas ljudstva. Dejanu Restaku bi morda lahko kdo poveda, da se PP ne uporablja za predlogo tistega, kar bo govoril in da čisto vsega teksta pač ni potrebno strpati na slide-e :), Milan Slana in Barbara Kvas: malce življenja v svojo predstavitev bi bilo potrebno vnesti!
    • MC – Kamenko je bil prva liga in organizatorjem svetujem, da ga že sedaj bukirajo za naslednje leto in mu znatno povišajo honorar 😉 . To je nekaj, kar omenjam, kljub temu, da prispevek posvečam opisovanju napak, saj je dober voditelj, tisti, ki lahko še tako dolgočasne govornike “olepša”. In to se je njemu posrečilo.
    • Se mi je le zdelo, da so imeli vsi govorniki enako količino odmerjenega časa? To res ni potrebno. Program je bolj zanimiv, če ga “mešamo” in nekomu za katerega vemo, da mu govorništvo leži, podarimo pol ure časa, drugemu pa morda le 10 minut. Vmes se da zadevo popestriti tudi s kakšnim sponzorskim oglasnim spotom?
    • SMS vprašanja; odlično! Å e bolje bi bilo, če bi se vprašanja, ki se rolajo, dalo na nekem mestu zamrzniti, saj publika namesto, da bi poslušala odgovor, vztrajno bere vprašanja.
    • Delavnice; tukaj nekaj ni šlo po planu …vsaj moj občutek je takšen. Najprej sem se prijavila na Crnkoviča, vendar kasneje prosila na prestavitev na drugo delavnico, kajti z velikim pričakovanjem sem čakala na možnost da tudi meni laiku končno pokažejo, kako bi si sama lahko uredila svojo spletno stran. Naša delavnica ni bila delavnica, ampak le še eno predavanje, ki je bilo morda malce bolj kaotično, kot tista prejšnja. Delavnico si predstavljam, kot nekaj, kjer tudi poslušalci nekaj delamo …..tukaj smo le poslušali in malce zmedeno gledali, kaj se odpira in klika na pred nami odprtem blogu. Manjše skupine? Zahtevati, da ima vsak udeleženec laptop in omogočiti naj wireless povezava deluje? Zadevo speljati v “udobnejših” in ustreznejših prostorih …ali pa konec koncev sploh ne imeti delavnic, temveč te spremeniti v dodatni dve predavanji. Baje je bilo na Crnkovičevi delavnici podobno.
  • Konec koncev pa je bil vtis o celotnem dogodku res le pozitiven in želim si več, več, več …

Uradni pljuvator – moj sanjski poklic

Ponavadi sem strašansko “pametna”, ko vidim stvari, ki ne delujejo. Pri drugih, seveda. 🙂

In zadnjič sem razmišljala, kaj bi bil lahko moj sanjski poklic. Kritik! Ampak ne filmski kritik, ali še manj gledališki, saj se ne kulturo bolj malo spoznam. Ne, jaz bi bila uradni splošni pljuvator za kakšne velike svetovne korporacije.

Si predstavljate, da te najame Lufthansa in te pošlje z letalom …. nekam … zastonj, seveda …… daleč, seveda, …… da jim ti za nekaj povratnih cekinov poročaš o vsem, kar te je pri letu motilo. In pri tem moraš biti strašansko picajzlast. To bi bil moj sanjski poklic!

In povem vam, pri tem bi bila super uspešna, saj to odlično opravljam tudi, ko mi nihče nič ne plača.