Shrek tretji brez Cavazze

Sovražim sinhronizacijo pa naj bo ta še tako dobra in četudi je ta v risankah. In tako sva si z Jako ogledala Shreka tretjega v različici s podnapisi. Priznam daje me firbec radovednost, kako je Slovencem uspela sinhronizacija, vendar ne dovolj močno, da bi zavila v dvorano, kjer predvajajo sinhronizirano risanko.

Hvala Jaka, da me spraviš tudi k ogledu takšnih filmov! Vredno ogleda. Vsakič! Pa naj se zdi še tako neumno, da gredo starejši brez spremstva otrok na ogled risanke, bi Shreka res priporočila vsakemu!

Nekdo na radiu HIT pravi: Ko si psihično u rit, poslušaj radio Hit ….jaz pravim, da moraš obvezno na ogled Shreka. Nasmeje!

Mc Donalds nima več Shakea

Nismo ravno neki strašni McFani, se pa včasih …predvsem v nedeljo zvečer, ko je precej zadev zaprtih …prileže kakšen ameriški komfort, ko redilno hrano naročaš kar na hitro, tako iz avtomobila.

In tako smo si včeraj zaželeli Shake in se zato odpeljali v McDrive v BTC-ju. Naj bom precizna, zaželel si ga je Jaka in ob tem dodal na spisek svojih želja še McNagce.

Pridemo do okenca za naročanje in ker si moj itak ne zapomni niti enostavnega in kratkega seznama Mcjedi, sem jaz preko Tomaževega sedeža prijazno in z nasmeškom tulila: “Ene Mknagce šestko, sladko kislo in tamal vanilijev šejk”

Mozoljast tip v kabini odrezavo odbrusi: “Shakea ni več.” Nismo se spuščali v lekcijo o lepem obnašanju, ki bi morda zahteval stavek v takšni obliki: “Oprostite, danes nam je Shake-a zmanjkalo”….oz. niti ne vem ali to pomeni, da Shake-a SPLOH ni več in so ga umaknili iz ponudbe, ali ga je le slučajno tisti dan zmanjkalo in bo jutri spet na voljo. Poleg tega bi na koncu absolutno lahko dodal: “vam lahko ponudim sladoled namesto tega?” …pa saj tega jih učijo, kajne? Medtem, ko ob strašni žeji naročaš le Coca-colo, ti oni mimogrede uturijo še BigMac, veliki krompirček in sladoled s karamelo. Ta fant je te ure šolanja prespal ali prešprical.

Mi se takrat vanj nismo poglabljali in Tomaž se je le obrnil nazaj proti Jaki in ga vprašal, kaj bi drugega. Med Jakovim nekaj sekundnim odločanjem pa je pri fantu preveril, če sladoled pa imajo.

“Ja” je bil kratek odgovor mazoljavca, medtem ko je Jaka že tulil, da ne bo sladoleda, ampak sok.

“sok bomo namesto shake-a” pove Tomaž, čeprav se je najbrž slišal tudi komentar Jake.

“Kakšnega?” vpraša mazoljavec.

“Pomarančnega” jaz in Tomaž naenkrat. Tega pač ni bilo treba preverjati, saj drugega nimajo, kajne?

“Kakšnega?!” še enkrat tip za okencem z zadirčnim glasom.

“Pomarančnega” midva ponovno misleč, da ima tip težave s sluhom.

In potem šok! Tip naju napi…. , kot da sva njegova petletna bratca: “Sem slišal!!!! Nisem gluh! Kakšnega?! M a l e g a! S r e d n j e g a! V e l i k e g a?!!”

Halo? Pa ne moreš verjam’t!

Kot prvo, če je gospodič že tako pameten, smo sok naročili namesto MAJHNEGA shake-a, torej bi radi tudi MAJHEN sok. Kot drugo, jaz na vprašanje “kakšen” ponavadi odgovarjam z vrsto soka, velikost pa omenjam, ko se mi postavi vprašanje “kako velik”, “kakšno velikost”, “mali, srednji, veliki?”
In kot zadnje stranke imamo pač različne možganske kapacitete in vsi pač niso možganski trusti, ki v sekundi dojamejo tok misli prepotentnih srednješolcev.

Vsem, ki jim misli ne tečejo preveč hitro ….npr. mojim staršem ali njihovim upokojenim prijateljem ….močno odsvetujem obisk McDonaldsa, saj jih lahko osebje celo fizično napade ob možnem prepočasnem reagiranju na njihova vprašanja.

Da ne bo pomote, vse se je z naše strani odvijalo povsem mirno in razen, da smo ostro in konkretno zahtevali naj pokliče šefa, se višina glasu ni dvignila, niti nismo uporabljali besedišča, ki vsebuje razne človeške spolne organe. Å ef je prišel k našemu okencu v manj kot minuti, mirno smo mu razložili, da je njihovo osebje nesramno in zadirčno, šef se je opravičil s kratkim “Oprostite”, odšel nazaj k pultu, mi pa do naslednjega okenca po naročeno hrano.

Kljub opravičilu smo se odpeljali z grenkim priokusom.

Ja, jasno je, da v lokalu ne moreš imeti samo superiornih in maksimalno prijaznih delavcev …. brez omaloževanja kakršnegakoli dela, ampak poleg tega najbrž v McDonaldsu ne delajo najboljši kadri na trgu, se mi pa zdi, da se tokrat niso ravno odrezali.

Å e pomembnejše od tega, da

  • izbiraš itak le prijazne ljudi
  • da jih vsak dan pravilno razporejaš in daš tistega, ki je vstal z levo nogo, na pečenje krompirčka in tistega prijaznega na pozicijo, ki zahteva komunikacijo z ljudmi

je to, da znaš zelo dobro reagirati na reklamacijo. Ne dopusti, da gre stranka od tebe nazadovoljna! Najprej jo pomiri, nato pa potolaži. Bi bilo res tako težko našemu naročilu dodati npr. jabolčno pito in reči, da je to v znak opravičila? Nevljudnosti tako ne bi mogel popraviti, vendar pa bi s takšno potezo, dal šef vedeti, da je podjetju mar za stranke.

Oh, ja!

Samomor, depresija in govorništvo

To, kaj imata skupnega depresija in samomor je najbrž vsakomur kristalno jasno, od kje pa se je v to kombinacijo prikradlo govorništvo pa najbrž ni jasno niti Zdravku Zupančiču ali Andreju Marušiču, ki sta to čudno kombinacijo tudi zakrivila.

Jaz imam seminarjev in predavanj itak polno kapo že po službeni plati :), poleg tega sem kuhana in pečena v kinu, zato po pravici povedano niti ne sledim raznim koledarjem in napovedim takšnih in drugačnih dogodkov. Žiga pa s svojo energijo prelaufa in pregleda res veliko stvari in odkar imam srečo, da ga poznam pobliže, mi je namignil za kar precej koristnih in zanimivih predavanj. Mogoče pa me lahko počasi prepriča že celo v shujševalne obliže 😉

Tokrat mi je namignil za predavanje Zdravka Zupančiča in Andreja Marušiča, ki sta se odločila napolniti Gallusovo dvorano Cankarjevega doma.

Andrej Marušič je psihiater in jaz zanj pred tem žal še nisem slišala … z depresijo in podobnimi psihičnimi težavami se do sedaj nisem ubadala …oz. jih nisem priznavala.

Zdravko pa je tista topla oseba, ki me je ža na mojem prvem obisku v Å oli retorike, navdušila nad močjo govorništva.

Oba sta bila odlična. Resne tematike sta se lotila na duhovit in sproščujoč način, z odlično izpeljanima govoroma, na momente primerljivima s stand up showom stila 5moških.com. Povzetki nimajo smisla, saj da pravo noto šele stvar ogledana in poslušana v živo. Sama sem veliko dovtipov, ki jih je na odru stresal Zdravko, že slišala na njegovi šoli retorike, vendar se zato nisem nič manj smejala in na momente celo krohotala.

Andrej je govoril o depresiji in njenem odpravljanju in na koncu na rahlo provokativno vprašanje poslušalke iskreno odgovoril, da njegova ura svetovanja stane 75€. Opa, vsi prisotni smo torej dobili dobro dozo dveurne smejalno antidepresivnega tretmaja po bistveno ugodnejši ceni.

Naj na koncu namignem, da je Dr. Andrej Marušič na pogled boljši od Jana Plestenjaka 😉

Je lahko seminar vsakič boljši?

Å e nekaj tednov po Blogresu bodo zadeve odmevale in se premlevale, potem pa bodo počasi zamrle in čakale na Blogres 2008. Bo? Upam da ja. Jaz pridem. Bo boljši? Mora bit …. pa ne zato, ker bi ta bil zanič, ampak zato, ker je takšen edini pravi način razvoja dogodkov, če je organizacija v rokah pravih ljudi.

Naše podjetje, naš tim se ne ukvarja z mrežnim marketingom, kot večina pogosto napačno sklepa. Naše podjetje je nekakšen “back office” tistim, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom in zanje mi med drugim organiziramo in pripravljamo nešteto takšnih in drugačnih “Blogresov”. V enajstih letih mojega službovanja pri N-21 sem kriva že za kakšnih:

  • 5.000 do 6.000 manjših informativnih dogodkov organiziranih širom Slovenije in Hrvaške, trajajočimi po kakšno uro, kjer se naenkrat zbere po 20 pa tudi do 700 obiskovalcev
  • kakšnih 200 štiriurnih seminarjev, kjer se je zbralo med 800 pa tudi do 8.000 slušateljev.
  • okrog 30 trodnevnih kongresov, ki jih spremlja tudi nekaj spremljajočih dogodkov, z obiskom od 2.000 pa tudi do 6.000 slušateljev
  • 3 zahtevnejše mednarodne kongrese, kjer je enkrat Italija, drugič Hrvaška in tretjič Slovenija v enem tednu gostila obiskovalce iz 12 ali celo več tujih držav, kjer je bilo na predavanjih zanje potrebno organizirati hkratno simultano prevajanje v vseh 12 jezikov, organizirati dodatne dejavnosti, organizirati namestitve ter nuditi opcije za določene fakultativne izlete.

Slovenija ja goste tako očarala, naša tim pa zadevo tako odlično izpeljal, da smo med evropskimi pisarnami (le te obstajajo v veliki večini evropskih držav), mi letos ponovno dobili to čast in odgovornost, da izpeljemo to zahtevno nalogo. In kot kaže bomo izbrani tudi za leto 2008. Za primerjavo; le še Grčija in Turčija sta tak kongres organizirali več kot enkrat in to do sedaj vsaka od njiju le dvakrat.
Osnovni postopki za organizacijo takšnih seminarjev niso bili izumljeni pri nas …podjetje je v lasti Američanov in ti so mi že ob nastopu moje službe dostavili kup protokolov in napotkov za organiziranje brezhibnega seminarja.
Povem vam, da sem takrat gledala in se smejala, ko je na takoimenovanem “checking list-u” pisalo vse, kar naj se tik pred odpiranjem vrat prečekira preveri. Preveriti moramo, če so prti na mizah lepo pogrnjeni, če volančki padajo lepo in če dolžina prtov sega do tal! Potem moramo prižgati glasbo in tik preden odpremo vrata nabaciti nasmešak in kljub stresu in morda kupu težav, ki nas še čakajo, dajati povsem miren in sproščen videz. A???!!

Ta kup bedarij …ups, upam, da ne bo kdo kdaj javil mojim šefom 🙂 …smo v enajstih letih dela itak že davno preskočili in napotke nadomestili z novimi, takšnimi, ki ustrezajo našemu trgu, kot je npr. vsake pol ure na stežaj odpri vsa vrata in okna, da se publika ne zaduši od silnega cigaretnega dima 🙂

Vsak seminar, ki smo ga organizirali je bil boljši od prejšnjega pa vendar še vedno nismo na koncu naše poti. Vedno se najde še kaj, kar bi lahko izboljšali, ali pa se iznenada poruši ravno tam, kjer je do tistega trenutka vse klapalo u nulo delovalo brezhibno.

Po vsakem večjem seminarju se naša ekipa dobi na daljši brainstorming debati, kjer iz minulega poskušamo izvleči in položiti na mizo, čim več napak ter se na osnovi tega temeljiteje pripraviti na naslednjega. Priporočam vsakemu, ki kdajkoli organizira podobne dogodke. Blogres mogoče? 🙂 Sicer večina na takšnih debatah spi, 🙂 nekateri se delajo, da so budni, nekaterih pa se zadeva vseeno prime in zaradi takšnih je vredno “zapraviti” en delovni dan. Takrat namreč ne pridemo v pisarno ….dobimo se na kavi, gremo na kosilo, enkrat smo odšli celo na bowlling … skratka v nekakšnem bolj sproščenem vzdušju razdelamo preteklo situacijo v namene boljše prihodnosti. 🙂

Jaz, no, jaz sem znana po tem, da ne izgubljam preveč besed s hvalo in podobnim nepotrebnim krancljanjem, ker se mi zdi, da je za ekipo nas organizatorjev to bolj nepotrebno nakladanje in raje hitro preidem na zadeve, kjer vidim možnosti izboljšanja. Za hvalo mnogokrat uporabim kratek in konkreten opis, ki pove ali je bila stvar v celoti dobra ali slaba. Stvari postavljam na bela ali črna polja …vmesnih pri meni ni.

Ja, saj vem ….včasih si je potrebno vzeti malce več časa in predvsem hvaliti, hvaliti. Se bom poboljšala, vsaj poskušala se bom poboljšati … obljubim! 😉