Hotel sem prinesti nekaj s čimer bi me lahko udarila

jezna.jpgDanes sem strašansko jezna in ker je Hirkani ravno pred nekaj minutami na moj prispevek o hujšanju komentirala nekaj o pomoči in podpori naših dedcev in mi to skoraj pobrala z jezika, jaz v tem trenutku že besno tipkam.

Sem že pisala o tem, da pri nas ne kuhamo pogosto. Današnji primer mi je le potrdil moje razmišljanje.

Kot ponavadi sva s Tomažem že okrog 7h zjutraj odšla od doma na jutranjo kavico… ja, tudi kave ne kuhamo doma 🙂 . Kavica pa pogovor z najdražjim, to res tekne tako zgodaj zjutraj na tak deževen dan. Imam res zlatega moža, ki si po 23-ih letih, ko se že vzajemno poslušava in gledava, še vedno vzame čas zame, kajne? Sem omenila, da si mimogrede kupi kup dnevnega časopisja, ki ga mora obvezno brati ob kavici? 😉

Potem še na hitro nakup v trgovini pa 10 minut za nakup mojih novih pohodnih superg …take za na Å marno. Me moj stalno spodbuja pri ukvarjanju s športom, da bom ja fit in zadovoljna sama s sabo, zato mu res ni škoda teh desetih minut, ki jih moram zelo efektivno izkoristiti in se na hitro odločiti.

Ta čas naš Jaka izkoristi za učenje in ob prihodu ga dobiva zatopljenega v zgodovinski učbenik.
Ura je že pol dvanajstih in otrok vpije, da je lačen.

Danes je deževen dan in ne gremo nikamor, zato bo danes kuhala mami!

“Pa hitro, mami, ker sva lačna,” še uspeta zavpiti, ko se valita na kavč in prižigata televizijo.

Lagala bi, če bi rekla, da mi nihče ni ponudil pomoči, ampak, če kuham jaz, potem rada kuham JAZ in ne jaz – Sneguljčica in sedem palčkov. Tamal je itak stalno nekaj komentiral, da želi še rožmarin in potem na svoje meso še nekaj parmezana narezanega na tanke koščke in popečenega v pečici …

Oooooh!!! Jaka hoče sir, Tomaž se ogiba mlečnim izdelkom, Jaka ne bo krompirja, Tomaž ga hoče, Jaka ne bo juhe, midva bi juho ….

Do enih vse nasekljam, olupim, skuham, zapečem, postavim na mizo, pokličem družbo ….??????

Å e sreča, da je TV viden iz jedilnice. Tomaž sedi za mizo s pogledom pribitim na ekran, Jaka si krožnik raje postavi kar na pult v kuhinji, ker je tam razgled boljši. Pojemo v 10-ih minutah popolne nekomunikacije. Ja, oba sta lepo vzgojena in se zahvalita in pohvalita okusnost obroka, krožnike in pribor pustita na mizi in letita nazaj na kavč. Film se ravno končuje. Jaka odbrzi v svojo sobo …mislim, da so na vrsti računalniške igrice, Tomaž pa pred televizorjem počasi zapira oči.

Čeprav imamo pomivalni stroj, še vedno vsi nekako prisegamo na prastari način naših babic – krpo, vodo in en par rok. Tokrat moj par rok.

Tako! Posoda, pult, miza, štedilnik …vse se spet sveti, Jaka brklja na račualniku, Tomaž smrči …no, ne dobesedno, ker ne spušča glasov …vsekakor pa ima zaprte oči ..na kavču. Jaz se usedem za računalnik in odgovarjam na nekaj neobdelanih službenih mailov.

Jaka prileti s (po njegovem) fenomenalno idejo, kaj bi danes lahko počeli: “Pejmo se kopat v Atlantis!”
Nočna mora, vam rečem! Ne maram plavanja. Å e manj od plavanja maram plavanje v bazenu. In še manj od plavanja v bazenu maram plavanje v zaprtem bazenu. In še manj od tega maram plavanje takrat, ko sem po telesu še vsa bela in se že tako počutim kot en mrož …

Poskušam diplomatsko: “A bi ti mogoče to s kakšnim prijateljem, al pa dedijem …, al pa ..?”
“Ne, jaz bi z vama!”
“A bi šli mogoče bowlat ….al pa …….?”
“No, bom šel pa jaz, če je tko težko,” se končno oglasi moj dedc iz kavča. Moj pogled se razjasni in kar objela bi ga. A ni zlat tale moj?

“Je*** ti in ta tvoj blog!” A to on meni govori? A tale moj zlati mož?

“?????!!” N’č jasn’.

“Cele dneve čepiš za računalnikom in pišeš ta tvoj pa un ta drug tvoj prek…. blog!”

Halo?! Skuhala, pomila, pospravila, izkoristila trenutek tišine in podelala stvari za službo …
Bloga niti odprla nisem, imam prispevke za cel teden vnaprej napisane!!!!!

Sta šla sedaj. Plavat. In jaz lahko sedaj res pišem blog. Ali pa bi mogoče prečistila garderobno omaro in zimske stvari pospravila? Pa podstreho bi že dolgo rada malo v red spravila. Potem pa bi šla s kom na kakšen sprehod. Hmja, ne vem, če bo kdo od njiju za stvar, ker bosta zmatrana. Ja, pojesti kosilo, plavat in gledat TV, to zna izmučiti človeka. 🙂

In kaj ima s tem opraviti naslov tega prispevka?
Ko sem začela pisati ta prispevek, je na televiziji, ki je v naglici nista uspela ugasniti, ravno tekla humoristična serija z Rosseane in John Goodman-om, kjer on nekaj totalno zaserje in se začne počasi pomikati proti vratom, medtem ko ga ujame njen strupen pogled. On reče nedolžno: “Draga, le nekaj sem hotel prinesti, s čimer bi me lahko udarila.”

Upam, da se moj vrne zelo pozno, da se mi jeza razkadi ali pa mi prinese velik, velik valar 🙂

Grrrrr!

Klasična pisma še niso izumrla

Pisanje pismaPred nekaj leti je v moj predal elektronske pošte priletela zgodba, ki je govorila o nekem očetu, ki je svoji hčeri za vsak njen rojstni dan, namesto dragih daril, podaril zapise o življenju hčere v tem letu. Vsako leto je oče tik pred rojstnim dnevom sedel pred računalnikom in vneto pisal in nato zraven lepil razne vstopnice in fotografije v spomin na lepe dogodke povezane z življenjem njegove ljube hčerke. Hčeri je potem v roke položil paket zapiskov, ki pa ga ona ni odprla, temveč sta ga družno odnesla v sef ter ga dodala vsem paketom iz prejšnjih let. Oče je ta postopek pričel z njenim 1. rojstnim dnem, ključ sefa pa ji je nameraval podariti za njen 18. rojstni dan. Ta zgodba me je navdušila in tudi sama sem si našla škatlo, kamor sem nekaj časa metala vstopnice, fotografije, odrezke las …., vendar pa tik pred rojstnim dnem nisem nikoli našla dovolj časa, da bi tudi kaj resnejšega zapisala. In tako je ostalo le pri lepem sklepu.

Pri Jakovih osmih, devetih letih sem upanje o točno takšni izvedbi tega projekta končno opustila, pa vendar se takrat odločila za nekaj podobnega.

V šoli so na sestanku učitelji pojasnjevali, da so otroci že osvojili osnovno branje in pisanje in učenje postaja kompleksnejše. Dojela sem, da bo Jako potrebno motivirati k pisanju malce zahtevnejših sestavkov in kot prava mamasta mama, sem začela razmišljati o tem, kako precej samostojnega in trmastega fanta pripraviti k resnejšemu delu. Namesto, da ga posedem k mizi z nalogo naj piše o Naši družini, mu raje kupim kup kartic ali pisemskega papirja ter mu naročim, naj piše prijatelju ali prijateljici. Ampak kateri prijatelj bo dovolj dosleden in vztrajen, da bo dopisovanje trajalo dlje od enega pisma? Ker je pri teh letih mama še vedno smatrana za prijatelja 🙂 , sem sklenila, da bom najprej zadevo začela izvajati kar sama.

Na internetu sem poiskala nekaj lepih slik muckov ali kužkov, jih shranila v poseben direktorij, nastavila nekaj prijetnih grafičnih osnov in začela pisati pisma. Vsak dan eno pismo.

Ko sem mu jaz napisala že kakšnih 10 pisem, mi je končno odpisal tudi on. Kratko …na roke ..dva stavka, tako mimogrede. Res ni bilo za skakati do stropa, vendar vsak začetek je težak, zato sem sklenila vztrajati. In s pisanjem sem nadaljevala. Počasi je to postajala moja rutina. Vsak dan, ko sem zaključila z delom v službi, sem si vzela še dodatne pol ure časa in zapisala pismo za sina. Različne teme …prilagojene 9-letnemu otroku.

Zapisalo se je kakšnih 200 pisem. Jaka je prebral vsako od njih. Skozi pisma sem lahko marsikdaj posredovala napotke, kako se pravilneje učiti ali kako se strpnejše in prijazneje obnašati, kaj je bilo na televiziji slabega, dobrega, kako je s svojim dejanjem nekoga prizadel ….. skratka na ta način sem sinu z razmislekom lahko sporočala marsikaj takšnega, kar ponavadi otroci ne želijo poslušati.

Ne, razen tistega prvega pisma, od Jake nisem dobila nobenega pisma več. In po enem letu sem s pisanjem počasi prenehala. Jaka namreč ni bil več najbolj vnet bralec in tudi jaz sem se počasi ponavljala, lahko pa trdim, da je bilo to obdobje in projekt, od katerega sva oba z Jako ogromno odnesla.

Morda tudi v tem leži razlog, da danes oba piševa blog in kot pravijo nekateri, da ima Jaka na svojem blogu, meni zelo podoben slog pisanja. Po 200 pismih pa se je menda moral česa nalesti 😉

Danes sem preko Hirkani prišla do očitno še ene podobno odpuljene 🙂 mame, ki pa se je prilagodila sodobnim tehnikalijam in piše kar blog v imenu svoje hčerke. Odlično bi bilo čez nekaj let videti ta isti blog s prehodom iz obstoječega pisca v pisca, ki je danes (le) “pripovedovalec”.

Z neba me stalno gleda Bill

angel2.jpgJe kdo gledal film Vsemogočni Bruce? Že dolgo tega, kar sem si ga ogledala in pri vsej množici filmov, ki jih vidim, je res nenavadno, da mi je ta ostal v spominu. Za tiste, ki si ga boste ogledali na kakšnem DVD-ju, ne bom razlagala več, kot le del, ki je krasna iztočnica za moje današnje razmišljanje. Bruce-u gre vse narobe in kot kaže je popoln ateist …in Bruce se totalni depri le obrne k Bogu in bolj, kot nejevero zabrusi v nebo:”če res obstajaš, potem mi pomagaj!”
In Bog mu v naslednjih dneh pošilja nešteto znakov in opozoril, vendar jih Bruce ne opazi.

In včasih imam občutek tudi jaz, da mi nekdo pošilja opozorila in določene znake.

Baje imam jaz Billa. Tako ga je poimenoval moj ameriški šef Adam, ko sva debatirala o veri in sem sama rekla, da najbrž nekdo nekje obstaja …oz. nekaj obstaja, kar mi ne razumemo, vendar temu jaz res ne bi rada rekla Bog.

Bill po angleško pomeni račun, seznam …lahko celo krempelj ali sekira in na osnovi tega jaz še danes ugibam ali je ime iztrelil kar tako, ali pa za tem stoji kaj več?! 🙂

Sonce je zvezda, ki umre

Kino spet! 🙂

Sončna svetloba

Tokrat vsaj ni bil film, ki je prvenstveno namenjen otrokom. Čeprav sem si ga tudi tokrat ogledala na Jakovo pobudo. Film Sončna svetloba je znastveno fantastični triler. Film je tokrat imel edini termin ob 22:10, ker pa je bila sobota, ker se dan počasi daljša in ker se je Jaka dopoldne pridno učil, smo sklenili, da je po Tomaževem žrtvovanju in posledičnem skakanju po bazenu čas, da tudi jaz izpolnim nekaj svojih starševskih funkcij. Zato sva Jaka in jaz odpujsala proti Koloseju.

Zgodba je … hmm…… filmski Big Brother. Ja, tako nekako ….začne se tako kot v BB, ko so vsi akterji izbrani, pogodbe podpisane in jih zaprejo v “kletko”. Tokrat je stanovanje v nekem vesoljskem plovilu. Kandidatov je malce manj …mislim ..ker nisem štela ne enih ne drugih. Namesto Brata je v filmu njegov prestol zasedla Big Sister, čeprav bi jaz imenu Icarus (Ikar) prej prisodila moški glas. Tudi tukaj v filmu ima ekipa zbranih podobne psihotične težave, kot osebki zbrani v hiši za Bežigradom …. In konec koncev je tudi selekcija tistih, ki ostajajo v kletki dlje časa se dogaja na podoben način. Ne, ne, tukaj ne glasujejo gledalci, pa vendar se število preostalih nekako manjša iz scene v sceno 🙂

Ne me napačno razumeti, film mi je bil všeč, za razliko od Big Brotherja, ki sem ga bila zmožna gledati le kakšne 3x po 5 minut. Predvsem je zanimiv pristop, kjer se za razliko od ostalih podobnih ekspedicij (Core) zadeva začne že v vesolju in vse do zadnje minute film ne prikazuje nobenih zemeljskih dogodkov.

Ideja o umiranju sonca vsekakor da misliti in film bi z moje strani dobil 9 (od 10 možnih), če ga v zadnji četrtini ne bi pokvarili z neko neumno različico nekakšne čudne srhljivke. V zadnjem delu filma se zadeva razpleta skozi lik, ki po moji oceni pokvari celoten vtis filma in mu zbije oceno na 7.

Jaka je bil nesporno najmlajši v dvorani, kar pa sicer ne pomeni, da film ni primeren za otroke. Seveda morajo biti otroci starejši od 10 let. Itak pa menim, da mlajši tega filma najbrž niti ne bi razumeli.

Jaka grozljivk ne mara in jih nikoli ne gleda pa vendar je tukaj film spremljal do konca ter mi zatrdil, da v filmu res ni bilo nič strašnega. Mogoče res ne, sploh v primerjavi s situacijo zunaj dvorane. Nisem imela pojma, kaj se dogaja v BTC-ju ob vikendaških nočnih urah. Srhljivo. Trenirkarji, ki so po novem oblečeni v prevelike kavbojke, ženske z majicami za petletne otroke …. stojijo, sedijo, … ležijo na stopnicah, pijano, skozlano …..Halo?! Z Jakom sva tekla do avtomobila in si oddahnila šele, ko sva imela BTC že močno za ritjo. Od sedaj le še v matinejo 🙂 !

Tita ni več

tito.jpgNa današnji dan pred 27 leti je umrl Josip Broz Tito.

Saj ne, da bi ga pogrešala, ampak sem le v teh letih, ki pričajo o tem, da sem nekoč stala na ljubljanskih ulicah, opremljena v modro krilce in belo bluzico, z modro titovko na glavi in rdečo rutico okrog vratu, v rokah pa držala papirnato zastavico ter z njo močno mahala. Pa saj ne, da bi bila tako navdušena nad tistimi nekaj sekundami, ko so mimo nas odbrzeli črni avtomobili, ampak me je navduševalo predvsem to, da nam je odpadel pouk.

Moja mama še danes zatrjuje, da ni bilo nikoli tako lepo, kot pod Titom. Hmja! Meni je bilo lepo in Tito je bil Jack, nič ne rečem. Predvsem je poznal osnovni zakon fizike …ali bolje rečeno življenja, da “prolazi sve ..”, predvsem življenje, ki ga je elegantno skombiniral z državno ekonomijo in nabavo državnih kreditov.

Ampak konec koncev; kapo dol …Tito si je res privoščil, ampak nam je tudi nasul nekaj drobtinic …no, vsaj našim staršem ….sorry ljubčki, ki ste prišli kasneje 😉