Kategorija: blog

Objavljeno dne

John F. Kennedy je že vedel

JFK je nekoč izrekel tisti svoj stavek: ” Ask not what your country can do for you but what you can do for your country” in ta misel mi pade na pamet vsakokrat, ko se otroci v peskovniku tepejo za eno igračo.

In glej ga vraga, tudi na blogosferi je podobno. Zadnje čase pa postaja že prav vroče. Prvič sem na razmišljanje o zaslužkarstvu na račun nas “ubogih” blogerjev naletela na straneh nekoga, ki sem ga prav rada prebirala … no, še vedno ga, a se pri tem z njim res nisem mogla strinjati.

Jaz sem blog začela pisati iz čistega veselja … najbrž tako, kot večina. Niti v sanjah nisem pomislila, da bi z njim karkoli služila. Ja, blog mi vsekakor pomaga pri nekakšni kvazi promociji same sebe in morda, morda1 mi bo to kdaj le koristilo. Posredno seveda. Ta blog imam na svoji domeni, a razlog za to je prav banalen .. pač tako so mi predlagali in jaz popoln laik na tem področju, sem to “kupila”2. In danes tako na moj račun pač nihče ne služi. Pa mi je žal, da ne. Zakaj pa ne, če bi lahko?! Saj jaz zato nimam nič manj.

Blogos, Drugi svet, Blogorola, E-dnevnik, Večer …. ; kar se mene tiče, me brez težav citirajte, povzemajte, linkajte, samo, da lepo pišete o meni 😉 In če boste na ta račun zaslužili? Bog vam požegnaj! Mogoče name pomislite vsaj v toliko, ko boste nazdravljali svojim uspehom. Ali pa tudi ne, meni bo itak dobro.

  1. ali pa tudi ne [↩]
  2. ja, ja, valjda so uni s tem tudi zaslužili [↩]
Objavljeno dne

Blondinka se prebija skozi čare računalniških trikov

Tkole, sem en firbec, ki vedno pogleduje čez sosedovo ograjo in ko vidim novo zelenjavo na sosedovem vtričku, hočem to imeti tudi sama. In potem vrtam in gledam in iščem in težim …. ja, ja, kdaj komu in se oproščam za nadlegovanje že vnaprej in za nazaj …

Torej tokrat sem se spopadla z vtičniki.

Takole se začne cela zgodba.

Greš na tole stran.

Jaz imam blog na WordPressu tako, da sem tam že registrirana, ostali pa se morajo najbrž prijaviti, če želijo kaj dol pobirati.

No, ko si na strani, ki ti ponuja različne plugine – lepo po slovensko: vtičnike1 , se moraš prebiti in najti tistega, ki ti odgovarja. Jaz sem imela ob sebi svetovalca, ki mi je skrajšal pot brskanja in povedal, da se tista zelenjava, ki sem jo že videla pri njem pa pri njej tudi, imenuje Footnotes. Torej sem v kvadratek za iskanje vpisala prav to besedico in dobila link na tole zadevico.

Kliknila sem na “Download plugin” in programček, ki je zazipan2 odprla s programom, ki je temu namenjen 🙂 Ta programček mi je podal možnost, da plugin razširim in ga kar sproti shranim tam, kjer ga bom kasneje našla. Torej “Razširi v”3 in potem pač klikanje po direktorijih4 in ok. No, to je šele začetek Kristusove krvave poti 😉

Takole smo stvar “dolsneli” zdaj jo moramo pa še “gordati”. Na naš blog, seveda.

Predvidevam, da obstajajo različni načini ….. no, jaz vam znam pokazati le tega svojega o katerem me je res potrpežljivo podučil že zgoraj omenjeni svetovalec. Hvala, hvala.

Opozorilo: Tile napotki veljajo za tiste, ki imate lastno domeno in se lahko po mili volji izmišljujete traparije, ki bi jih na blogu spreminjali, ostali žal …. žal …. ste omejeni s tem, kar vam omogoča vaša tema in vaš gostitelj. Če imate lastno domeno , morate ob tem dobiti tudi nekaj podatkov za dostop do strežnika, kjer se nahaja vse kar je povezano z vašim blogom.

Sedaj je treba tale plugin nekako spraviti na FTP strežnik, kjer imamo naš blog. To se seveda počne spet preko enega programa, ki je temu namenjen. Baje je najboljši in najenostavnejši program za takšne zadevice FileZilla, ki se ga da brezplačno sneti tukaj.

Ko imate FZ nameščeno in boste vstopili vanjo, se bo treba najprej povezati s strežnikom. Čisto zgoraj je potrebno vpisati podatke, ki odpirajo vrata sistema:

  • address; naslov do vašega FTP strežnika, ki naj bi po kmečki logiki bil takšen: ftp.imetvojedomene.com
  • user; uporabniško ime … pač nekaj kar vam bo povedal gostitelj
  • password; geslo za vstop … kot npr. moje 141019655
  • port; vpišete 21, kar je baje standardni port za dostop do FTP strežnika

Stisnete gumb Quick connect in če vam je uspelo, vas vrže točno tja, kjer se začne vaš spletni prostor na gostiteljevem FTP strežniku.

Ko boste v FZ vstopali naslednjič, ne delajte iste napake, kot jaz, ampak kar takoj kliknite Quick connect. Sistem si je že zapomnil vse vaše podatke, ki jih ni treba vedno znova iskati po vseh vaših starih mailih in dokumentih :).

In zadeva, ki jo vidite na ekranu je sledeča: itak vam ni nič jasno, kr ene mapce in dokumenti. Don’t worry, tudi meni ni bilo, pa sem kljub svoji barvi las6 zadevo dokaj hitro osvojila. Jan, ane, ane?? 🙂

Torej na levi strani ekrana je vse kar imate na svoji mašini in ima nekje zapisan naslov “Local site” in na desni vse kar se nahaja na FTP strežniku in ima zapisan naslov “Remote site”.

Sedaj bomo tisti plugin iz leve nesli na desno. Ampak previdnost je kaj že ??? božja mast, a?

Tale FZ je sicer super stvarca, ki kopiranje iz mašine na FTP strežnik omogoči le s potegom miške, a kaj ko zna ravno ta enostavnost močno zakomplicirati življenje povprečne blondinke.

Najprej poglejte, kje konkretno se nahaja tale vaš plugin, ki naj bi se imenoval nekaj wp-imekonkretnegavtičnika7. Za tiste, ki pojma nimate8 , naj povem, da tista mapica in dve pikice zraven pomeni, da te z dvojnim klikom nanjo popelje eno stopnjo navzgor. Prenesti bo treba natačno tisto, kar smo prej “dolsneli”, torej, če smo presneli cel kup stvari, ki se nahajajo v mapi, bomo tudi na FTP strežnik prenesli ves ta “kup” z osnovno mapo vred. Tole smo le malce preverjali in se sprehajali, naredili pa še prav nič.

Sedaj se sprehodimo še po desni strani. Najti moramo prav konkretno mesto, kamor bomo postavili ta naš vtičnik. Takole nekako gre pot do prave mape in seveda ista stvar za mapo z dvema pikicama 🙂

  • poiščemo mapo public_html; to je začetna mapa na strežniku, kjer se najbrž nahaja vaš blog
  • izberemo mapo wp-content
  • in v tej mapi še mapo plugins
  • in sedaj ko imamo na levi in desni pripravljena prava polja, gremo z miško na levo in vlečemo na desno. Å e eno opozorilo izkušene blondinke9

Yeeee, skoraj ste na cilju!!

Če ste ga zaj****i potem nič groznega … pač malo nereda po strežniku pa slabe volje, ker tega vtičnika še vedno ne boste mogli uporabljati.

Če pa ste uspešno sledili mojim napotkom, potem boste sedaj zadevo lahko opazili nameščeno na vašem blogu. In to tako, da boste odšli na vašo administrativno stran10 in tam nekje našli nek zavihek z imenom Plugins ali Vtičniki.

Povsem spodaj boste našli to, kar ste ravno namestili. Klik na activate in stvar je končana. Almost, almost 🙂

Sedaj jo je treba še znati uporabljati. No, za konkretno tole zadevico vam lahko kar jaz povem, da je treba zapisati besedico, ki jo želite označiti s takšnim komentarčkom …. in takoj za besedico klikniti en space pa dva oklepaja takšna ( in to eden za drugim pa space pa dva zaklepaja eden za drugim …takšna dva )

Vse kar ste zapisali med oklepaje in zaklepaje bo vidno v footnote-ih

Drugače pa je za navodila potrebno prebrati še readme file, ki smo ga “dolsneli” z vsemi ostalimi pritiklinami. V tem našem primeru je bil readme bolj klavrn in nas je le preusmeril na njihovo spletno stran, kjer so nam lepo zapisali kaj naj počnemo.

Sicer pa, če ste se prebili čez to, vam predlagam, da poskusite svoj blog obogatiti še s čim. Takole svetuje moj svetovalec 🙂

  1. Pa to baje nima nič opraviti z elektriko in vtikači ter vtičnicami, še manj pa s tistim na kar ste pomislili vi [↩]
  2. opet nekaj takšnega, kar ne znam spraviti v slovenščino [↩]
  3. ena ikonca zgoraj [↩]
  4. jaz imam pod Moji dokumenti odprt direktorij blog [↩]
  5. pa res mislite, da sem tako ubrisana, da imam geslo enako mojemu rojstnemu dnevu [↩]
  6. ki zdaj ni več čisto blond [↩]
  7. v našem primeru wp-footnotes [↩]
  8. tako nekako kot jaz [↩]
  9. ko nesete na desno stran, to spustite v prazno polje, ker drugače boste zmedeno iskali svoj “izdelek” [↩]
  10. nadzorno kaj vem kaj [↩]
Objavljeno dne

Prišel je čas, da vas razbremenim firbca

Podobnosti med temi posti vas zanimajo, kajne?

Ne, ne še takoj … saj veste, da moram jaz najprej 3 ure pisati, da pridem do bistva 🙂

Prva zgodba: Ko sem zapisala tole zgodbico, se je meni osebno zdela prav prisrčno zabavna in napisana v nekem meni značilnem slogu. Takšnem, ki ga ponavadi uporabljam ob posredovanju kritike …. takšnem, ko si mislim, da sem duhovita (no, morda celo uspem koga nasmejati), ko z nekakšno vzvišeno ironijo pljuvam po nekom, ki mi ni naredil prav nič, kriv je le tega, da mi nekaj na, ob, za, pred … njim ni všeč in to moram pod nujno, obvezno spraviti iz sebe.

Nekaj dni po objavi posta sem prejela mail od Damjane Golavšek. Čisto prijeten in prav nič nesramen mail, kjer mi je Damjana sporočala, da jo je moj post prizadel. Aaaaa? Vraga, pa saj nisem prav nič takšnega pisala ?!!! Tako sem mislila, tako tudi odpisala … še en, dva maila sem in tja in na koncu je (menda) konflikt zglajen.

Druga zgodba: Imam sila prijazno frizerko. Bitje polno energije in dobre volje. Vešča je škarij, odnosov z ljudmi, prijaznih pogovorov, vsekakor pa ni slavist ali pisec kakšnih izjemnih literarnih del. Na tale moj post je odgovorila v svojem slogu …….. takšnem, kot ga ima v RL … polno energije, veselja in kupa Jaaaaa-jev in ANE, ANE-jev in “street talk-a”. Na njen komentar se je v takšnem kao “mojem stilu” odzval moj kolega, ki je sicer prav prijazen in družaben in oh in sploh. In pravzaprav ni bil nesramen … le malce sarkastičen 🙂 …No, ja ….Babzy je komentar prizadel, čeprav se najbrž nikomur od ostalih ni zdel krut ali neprijazen in stavim, da tudi Zoran ni tako razmišljal o njem.

Tretja zgodba: Kakšnih 7 let nazaj je bilo in jaz sem se s Tomažem mirno sprehajala po mestu … prečkala prehod za pešce, ko se vame meniničtebinič obregne nasproti hodeča gospa, ki je očitno vstala na levo nogo:”Mula, a sploh kej vid’š pod to čelado ?!” s precej zadirčnim in visokim glasom. Hvala, hvala za mulo, kajti takrat sem jih imela že kakšnih 35 … ampak očitno je “čelada” pomagala k mladostnemu videzu. Na glavi sem imela baretko s šiltom … ja pomaknjeno globoko na čelo … ampak …. halo?! … gospa oprostite, saj nikomur nisem prav nič hotela??? Me je prizadelo? Ma, ja … me je …. predvsem odnos, napad …čeprav sem doma še cel teden bentila in kvantila čez vse stare babnice in je kazalo, kot da sem “faca” in da me kaj takšnega ne gane.

Četrta zgodba: Kolegica bi začela pisati blog in ima pomisleke glede freakov, ki znajo občutljivo dekle spraviti v slabo voljo. Ja, ja, v blogosferi je ogromno “babnic” iz tiste moje “tretje” zgodbe. Anonimnost daje moč in ljudje povedo več, kot bi v živo. Postanejo nesramni, nekateri celo vulgarni. Sama sicer (še) nimam tako ekstremnih izkušenj, vsekakor pa so bili trenutki, ko so me komentarji zadeli, me obremenjevali, sem o njih razmišljala …. ampak se konec koncev pobrala, okrepila in kaj novega naučila.

Jah, ljudje smo takšni, da želimo ugajati in zvije nas še pri tako veliki neumnosti, kot je bedast komentar nekoga, ki ga sploh ne poznamo.

Že jasno kaj je skupnega tem postom?

Izbrala sem le takšne, ki so duhoviti in niso zlonamerni. Ja, tudi takšnih zlobnih, vulgarnih in nesramenih je v blogosferi ogromno, vendar takšni si res ne zaslužijo dodatne reklame. Torej sem jaz izbrala le takšne ob katerih branju sem se zabavala, nasmejala …

Nekateri v postu kritiziramo nepoznane male ljudi, drugi znane širši okolici, tretji osebo zamaskirajo a vendar je vsakomur jasno, o kom je govora …. vsi mi pa za svojo promocijo in prikaz naše duhovitosti uporabljamo ljudi iz mesa in krvi, ki nam najbrž niso storili povsem nič žalega.

Stavim da, vsakega od “uporabljenih” vsaj malce stisne pri srcu in si misli “Le zakaj?!”

Hvala b(l)ogu, da me je naučil te lekcije. Bom zmolila eno zdravomarijopaenočenaš 🙂 in obljubim, da se bom v bodoče potrudila in ne bom kritizirala ljudi, ki mi nič nočejo.

Objavljeno dne

Å e so takšni, ki jih prebiram

le, da nisem hotela že zadnjič napisati celega seznama.

Eto na prvo mesto tokrat dam Ateistka.  Je eden mojih “najstarejših” piscev. Ne, ne vem koliko je star …. sploh ga še nikoli nisem srečala… star je le po svojem statusu v moji blogoroli.

Ko sem začela s pisanjem, sem se sprehajala po blogosferi in naletela na njegov zanimiv slog pisanja. Takrat bi ga najbrž v poplavi vseh blogov spregledala, saj so zame itak bili vsi novi in večinoma zanimivi, če me Ateistek ne bi nase nekako “zavezal”, ko mi je že čisto na začetku moje blogerske poti, dal to čast, da sem med redkimi izbranimi, ki jih objavlja na svojem blogu v stranski koloni. Tako sem seveda morala iti zatem kar parkrat preverit kaj za vraga je tega tipa prepričalo, da da na stran link do ene avše 🙂 , ki piše povsem drugačne stvari, kot on. Čeprav me potopisi ne privlečejo, kajti potovanja raje doživljam, kot o njih berem, pokukam na njegov blog kar redno in čakam na kakšno provokativno temo o religiji. 🙂

Berem Dejana Murka. Zakaj? Ne vem točno … Dejana tudi ne poznam. Očitno mlad bister in ambiciozen fant, ki se ne boji pisat o svojih prvih podjetniških izkušnjah.

Naj v današnjo skupino dodam še kakšno žensko: Karmen, seveda. Ženska z izredno energijo. Mama štirih otrok, kjer bi vsak pomislil, da za kaj drugega, kot brisanje smrkljev in tistih malih pokakanih riti, zmanjka časa … ampak ne, ona fotografira, srfa, teče, štrika, piše blog, bere, hodi v službo, peče, kuha …. halo?!  Spoznala sem jo tudi v živo in …. eto, v živo je prav takšna, kot v svojih prispevkih: polna življenja, energije, zgovorna, odprta, duhovita, prijazna …

Ostali pridete na vrsto naslednjič 🙂

Objavljeno dne

Koga ali kaj berem?

S knjigami je tako; padem v obdobje, ko jih požiram … takrat vzamem knjigo kamorkoli grem in izkoristim vsak moment za branje. Grem na Å marno, v ruzaku knjiga, grem v mesto in 5 minut čakam, da se srečam s Tomažem, v torbi knjiga … seveda jo potegnem ven in berem. Zadnjič sem čakala v vrsti na Občini, medtem sem brala knjigo … stoje. Takole strastno berem kakšno sproščujoče branje, pogosto v angleškem jeziku.

Potem pa pride do krize in na knjige popolnoma pozabim. In kriza lahko traja tudi pol leta ali še dlje 🙂

Dnevno časopisje? Redko. Včasih, če leži na kakšni mizi in nimam kaj drugega početi.

Internet? Ja, seveda. Preberem novice na 24ur.com in prebiram bloge.

Katere?

Uf, kar precej … nekatere redno, druge občasno, tretje bolj naključno.

Tokrat nekaj mojih najljubših … ki jih klikam najbolj pogosto:
Vsekakor je na prvem mestu moj sine. Preberem vse, kar zapiše in njegovim zapisom sledim redno.
Redno prebiram tudi Žigo. Poznam ga osebno, imam to čast, da ga lahko štejem za svojega prijatelja … in jasno, da me zanima kaj se mu dogaja.
Prebiram Valentino.  Prej je nisem poznala. Priljubila se mi je šele preko bloga in njenih tem, ki jih izbira tako, da imam res prav za vsako kakšno mnenje. Å e huje, na vsako njeno temo, bi tudi jaz napisala cel prispevek … 2. in 3. del 🙂
Lisca in njegove nasvete za marketing. Ker ga poznam, ker ga cenim in ker je strašansko zanimiv.
Uroša. Ga ne poznam in tudi njegov blog je med moje najljubše zašel bolj proti koncu, vendar so mi teme zanimive in fant deluje izredno pameten in prijazen.
Å e en Celjan, ki ga cenim: Jan Ferme. Kaj v Celju razsaja virus prijaznosti? Piše o designu, ki me je vedno zanimal in piše v prijaznem stilu, polnem veselja do življenja in ljudi.
Blaž Kos; po svojem pisanju ne kaže svojih mladih let. Izredno veliko znanja se skriva tam. Njegove prispevke si stiskam in prebiram v miru ter ob skodelici kave.
Nenazadnje berem tudi Sunshine. Piše iz srca, piše o vsakdanjih zgodbah, piše o plesu …. v njene zgodbe se potopiš in jih prebereš do konca, čeprav so dolge 🙂