Dogodek

O tem, da ima moja dobra prijateljica salon pohištva in dodatkov takšnih1 in drugačnih2 sem že pisala.

In vsako leto v mesecu designa moja prijateljica organizira Dogodek.3 Lani sem imela nek učinkovit izgovor4 , letos pa se temu nisem in nisem mogla izognit. 🙂

Ja, Naca me že pozna in tokrat me je na tole povabila že dva meseca nazaj. Poslala mi je SMS: “Vabljena na dogodek, ki bo 25.10.”

Glede da sem SMSe vajena dobivati bolj za zadeve kot je tole “Sem na poti. Zamujam.” ,sem odgovorila:”A leta 2008?”

No, zadeva se je odvila 25.10.2007 in ne boste verjeli, tudi moja malenkost je bila tam.

Najbrž ste že dojeli, da meni do takšnih Dogodkov ni kaj veliko. Mah, ne počutim se prav dobro v množici lepih ljudi, kjer jih več kot tri četrtine itak ne poznam, kjer se ne počne bogve kaj pametnega, kjer polovico časa stojiš nekje in se nekako mukotrpno prilimaš nekomu, ki ima ravno sekundo časa in je slučajno pogledal k tebi ter začneš pogovor v stilu:”Zoprno vreme, ane?”, kjer v eni roki držiš plašč, v drugi torbico5, v tretji 🙂 pa kakšen kozarec fensišmensi pijače.

A za prijatelje naredim tudi to in se naštriham in pošmiham ter grem v boj. 🙂 … spljoh, če mi ti prijatelji vabilo pošljejo že par mesecev vnaprej, nato pa še dva maila, vabilo po pošti in še poseben reminder po SMSu 🙂

In ta četrtek sem kot nalašč imela kup obveznosti in ob 7h priletela domov, se naštrihala in našmihala, nahecala še Jako, da gre z mano in 15 minut pred osmo sva se že vozila proti Dom Design-u. Ta dan je bil res carski, parking sem dobila čisto v centru, prav zraven Dom Designa …. tam zraven Opera bara …. usta sem imela do ušes, ko sva točno pred osmo stala pred vrati salona. Aaaaa? Nobenega ni še tukaj? Ej, to se lahko zgodi le meni! Pozabila sem, da tokrat lokacija ni bila v salonu, ampak v prostorih Modre hiše na Bravničarjevi. No, v tistem šoku se tudi tega nisem uspela spomniti in poskusila priklicati Naco6, pa potem Tomaža, da poskuša tole lokacijo locirati na netu7, na koncu pa poskusila še z Babzy8 . Aha, Lobi …. pa saj mi je pripovedovala o tem, da bo v salonu premalo prostora, a kaj, ko je bilo to že 2 meseca nazaj.

Naj vam povem, da konec koncev sploh ni bolelo. Celo všeč mi je bilo. Srečala sem nekaj ljudi, ki jih že dolgo nisem, nekaj prijetnih, tudi kakšno dolgo faco, ki se je raje ogibala mojemu pogledu9 ,uživala v nastopu Alenko Godec,10, pomalčkala enih par sušijev, se afnala z neko fensišmensi zeleno pijačo11 , ki mi nekako ni najbolj zdrknila po grlu, se navdušila nad idejo, da bi doma zamenjali kavč za kakšno novo sedalo12, Jaka se je itak takoj vživel v zadevo in z ostalo mularijo vzporedno fural svoj žur …

No, pravzaprav je bilo prav fletno in komaj čakam Dogodke v letu 2008.

Naci hvala za vabilo!

  1. za v stanovanje []
  2. za navesit nase in obse []
  3. kaj čem tako se zdaj tole prevaja v slovenščino 🙂 []
  4. saj se ne spomnim točno, a nekaj je moralo biti []
  5. hmja, če si zaj***l in si nisi s seboj prinesel nekaj, kar si lahko obesiš okrog vratu []
  6. itak, da mi ni ratalo []
  7. kar pa je njemu sploh predstavljalo tehnični izziv []
  8. no, ona je bila dosegljiva []
  9. kdo bi vedel kje jo čevelj žuli []
  10. ki me vedno znova impresionira tako z glasom, kot stasom []
  11. baje nek šampanjec zmešan z nekim sokom []
  12. navdušile so me barve razstavljenih zadev []

Eto, vedela sem, da obstaja močna in večna ljubezen!!!

Sem romantik. Ja! Rada gledam romantične filme in se ob njih popolnoma raznežim in včasih … za trenutek …. za majhen majceni trenutek ….. verjamem, res verjamem, da obstaja večna ljubezen in da obstajajo princi na belem konju.

In danes imam to potrjeno!

Jah, ta princ ni ravno poročen z mano … pa v bistvu ni niti princ, prej mogoče princesa ….. no, ampak po vseh lepotnih normativih bi to teto tudi res prav težko uvrstili med princese 🙂

A vseeno zgodba je nadvse romantična in lepa in ni Grimmova. In je čisto resnična. No, če gre verjeti televizijskim posnetkom. Tako kot ponavadi sem tudi danes le z enim ušesom in enim očesom1 spremljala dogajanje na televiziji. In v enem trenutku ujamem informacijo o gospodu iz Poljske, ki se je po 19 … devetnajstih …. DEVETNAJSTIH letih zbudil iz kome!
Informacij pred tem nisem slišala ….kao neka nesreča in ata je pri svojih štiridesetih padel v komo. Teta je ostala s štirimi otroki in atom, ki je vseh 19 let ležal z odprtimi očmi in …. ja, … in nič. A ta teta je verjela, da se bo nekoč zbudil. Halo??!!!

Ne moreš verjeti! Resnično je gospa ob svojih štirih otrocih, vseh 19 let doma negovala še tega uspavanega princa Trnuljca. Baje ga je masirala in mu mogoče dala še kakšen poljub v upanju, da se bo zbudil.

Potem … ja spet nisem pozorno gledala televizije ….. ampak so ga kao odpeljali v bolnico in tam je stric začel nekaj migati …. in se je zbudil.

Ata se sedaj čudi kaj vse se je v tem času sremenilo in se počasi vklaplja v normalno življenje. In na koncu oba povesta, da imata le to željo, da se z roko v roki kmalu sprehodita po ulicah njunega kraja.

Pa če to ni lepo in nadvse romantično!

  1. hvalabogu za takšno razporeditev, kjer imamo kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo v enem prostoru []

Eto po Sreči na vrvici spet nekaj zame

Falabogu po Ne joči Peter in Sreči na vrvici, me je končno raznežil še en slovenski film. No, saj je še blo nekaj Marmelad in podobnih kajmakov, ki so me navdušili, ampak že dolgo ne noben slovenski film, kot tale včeraj.

Kot je Irena že v komentarju na tale post zapisala, so me včeraj zvečer razbremenili moške družbe in ker so mi to žal malce prepozno povedali glede na to, da so vse moje prijateljice podobno “emancipirane” kot jaz 🙁 se absolutno ne da takole na hitro dogovorit za en babji čvek, masaža pa … no, ja …. ravno včeraj se nisem pobrila, tako da no, to ni padlo v koncept včerajšnjega dne 😉

Sem pa preživela skoraj dve uri mirne in počasne (beri zelo počasne) popoldanske vožnje od Murgel do Novih Jarš in nato v Å entvid in spet do Novih Jarš … po Jako, pa na tenis pa od tam v BTC … potem pa popolna relaksacija ….. res, dve uri mirnega sprehajanja po City parku, ki ga pravzaprav ne maram, ampak dobi nekakšen poseben čar, ko se po njem sprehajaš sam, ko si lahko končno ogleduješ stvari le na ženskem oddelku … pravzaprav ne LE, ampak končno na ŽENSKEM oddelku in na moškega sploh ne pogledaš. Ne, saj se ne bi sprehajala po tem centru in sploh ne bi zapravila prav nič ojrotov, če ne bi film, ki sem si ga danes želela ogledati igral šele ob 7h in je bilo treba nekako zapravit ta vmesni čas. 🙂
Ob 7h pa v dvorano, ki je bila skoraj polna na ogled nove slovenske stvaritve Petelinji zajtrk. Zelo, zelo všečen. A kaj je bilo tako lepega? Sploh ne vem …. morda je to podobno, kot s Trstom … nostalgija, kajti film je sneman v Gornji Radgoni in moja mama je rojena tam in seveda sem v Gornji Radgoni preživela precej svojih otroških počitniških dni. Celo v tistem bloku, ki si ga ljubimca sposodita za svoje srečanje, sem bila …. na Panonski cesti … tam še vedno živi moja teta. Ah, pa telefon je ravno tak, kot sem ga opisovala, da smo ga imeli pri nas doma … in govorica …no, malce jih je vseeno izdajalo, da niso povsem lokalni ljudje 😉 , a vseeno zelo simpatično.

Vlado Novak v vlogi starega mojstra avtomehanične delavnice razturava. Vloga vredna Oskarja …ups Viktorja 🙂

Celo Severina, katere glasba me drugače ne privlači, me je tokrat razorožila. Priznam, da pesem prav pristaja filmu. Å e bolj pa me je raznežila inštrumentalna verzija te iste skladbe, ki se jo v filmu sliši kar nekajkrat. Domov grede sem si melodijo že prepevala. Film bi si z veseljem ogledala še enkrat.

Ahja, Pija Zemljič ima huuuudo postavo, Severina je vse bolj suha in tudi ne izgleda slabo, tale filmski ljubimec Primož Bezjak pa je strašansko podoben enemu od učiteljev na Jakovi šoli. Ne, nista brata, uni se piše Blaganje 🙂

Resen gospod v poslovni obleki iz nepremičninske firme

Zadnjič šibam po pizzo za Jako. Naročim Margerito, vzamem, se usedem v avto, Jaka kliče in javka, da on bi pizzo z rukolo. Ej, ni problema, grem nazaj in poprosim naj mi dodajo še tega zelenega hudiča.

Nekako napol vrinem se pred visokega gospoda, ki je očitno ravno prišel. Se obrnem in ugotovim, da je to stric, ki nam je pred 4 leti prodal našo hiško.

“Oooo, pozdravljeni, vi ste nam pa hišo prodali!”

“Oooo, vi ste jo pa od mene kupili!”

A on to mene zaj****? Ampak gleda prav prijazno.

“Vi imate pa dober blog (uno varianto z ozkim o)”

Aaaa??!! Un moj telečji pogled …. Saj nimamo bloka?! Hišo, hišo ste nam prodali!

“Saj pišete blog, a ne?”

Aja, blog (s široko varianto o-ja)! “Ja, ja, pišem. A vi berete?”

“Ja, ja, berem. Sem vam hotel povedati, da mi je všeč.”

Kako lepo! Res me je razveselil. Kdo bi si mislil, da tudi takšni visoki gospodje v poslovnih oblekah berejo moj blog in da povrh vsega spoznajo avtorja tudi sredi pizzerije.

Eto, ko že o tem stricu, moram povedati, da je bil gospod sila prijazen tudi takrat, ko nam je prodajal hišo. Hiša je v redu, vendar stavim, da nama te iste hiše ne bi prodal nihče od najbrž 80% prodajalcev, ki so nama hiše ponujali pred tem. Pri takšnih nakupih veliko šteje zaupanje. Gospod iz agencije Abax je bil ravno prav posloven, ravno prav prijateljski in zaupanja vreden, da sva zaupala, da za prodajo hiše ne stoji kakšna zarota in bi se hiša naslednji mesec sesula ali bi se od nekod pojavil kupec, ki je morda to isto hišo vplačal že kakšen dan poprej.

Eto, pa še moj blog bere 🙂

Nakupovalni vozički grrrrr!

Včasih peš, staro zloženo polivinil vrečko, v trgovini pa košaro pa nobenih koleščkov, vozičkov, tovornjačkov …Nakupovalni vozički so se pojavili šele ob navalu mega centrov. Blazno nobl so se mi zdeli, ko sem jih prvič videla, danes pa mi gredo strašansko na živce. Pa ne vsi, le tisti, do katerih ne pridem drugače, kot da vanje tlačim kakšne kovance! Grrrr!

Lepo vas prosim, usmilite se nas in nam magari zaračunajte 50 centov za študentsko delo tistih, ki pobirajo vozičke in jih tlačijo spet skupaj, le ne mučite nas z iskanjem ustreznih kovancev in nas ne šetajte sem in tja!

Danes smo odšli po drva v Bauhaus. Valjda potrebuješ voziček, drv pač ne moreš vzeti v roke in jih mirno prinesti do blagajne in avta. Pa smo imeli projekt! V voziček tam sicer lahko vtakneš kar nekaj zadev … ne vem …najprej piše nekaj kar itak ne razumem kao 20 in 50 nekaj … kaj vem zlote ali nekaj podobnega 🙂 … ali mogoče še vedno računajo na SITe 🙂 … potem pa lahko uporabiš tudi 50 centov ali 2 €. V denarnici nisem imela nič od tega. Torej smo šli menjat 5 ojrov v bližnji lokal. Dobila sem 2×2+1€ in nato sem vtikala tistega za 2 na vse načine in se presneto namučila preden sem končno izvlekla voziček. Res, nisem bila edina, ki je obupano tlačila kovanec v režo in bentila, ker nikakor ni sprostil ključavnice.

Saj bi šla po drva drugam, ampak podobno zgodbo imajo tudi pri OBI-ju, Baumax je pa tako ali tako del Cityparka, kar je pa glede vozičkov tako ali tako zgodba zase.

Interspar je prav lepa trgovina, imajo veliko izbiro, lokacija je kot nalašč zame, ki pobiram Jako v Novih Jaršah, vendar pa …..”#@!!{&! res!!! parkiranje pa iskanje kovancev pa iskanje vozička … no, po nekaj letih so se celo toliko zbudili, da so končno nabavili košare in pomaknili vsaj nekaj vozičkov ob vhod v trgovino!!!

Leclerc; če se namenim prav ornk nakupovati, raje zavijem v drugo smer (tja kjer kao nimamo nič početi-proti Rudniku) po obvoznici in izberem trgovino / Leclerc, ki mi omogoča, da vsaj mirno porivam voziček med policami in se ne zadevam z njim v nasprotno smer hodeče kupce. A tudi v Leclercu odgovornim ljudem ni jasno, da je praktično, če lahko voziček dobiš tik preden vstopiš v samo trgovino in ne na drugi strani ceste! No, denarčke moraš pa tudi pri Leclercu tlačiti v režo. Grrrrr!

Tuš; hmja … ga imam zraven pisarne. V Murglah. Malce omejeno ponudbo imajo in ga uporabljam predvsem za nabavo mačje hrane, wc papirja in podobne masovne krame. Vozički so ob blagajni, denarja ni treba tlačiti vanje. Juhuhu!

Ampak tale nov Tuš; no, ja … mene že ne bo videval, čeprav so mi za voziček podarili nek žeton. In zdaj naj jaz s tistim žetonom po svetu hodim?!

Hofer, Lidl …? Ne vem, še nikoli bila tam … so me že v tujini prepričali, da ta trgovina ni zame 🙂

Mercator; povem vam, da je to res najboljši sosed … vsaj moj 😉 Žal mi je le, da je center v Å iški preveč oddaljen zame. Å iška je popolnoma izven kroga našega gibanja in v Mercator se moram res prav “odpraviti”. Ampak!!!! To je trgovina, ki so jo delali po mojem okusu! Parkirni prostori v kleti, tekoče stopnice do pritličja, vozički na voljo brez plačevanja zanje, kup vozičkov je vedno na voljo tik pred vhodom v samopostrežbo, v prenovljeni trgovini imajo sedaj na voljo celo nekakšne globoke košare na kolesih, razmaki med policami so huge (predvsem sedaj po prenovi), police so nižje, lahko gledaš preko njih (predvsem, ko izgubim Tomaža) ponudba je pestra …. samo še v BTC-ju naj zgradijo takšnega velikega 🙂