Kategorija: Hvalim

Objavljeno dne

Film o življenju Saše Gerčar?

Pred mano na mizi leži knjiga. Na strani 39 piše: “Kakšen bo film posnet po meni?”, pod tem pa prazna stran, ki čaka, da jo popišem in porišem.

Drama? Komedija? Akcija?
Če bi žanr opredeljevala jaz bi to bila dolgočasna drama s primesmi komičnosti.

Vzorna edinka, ki je brez večjih pretresov z odličnim uspehom zaključila osnovno šolo, z dokaj povprečnimi rezultati in brez stresnih pubertetniških izpadov zaključila gimnazijo, nikoli inhalirala nikakršnih zakajevalskih substanc, se niti napila nikoli do mere, ki ti zamaje svet in šibi kolena, se vpisala na ekonomijo, tam spoznala fanta, s katerim se je odločila ostati skupaj do konca življenja, zabluzila s študijem, se preusmerila na VUÅ  -. se malce, malce zresnila, vendar tik pred koncem pustila študij …. se zaposlila in nikoli več vrnila v iste študijske klopi, kjer bi stvar zaključila po pravi in uradni poti ter zanjo dobila papir, ki bi ji omogočal, da na vizitki pred imenom dopiše kakšen dr.mr.br. ali kaj podobno formalno nepomembnega, pri 19-ih opravila vozniški izpit, se pri 26-ih poročila in preselila v prvo lastno stanovanje, se zadnjih 23 let stalno prerekala o budgetu, ki ga namesto metanja v pujska, lahko nameni za nakup kakšnih hudih čevljev ali porabi za kakšno potovanje, zamenjala 3 službe, 3 stanovanja, nobenega moža – še, še 🙂 , do pred enim letom nikoli vzela niti enega najmanjšega kredita1, dala izpuliti dva zoba (in obe izkušnji doživela silovito in dramatično), do 43. preživela brez liftinga … še, še 🙂 , rodila enega krasnega otroka, zamenjala kup pločevinastih škatel, se po svoji krivdi zaletavala le v cvetlična korita in betonske stebričke, se učila nekaj tujih jezikov (učila ja, naučila ne čisto vseh 🙂 ), pretočila kar nekaj solz (kaj čem, sem bolj solzavo dekle), videla ogromno filmov, v nekih davnih časih prebrala precej knjig, presmučala precej vzpetin, prepotovala nekaj bližnjih in malce manj bližnjih (ne morem ravno reči daljnih) dežel, poslovno pa že več kot 20 let hodi v službo, kjer za mesečno plačo dela od ponedeljka do petka od 8h do 4h ali raje še kakšno urico ali dve več -.

Skratka eno navadno, dolgočasno življenje ene slovenske dekline, ki obožuje sladko in sovraži korenje in rdečo peso.

A vsi istega filma ne vidijo enako. Nekateri bi rekli, da je film o Saši Gerčar mafijska zgodba, polna bogatstva in akcije. Zgodba polna poslovnih podvigov, lastnih podjetij in težkih zaslužkov.

Morda bi morala to stran dati pisati komu drugemu? Prepričana sem, da moje življenje zagotovo ni akcijski film ali mafijska zgodba, a vseeno verjamem, da smo do samega sebe vedno preveč kritični in pristranski, a po drugi strani na življenje drugih gledamo s prerožnatimi očali. Vsak dom ima v perilu tudi strgane gate, a te vidimo le pri sebi, pri drugih nikoli.

Bo pa zanimivo izpolnjevanje tele knjige.

Zapisal jo je moj dobri prijatelj Žiga. Triindvajsetletni fant! Nastajala je baje 5 let, od trenutka, ko je v njem dozorela ideja, ko je začel zbirati citate, zgodbe …. začel vse skupaj urejati, zapisal vse v angleški in slovenski inačici …. ob tem okrog sebe zbral nekaj ljudi, jih povezal, ustvaril ekipo, ki se je občasno sestala ob jagodah in čokoladi, nato pa zadevo resnično izpeljal in izdal v pravi pravcati knjigi.

Tudi ta del bi spadal v film o mojem življenju. Tudi jaz sem bila del tega ustvarjanja. Tudi jaz sem ob tem spoznala čudovite ljudi, pojedla preveč jagod in čokolade2, se nasmejala, zabavala in predvsem veliko naučila.

Na koncu je nastala knjiga, na katero sem ponosna tudi jaz, čeprav je bil moj delež le kakšna kritika, dve ali tri (upam, da konstruktivne).

Ja, Žiga, še vedno pogrešam črte! Tukaj moje kritike3avtor očitno ni upošteval 🙂 …. a sem se znašla po svoje. Danes sem si jih narahlo načrtala po celotni knjigi. In sedaj je knjiga končno nared, da jo popišem.

Torej, dragi moji bralci … zdaj veste, zakaj bom malce manj pisala na blog ….. pišem namreč na roke po svoji Srečni knjigi.

  1. no, za vse je enkrat prvič, a če ne gre drugače, da prideš do svojega sanjskega avta in če dec ne odpre tošeljna, se pa zadevo uredi drugače 🙂 [↩]
  2. ja, Žiga, ta del sestankovanja je bil podel 😉 [↩]
  3. konstruktivne, seveda 🙂 [↩]
Objavljeno dne

1:0 za šefa

“Greva tja, ker kle bova dolg čakala!” je rekel frajer drugemu frajerju zadnjič v Via Boni. Ob 12h sedim in pljuckam svojo tretjo kavo ….. Opa, opa, film navijmo nazaj, ker moram povedati vse.

Torej moja Toshiba, ga že nekaj časa lomi. Napake nikoli niso prav strašanske, a vse skupaj se vleče že dlje kot 2 meseca in tako zadeva postaja že hudo moteča.

Tistega dne sem bila dogovorjena, da prinesem svojo mašinco, ki bi jo bojda pregledali takoj, jaz bi počakala 5, 10 minut …. pa bi bilo urejeno. Japajade!

Torej najprej 5 minut, potem 10, nato so me poslali na eno kavo, spila sem raje kar dve in me od tam klicali ….. no, ne bom predolgo ….. stvar še vedno ni bila urejena in so me poslali na tretjo kavo. Tokrat sem se usedla v Via Boni in po eni uri še vedno čakala na njihov klic. Ne bat, medtem sem si urejala službene zapiske in si zapisovala ideje, ki mi tako najhitreje padajo na misel.

Mimo mene se sprehodita tista dva prej omenjena jupija in namesto k Via Boni, zavijeta v naslednji lokal Kurji tat. Odločitev za lokal je padla le zaradi količine potrošenega časa in ni imela niti najmanj opraviti z ambientom, kratkim krilom natakarice ali celo s kvaliteto hrane.

Ravno o tem sem razpravljala nekaj tednov nazaj in se obesila predvsem na predolge postrežbe in predolge malice za katere so včasih krivi tudi sami delavci, a mnogokrat tudi gostinski lokali.

Moje takratno pisanje je zagledala tudi šefica enega od lokalov, ki sem ga pokritizirala in zapisala svoje stališče. Prav je, da brani svoj lokal, a gospa me ni najbolj razumela. Moja kritika je letela predvsem na to, da zaposleni v veliko lokalih zapravijo veliko več časa, kot ga imajo na voljo za malico …. sploh v primerih, ko govorimo o polurnem premoru. Kombinacija malic in kosil v lokalu, kjer isto osebje streže tudi jedi po naročilu in bognedaj celo kakšnih gala večerij. Za malico je treba stvar hip-hop malomanj kot vreči na mizo, pribor naj že leži tam, brez nepotrebnega cirkusa “vam je bilo všeč” etc. ob juhi pa lahko že prinesejo račun, da se kasneje ne bi zamujali z njim. To je zgolj moj poslovni nasvet, saj ob času malic ljudje ne iščejo komforta, ampak predvsem nekaj, kjer lahko na hitro pojedo nekaj toplega in okusnega.

Marsikateri lokal izgublja stranke le zato, ker je njihov fokus usmerjen v elegantno postrežbo in fancy jedilnike, ki jih v pol ure komaj prebereš.

Sicer že dolgo nisem bila v Via Boni, vendar tam niso bili ravno počasni, a predvidevam, da morajo kurji tatovi hiteti še bolj.

Naj se vrnem k bistvu zgodbe; med mojim pisanjem o prej omenjeni gostilni sem vpletla tudi nekaj svojih osebnih pripomb in se pošalila na račun korenja, ki naj bi ga kuhar tlačil v praktično vsako jed. Mogoče ga res ne tlači v vsako, vendar pa, ko nečesa ne maraš, je le ščepec tistega dovolj, da dobiš občutek prenasičenosti. Korenje resnično radi naribajo1 v njihovo zeljnato solato.

Od zapisa naprej nisem bila v tej restavraciji. Nekaj tednov nazaj pa nas tja povabita dve kolegici, ki sta proslavljali svoj rojstni dan. Vzeli smo si več časa, kot le pol ure, zato smo lahko izbrali prav njih 🙂 in si za želeni termin rezervirali mizo za 10 oseb

Ves čas naročanja naših jedi sem imela občutek, da natakar gleda naravnost vame. Zakaj vame? Saj ne bom plačala jaz!

Vsak je naročil svojo jed in jaz ob naročilu svoje nisem prav nič komplicirala … testenine s tartufi …. solata gre zraven. Ko začnejo nositi solato, natakar vpraša glasno, komu naj poda solato brez korenja. Za trenutek se vsi spogledamo in ker čisto nihče ne dvigne roke, jo plašno dvignem jaz. “Mo..mo..mogoče jaz?”

Solato postavijo predme brez besed. Po prvem šoku in preverjanju, če le morda ni kdo od naših eksplicitno zaprosil za kaj podobnega, le povprašam natakarja od kje mu ideja.

“Naročil mi je šef.”

1:0 za šefa, ni kaj!

  1. hmja, ja, ja, takšnega se celo znebiti ne moreš [↩]
Objavljeno dne

Saša Einsidler ogoljufana

Med spleti na katere rada pokukam in katerih zapise pogosto prebiram, je tudi blog Saše Einsidler.

Saša mi je všeč že iz časov, ko se je njena kariera šele začenjala. Po letih sva si nekje blizu (ok, ok, ona je malce mlajša) in tako se je spomnim še iz hodnikov FDV-ja, kjer je pogosto simpatično kramljala s svojima takratnima študijskima kolegoma Igorjem Bergantom in Miranom Ališičem1. Prav simpatično dekle je bila, vedno nasmejano in polno energije.

Kasneje sem jo srečevala pred Jarškim vrtcem, kamor sem jaz vodila našega Jako, ona pa enega od njenih otrok. Ne, sploh se ne poznava, jaz pač nisem tip, ki na ulicah ogovarja ljudi, sploh pa ne znanih slovenskih fac, s katerimi nimam nič konkretno opraviti.

A ker naši mediji redno poročajo o porokah, ločitvah, porodih, selitvah, nakupih in vseh ostalih nam ostalim izredno pomembnih zadevah naših takozvanih zvezd, sem bila vedno na tekočem, kaj se s Sašo dogaja.

Ker sem si vedno želela veliko družino in prav v zadnjih letih vedno znova upala, da nam morda uspe “pridelati” še kakšnega dojenčka, sem s toliko večjim zanimanjem spremljala novice o Sašini treji, pa potem četrti in pred kratkim celo peti nosečnosti in večanju njene družine.

In ko sem nekega dne naletela na informacijo o njenem blogu, sem o Saši vse prej omenjene izredno “pomembne” zadeve, začela spremljati, kar iz osnovnega vira. Danes sem naletela na njen zapis o jumbo plakatih, s katerih nas zadnje čase spremlja njen simpatični pogled. Grdo! Ja, grd je že sam plakat, ampak tukaj govorim o odnosu revije do Saše. O urednikovanju revije ter o medijskem pravu nimam pojma, a vseeno se mi zdi, da bo Saša s tožbo bolj težko kaj dosegla. Če je res, kar pravi ena od njenih komentatork, da za objavo na naslovnici ne potrebuješ posebnega dovoljenja, je toliko bolj možno, da je objava revije s to isto naslovnico na jumbo plakatu, še manj sporna. In če bo Saša že kaj dosegla, si bo revija s samo reklamo pridelala dovolj, da kazen z lahkoto izplača.

Prepričana sem, da bi Saša stvar sprejela povsem drugače, če bi jo bili o svoji nameri obvestili.

Ker se mi zdi stvar moralno sporna, sem sklenila Saši priskočiti na pomoč z objavo na svojem blogu.

  1. mislim, da sta tako onadva, kot tudi jaz kasneje sfalirala [↩]
Objavljeno dne

RBD ali ABBA?

No, glede na to, da sem letnik 1965, vam je najbrž jasno, da v takšni tekmi zmaga Abba. Hvalabogu tudi pri našem 1995 letnikarju absolutno zmago vleče Abba.

Medtem, ko so se gruče pubertetnic gnetle pred Halo Tivoli, sva se midva z Jako odločila, da si ogledava muzikal.

To, da se ob lahkih romantičnih filmih moje srce kar topi, ni skrivnost, o tem sem pisala še v časih, ko sem v kino hodila bolj pogosto ….. no, ko so naši kinematografi imeli na sporedu bolj zanimiv program …, a o tem, da sem nekoč padala na Abbo pa zagotovo še nisem pisala.

Jah, nekoč ni bilo tako, kot danes. Ni bilo i-phonov, i-podov, dvd-jev, cd-jev in podobne šare, ki se nam dandanes kopiči po hiši. Doma smo imeli gramofon in kupe plošč. Kupe tistih malih, na 45 obratov, kjer je bila na eni strani plošče le ena skladba in za poslušanje druge, si moral stopiti do gramofona, dvigniti tačko, prijeti ploščo, jo lepo previdno obrniti in tačko postaviti ročno in z mirno roko na začetek ploščka. Cele žure smo imeli na ta način, da smo na roke pretikali Ivico Å erfezi in Ljubko Dimitrovsko. No, če si bil Ä‘ek si imel pa še par tavelikih plat s kakšnimi Boney M in Abbo. Na LP-ejke (long play – morš misl’t) je šlo na vsako stran vsaj 6 komadov in tako je vsaj pol ure glasba neprekinjeno donela iz škrepetajočih zvočnikov.

In povem vam, Pepel in Kri ter Denis Russos so v mojih očeh popolnoma izgubili ceno, ko je na plan prišla Abba. Vsak rojstni dan, za Dedka Mraza in spričevalo je “padla” njihova nova LP-jka v mojo zbirko in danes bi res lahko rekla, da sem bila Abbina fanica. Po stenah sem lepila posterje in si po zvezkih pisala tekste njihovih pesmi. Vendar, evforija, ki zajema danes mladino ob RBD me ni nikoli grabila. Å e danes ne vem natančno katera od pevk je Anna Frida in katera Agnetha. Who cares?! Poslušam glasbo, uživam v trenutku in to je vse!

Spomnim se, da naj bi nekega silvestrskega večera na avstrijski televiziji po polnoči predvajali koncert Abbe. Tisti, ki ste sedaj v letih, ko mislite, da ste še mladi, a vas v tekmah odbojke uvrščajo v ekipo seniorjev, tisti veste, da takrat koncertov ni bilo ravno veliko, o MTV-ju ni krožila še niti ideja, pod kabel se je takrat razumela le tista električna napeljava nad našimi glavami ter žica, ki je bormašino spravila v pogon, TV programov, vključno z dvema, ki sta imela na sporedu tudi v vročih mesecih, stalno sneženje z občasno nevihto, je bilo na izbiro le 4 ali 5 in na TV Slovenija so pod “zabavni program” šteli 5 minut Toma in Jerryja ter CIK-CAK (reklame), no tisti veste, da je koncert Abbe bil nekaj, kar se ne vidi kar tako.

A Abbamanija ali obsedenost z namišljenimi vzorniki mi vseeno ni zameglila uma. Prijatelji so šteli več, kot sedenje pred tv ekranom. Tisti večer sem odšla na zabavo k prijateljici, kjer Abbe niso “lovili” …. ja, antena pač ni bila dovolj visoka in ni dosegla Kamniških alp. Svojemu očetu pa sem le naročila naj mi koncert posname na kaseto. Pripravila sem mu kasetar (škatlo, kamor si vtaknil plastično ogrodje, ki je imelo v sebi navit trak za snemanje 🙂 ) ter mu naročila, da posname res VSAK komad! In ker ne bi želela ostati brez traku in imeti celotnega posnetka in morda ostati ravno brez Chicitite, sem mu naročila naj ploskanja ne snema, naj snemanje prekine s tem, da pritiska na gumb za pavzo.

Ves navdušen mi je naslednje jutro izročil posneto kaseto, rekoč, da je posnel res čisto vse. Bil je že precej zaspan in utrujen, a je vztrajal do konca in spravil nanjo res vse do zadnjega komada ….. celo obrniti mu je ni bilo treba (ja, ja, kaseto smo obračali in posneli še drugo stran traku).

Tiste Abbe zagotovo ne bom nikoli pozabila. Najprej se je začelo z “klap, klap, klap” in potem se je slišal tihi klik … aha, oče je pritisnil pavzo … in potem “klap, klap, klap” klik in “klap, klap, klap”. Bravo, ata, pavzo je pritiskal ravno obratno in mi posnel res čisto vsa ploskanja.

Danes sem po dolgem času obujala spomine. Briljantno! Krasen film. Vreden ogleda. Morda bi bilo še za odtenek bolje, če bi ga predvajali v Križankah in bi ljudje ob pesmih lahko še rahlo poplesavali ali si celo zapeli. Meril Streep je pa itak zakon.

Objavljeno dne

Pa vendar so tudi drugačni

Zadnjič sem se razburjala nad dekletom, ki nekako služi mestu Ljubljani …. no, je služila … no, ni ravno služila, Ljubljana je služila njej, tokrat pa bi utež na tehtnici preložila na drugo stran.

Jaka obožuje potovanja. Na potovanjih ima najraje mesta. Mesta s svojim utripom, stavbami, ljudmi, trgovinami, lokali … včasih uživa le v tem, da sedimo v parku, kavarni ali se le sprehodimo po mestnih ulicah. New York je zagtovo nekje tik pod vrhom njegovih najpriljubljenejših, tudi London, Paris ali Barcelona …. a mislim, da se nisem močno zmotila, če zapišem, da pri njem Ljubljana premaga vse.

Ta vikend, bolj natančno to soboto, smo tako, kot že neštetokrat, spet jedli solato Signore s piščancem, majhno piščančjo tortiljo ter testeninsko solato s tuno …. jasno pri Romeu, ki je naš omiljeni lokal v centru mesta. Med potjo do Zvezde, kjer smo si privoščili še kavico pa sva midva z Jakom ponovno morala zaviti v našo Mestno hišo.

Vsakič znova me zamori (ne čisto zares … a vseeno mi počasi že leze iz ušes) s tem, da si ogledujeva maketo vizije arhitekturnega razvoja Ljubljane do leta 2025. Tokrat sva takoj v predverju naletela tudi na maketo našega bodočega štadiona (česar, kljub najinim dokaj pogostim obiskom, vse do sedaj še nisva opazila) in ga prav podrobno opazovala z vseh možnih strani.

K nama je počasi pristopal paznik in jaz sem že pričakovala tipično slovensko “gostoljubje in prijaznost”, s katero me ponavadi uslužbenci 5 minut pred uro poskušajo zbrcati ven, a gospod me je prijazno ogovoril in mi ponudil stenski koledar … resda za leto 2008, kar pomeni ionakočemobaciti …. s slikami stavb, ki jih je ustvaril Plečnik. Ker je opazil, da naju zanima arhitektura, je rekel.

Sem brez besed. Prijaznost, ki je pri nas nisem vajena! Jankovič resda nima srečne roke pri prodajalkah, a zato njegove pisarne čuvajo nadvse prijazni gospodje. Se vam je odvalil kamen od srca, kajne, ko ste končno dobili potrdilo, da Slovenci le nismo tako zadrgnjeno zoprna bitja? Žal bomo za takšnim dokazom še malce hrepeneli, kajti prijazni gospod je po naglasu sodeč izviral iz ene od naših bivših bratskih republik. 🙂

Lej, lej …. očitno sva si z Jako v sorodu. Ta članek sem v grobem zapisala že takoj po našem sprehodu, vendar mi je zmanjkalo časa za ureditev vseh linkov in še zadnji pregled in popravke. Danes ga želim objaviti, grem na Jakovo stran in zagledam tekst, ki pravi, da me je moj sin prehitel in zapisal nekaj povsem podobnega.