Hvalim Archives - Page 6 of 16

11. julija, 200819. maja, 2013

Amerika v nekaj slikah …. najbolj mučnih najprej

Začela bom zadaj pa bomo videli do kje in do kdaj me bo držalo navdušeno pisanje o Ameriki in njenih prebivalcih.

2 tedna v Ameriki sta veliko. Ogromno vtisov, ogromno razmišljanj …. Na začetku sem si ideje vpisovala v blok, nato sem s tem prenehala in se odločila, da se prepustim vzgibom in kasneje zapišem le tisto, kar mi bo ostalo v spominu in se mi bo zdelo dovolj zanimivo še nekaj dni po vrnitvi.

Vrnili smo se v sredo zvečer. Naj bi se v sredo popoldne, a nas nekdo tam zgoraj očitno ni maral preveč in nas je za nekaj dodatnih ur (natančno za 7 dodatnih ur) postavil na kazensko klop frankfurtskega letališča.

24 ur potovanja nazaj je hudičeva muka, vam povem. Sploh, če gre za vračanje in sploh, če je za tabo 2 tedna precej napornih “pohodnih” dni po raznih ameriških mestih, kjer za konec pustiš najnapornejši New York in predvsem, če imaš ob sebi otroka … pa čeprav ta ni več najmlajši.

Jah, takole je bilo čisto na koncu:

V ponedeljek zvečer po ameriškem času smo sedeli nekje na koncu Manhattna, opazovali jahte, ki so se zibale v marini, opazovali množico urejenih poslovnežev, ki vsak s svojo papirnato skodelico v rokah, ali kakšnim I-podom v ušesih ali pa s knjigo pod pazduho, medtem, ko smo srebali svojo kavico¹ …² … odpočivali³ razbolele noge ter razmišljali in se žalostili, ker gre naš dopust h koncu. V torek⁴ ob 7h zvečer naj bi imeli let iz letališča JFK in tako kot je pri nas v navadi so se na tisti predvečer pred odhodom začeli v naših glavah vrteti drugačni filmi.

Naš mulac je razmišljal česa vsega še ni uspel videti in na spisek MUSTSEE je dal Madison square garden in American Sport museum. Sreča, da sta oba locirana na Manhattenu. Nesreča, da sta vsak na povsem drugem koncu otočka, naš hotel pa seveda na tretjem.

Moj je razmišljal predvsem o tem, kako bomo zagotovo in sigurno prišli pravočasno na letališče. Zanj PRAVOČASNO pomeni vsaj 4 ure prej, ker se med potjo vedno lahko (beri: se itak vedno) zgodi kaj nepredvidenega, zato je čisto vseeno ali je naš let na koncu ali začetku dneva …. dejstvo je, da se tisti dan ne dela ničesar drugega, kot pripravlja na odhod.

Jaz sem tam nekje vmes … no, priznam bolj na strani tamalga …. a mojega moškega tudi ne smem pustiti nesrečnega …. pa še tista taodgovorna za pakiranje sem. Zato sem že tisti ponedeljek zvečer načela temo z naslovom “Kaj bomo počeli jutri?”

In smo sklenili, da vstanemo ob 8h, spakiramo kufre, se odčekiramo, oddamo kufre v čakanje namenjeno sobo, sploh ne zajtrkujemo … pač po ameriško v prvem Starbucksu zagrabimo vsak svoj lonec kave (ja, priznam celo naš mulc je pil kavo …. no, uno latte whatever … z zelo malo kave, ogromno mleka, karamelnim sirupom … s stepeno smetano na vrhu in nato še dodatek karamelne omake …. na koncu sem bila cel ekspert za naročanje ustreznih kav z vsemi ustreznimi dodatki, okusi in velikostmi 🙂 ), poiščemo prvo postajo podzemne in se odpeljemo do Madison square gardna.

Potem poiščemo še eno trgovino s fotografsko opremo (od tu naprej beri zelo hitro!) …. ki jo je moj na vsak način hotel še obiskati, kajti bojda so cene v USA ful ugodne (japajade) in pri unih italijanarjih, ki ti na glavnih avenijah turijo bogainpol on že ne bo kupoval …. in ker je nekje našel en debel katalog za fotografsko opremo in bo to že morala biti kakšna ornk prava trgovina, bi mi pogledali še to.

Nato pa se spet usedemo na podzemno in hit do športnega muzeja. (tudi tukaj beri hitro!) Od tam nazaj do hotela. Če bo čas, gremo še na kakšno jedačo, drugače pa vzamemo kufre, pokličemo taksi in se odpeljemo na letališče. (Od tu lahko tempo branja upočasniš) Tam MORAMO (tako je rekel moj) biti vsaj 2 uri in pol prej …. ker pot do letališča traja 50 minut (povedali mojemu na recepciji), bomo računali na (saj veste kaj 🙂 ), zato bomo mi krenili na pot vsaj uro in pol prej ….

Seveda se je že zjutraj zataknilo. Vstali smo vsaj pol ure kasneje, kot je bilo planirano.

Jaz sem s pakiranjem zamujala kakšnih 10 minut.

Kave nismo le pograbili, ampak smo morali malce posedeti, ker tamal ni prenesel tempa dirkanja.

Podzemno smo iskali vsaj 20 minut.

Madison square garden smo sicer takoj našli … ja, ja, mami se je pripravila in vse podčrtala kje in kako je treba iz podzemne …. a je stavr zelo velika in smo nekaj časa krožili po vseh ulicah, da smo našli vhod.

Na ogled štadiona nismo šli, ker je bil prvi termin že zaseden.

Trgovino s fotografijami smo našli hitro, a je bila res huuuuuuge in smo kar nekaj časa letali po njej preden smo končno našli oddelek s fotoaparati. Hitro smo ugotovili, da so cene povsem enake našim in da potem aparat vseeno raje kupimo doma. In tako smo že drugič ta dan opravili enveliknič.

Nazaj na podzemno …. a sem omenila, da so podzemne postaje v New Yorku zanemarjene, zatohle in nenormalno vroče?! …. itak nisem skužila njihovega sistema in mi še zdaj ni jasno zakaj njihova modra linija naenkrat zavije drugam, kot je napisano in narisano na mojem zemljevidku???!!! No, v športni muzej smo privihrali dve uri pred predvidenim (po Tomaževem) časom za odhod iz hotela in vsaj 3 ure kasneje, kot smo planirali. Lačni, žejni, prešvicani.

A nam je le uspelo.

Muzej? Ah, ne me vprašat, tamalmu je bil všeč … to je pa edino pomembno, a ne? 😉

Nazaj dirka in pred hotelom še skok v Europacafe, ki je mimogrede najboljša veriga hitre prehrane ever … solate na 1356 načinov … njama. Tam so vsakemu od nas v 3 minutah zmešali solato po želji, nam vse zapakirali v plastične skodele, vrgli v vrečko še pribor in papa ….. Po kufre in skok v taksi!

Ne boste verjeli taksi je rabil do letališča 45 minut in nič nepredvidenega se ni zgodilo na poti (kdo bi si le mislil 🙂 ) in tako smo prišli tja 3 ure pred napovedanim letom.

Sem mislila, da bom dokončala že s prvim postom, vendar ne bom …. nadaljevanje sledi jutri. 🙂

tudi v papirnati šalici [↩]
Starbucks itak, ker ostale pobarvane vode sploh niso prebavne [↩]
ja, ja, vem, da to ni lepa slovenska beseda, ampak primernejše za to pač nisem našla [↩]
to je naslednji dan [↩]

4. julija, 200819. maja, 2013

Hilly Billyji

Baje se kmetavzarju po ameriško reče Hill Billy, ampak meni je spevneje, če še na prvo besedo dodam y.

Po Ameriki potujemo od kraja do kraja, prečkamo države in se ustavljamo kjerkoli že, medtem pa srečujemo razne ljudi.

Vsem je enako, da so izredno, ampak res izredno, izredno prijazni. Od ustavljanja avtomobilov in dajanja absolutne prednosti peščem, do potrpežljivosti, ko totalno zabluziš in stojiš ko hovdre pred semaforjem in nimaš pojma, da lahko na desno zavijaš kljub rdečemu semaforju, do dajanja komplimentov kar tako za lep dober dan, za nudenje pomoči, ko samo z levim očesom trzneš in pokažeš, da ti morda ni vse jasno … in še in še ….

Skupna jim je tudi močna vera v boga. Molitev pred obrokom v javni restavraciji ni prav nič neverjetnega in preden planejo po hrani, sklenejo še roke v obroč okoli omizja ter se zahvalijo bogu za srečne trenutke. Tudi zelo mladi ljudje. In nihče ne trzne niti z očesom, ko to počne osmerica ljudi pri sosednji mizi.

Danes je predvečer pred velikim nacionalnim praznikom – 4. julijem. Patriotizem je prisoten povsod. Ljudje hodijo naokrog oblečeni v barve Amerike, kupujejo zastavice, jih vesijo na okna in na veliko proslavljajo … karkoli že …(( čeprav se mi zdi, da je to dan, ko so pregnali in pobili ogromno Indijancev))

A med mestnimi ljudmi in meščani obstaja nekaj bistvenih in že na prvi pogled vidnih razlik. V mestih so ljudje večinoma vitki in urejeni, na vasi pa deeeeeebeeeeeeli in velikokrat zanemarjeni. Po Washingtonu in Atlanti pa nekateri v kratkih hlačkah in oprijetih majicah tekajo po parkih in skrbijo za svoje fit telo, drugi pa v prekrasnih črnih poslovnih oblekah, kar med potjo pijejo Starbucks kavo, ali pa morda tipkajo po svojem lepem novem prenosnem Macu.

V Tennesseeju smo se v počitniškem kraju Pigeon Forge kar namučili z iskanjem kakšnega teniškega igrišča. Na koncu smo obupali, kajti k našemu avtu, kjer smo se na parkirnem prostoru mučili na navigacijskem sistemu ugotavljati katero od imen športnih objektov bi kljub imenom, ki ne obetajo teniškega igrišča, morda na svojem dvorišču le skrivalo kaj tenisu podobnega, je pristopil domačin. Gospod se je sladko nasmejal in nam povedal, da v te kraje prihajajo le zelo debeli gospodje in gospe, ki zagotovo ne zmorejo več, kot zamah s palico za mini golf in nekaj korakov od parkirnega prostora do restavracije s hitro prehrano. Skratka Hilly-Billyji!

Hilly-Billyjem je na deželi prirejeno vse. Tam je na kupe restavracij s hitro prehrano, trgovin z oblačili v XXXXX (resno!) L številkah, igrišč za mini golf, vozičkov kamor svojo zadnjo plat namestijo debeluhi, ki ne zmorejo niti sprehoda po trgovini in se zato po njej kar vozijo v nekakšnih napol invalidskih vozičkih. Tenis igrišča se nahajajo le za zaprtimi klubskimi vrati kakšnih redkih bogatašev, ki so si morda zgradili hiško na deželi. Tam ni niti trgovin z lepšimi oblačili v manjših številkah ….. in ne boste verjeli, celo knjigarn, ki sem jih tako nestrpno iskala, na deželi ni. Očitno se tam celo od branja utrudijo.

Moj prvi nadrejeni¹ šef se je rodil v Teksasu. Sedaj s svojo družino živi v bogatejšem naselju na obrobju Atlante. Torej meščan, bi lahko rekli. Izredno prijeten človek je, mojih let in z njim se razumem kot s kakšnim prijateljem iz šolskih dni. A moram povedati, da mu je dežela očitno pustila svoj pečat, saj bi mu težko pripisali dober okus za oblačenje.

Drugi dan našega obiska v Atlanti smo Tomaž, Jaka in jaz odšli k njemu na dom. Žena je odpotovala k svoji mami v Avstrijo, on pa je ta čas izkoriščal za prenovo kuhinje. Obožuje sestavljanje, zato tega ni prepustil strokovnjakom, ampak se je sestavljanja in popravljanja lotil povsem sam. Po tleh so bili razstavljeni deli kuhinjskih elementov, vse skupaj pa prekrito z rjuhami. Tisti večer nas je vabil na večerjo v bližnjo restavracijo, kamor naj bi odšli z njegovima hčerama, ki naj bi jih spotoma pobrali pri prijateljih. Na sebi je imel neke razvlečene safari hlače do kolen, zgoraj pa oblečeno še bolj razvlečeno polo majico v sprani rjavi barvi z logotipom našega podjetja. Moj dragi Tomaž mu prijazno pove, da se mu zaradi nas res ni potrebno preoblačiti. Auč, napaka, kajti naš dragi Adam se je ŽE preoblekel.

Bogve kakšen je bil pred tem. 😉

po hierarhični lestvici navzgor [↩]

25. junija, 200819. maja, 2013

Svakova pohvala

Vsi mi prav preradi kdaj pa kdaj¹ kaj pokritiziramo. Pohvala nam ne leti tako zlahka z jezika. Tudi jaz nisem prav nič drugačna. Tipična Slovenka, ki se raje ugrizne za jezik, kot da bi urejeni gospe, ki stoji poleg mene v hudo dobrih čevljih, izrekla kompliment in ji s tem polepšala dan.

Američani se obnašajo popolnoma drugače. Morda že malce prepovršno, saj hvalijo vse povprek. Skorajda se mi še ni zgodilo, da ne bi prodajalka v trgovini tako mimogrede ob blokiranju nabranih zadevic pohvalila še moje barve las, očal ali pa preprosto fenomenalne izbire knjig, ki sem jih naložila na njen pult.

Eto, jutri si gremo ponovno polnit ego baterije. Itak, saj bo to moj dopust, poleg tega bom tam ugotovila, da se s kilami obremenjujem po nepotrebnem, saj sem sanjsko vitka in fit :), poleg tega pa bom dobila zagotovo toliko komplimentov, da bom vsa zadovoljna in samozavestna hodila po svetu še vsaj nekaj mesecev.

A te teme sem se lotila, ker sem pred nekaj dnevi dobila tako hud kompliment, da ga bodo težko presegli tudi najšarmantnejši ameriški prodajalci parfumov in knjig.

Svakinja, posluh, našpiči ušesa!

Namreč pred nekaj dnevi …no, morda so od takrat minili že tedni … sem na moji stalni jutranji lokaciji za uravnavanje kofeina v moji krvi, naletela na svojega moža v družbi njegovega brata. Čeprav sta imela strogo moške pogovore, se je moja ženska malenkost nemarno vrinila med njiju in začela pogovor peljati v rahlo ženske vode. Dopust in podobne stvari so mi šle po glavi in takrat je moj dragi svak priznal, da sem k njegovi zelo pametni odločitvi, da svojo družino končno popelje na spodobne počitnice, pripomogla tudi prav jaz.

Ob nedavnem razpravljanju o željah njegove žene, sem baje nezavedno pokazala “thepogled”, ki je jasno izražal sočustvovanje s svakinjo in je govoril: “Draga moja, nehaj sanjati ….. tale tvoj prihaja pač iz Gorenjskega konca² in s tvojimi željami pač spet ne bo nič!” Le kaj lahko prepriča bolj, kot iskren pogled izkušene svakinje!?

In Človek se je zamislil in vplačal počitnice …. no, pardon: dovolil vplačati za počitnice 😉

A kje je tukaj kompliment? Kaj ne uvidite?! Če samo moj pogled povzroči tako velike spremembe, kaj bi šele naredila konkretna beseda?! Svakinja, obljubim, da ga bom še kdaj uporabila!

Ampak ne, najslajše šele pride!

Takoj zatem se je svak še bolj raznežil (najbrž pod vplivom razmišljanja o prihajajočih počitnicah) in izrekel hudo lepe besede o tem, kako sva obe njuni ženski izredno dobri ženi in prijateljici. Ja, ja, prisežem! In moj je zraven vneto kimal! In ne, pred sabo sta imela le izpraznjeni šalici kave, res, prisežem!

No, sedaj pa čisto zares: pohvala je bila namenjena temu, da sva v težkem obdobju, ko sta se spopadala s težavo ob bolezni očeta, nesebično pomagali kot se le da. Itak, saj je njun oče tudi del naše družine. A pohvala vseeno godi. Zelo.

ali pa kar non-stop [↩]
ja, tudi iz Dolenjskega, ampak ta konec pri tem nima nič opraviti [↩]

11. junija, 200819. maja, 2013

Tole je reklama

Ni plačana, ne bat.
Tam nekje maja se vsako leto mama Saša začne ukvarjati z organizacijo sinovih počitnic in verjemite mi, to ni niti slučajno lahko delo.

Mularija ima več kot dva meseca božjega časa, starši pa …. hmnja …. saj veste …. pač teden, dva dopusta …. ostalo pa mujosnaÄ‘ise.

Preden je postal šoloobvezen smo ga imeli v vrtcu, v prvem in drugem razredu je še nekako “kupil” počitnice pri babici, čeprav to ni več tako eksotično in zanimivo, kot je bilo to v mojih časih, kajti njegova babi stanuje le na drugem koncu Ljubljane in nima krav, pujskov in kokošk. No, kokoške ima včasih, ampak tem bi jaz prej rekla kure, ker na tisti grupici prerivajočih bitij, ki čmijo v napol betonski kletki, ni prav nič kokoškasto luškanega. Skratka zadnjih nekaj let pripomba, da ga peljemo k babi, pomeni grožnjo, ki vsakič zaleže, ko se je treba usesti za knjige in narediti kakšno domačo nalogo.

In tako smo preizkusili že kar nekaj počitnikovanj za otroke.

Pred leti smo ga priključili taborniški skupini iz Grosuplja, ki je šotorila nekje v Beli Krajini.

Potem smo ga dali v nekakšne jezikovne počitnice¹ v Dolenjskih toplicah.

Pa kolonijo v Zambratiji.

Potem je začel jamrati, da noče biti nikjer več, kjer je treba spati in jesti drugje. Neeee, ni razvajen, moj sin že ne, naka! 🙂

In smo ga prijavili v Verbino poletno šolo. Krasno se je imel in to vajo ponovil tudi drugo leto. Potem pa je “zelo pametno” ugotovil, da je mlajšo skupino prerasel, starejša pa se mu je zdela preadrenalinska in mama Saša je spet ostala pred izzivom kam strpati mulca med doooooooolgimi poletnimi počitnicami.

Å e sreča, da ga je pred dvemi leti začel zanimati tenis. Trenerja Alenka in Grega, ki sta Jako že preko leta trenirala (takrat bolj učila in privajala), sta kopico razigranih otrok mirila in zabavala tudi na takšnih poletnih počitnicah.

Stvar podobna, kot na Verbi, le da se tukaj namesto jezikov otroci učijo veščin tenisa, tuje jezike pa spoznavajo bolj v praksi, kot teoriji, saj se skupini vsako leto pridruži tudi nekaj tuje govorečih otrok, s katerimi se pogovarjajo tudi v jeziku rok. 🙂

Letos gre spet, obvezno, pravi, čeprav mu bo pri urah tenisa morda celo malce dolgčas, kajti večina jih bo lopar prvič držala v roki, on pa itak misli, da je že pravi car. 😉

In ker se zdaj že pol ure mučim in imam že res tega polno kapo, vam word dokumenta ne bom dala v link, ker ga pač ne znam naložiti na ta način.

Kar tukaj spodaj si preberite, če vas zanima 🙂

Kam pa gremo letos med počitnicami- ja seveda, sej že komaj čakamo!!!

ORGANIZIRALI BOMO TRI – PRVI S PRIČETKOM V PONEDELJEK 30.6., DRUGI 7.7., TRETJI PA 14. 7.

Center druženja bo TC Å entvid od ponedeljka do petka od 8.00 do 16.00

·Kamp je namenjen predvsem otrokom do 14 leta

CILJ DRUŽENJA JE AKTIVNO PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA V PRIJETNI DRUŽBI TER SPOZNAVANJE NOVIH AKTIVNOSTI – Å PORTNIH IN UMETNIÅ KIH

Tud letos bo ta glavna Alenka, vsi ostali jo bomo pač moral ubogat

Dopoldan bomo predvsem igrali tenis, sicer pa nas čaka še:
Jahanje v Gameljnah
Skakanje na trampolinu & gimnastika v športnem centru GIB
Ustvarjalne delavnice; poslikava tekstila & predmetov
Kopanje v bazenu Laguna (v primeru slabega vremena gremo v Atlantis)
Izlet na Å marno goro po zasluženo presto, ali v Tivoli na sladoled
Rolanje, igranje hokeja, nogometa, košarke in še, in še…

Vsekakor se bomo prilagajali vremenu in sproti prilagajali aktivnosti.

CENA 5 – DNEVNEGA DRUŽENJA ZNAÅ A 120â‚¬, za drugega otroka in člane kluba 110â‚¬

(v ceno so vključene vse aktivnosti, vstopnice, prevozi, malice in kosila, pa mogoče še kaj)

VSE KAR MORAÅ PRINESTI S SEBOJ JE DOBRA VOLJA…

Če te zanima še kaj, pokliči Alenko na 041 60 60 15

SICER PA KAR IZPOLNI PRIJAVNICO NA HRBTNI STRANI IN JO POÅ LJI PO FAXU 01 518 50 59,

ALI PA PODATKE NATIPKAÅ NA EKRAN IN JIH POÅ LJEÅ PO E – MAILU TKOLIMPIJA@SIOL.NET

VIDIMO SE KMALU

naj bi se kao učili angleščine, a za tako majhne je bila to pač navadna kolonija [↩]

7. junija, 200819. maja, 2013

Danes sem ga srečala!

Tegale. Pa ne Čeha s tovornjakom, onega drugega!

Jao, kaj res že toliko let pijem kavo v istem lokalu?! Skratka, danes zjutraj sedim na svojem običajnem mestu, srebam svojo običajno dozo kofeina in nekaj škrebljam po svojem bloku idej¹. In ga zagledam. Isti, kot je bil pred letom in pol …. malce manjše rasti², rahlo okrogličen, s pričesko ala Borut Pahor ali morda še za odtenek slabše (ja, obema bi priporočila, da čim hitreje menjata frizerja), v poslovni obleki, s kravato….. isti, kot takrat. Takoj sem ga spoznala, čeprav sem ga videla le enkrat v življenju in še to le za par minut.

Usedel se je za mizo nedaleč stran od mene in v roke vzel Žurnal24. Žurnal24?! Sem vedela, da je blefer! Takrat³ me je ogovarjal v angleščini in se “delal” tujca, sedaj pa bere slovenske časopise??!! Mu bom dala jaz Danca in dajanje komplimentov! Je imel moj le prav, ko se mi je režal in zatrjeval, da prijaznih tipov ni, so le prijazni “prodajalci” .(no, ja, očitno si je moj mislil, da si kaj drugega od mene ne bi mogel želeti, kot preizkušati svojo prodajalsko taktiko 🙂 )

In tako tale moj Danec naroči sadni čaj v hudo polomljeni slovenščini, vtis pa še popravi, ko se z gospodom, ki prisede, pogovarja v angleščini. No, morda pa me le ni potegnil in je res Danec.

Ni me spoznal. Očitno mi leta škodijo in nekaj gub več naredi bistveno spremembo. 🙂

Ko je pristopil šanku, da bi plačal, sem ga ogovorila. Tokrat sem bila za deljenje komplimentov na vrsti jaz:

“I remember you!” sem začela … ne on se me še vedno ni spomnil. Očitno bo treba zamenjati vsaj pričesko 🙂

Pred pol leta⁴ ste stopili do moje mize in mi dali kompliment. Polepšali ste mi dan. Ne le dan, polepšali ste mi mesec …. leto. Pogosto se spomnim na vas, ker česa podobnega še nisem doživela in dvomim, da bom še kdaj. Njegov kolega se je smejal in dodal dovtip, on pa se je le nasmehnil, mi podal roko ter odšel.

Nič mi ni prodajal, niti vizitke mi ni pustil! Å e je upanje na tem svetu, še obstajajo prijazni ljudje, ki jim je v užitek, ko nekomu polepšajo dan!

In ne, ni res, da česa podobnega nisem doživela nikoli prej in nikoli kasneje. Pred kakšnim mesecem sem Jako peljala na jutranji sendvič v Playo. Ob plačevanju računa, je mimo mene privihralo dekle, ki je tam streglo. Ni stragla naju … niti videla je nisem pred tem. Ustavila se je ob meni in nekako zarotniško namignila: “Lahko nekaj povem?!” “Jaaa?” “Hudo dobro ste oblečena!” in je odvihrala naprej.

Kako malo je včasih potrebno, da nekomu polepšamo dan! Od takrat je nisem več videla in zagotovo se jo bom spomnila tudi, če jo srečam čez 2 leti.

med službo, če sem sama, vedno pijem kavo z zvezkom in svinčnikom v roki [↩]
vsi pod 180 so meni manjše rasti [↩]
prepričana sem bila, da je od dogodka minilo največ pol leta [↩]
ok, sedaj, ko pišem blog in sem lahko preverila kdaj sem o tem pisala, vidim, da sem zafrknila [↩]