Kategorija: Kraji, prostorčki

Objavljeno dne

Kje je moj dom?

Sebe štejem za Jaršanko, čeprav v Jaršah ne živim že več kot 20 let. A v Novih Jaršah sem pač preživljala tista najbolj sočna leta, tista ko sem na ulici igrala odbojko, tam obiskovala osnovno šolo, cele popoldneve preigravala gumitvist, s prijatelji hodila k verouku, pa po ukazu staršev tudi k maši, hodila na prve plese, se držala za roko s prvimi fanti, posedala po klopcah, se po ulicah vozila s kolesom in tako poznala vse ulice, vse kotičke, poznala celotno svojo generacijo ter še par starejših fantov …. ja, starejše punce me pač niso zanimale … in če prav pomislim me tudi mlajši fantje niso nič bolj …. Skratka v Jaršah sem se počutila DOMA in si takrat težko predstavljala, da bi kdajkoli živela drugje.A to se je zgodilo. Moj naslednji “dom” je bil za Bežigradom. V bloku, v stanovanju staršev mojega sedanjega moža. Resda smo pri nas imeli hišo, a nekako sva se s Tomažem bolj “udomačila” pri njih. Ne vem, morda zato, ker je bil on vsaj 500m bližje ekonomskemu faksu 🙂 , ali pa sem se jaz kot žensko bitje lažje “prilagodila” in se preselila k njim. V glavnem sem tam kaj hitro spoznala “okoliš”, pridobila nove prijatelje, spoznala nekaj novih ulic, novih obrazov in prodajalke v njihovi trgovini s kruhom. Ampak čisto zares, prodajalka na blagajni njihove trgovine, sedaj dela (po 23 letih!) na blagajni Interspara v City Parku in mi se še danes poznamo! Temu se reče spoznati novo okolje in se asimilirati z okolišem novega doma ;)!

Po 7-ih letih koruzništva in prisklednjenja pri enih ali drugih starših, sva si pri mojih 25-ih kupila prvo NAJINO stanovanje in se preselila na Povšetovo. Ja, tja kamor se je takrat preselil tudi tale patron in bil nekaj let moj bližnji sosed, a bil takrat tako fin, da me ni niti pozdravljal … ali pa jaz nisem njega (?) …. tako kot tudi ostalih 90% sostanovalcev istega bloka ne. Poznala sem nekaj fac, nekaterim pokimala v pozdrav, a kaj več kot priimke dveh ali treh sosedov, nisem poznala. Ulice? Prodajalke v trgovinah? Povšetova, Glonarjeva, malo naprej Poljanska cesta, nasproti zapori, malce naprej restavracija Krpan, Kodeljevo …. pri tem pa se je moje poznavanje okoliša ustavilo.

Pa smo dobili Jakca, garsonjera je postala pretesna in kupili smo si večje stanovanje v stolpnici naselja BS3. Ljubljana, Ljubljana je to, za tiste, ki niste ravno poznavalci tega okoliša 😉 ! 11. nadstropje stare stolpnice. Si lahko predstavljate kako močno sem se poglobila, da bi resnično spoznala vse stanovalce, izvedela za njihove poklice, hobije, imena in raziskala bližnji okoliš svojega bivališča?! Å e dobro, da smo si v dvigalu, ko smo si dihali za ovratnike sploh kdaj pokimali v pozdrav! 7 let bivanja, ne, pardon, 7 let spanja v tem brlogu in nato spet nova selitev, v nov DOM.

Tokrat v hiško na deželi – na obrobju Ljubljane, k novim sosedom, katerih obraze vsaj vem postaviti k določeni barvi fasade. Na videz poznam le najbližjih 8 sosedov, od tega poznam večino njihovih priimkov, a z imeni se že zaplete, da ne govorim o imenih njihovih otrok ali celo o tem kaj je kdo po poklicu in kje preživlja čas, ko ga ni doma. Kljub temu, da je soseska hudo verna, mi pač v cerkev ne hodimo, Jaka ne hodi k verouku. Tudi v šolo ne hodi v tej soseski, vrstnikov ne pozna in tudi nogometa ne nabija na bližnjem igrišču. Jaz tako ne poznam nobenih mam in Tomž ne pozna nobenih atov.
A drugače je vse krasno. Hiša je takšna, kot smo si jo želeli, ravno pravšnja, ravno pravo število sob, ravno prav vrta, ravno prav tišine …. ne rabim ničesar več in tale dom bi resnično lahko postal moj DOM v pravem pomenu besede.

Moj DOM v Jaršah še stoji. A saj STOJIJO pravzaprav še vsi naši domovi. Za razliko od ostalih, v hiši v Jaršah še vedno živijo moji starši. Tja tudi dnevno zahaja naš Jaka, kajti obiskuje “mojo” šolo in po šoli prihaja v moj prvotni dom. A Jaka ne zvoni po zvoncih bližnjih blokov, Jaka se ne vozi naokrog s kolesom, ne draži punc iz soseske …. Jako pridemo iskat z avtom in ga odpeljemo na trening v Å entvid, od kjer ga ponovno peljemo “domov” – na deželo.

Tudi dom mojega moža še stoji, a ta je danes prazen. Pred 6 leti mu je umrla mama, pred več kot mesecem dni pa je bolezen prizadela tudi očeta. Od takrat pa vse do danes je ležal v bolnici. Danes smo ga po kar stresnem in slabo obetajočem obdobju končno premestili v dom ostarelih občanov na Taboru v Ljubljani. V stanovanje za Bežigradom se je naselila samota in tišina. Ostale so le še stene, pohištvo in nekaj spominov. Dom? Najbrž se ga bomo večno spominjali, kot eno od postaj življenja. A dom to ne bo več! Vanj se bodo vselili drugi ljudje in mi se ga bomo le še bežno spominjali, kot prostor, kjer smo se družili, pogovarjali, kregali. Prostor, ki je bil nekoč naš dom.

Najbrž bo nekoč tako tudi z mojim “jaršanskim” domom in kasneje z našim “podeželskim”. Dom je tam, kjer so ljudje. Moj dom je tam, kjer so moji – domači ljudje, četudi o sosedih vem veliko manj, kot sem vedela o sosedih svojega prvega doma.

Objavljeno dne

Å e en nakupovalni center?!

Morda je bil tisti na Dunaju celo moj prvi ….. ne spomnim se, saj je težko potegniti ločnico med pravim nakupovalnim centrom in malce večjo trgovino, kot je npr. Nama ali Maximarket … a zagotovo je bil tisti na Dunaju eden takšnih, kjer sem se usedla na kavico in ob počasnih požirkih te meni tako opojne pijače, opazovala okolico in sanjarila o tem, kako lepo bi bilo kaj podobnega imeti v Ljubljani. Pred dvanajstimi leti sem se na Dunaj vozila poslovno in vsak obisk izkoristila tudi za skok v nakupovalni center, kjer nikakor nisem smela izpustiti obiska trgovine H&M, ki se mi je zdela višek modnega ustvarjanja za navadnim smrtnikom dosegljivo ceno. Mor’š misl’t!

Mislila sem si le zakaj Slovenci ne naredijo česa podobnega, kjer bi se mlade mamice sprehajale z vozički tudi v slabem vremenu, kjer bi bilo na pretek trgovin z modnimi (!) oblačili in kjer bi se majhni otroci podili po hodniku in plezali po igralih, ki so temu namenjena, odrasli pa bi se medtem družili in brezskrbno kramljali o tem in onem?!

Pa smo ga kmalu dobili tudi mi! Kateri je že bil prvi pri nas? Interspar? Mercator? Oba hkrati? Spomnim se le tega, da smo bili ob odprtju Mercatorja veseli, da imamo končno tudi ob deževnih in turobnih dneh možnost, da se ob nedeljah dobivamo s prijatelji na kavici. Naša stanovanja so bila takrat majhna … ja, prav majcene garsonjere, kamor nikakor nisi spravil 6 odraslih in 5 ali še več kričečih otrok, ljubljanski lokali pa polni dima in natakarjev ter gostov, ki bi ob malih kričačih zagotovo zavijali z očmi. Tako je postal lokal sredi hodnika v novem nakupovalnem centru, kot narejen za nas.

Mularija se je podila po tekočih stopnicah, ženske smo opravile nujne nakupe, vmes skočile še probati pomerit nove kopalke, pili smo kavice, se pogovarjali, ob 12h pa vsak na svoj konec in kuhat nedeljsko kosilo. Pravi nedeljski obred, namesto maše, kot nekakšen moderni način druženja.

Pa so kmalu odprli nov center. Pa še enega. Pa enega obnovili in povečali. Pa spet nov center. Pa širitev drugega ….
Naši otroci se danes ne podijo več po tekočih stopnicah, majhni lokali niso več zakajeni, kopalk ali česa drugega se mi ne da več pomerjati niti takrat, ko jih MORAM, nam se ne da več pohajati ne po mašah, ne po nakupovalnih centrih, ne lokalih …. Prihajajo pa nove generacije, ki sem ji to očitno zdi še zanimivo?

Meni se dobesedno bruha od centrov. Toliko huje je, ker Jaka cele dneve preživlja pri babi in dediju v Novih Jaršah, kjer je BTC logična rešitev za vsak nakup kruha, žoge ali navadnega svinčnika, popoldne pa Jaka 3x na teden preživi na teniškem igrišču v Å entvidu, ki je pljunek stran od Mercatorjevega centra, kjer moram jaz vsaj uro in pol preždeti1 preden ga poberem in odpeljem domov. Torej nakupovalni centri so danes zame nekakšna obveza in o njih ne sanjam niti slučajno več …. no, razen kadar me tlači mora.

In tako so te dni odprli so nov nakupovalni center SuperNova! Mor’š misl’t! Ja, ja, smo ga šli pogledati tudi mi. Ne, ne na dan otvoritve, ker tako željna videnja tega človeškega dosežka res nisem bila. Jah, še en center pač!
Bolje od že znanega, ker ni razvlečen v tri krasne in so ga širili v nadstropje, slabše ker ima parkirne prostore nepokrite, bolje, ker ima kar nekaj (zaenkrat še) precej urejenih lokalov, ki začuda niso vsi strpani na istem koncu, slabše, ker je nekako prazen po hodnikih, bolje, ker ima klopce po vsej svoji dolžini in lahko posediš in počakaš na nekoga, ki še vedno pomerja oblačila, slabše, ker … ker … ker enostavno imam že polno kapo teh centrov in njihove medsebojne borbe za prevlado na trgu.

Na vratih tega centra piše, da se ob nedeljah in praznikih odpira ob 9:00. Včeraj je bila nedelja. Bila je navadna nedelja, a lahko bi bil tudi praznik. Lahko bi bil praznik in nedelja hkrati. Kaj to pomeni za SuperNovo? Očitno nekaj posebnega, kar bi morali zapisati, kot “Ob nedeljah, ki so hkrati prazniki – ZAPRTO”. Ob 9h zjutraj sva se midva slučajno znašla na tistem koncu in ker sva potrebovala svež kruh in ker sva videla zbirajočo se množico, sva se tja postavila tudi midva. Ob 9:05 sva obupala, ker v notranjosti trgovine ni bilo žive duše in ker tistega kruha res nisva tako obupno nujno potrebovala. Ostali so še kar vztrajali.

Le do kdaj jih je nov nakupovalni center, ki je ob obilici dela pozabil na posredovanje nujnih informacij, vlekel za nos?

  1. vsaj ob zimskih in deževnih dneh [↩]
Objavljeno dne

Ena čez dohtarje

Saj ne vem, če si tole lahko privoščim?! Zdravnike potrebujemo, so zlata vredni in zdravje je ena najpomembnejših, če ne res najpomembnejša vrednota. Zanj bi dali vse, zato so zdravniki mali bogovi, ki naj bi jih častili, obdarovali in bognedaj kritizirali.

A kaj, ko jaz ne morem iz svoje kože in moram stegniti jezik povsod tam, kjer me kaj moti. In tokrat se mi življenje vrti okrog bolnic, zdravnikov, bolniškega osebja in seveda domov za ostarele občane.

V zdravstvo verjamem in prisegam na klasično medicino. Verjamem in zaupam zdravnikom in verjamem celo, da imamo v Sloveniji kljub precej kaotični situaciji v zdravstvu, še vedno dovolj kvalitetnega zdravstvenega kadra. Ampak (!) …. ja, sedaj pride moj ampak.

‘Ampak’ se nanaša na vse, kar ni čista stroka, a je z njo neločljivo povezano in je po mojih nekajkratnih izkušnjah pod vsako mero dobrega odnodsa. Nanaša se tako na osnovne namestitvene pogoje za paciente, kot na ostale zadeve, ki so bolj psihološke narave. Npr. pogovore zdravniškega osebja s pacienti, skrb za njihovo psihično stanje ob težkih (ali celo lažjih) bolezenskih situacijah, komuniciranje s svojci ali pacienti, obveščanje in informiranje o stanju in možnih posledicah bolezenskega stanja …

Kot, da se zdravniki bojijo možnih posledic napačnega komuniciranja, zato so sklenili, da je bolje molčati, kot informirati. Pacienti ali svojci bodo bolj zadovoljni, če se jim ne pove ničesar oz. posledično je pričakovati manj težav, če se ne izda nič otipljivega, pacienta se zdravi, situacija pa se tako ali tako razvija in sproti odkriva plast po plast.

Večina mojih tovrstnih izkušenj je povezanih z nevrologijo. Tašča, mož, oče …. sedaj še tast … 5. nadstropje Kliničnega centra, eni levo na nevrološki oddelek, drugi desno na nevrokirurgijo, vmes pa še malce na staro nevrološko kliniko preko ceste. Verjamem, da je lažje komentirati zlom leve noge, kot kap ali možganski tumor, vendar pa vsaj jaz od zdravstva pričakujem vse kaj več, kot le strokovno zdravljenje konkretne bolezni.

Ob diagnozi rak, tumor, kap je potrebno še vse kaj drugega kot zapisati napotnico, sprejem na oddelek, zapisati prava zdravila, natančno in uspešno operirati, menjati plenice ter vsakodnevno prinašati svež čaj!

Ob moževi bolezni je bila edina strokovna oseba na katero smo se obračali, njegov kirurg. Kirurg? Je res ena in ista oseba sposobna pravilnega psihičnega pristopa ob posredovanju diagnoze, natančnega operiranja ter kasnejšega pravilnega pristopanja k pacientu, ki se mora po operaciji postaviti na noge tako fizično, kot psihično? In ta ista oseba naj bi se med svojimi zahtevnimi operacijamo pogovarjala še z zateženimi in morda celo paničnimi svojci?

Na moja vprašanja o tem kaj lahko pričakujemo v prihodnosti, je bil seveda odgovor žbljmhmj. Kaj pa naj reče?! In ker sem precej tečne narave1, sem težila še naprej in zahtevala statistiko. In težila še naprej in želela najboljšo možno varianto in najslabšo možno varianto. In ker sem težila, sem nekaj, res le nekaj le dobila. Nekaj drobcenih, majcenih informacij. Daleč od tega, kar bi po mojem skromnem mnenju bil, moralni minimum.

Pri tastu se zgodba ponavlja in tokrat v najslabši možni različici. Tasta v zadnjem letu prekladamo iz bolnice v bolnico, se zadovoljimo s tem, da je ob odhodu nasmejan in videti zdrav, odpeketamo z novim paketom receptov za nova zdravila, ki jih je tako ali tako preveč, da bi sploh še lahko vedeli čemu služijo, verjamemo, da ni nihče ničesar pozabil, mu zdravila tedensko našibamo v temu namenjene plastične škatlice (BTW, za primere, ko se ti meša od blazno velikih količin različnih zdravil, je idealna rešitev posebna škatlica, kjer tablete pripraviš za cel teden vnaprej) in pozabimo na skrbi do naslednjega meseca, ko se pojavijo čudni izpuščaji, ga peljemo v bolnico, tam je 2 tedna, dobi nove tablete, ukinejo nekaj starih, ga pošljejo domov, spet vsi veseli pakiramo tablete v plastične škatlice. 2 meseca miru, tast postane zatečen. Ne, čebele niso, saj je zima?! Zdravniki na vprašanje (!) povedo nekaj, kar na nas deluje, kot dokaj verjetno in “kupimo”. 1 mesec miru, tast obleži v postelji. Nima moči. Infarkt? Ne, najbrž ne, a vseeno zelo slabo srce. Urgenca, čakanje, sprejem, na oddelek, 1 teden tam … nova doza zdravil, tokrat ugotovitev, da gre za močno sladkorno. Spet smo zadovoljni, kajti imamo novo informacijo, novo dozo zdravil in tasta doma.

A v vsem tem času ne pomnim, da bi nam kdor koli od zdravnikov posredoval kompleksno informacijo o stanju očitno precej bolnega in izčrpanega človeka. Mi naivno hitro zadovoljni pa ne vrtamo in ne sprašujemo.

In spet nekaj mesecev miru in navideznega zatišja. Tokrat pade po tleh in 20 ur (!) nemočen leži na tleh svoje spalnice. Ker se ne javlja na telefon, ga obiščemo, najdemo v takšnem stanju, kličemo rešilca in spet je v bolnici. Tokrat je razlog pljučnica in mi smo s podatkom spet hitro zadovoljni. Nihče ne razmišlja o tem, da od pljučnice ljudje ravno ne padajo po tleh. Danes se sprašujemo, če je bila morda rahla kap? Tast je v bolnici teden dni in konec januarja tega leta ga ponovno prepustijo naši oskrbi. Mi ponovno vsi srečni, ga odpeljemo domov, prinesemo novo količino zdravil, ga negujemo a se čudimo, da tokrat ne skače veselo po stanovanju, ampak le poležuje. 4 dni (!) kasneje ga udari kap! Doma! Baje naj bi se to pričakovalo?? Kdo bi vedel, zdravniki z nami niso govorili. Morda bi morali spraševati mi? Je v kupu zdravil, ki jih je dobil, sploh bilo kaj takšnega, ki preprečuje strjevanje krvi? Med 30 zdravili jaz nisem brala vseh informacij kaj zdravi kaj in kdaj ter kaj škoduje čemu …zaupaš pač!

In sedaj tast leži. Leži že 2 tedna. Nepokreten. Kakšen dan ima odprte oči, nas gleda, kima, poskuša reči kakšno besedo in le pri “adijo” po smislu ugotoviš, kaj je poskušal povedati. Å e isti dan, ko so ga sprejeli, sva z možem ugotavljala, da četudi čez nekaj dni odpleše iz bolnice, potrebuje 24 urno nego in ugotovila, da je potrebna akcija za iskanje doma za ostarele. Kaj pravijo zdravniki? Nič. “Bomo videli”, “stanje je stabilno” Stabilno kaj? Stabilno slabo? “težko kaj konkretnega rečemo”, “počakajmo še malo”

#$””!)@##! Očitno je najbolje, da se ne sprašuje nič, saj celo na naše teženje ne dobivamo konkretnejših informacij! Kaj je res težko usposobiti kader, ki zmore nekaj osnovnih retoričnih znanj, ob tem pa razume tudi nekaj zdravstvenega izrazoslovja, ki se mu makar pripravi nekaj teksta, ki ga zrecitira pacientu ali pa njegovim svojcem??!!

Nekaj podobnega temu: “Spoštovani, vaš oče je trenutno v stanju, ki ste ga videli tudi sami. Skrbimo zanj … bla, bla, bla .. Težko rečemo kaj konkretnega, vendar na naše izkušnje je lahko razpon prihodnjih rezultatov precej širok. Najboljša možna varianta je ta, da jutri končno začne delovati antibiotik, ki mu ga dajemo za ozdravitev pljučnice, ki se je ponovno pojavila in posledično bo v enem tednu povsem ozdravel, a še vedno ostal nepokreten. Odšel bo na rehabilitacijo v Sočo, kjer lahko ponovno shodi, vendar omejeno …bla, bla … A lahko se zgodi tudi najslabša možna varianta, da antibiotik ne bo deloval, tudi zblkjh lahko napreduje, kar lahko rezultira celo v skorajšnjo smrt.”

Ej, karkoli, le ne ta neumna tišina in ignoranca!!!

  1. ok, lahko temu rečemo tudi vztrajne ali vrtajoče narave [↩]
Objavljeno dne

Smučarsko poslovni vikend v Avstriji

V bistvu se mi gode. Å ef je prišel iz Amerike in ker si je omislil smučarski vikend, je k temu opravilu povabil še našo družinico in v ta namen smo rezervirali tale hotelčič v Bad Kleinkirchheimu.

Hotel je mega! Res prva klasa! Ponavadi se zmrdujem nad avstrijsko hrano, a tukaj je treba kuharju dati vse pohvale. Kremne juhe so vrhunske, jedi pa ne le okusne, temveč tudi dekorirane, kot v prvovrstni luksuzni restavraciji. Zajtrk je neprimerljiv s kakršnim koli zajtrkom, ki sem ga bila kdaj deležna. Sadja na izbiro od ananasa, manga, suhih fig, sliv, kivija do malin, robid, jagod, marelic v kompotu, mandeljev, orehov …. do nešteto kosmičev, posebej čokoladni drobci iz takšne in drugačne čokolade, kruhov nekaj vrst, žemljice pa v posebni peči, ki jih je ohranjala tople in hrustljave. Siri na voljo v vseh možnih različicah in to kar v kolutih, kjer si si debelino prikrojil sam. Mislim, njam!! Moja dieta je šla absolutno po zlu …. a le za te tri dni … sem že nazaj 😉

V hotelu bazen, ob njem jacuzzi, ob tem pa turška in finska savna. Sobe prostrane in čiste. Morda za moj okus malce tirolsko kičaste, a vseeno izredno prijetne.

A tja smo prišli smučat, zato naj povem še kaj o tem! Prvič sem bila v Bad Kleinkirchheimu. Najbrž je ob zasneženih poljanah tam izredno lepo. No, mi nismo bili te sreče.

V soboto smo dan začeli že navsezgodaj zjutraj. “Nori” Američan je želel dan izkoristiti v polni meri, zato smo na pogon gondol že čakali ob vznožju smučišča. Travniki zeleni, vmes pa flike snega! Zjutraj poledenele, kmalu zatem pa čofkaste, umazane in težke! No ja, mi smo smučali iz ene doline v drugo in jaz sem na dogodivšino poskušala gledati z zabavne plati. Å e vedno bolje po smučinah gor in dol, kot sedeti v hotelu in sestankovati! Megla, veter in fleki vode na rjavo belih zaplatah snega res niso nekaj, kar bi me navduševalo. A tudi tega veselja je bilo ob 2h nepreklicno konec. Ulilo se je in mokri kot cucki smo se odločili, da do svojega avta pridemo kar s ski-busom.

Ohh, lepo je bilo uživati v topli savni in opazovati sneg, ki je zvečer vztrajno začel naletavati nato pa se okrepčati z dobro večerjo in še dolgo v večer posedati in klepetati … no, poslovno čvekati in planirati.

Zbudili smo se v zasneženo nedeljsko jutro. Vse okrog nas pobeljeno, sneg pa je še kar padal. Ne, jaz v takšnem že ne grem na smučišče! Dovolj mi je bilo že smučanja po mlakužastih rjavo belih zaplatah v megli, vetru in dežju, in res nisem potrebovala dodatne izkušnje po nespluženih strminah v oblačnem in snega, ki je še vedno padal, polnem dnevu. Moški del je odšel na smučišče, jaz pa sem ostala kar v toplini hotela.

Baje je bilo na smučišču mega dobro. Pajade! Prišli so izžeti. Å e skok v avstrijsko pizzerijo … bljak pizza… bljak postrežba brez nasmeška … ok česnova juha in zanimivo dekoriran lokal, potem pa lepo počasi proti Ljubljani …ups, Bledu. Sprehod ob jezeru, kavica in kremšnita nato pa kar direkten obisk mehiške restavracije v Knafljevem prehodu. Naš tamal je ob 9h zvečer nad krožniki že počasi kinkal in utrujeni a polni novih idej in ciljev, smo Johna ob 10h odložili pred Monsom.

Objavljeno dne

Kafiči

Že takoj na začetku, ko sem postavljala blog, sem označila posebno stran, kamor sem nameravala vpisovati kraje, ki jih obiščem. Pod kraje nisem mislila le eksotična mesta ali svetovne prestolnice. Ne, pod kraje sem mislila tudi razne kafetarije, restavracije, gozdičke … kar koli že, kar obiščem in je vredno omembe in zapisa. A zgodilo se je to, da so mi lokali, kamor zahajam večkrat, lokali, ki so mi ljubi, tako “normalni”, da se mi zdi, da o njih res nimam kaj pisati.

A danes bom zapis posvetila prav tem mojim vsakdanjim spremljevalcem.

Na kavo največkrat zahajam v Karamelo – ofucan kafič v Murgle centru. Tam me poznajo, tam poznam jaz njih, tam si lahko privoščim celo to, da pozabim denarnico, tam ni mrzlo, saj so vrata eno nadstropje oddaljena in tam lahko celo kakšno rečem s šefico lokala.

Ali v  Hombre-ta – lokal, ki mi je pozimi rahlo prehladen, poleti pa rahlo prevroč, a vseeno dovolj blizu in dovolj trendovski, da ga imam rada in če se s kom zmenim za kavo, grem tja.

Zadnje čase me zamika Separe – nova restavracija na našem koncu, ki je zjutraj prav prijetno tiha (ima sicer razpoloženjsko glasbo), da se prileže kava v miru in tišini. Nobenih znanih ali neznanih fac, le kava in miiiir.

Če sem v Novih Jaršah, kamor zjutraj dostavljam Jako in se mi oči pošteno zapirajo in ne zdržim do Murgel, je pravi lokal Playa, čeprav … no, ja … veliko blišča, a premalo poudarka na dobri postrežbi. Lokal se kao odpira ob 8h, a natakarji začnejo nekaj minut po osmi šele s pripravami na odpiranje. Vrata so zaradi hoje na vrt, stalno priprta in lokal je ledeno hladen, četudi se stiskaš ob radiatorju. A še vedno v tem trenutku najboljši lokal na tem koncu Ljubljane. No, danes sem bila rahlo šokirana, ker mi je natakar minuto po tem, ko je predme in pred Jako postavil naročeno, že prihitel zaračunavati. Ni se dal motiti, čeprav je videl, da se ravno pogovarjam po telefonu. Vztrajno je stal ob meni, jaz z enim ušesom na telefonu, z rokami pa brkljam po denarnici. Račun je bil 2,40€, iz denarnice potegnem 2,50€, se pogovarjam po telefonu, natakar pobaše 2,50, se zahvali in odide. Aaaaaaa?!!! Se mi ne gre za 10 centov, ampak a sem rekla, da je v redu????!!! Tumač!

Ob sobotah in nedeljah zjutraj je zakon Oliva, saj odpira dovolj zgodaj in sedaj, ko kadilci zmrzujejo na svežem zraku, je notri prav prijetno. Seveda nekaj šteje tudi to, da pripravijo izredno dober in popolnoma svež naravni juice in da je šefica Flora prav prijetna punca.

Nazaj grede iz Å marne pa se namesto v Kavalu, sedaj raje ustaviva v Coco-loco … ali nekaj podobnega. Dobra kavica, lepo opremljen lokal, dokaj dobra zaloga nekaj različnih revij, ki jih lahko mimogrede prelistam.

Če sem v mestu, obožujem Le petit cafe. Ravno dovolj iz mesta, da nisi ravno tam, kjer so vsi in da si še vedno nekako v centru. Ima vse, kavo, naravne sokove, tortice in celo hrano.

Zvezda ima seveda hude torte, a mi tista prava prva Zvezda nekako ne potegne, saj me moti, da sedim na nekakšnem hodniku, zato pa sem navdušena nad njihovo najnovejšo pridobitvijo v bivši Slonovi slaščičarni.

In kaj je tisto, kar me privleče v določene lokale? Največ dam na to, da me v lokalu poznajo in je dovolj le to, da se usedem, predme pa že postavijo vročo kratko kavico brez in kozarec navadne vode.
Drugje me privleče dobra glasba, ki mora biti ravno dovolj glasna … no, ravno dovolj tiha1, da ustvari prijetno vzdušje. V lokalih obožujem razpoloženjsko glasbo, kakšno brazilsko, lahek jazz ali kaj podobnega.
Tudi šalice in kozarci so pomembni. Recimo moj sovraži, če šalice za kavo nimajo bele notranjosti. Kaval kavo streže v šalčkah z bež notranjostjo in lokal smo morali menjati. Mene bolj, kot to, motijo od pomivanja popraskani kozarci.
Če ima lokal zalogo revij … po možnosti tujih, modnih, sem “njihova”.
Moj ima še zahtevo, da imajo naravni sok, ki ga stisnejo tik preden ga postavijo predenj in ne 5 ur vnaprej. Jaz pa znam ob mrzlih dneh še zakomplicirati zaradi hladu ali prepiha, ki pa se ga tako ali tako v 99% lokalov sedaj po uvedbi protikadilskega zakona, nikakor ne morem ogniti.

  1. glasne glasbe ne maram [↩]