Kategorija: Ljudje

Objavljeno dne

Prišel je čas, da vas razbremenim firbca

Podobnosti med temi posti vas zanimajo, kajne?

Ne, ne še takoj … saj veste, da moram jaz najprej 3 ure pisati, da pridem do bistva 🙂

Prva zgodba: Ko sem zapisala tole zgodbico, se je meni osebno zdela prav prisrčno zabavna in napisana v nekem meni značilnem slogu. Takšnem, ki ga ponavadi uporabljam ob posredovanju kritike …. takšnem, ko si mislim, da sem duhovita (no, morda celo uspem koga nasmejati), ko z nekakšno vzvišeno ironijo pljuvam po nekom, ki mi ni naredil prav nič, kriv je le tega, da mi nekaj na, ob, za, pred … njim ni všeč in to moram pod nujno, obvezno spraviti iz sebe.

Nekaj dni po objavi posta sem prejela mail od Damjane Golavšek. Čisto prijeten in prav nič nesramen mail, kjer mi je Damjana sporočala, da jo je moj post prizadel. Aaaaa? Vraga, pa saj nisem prav nič takšnega pisala ?!!! Tako sem mislila, tako tudi odpisala … še en, dva maila sem in tja in na koncu je (menda) konflikt zglajen.

Druga zgodba: Imam sila prijazno frizerko. Bitje polno energije in dobre volje. Vešča je škarij, odnosov z ljudmi, prijaznih pogovorov, vsekakor pa ni slavist ali pisec kakšnih izjemnih literarnih del. Na tale moj post je odgovorila v svojem slogu …….. takšnem, kot ga ima v RL … polno energije, veselja in kupa Jaaaaa-jev in ANE, ANE-jev in “street talk-a”. Na njen komentar se je v takšnem kao “mojem stilu” odzval moj kolega, ki je sicer prav prijazen in družaben in oh in sploh. In pravzaprav ni bil nesramen … le malce sarkastičen 🙂 …No, ja ….Babzy je komentar prizadel, čeprav se najbrž nikomur od ostalih ni zdel krut ali neprijazen in stavim, da tudi Zoran ni tako razmišljal o njem.

Tretja zgodba: Kakšnih 7 let nazaj je bilo in jaz sem se s Tomažem mirno sprehajala po mestu … prečkala prehod za pešce, ko se vame meniničtebinič obregne nasproti hodeča gospa, ki je očitno vstala na levo nogo:”Mula, a sploh kej vid’š pod to čelado ?!” s precej zadirčnim in visokim glasom. Hvala, hvala za mulo, kajti takrat sem jih imela že kakšnih 35 … ampak očitno je “čelada” pomagala k mladostnemu videzu. Na glavi sem imela baretko s šiltom … ja pomaknjeno globoko na čelo … ampak …. halo?! … gospa oprostite, saj nikomur nisem prav nič hotela??? Me je prizadelo? Ma, ja … me je …. predvsem odnos, napad …čeprav sem doma še cel teden bentila in kvantila čez vse stare babnice in je kazalo, kot da sem “faca” in da me kaj takšnega ne gane.

Četrta zgodba: Kolegica bi začela pisati blog in ima pomisleke glede freakov, ki znajo občutljivo dekle spraviti v slabo voljo. Ja, ja, v blogosferi je ogromno “babnic” iz tiste moje “tretje” zgodbe. Anonimnost daje moč in ljudje povedo več, kot bi v živo. Postanejo nesramni, nekateri celo vulgarni. Sama sicer (še) nimam tako ekstremnih izkušenj, vsekakor pa so bili trenutki, ko so me komentarji zadeli, me obremenjevali, sem o njih razmišljala …. ampak se konec koncev pobrala, okrepila in kaj novega naučila.

Jah, ljudje smo takšni, da želimo ugajati in zvije nas še pri tako veliki neumnosti, kot je bedast komentar nekoga, ki ga sploh ne poznamo.

Že jasno kaj je skupnega tem postom?

Izbrala sem le takšne, ki so duhoviti in niso zlonamerni. Ja, tudi takšnih zlobnih, vulgarnih in nesramenih je v blogosferi ogromno, vendar takšni si res ne zaslužijo dodatne reklame. Torej sem jaz izbrala le takšne ob katerih branju sem se zabavala, nasmejala …

Nekateri v postu kritiziramo nepoznane male ljudi, drugi znane širši okolici, tretji osebo zamaskirajo a vendar je vsakomur jasno, o kom je govora …. vsi mi pa za svojo promocijo in prikaz naše duhovitosti uporabljamo ljudi iz mesa in krvi, ki nam najbrž niso storili povsem nič žalega.

Stavim da, vsakega od “uporabljenih” vsaj malce stisne pri srcu in si misli “Le zakaj?!”

Hvala b(l)ogu, da me je naučil te lekcije. Bom zmolila eno zdravomarijopaenočenaš 🙂 in obljubim, da se bom v bodoče potrudila in ne bom kritizirala ljudi, ki mi nič nočejo.

Objavljeno dne

Å e so takšni, ki jih prebiram

le, da nisem hotela že zadnjič napisati celega seznama.

Eto na prvo mesto tokrat dam Ateistka.  Je eden mojih “najstarejših” piscev. Ne, ne vem koliko je star …. sploh ga še nikoli nisem srečala… star je le po svojem statusu v moji blogoroli.

Ko sem začela s pisanjem, sem se sprehajala po blogosferi in naletela na njegov zanimiv slog pisanja. Takrat bi ga najbrž v poplavi vseh blogov spregledala, saj so zame itak bili vsi novi in večinoma zanimivi, če me Ateistek ne bi nase nekako “zavezal”, ko mi je že čisto na začetku moje blogerske poti, dal to čast, da sem med redkimi izbranimi, ki jih objavlja na svojem blogu v stranski koloni. Tako sem seveda morala iti zatem kar parkrat preverit kaj za vraga je tega tipa prepričalo, da da na stran link do ene avše 🙂 , ki piše povsem drugačne stvari, kot on. Čeprav me potopisi ne privlečejo, kajti potovanja raje doživljam, kot o njih berem, pokukam na njegov blog kar redno in čakam na kakšno provokativno temo o religiji. 🙂

Berem Dejana Murka. Zakaj? Ne vem točno … Dejana tudi ne poznam. Očitno mlad bister in ambiciozen fant, ki se ne boji pisat o svojih prvih podjetniških izkušnjah.

Naj v današnjo skupino dodam še kakšno žensko: Karmen, seveda. Ženska z izredno energijo. Mama štirih otrok, kjer bi vsak pomislil, da za kaj drugega, kot brisanje smrkljev in tistih malih pokakanih riti, zmanjka časa … ampak ne, ona fotografira, srfa, teče, štrika, piše blog, bere, hodi v službo, peče, kuha …. halo?!  Spoznala sem jo tudi v živo in …. eto, v živo je prav takšna, kot v svojih prispevkih: polna življenja, energije, zgovorna, odprta, duhovita, prijazna …

Ostali pridete na vrsto naslednjič 🙂

Objavljeno dne

Ljubim ali koristoljubim?

Nekoč mi je nekdo povedal nekaj. Rekel je naj se vedno vprašam kaj je motiv, ki se skriva za potezo nekoga, ki se guzi okrog mene. Nema ljubavi kar tako, vsi mi naj bi imeli za hrbtom kalkulator, kamor na hitro vržemo tisti plus in minus in ugotovimo, koliko je še vredno izgubljati energije za tisti večerni poljub.

Ma, saj sem romantik, res sem! Se raznežim in razjokam ob ameriških limonadah, a v RL mi je več kot jasno, da ga ni princa, ki bi na belem konju prihajal in bi skupaj odjezdila po ulicah New Yorka, čeprav vedno znova upam, da morda pa te moje blodnje ne držijo.

Kaj pa vi mislite?

Objavljeno dne

Frizerka Barbara

Danes ne bom kritizirala. Ne, danes je dan za hvalo. Prvič: tole vreme me bo itak uničilo… dežuje, boli me glava, ura je skoraj osem zvečer in jaz še čepim v službi … itak pa vem, da ne bom mogla vsega dokončati …in jezna sem …in dežuje ..aja, to sem že napisala … no, pa polna luna je bila včeraj … in glava me boli… aha, to sem tudi že napisala.

Torej ne bomo več jamrali, ampak le hvalili. In ne bomo hvalili filma, ker zadnje dni itak nimam časa za kino, kaj dni, tedne …torej … tako, hvalili bomo ljudi.

Stalno nekaj linkam pa pišem o blogerjih takšnih in onakšnih, v bistvu pa je moj svet sestavljen predvsem iz “neblogerjev”. O Naci, prijateljici sem že pisala, danes pa bom opisala “nadaljevanje” te babje družbe. Družbe, ki me je uspela zvleči stran (sploh ne vem, kako jim je to uspelo, ampak res jim je) od službe in stran od doma in doma in službe in službe 🙂 … Družbe, ki me je prepričala, da je tisto druženje “kartakobrezveze”, čisto kul in zabavno in da svet ne bo propadel, če bo mama Saša ob četrtkih zvečer “zunaj” na klepetu v babji družbi.

To družbo sestavlja še en nujni del, en sonček, bitje ki je vedno … res nisem je še videla drugačne ….nasmejano, prijazno, zgovorno, igrivo …še kaj??? Pišem o “Bitju”, ker žal ne vem besede, ki bi jo lahko uporabila za nekoga, ženskega spola pri 30+, mamo, soprogo, podjetnico … pa vendar igrivo in poskočno, ki se ji zagotovo non-stop dogaja, da neznani obiskovalci, ko jim odpre vrata svojega doma, izustijo: “Punčka, a pokličeš svojo mamo k vratom?” Naj ji jaz rečem gospa, dekle, dama? Preprosto: Barbara … ah ne, sedaj sem opazila, da se zadnje čase podpisuje z Babzy …sem pravilno zapisala? 🙂

Barbara, zvana Babzy je moja frizerka. Ne, jaz pravzaprav hodim tako poredko k frizerju, da težko nekoga imenujem “moj” frizer. K frizerju hodim enkrat na kvartal pa morda še kaj vmes, ampak k Barbari pa hodim večkrat … včasih kar tako, na čvek, na kavico, brez friziranja. Tja hodim zaradi čistega užitka.

Glede na moje pogosto menjavanje stila pričeske, bi marsikdo sklepal, da obožujem frizerje. Ne, prav obratno, obiskovanje frizerja je zame nepotrebna potrata časa. Si predstavljate; treba je čaaaakati na pranje, potem ti namažejo uno barvo …ja, ja sive lase imam … in potem čaaaaakaaaš, čaaaakaaaaš, da se tista barva prime ali kaj vem kaj …. in potem operejo in še kakšen balsam pa kakšna masažica lasišča …stop, stop, ta del mi je bil vedno všeč, priznam, ampak kaj ko traja le največ 5 minut …potem pa striženje pa feniranje …. in medtem čas teeeeeečeeeee. Nekoč, ko sem obiskovala druge frizerske salone, sem že razmišljala, da bi morali imeti prostor za laptop pa kakšen WL 🙂

In tako mi nekega dne Naci omeni, da pozna eno super punco, ki povrh vsega zna še super frizirati. In ker na Nacine besede nekaj dam, sem Barbaro obiskala tudi jaz. In?

Barbara še danes pozna moj znameniti stavek, ki sem ga izustila po kakšnem svojem tretjem obisku pri njej: ” A veš, jaz k tebi pridem prav rada, saj frizirat zna marsikdo, ampak tako prijetno se pa nikjer drugje ne počutim.” Se ji je kar zataknilo, a ne Babzy?!

Ampak takole je s tem, da ne bo pomote: Barbara frizira izredno dobro. Ima prirojen čut za lepo in je izredno kreativna oseba, a na vse to pride še “smetana” – poleg tega je tudi prijazna, zgovorna in v njenem salonu je vedno prijetno vzdušje …. pa še kavico ti pripravijo.

Ne, ni mi plačala za reklamo! Ne, tudi za friziranje plačam! 🙂 Zato, pa vam povem; to kar jaz hvalim, to res “seka” 😉
Sicer pa; fotografija govori več kot 1000 besed. A ktera? Ja tista gor …moja …na desni. Tista, ja! Frizerstvo Barbara 🙂

A kje? V Stožicah. Tam v tistem enem čudnem skropocanem bloku ..kao BS4. Pa ne un salon zgoraj, k Barbari je treba dol, po stopnicah, čist pri kafičku in fitness-u 🙂

Barbara frizerka

Objavljeno dne

Poslovna komunikacija … še bolj slepi, gluhi, nemi

A mislite, da so slepi, nemi in gluhi le na Å marni? Ne, ne!

Ste že doživeli, da vprašate sodelavca na hodniku, če ima pri sebi morda tisti račun izpred enega tedna …..bla, bla …, on pa nebunemu, odvihra mimo vas, kot da vas ne vidi? Ne? Jaz tudi ne, sem pa že tisočkrat doživela podobno situacijo, če sem to isto vprašanje istemu kolegu poslala po mailu. Po mailu zadeva očitno funkcionira povsem drugače???? Vprašanje postavljeno na ta način, se premleva, stiska, odide na ministrstvo, pregleda pol omare fasciklov??? …… in potem čez en teden prileti odgovor “Sori, ne najdem” A???! Kaj ne najde?!

Tole bo najbrž grda kritika, sploh ker bodo kritizirani tole najbrž tudi kdaj prebrali … ampak morda pa bo pomagalo za vse prihodnje takšne in drugačne dogodke.

Ker sem pred začetkom pisanja bila popolna blondinka (danes sem rdečelaska 🙂 ), sem se glede postavitve bloga povsem prepustila vodenju skupine treh mladih fantov podjetnikov. Fantje so vsi po vrsti izredno bistri, vsak je poseben na svojem področju. Ob svojem študiju počnejo še 1000 in eno stvar in prepričana sem, da vsakega od njih čaka še uspešna podjetniška pot. Postavili so mi blog, uredili gostovanje (kar sem zadnjič ugotovila server sploh ni njihov in pri njih) bloga, svetovali na začetku moje blogerske poti, skratka vse lepo in prav. Komunikacija pa …. hmja … ne vem kako drugje, z mano je precej slaba.

Prvi sestanek; hiter, učinkovit in uspešen.
Drugi sestanek; malce zamikanja, vendar vseeno, učinkovit in uspešen.
Nato pa …… obdobje vakuma …. očitno drugi projekti, premalo časa …. ja, razumem …. se zgodi …..
Pa potem akcija, blog postavljen, nekaj mailov gor in dol … na nekaj pridejo odgovori hitro, kot se šika, na druge čakam tudi po kakšen teden ali celo dva … ok, not a big deal …. na koncu je nekaj vprašanj ostalo v zraku pa nič zato, sem se v vmesnih 2 mesecih že znašla drugače in odgovore pridobila drugje, blog v glavnem deluje in tudi meni se ravno ne da chat-at kar tako.
V glavnem smo srečni vsak na svoji strani in kakšne komunikacije niti ne pogrešamo, minevajo meseci …
mineta 2, jaz še vedno blond …. in …. blog ne dela …. pišem enemu – nič, pišem drugemu – nič, tretji je bil itak nekje v tujini in ga nisem obremenjevala ….. čez 2 dni je zadeva popravljena in temu sledi le kratek odgovor, da je urejeno …. ok, saj se ni treba z mano pogovarjati, samo da je zrihtano 🙂
In spet minevajo meseci, mine skoraj 4 mesece in 19. septembra sesutek …. kaj vem kaj … pač najprej 2 dni kao nek error, blog ne dela …. ne dela tudi Žigi, ki ima blog na istem serverju pa še enemu od teh treh fantov … ajde ne bom takoj težila, bodo že uredili, saj nas je več, katerim blog ne dela. Po dveh dneh le obupam in pišem mail, na dva fanta …. odgovora ni cel dan. Aha, oni so iz tiste skupine, ko začnejo delati in delajo cel mesec in pridejo z odgovorom šele, ko je stvar narejena in stolpnica zgrajena 🙂 Naslednji dan ni več “error”, stran deluje, le da se na mojem naslovu pokaže stran nekega jodlarskega hotela … aha, vsi trije delamo reklamo istemu hotelu 🙂 …. in jaz končno dobim odgovor iz strani tistega tretjega, ki mu sploh nisem pisala. Piše o težavi s to spletno stranjo, ki se je skrivnostno napopala k nam in da bo napaka kmalu odpravljena in ko bo, bodo povedali. Aha! Torej dvojka za nedoločen čas?

Jaz, ki pa sem že stara in tečna šefinja ponavadi takšne stvari skomuniciram tako, da podam termin svojega naslednjega komuniciranja. Npr. težava je v tem in tem, odpravljamo jo,verjetno bo odpravljena v roku 2h ur, če ne že prej, vsekakor se javim čez 3 ure, če stvar še vedno ne bo sanirana. Tako je nekdo na drugi strani potešen in ve, kaj ga čaka. Stvar deluje, vam povem, četudi postavim nesramno dolg rok za odpravo napake ali za dokončanje naloge …. oz. raje vedno podam daljši rok in ga dokončam preje …. ljudje so bistveno bolj zadovoljni 😉

Danes oz. že včeraj je bil blog popravljen. Tudi odgovor sem dobila … ja, po tem, ko je bila stvar sanirana 😉 in zraven opravičilo, da se mi oproščajo za vse neprijetnosti. Neprijetnosti? Pa saj nimam nobenih neprijetnosti, če mi blog 3 dni ne deluje! Bodimo resni, saj je to le blog – spletni dnevnik! Nobenih neprijetnosti ni bilo. Ampak saj tudi ob nepozdravljanju na Å marni ne doživim ravno stresa pa tudi, ko mi nekdo v roko pomoli mlahavo “mrtvo ribo”, ravno ne padem v šok …. naredi pa vtis o osebi na drugi strani, kajne?