Rada sprejemam darila, o tem sem že pisala, še raje pa jih dajem.
Okrog daril ponavadi zganjam cel cirkus in niti slučajno ne dam iz rok nekaj, kar sem dobila pred kratkim jaz in je bilo na žalost tako neustrezno, da še vedno leži na naši podstrehi in čaka na boljše čase …. no, priznam ….kakšni tetki v tretjem kolenu pa le poturim kakšno kristalno vazo ali set “lepih” rožastih prtičkov.
Prijateljem in sorodnikom pa kupujem darila po tehtnem in dolgem razmišljanju, ki se navadno začne kakšen mesec prej (sploh za Božič) in se začenja tako, da na list papirja zapišem hobije ali eventuelne želje, ki so lahko tudi popolnoma abstraktne v odnosu nakupa darila …npr. dokončanje faksa ali imeti svojo jahto ….
In vendar iz vsake želje se da izpeljati neko varianto za nakup darila, ki bi ustrezal ravno temu.
Za našega Jako je zadeva še dokaj enostavna, čeprav je že pri njem čutiti zametke genov mame in tate 🙂 in glede daril postaja zahteven. Darilu za rojstni dan se je namreč že dvakrat odpovedal na račun tega, da bi namesto kupa majhnih neumnosti, enkrat raje dobil kaj večjega in vrednejšega.
Pri Tomažu je težav že več, saj si vse male radosti sproti zadovoljuje sam in tako sem vedno znova pred težavo kaj mu kupiti. Smo počasi s tem prenehali in se takrat res raje povetiva eden drugemu, si vzameva prost dan in ga preživiva sproščeno, lagodno in drug z drugim.
Vedno bolj pogosto razmišljam o darovanju nekomu, ki dar res potrebuje.
Ta naloga pa je težka, saj je težko izbrati nekoga, v poplavi raznih eskivatorjev, ki si brez razmisleka nakopičijo 5 ali 7 otrok, potem pa se oglasijo pri lokalnem časopisu, ki o njih zapiše solzavo zgodbo, češ oče zapustil družino, mama ne more v službo, pomagajte prosim. Halo?! Kdo pa je pomagal meni!?
Å e danes hranim kupe oblačil in igrač našega Jake, ker še vedno nisem našla nekoga, ki bi mu takšne stvari z veseljem podarjala, Jaka pa bi hkrati imel možnost videti iskrice v očeh tega otroka, kar bi tudi v njem vzbudilo željo podarjati in pomagati.
Družini, ki res rabi pomoč, samo moj doprinos, ne bo ravno pomagal postaviti se na noge, zato je lahko moja pomoč še večja, če k temu povlečem še koga.
Pred leti je k meni prišel poslovni kolega, ki ga močno cenim in spoštujem. Povedal mi je za fanta Lukca, ki naj bi potreboval operacijo v tujini, ki naj bi bila izjemno draga, starši pa si tega niso mogli privoščiti. Temu prjatelju sem verjela na besedo, sploh nisem preverjala, zadevo objavila na neki naši prireditvi, ljudje so darovali in fanta so odpeljali na operacijo. Na stvar sem popolnoma pozabila vse dokler kakšno leto kasneje k meni nista pristopila gospod in gospa in mi povedala, da sta Lukčeva starša. Zahvalila sta se mi s solzami v očeh in povedala, da je Lukec bolje in da mi bosta za pomoč hvaležna do konca življenja.
Ufff! Veste kakšen občutek me je preveval takrat? Uživam ob nasmehih in veselju ljudi, ki odprejo moje darilo, vendar takšnega užitka, kot me je obdal v trenutku pogovora s starši Lukca …… Ni, ni!
In več kot 7 let po tem k meni prihaja drug prijatelj, ki se zavzema za Patricijo. Ponovno žalostna zgodba, kjer je vpleteno dekletce in zraven še žalostna zgodba očeta …..
Nič, dodajam link do Žige, ki je o tem napisal nekaj več, ostalo je na vas.
