Robi Bojanec je skrbel za Uhca

Skeptik sem pri mailingih prejeti pošti, ki priroma v moj e-nabiralnik z naslovi “pomagajte”, “posreduj sporočilo naprej” in podobno, zato tudi danes nisem ravno takoj odpirala priloženih dokumentov ob sporočilu brez spremnega teksta, z naslovom “VSAJ POÅ LJI NAPREJ, PROSIM”.

Pa le odprem prvi dokument in berem na roke napisano pismo 13 letnega fanta. Mi seže do srca, vendar nisem prepričana ..zadaj se lahko skriva marsikaj. Poklikam odprem naslednje priloge in vidim sliko fanta na vozičku poleg Igorja Berganta. Hmmm, nekaj resnice bo že na tem. Na koncu berem tudi pismo Društva Paraplegikov, ter izsek članka iz časopisa. Že zapisujem na list papirja številko žiro računa …pred nakazilom pa se seveda odločim, da podatke še malce preverim.

Na Googlu odtipkam Robi Bojanec in dobim precej zadetkov.

V prvem razredu je Robi še fant brez vozička in na strani njegove osnovne šole se je zapisalo, da bo skrbel za Uhca. Uhcu je bilo nedvomno lepo pri Robiju.

In kaj sedaj? Å e vedno sem malce skeptična Slovenka, saj me je zmotil datum na pismu Društva paraplegikov. To je vendar star dopis?! Iščem datum pisma Robija. Ni. Iščem datum članka. Ni. Grem nazaj na Google in najdem članek, ki je bil objavljen na spletni strani Dela. Seveda je članek plačljiv, grrrr! Vseeno opazim, da je bil objavljen junija 2006! Pred enim letom!

In? Ne vem… najbrž ne bom nakazala nič, ker sem dvomljive narave pa čeprav ne bi težko pogrešala nekaj v ta namen nakazanih €€€ . Ne želim pa naivno podarjati na temelju zgodbe, ki se seveda dotakne vsakega. Takšnih zgodb je nešteto, le da vsi ne obvladujejo vseh “marketinških” prijemov in vsaka pač ne zaide v moj e nabiralnik.

In kako je z zlorabami v teh primerih?

Klasična pisma še niso izumrla

Pisanje pismaPred nekaj leti je v moj predal elektronske pošte priletela zgodba, ki je govorila o nekem očetu, ki je svoji hčeri za vsak njen rojstni dan, namesto dragih daril, podaril zapise o življenju hčere v tem letu. Vsako leto je oče tik pred rojstnim dnevom sedel pred računalnikom in vneto pisal in nato zraven lepil razne vstopnice in fotografije v spomin na lepe dogodke povezane z življenjem njegove ljube hčerke. Hčeri je potem v roke položil paket zapiskov, ki pa ga ona ni odprla, temveč sta ga družno odnesla v sef ter ga dodala vsem paketom iz prejšnjih let. Oče je ta postopek pričel z njenim 1. rojstnim dnem, ključ sefa pa ji je nameraval podariti za njen 18. rojstni dan. Ta zgodba me je navdušila in tudi sama sem si našla škatlo, kamor sem nekaj časa metala vstopnice, fotografije, odrezke las …., vendar pa tik pred rojstnim dnem nisem nikoli našla dovolj časa, da bi tudi kaj resnejšega zapisala. In tako je ostalo le pri lepem sklepu.

Pri Jakovih osmih, devetih letih sem upanje o točno takšni izvedbi tega projekta končno opustila, pa vendar se takrat odločila za nekaj podobnega.

V šoli so na sestanku učitelji pojasnjevali, da so otroci že osvojili osnovno branje in pisanje in učenje postaja kompleksnejše. Dojela sem, da bo Jako potrebno motivirati k pisanju malce zahtevnejših sestavkov in kot prava mamasta mama, sem začela razmišljati o tem, kako precej samostojnega in trmastega fanta pripraviti k resnejšemu delu. Namesto, da ga posedem k mizi z nalogo naj piše o Naši družini, mu raje kupim kup kartic ali pisemskega papirja ter mu naročim, naj piše prijatelju ali prijateljici. Ampak kateri prijatelj bo dovolj dosleden in vztrajen, da bo dopisovanje trajalo dlje od enega pisma? Ker je pri teh letih mama še vedno smatrana za prijatelja 🙂 , sem sklenila, da bom najprej zadevo začela izvajati kar sama.

Na internetu sem poiskala nekaj lepih slik muckov ali kužkov, jih shranila v poseben direktorij, nastavila nekaj prijetnih grafičnih osnov in začela pisati pisma. Vsak dan eno pismo.

Ko sem mu jaz napisala že kakšnih 10 pisem, mi je končno odpisal tudi on. Kratko …na roke ..dva stavka, tako mimogrede. Res ni bilo za skakati do stropa, vendar vsak začetek je težak, zato sem sklenila vztrajati. In s pisanjem sem nadaljevala. Počasi je to postajala moja rutina. Vsak dan, ko sem zaključila z delom v službi, sem si vzela še dodatne pol ure časa in zapisala pismo za sina. Različne teme …prilagojene 9-letnemu otroku.

Zapisalo se je kakšnih 200 pisem. Jaka je prebral vsako od njih. Skozi pisma sem lahko marsikdaj posredovala napotke, kako se pravilneje učiti ali kako se strpnejše in prijazneje obnašati, kaj je bilo na televiziji slabega, dobrega, kako je s svojim dejanjem nekoga prizadel ….. skratka na ta način sem sinu z razmislekom lahko sporočala marsikaj takšnega, kar ponavadi otroci ne želijo poslušati.

Ne, razen tistega prvega pisma, od Jake nisem dobila nobenega pisma več. In po enem letu sem s pisanjem počasi prenehala. Jaka namreč ni bil več najbolj vnet bralec in tudi jaz sem se počasi ponavljala, lahko pa trdim, da je bilo to obdobje in projekt, od katerega sva oba z Jako ogromno odnesla.

Morda tudi v tem leži razlog, da danes oba piševa blog in kot pravijo nekateri, da ima Jaka na svojem blogu, meni zelo podoben slog pisanja. Po 200 pismih pa se je menda moral česa nalesti 😉

Danes sem preko Hirkani prišla do očitno še ene podobno odpuljene 🙂 mame, ki pa se je prilagodila sodobnim tehnikalijam in piše kar blog v imenu svoje hčerke. Odlično bi bilo čez nekaj let videti ta isti blog s prehodom iz obstoječega pisca v pisca, ki je danes (le) “pripovedovalec”.

Uradno odpiram sezono lova na pohvale

Ste že kdaj opazili, kako ljudje reagiramo verižno? Včasih poslušam Hitovo odprto linijo. Zabavna stvar …ob sobotah dopoldne …seveda na HITu. Tja kličejo ljudje in hvalijo ali kritizirajo. Na pohvale ne dam veliko, kajti verjamem, da se med pohvalami vedno najde precej zvitežev, ki si znajo na tak način narediti reklamo. Veliko, bolj verjamem kritikam.

os_wp_boog.jpgNe glede na pozitivno ali negativno smer razmišljanja, mi je zanimiv fenomen verižne reakcije. Spomnim se, da so nekoč kritizirali nekega zdravnika in na prvo kritiko se je nato vsul plaz podobnih razmišljanj ….. in naenkrat so vsi povprek pljuvali po istem zdravniku. Drugič je nekdo pohvalil poštarja in njegovo delo v božičnem obdobju. Posledica? Plaz pohval za poštarje.

Podobna stvar se dogaja na blogih. Ne vem, kdo bere koga, kje je izvorna ideja, ampak v zadnjem času opažam precejšen trend hvaljenja.

Žiga na svojem blogu itak ne daje negativnih kritik, pravi da bo javno le hvalil …bravo! …jaz še vedno rada pokritiziram 🙁 Ervinator rad pohvali paštete, sokove, salame 😉
zadnjič je Dr. Aleš Lisac posredno pohvalil delavce na Petrolu
in nazadnje berem še pohvalo Aleša Čerina državnim uradnikom.

Sedaj je napočil že čas, da pohvalim tudi jaz, kajne? Ne, tokrat ne pišem o pašteti, filmu ali knjigi. Pišem o ljudeh in prijaznosti.

Sicer pa so me vsi ti prispevki na različnih blogih navedli na razmišljanje o dipoliranju sveta. Ena skrajnost gre proti vse večji agresiji in kriminalu, druga pa se spreobrača v vse večjo prijaznost, skrb zase, sočloveka, prijaznost do sebe in okolja. In nekateri to opazujemo in potem hvalimo tiste druge in …ja, pred tistimi prvimi pa si na žalost zatiskamo oči. Grajamo pa ponavadi tiste, ki so sicer v “drugi skupini”, a nam stopijo na ego ali sprožijo sprožilce naše nestrpnosti.

Ob tem sem pomislila tudi na to, da se tudi jaz večinoma srečujem s prijaznimi ljudmi. Ampak takšnih, ki so stalno prijazni ne bomo hvalili, kajne? Svojih staršev ali svojega partnerja ne bomo hvalili, ker ti so ITAK samoumevno prijazni in to se od njih pričakuje, kajne? Hvalili bomo tiste od katerih prijaznosti ne pričakujemo.

Ob omenjanju prijaznih davčnih uslužbencev sem sama pomislila na policiste. Le kdo mara policiste?

Sovražnosti do policistov nisem pridobila s tistim značilnim starševskim: “Če ne boš pridna, te bodo odpeljali policaji!” ….ne, odpor sem dobila ob opazovanju svojega očeta. Moj oče je izredno, res izredno previden in siguren voznik …. voznik je že od svojih mladih let in vozi redno in pogosto in nikoli še ni povzročil nobene nesreče …ne manjše, ne večje, ne na svojem, ne na tujem avtu. Se sprašujete, če vozi tako počasi? Ne, sploh ne. No, zdaj pri 70-ih že malce 🙂 .
Moj oče je vedno, že na daleč, ko je zagledal policista, začel dobivati lisasto kožo in če so ga slučajno še ustavili, mu je na usta skoraj vidno začela uhajati pena. In? Pogosto so mu policisti “našli” neko neumnost, če nič drugega pa ni bilo nalepke YU (ali v današnjih časih SLO), ali pa ni imel vseh žarnic “na broju” ….

Zaradi pene na ustih ter renčanja, so mu policisti vedno z največjim veseljem pisali listke. In kako si potem mislite, so me vzgojili tile moji starši? Z ljubeznijo do policistov vsekakor ne 🙂

Odkrito priznam, da ni vse le vzgoja, najbrž se nekaj tistih “penastih” genov tudi deduje in ob uvedbi zakona o privezovanju z varnostnimi pasovi, sem tudi jaz terala pravico hlapca Jerneja, češ kdo bo meni govoril, da se MORAM privezovati in seveda ob posledičnem ustavljanju policistov, vztrajno dobivala peno na usta.

In vsled vsega tega sem bila do nedavnega prepričana, da obstajajo le takšni policisti, ki svoj poklic jemljejo kot “eno” službo in razmišljajo, da je njihovo edino življenjsko poslanstvo nabrati čim več denarja za kazni. In da vse policiste že v njihovi mali šoli naučijo, da svoje poslanstvo najhitreje izpolniš tako, da se čim večkrat postaviš za kakšno večje drevo, na ravnem, navzdol nagnjenem predelu, kjer je omejitev 40 (bog ve zakaj) in čakaš. To vedo namreč celo policisti 🙂 , da ga ni voznika, ki bi tja ne pridirkal z najmanj 80 kilometri na uro.

Predlani pa se, z Jakom in Tomažem, tako kot že nekaj zadnjih let, ponovno odpravimo na smučanje v Marillevo . Celotno vožnjo, od doma pa vse do Verone je deževalo, ko pa se je naša pot obrnila proti severu, so iz neba počasi začele padati snežinke. Kmalu na avtocesti zagledamo loparček v rokah mojih “omiljenih”. Ufff! Pena … 🙂Policist

Ampak on je bil prijazen!?! V polomljeni angleščini je povedal, da lahko pričakujemo še več sneženja in nas opozoril, naj si priskrbimo verige. Opozoril! Ne kaznoval! Mi popolnoma šokirani nadaljujemo pot in glej ga zlomka, čez eno uro ponovno policist. Ponovno enaka zgodba in še resnejše opozorilo o nujnosti posedovanja verig. Mi smo jih seveda imeli, saj moj Tomaž na takšno pot ne krene nepripravljen, zato brez travme vozimo naprej. Ampak opa …čez približno 15 minut se naša pot začne vzpenjati in pred sabo zagledamo vsaj 30 osebnih vozil, ki vse povprek stojijo ob cesti, poleg vozil pa manjše gruče ljudi, ki nesrečno krožijo okrog svojih vozil. Ustavimo in se podobnega dela, ugotavljanja kako natikati verige, lotimo tudi mi. Med to množico opazimo 4 policiste, ki krožijo med nami in pomagajo …..POMAGAJO natikati verige! Česa podobnega še nisem videla v svojem življenju! Policisti, ki so celo družbeno koristni 🙂 žal v Italiji 🙁

Leto za tem, nekega mrzlega zimskega nedeljskega večera se vračamo iz Koloseja proti domu. Na Letališki po približno petih minutah vožnje, eno naših koles prične ropotati. Hitro po tem, ko smo ustavili ob cesti, ugotovimo, da je razlog ropotanja izpraznjena guma. Tomaž bo to uredil, smo vsi nadebudno razmišljali. Po 15-ih minutah tresenja na mrazu, sem postajala nestrpna in Tomaža nagovarjala, da ustavimo nekoga od mimovozečih in ga prosimo za pomoč. Lepo vas prosim, pomoč?! Mojemu moškemu?! To pa ne! Bomo raje zmrzovali in poskušali tisto dvigalko še 50-ič poriniti pod naš avto.

In iz teme se iznenada pripelje in počasi ustavlja avto, mojih omiljenih belo modrih barv. Izstopita dva policista. PolicistPolicistRazložita, da je očitno nekaj vandalov pred Kolosejem, kot po tekočem traku, prerezovalo gume tam parkiranim avtomobilom. Že med govorjenjem stopita k Tomažu, vzameta dvigalko, navodila za uporabo, malce podebatirata, op-cup, guma zamenjana.

Tudi Slovenija ima družbeno koristne policiste!! Presrečna sem!

Hec na stran; najbrž res niso vsi policisti tisti javni uslužbenci, ki nabirajo cekine za izpolnitev svojega mesečnega plana, pa vendar vse tako kaže, da je trend razmišljanja naših državnih uslužbencev v zadnjih desetletjih, krenil po hribu navzdol in to z nadzemno hitrostjo.
Državni uslužbenci so pozabili, da je njihovo osnovno poslanstvo pomoč. Pomoč včasih pomeni tudi to, da se kaznuje nepravilno parkiranje in neprivezovanje, vendar je ob tem potrebno kdaj pa kdaj tudi razmisliti, ali bo to prineslo kakšno dolgoročnejšo družbeno korist.

In veste kaj: moje privezovanje je ne bo! 😉

Mar nisem rekla, da bom hvalila? 🙂

Pogajanje se začne pri vrhu

HokejDanes me je Jaka opomnil na znano tezo o pogajanjih. Vozimo se po cesti in zagleda jumbo plakat za ogled hokejskih tekem. Najprej naju glasno opozori na plakat, ki ga midva seveda nisva niti opazila. Prepozno, smo že mimo! 🙁

Vseeno nadaljuje temo o hokejskem svetovnem prvenstvu. Ja, ja, kimava in se v to niti ne poglabljava.

“Ampak ati, sedela bova v 4. vrsti, veš!” je stavek, ki me zdrzne. Halo? V kateri vrsti?! Kdo pa je sploh rekel, da je kakršna koli vrsta v igri?! Seveda je debata od tu naprej šla le še v smer, zakaj je izbral ravno 4. vrsto. Nihče ni niti vprašal od kje mu ideja, da se na tekmo sploh gre.

Ja, včasih se je pogajalskih veščin dobro učiti od otrok 😉

Na Å marno goro s svojo šunko in potico

vzpon-v-hrib.jpgVčeraj sva s Tomažem spet sopihala na Å marno goro. Å e sreča, da sva jutranja človeka in sva vkreber lezla že malce po osmi zjutraj in se ob pol desetih že vračala, kajti če se včeraj Å marna ni zrušila pod bremenom romarjev, potem bo zdržala še leta. Prav grozno je videti kolono ljudi, ki stopicajo eden za drugim … v koloni … počasi (hitro tako ali tako ne gre) proti vrhu. Takšne Å marne ne maram.

Ne maram pa tudi ljudi, ki gredo na Å marno ob takšnih dnevih. Res jih ne maram! Zakaj? Stalni obiskovalci Å marne so (smo) prijazni in vsakemu, ki ga srečamo namenimo prijazen pozdrav. Takšne slučajne obiskovalce spoznaš po tem, da se prav trudijo skriti pogled, da ti ja slučajno ne uspe vsaj pokimati, kajti to terja pozdrav nazaj, kar pa je očitno zelo naporna stvar. 🙁 Druga moreča stvar, ki je bila danes prav v nebo vpijoča pa je, ko si takšni občasni obiskovalci, na vrh hriba prinesejo cel ruzak velikonočne malice.

Razumem kakšne mlade mamice, ki za svojega otroka prinesejo s seboj ravno tak sendvič, z ravno pravšnjo količino sira in brez kumarice in paradižnika. Razumem starejšega možaka, ki s seboj prinese prisrčnico s tistim svojim domačim žganjem, nikakor pa ne razumem tega, kar sem videla danes. Priletna gospa in gospod sta si naročila, ja celo tam sta naročila vsak svojo šalico čaja, to postavila na mizo, potem pa je gospa začela iz svojega nahrbtnika vleči velikonočne dobrote. Kruh, šunko, jajčka, nek sirček, potico, seveda ….ata si je vzel še neke piškotke, narezal jabolko, na koncu pa še pomarančko. Lepo vas prosim, ljudje božji, pojejte te svoje dobrote doma ali pa na tistih vrtičkarskih vikendih, ki v veliki večini tako ali tako še stojijo! Midva sva mizo sicer imela (sva bila dovolj zgodnja), vendar pa so novo došli obiskovalci že pogledovali naokrog in iskali prostor zase. Malo spoštovanja prosim! Do takšnih obiskovalcev, ki bi tam pojedli kakšno joto ali ričet, do gostilničarja, ki mora to področje vzdrževati in konec koncev do tistih pridnih študentov, ki so morali ravno tako pospraviti mizo tudi za “gorenjskimi” gosti!