Kategorija: Ljudje

Objavljeno dne

Kdo je zvezda na koncertu Elde Viler?

Je kraljica večera Elda sama, njena hči Ana Dežman, kdo od ostalih gostov ali povezovalka programa Bernarda Žarn?

Čeprav znam mojemu kdaj pojamrati, da me “nikoli nikamor ne pelje”,  dejstvo o mojem ‘nikamor in nikoli’ ne bi moglo biti bolj  oddaljeno od resnice. Stalno nekam hodim. Razen službe, ki je itak mus in nas še vedno nekako sili, da vstajamo ob kolikor toliko utečenih jutranjih urah, se našminkamo, peremo zobe, če smo ravno pri volji še kaj zlikamo preden vržemo nase, se sama udeležujem 1000 in en različnih dogodkov, sestankov, srečanj, predstav in športnih udejstvovanj. Zaenkrat na mojem urniku (žal) ni jezikovnih tečajev, imam pa tečaj tenisa, razne sestanke na Jakovi šoli (svet staršev, svet šole, projekt vrednote in še kaj se najde), redna tedenska Rotaryska srečanja, predavanja ta in ona, skoraj obvezno je četrtek (vsaj to šolsko leto glede na Jakov urnik) dan za kino, petek je zadnje čase dan za posedanje na vrtu teniškega kluba Olimpije in klepet s prijatelji, vikendi so rezervirani za kofetkanja, obiske prijateljev, izlete in obvezno Å marno goro in tako za bloganje zmanjka časa (kar se opazi, kajne 🙂 ), še huje pa je z obiski kakšnih gledaliških predstav ali koncertov.

A včeraj se je le izšlo. Ker je moj dokaj navdušen nad vižami … no, v bistvu nad glasom Elde Viler in še bolj nad vokalom njene hčere Ane Dežman, sem se le odločila za meni tako zoprno vnaprejšnje nakupovanje vstopnic.

Križanke so zame prostor, ki me vedno znova očara. Poletna vročina pomešana s hladnim večernim vetrom, ki se je kmalu spremenil v hud naliv, katerega dostop, je preprečila platnena streha razprostrta visoko nad našimi glavami.

Čeprav je v Eldinem glasu že čutiti pridih njenih let, se gospa s svojim simpatičnim duhom in energijo, uspešno spopada z odrom. V duetu s svojo hčero Ano Dežman je očarala celo tako mlade poslušalce, kot je naš Jaka. Ana pa je vsekakor popolnoma očarala mojega Tomaža. Že dolgo ga nisem videla tako navdušeno ploskati, kot je to počel takoj, ko je prvo pesem odpela Ana Dežman.

Mene pa je tako kot vedno očaral moj Oto. Ne, ni moj … a tako ga kličem, ker je Oto Pestner eden redkih slovenskih izvajalcev, pri katerem navdušeno vztrajam že leta in leta. Nikakor se ne naveličam njegovih starih viž in v nasprotju z sprejemanjem vseh možnih novotarij in odštekanega oblačenja, pri glasbi konzervativno še vedno ostajam Otojeva oboževalka. Ga ne zamenjam za Plestenjaka za nič na svetu.

Zdenka Kovačiček je ponovno potrdila rek, da se strup skriva v majhnih stekleničkah. Gospa z glasom in energijo, kot bi jih imela šele 20 in ne bila najbrž kar Eldina vrstnica.

Vse zvezde večera so nas očarale z odličnim nastopom in impresivnimi vokali … ter popolno inštrumentalno spremljavo (simfonični orkester RTV in Big band), Bernarda Žarn, ki je prireditev povezovala pa se je očitno domislila, da njeni talenti ne bodo v popolnosti vidni, če se ne bo izpostavila s kar najbolj raznoliko garderobo.

O Bernardi nisem imela ravno izdelanega mnenja, zdela se mi je cortkana pupa z dokaj poslušljivim vokalom, ki včasih zaide v smer interpretacije Jožeta Potrebuješ (tiste, ki tudi starejše nagovarja z akcentom publike Krokodilčkov), a njeno vztrajno menjavanje toalete za vsaka 2 stavka, ki ju je zdeklamirala na odru, ji je v mojih očeh zbilo nekaj pik.

Takšno maškeriranje je najbrž zaželeno pri vodenju kakšne Eme, Victorjev ali podobnih pasjih procesij, a pri koncertu takšnih pevskih div, kjer se nihče razen Elde sploh ni preoblekel, Elda pa le enkrat samkrat, je Bernardino paradiranje v sedmih različnih toaletah, bilo pretirano in rahlo kičasto …. če smem temu tako reči.

Objavljeno dne

Za vse firbce

Prejšnjič sem preskočila pomemben delček svoje šopkaste dogodivščine.

Mudilo se mi je v službo, imela sem še toliko za povedati, zgodba pa se ni in ni hotela razplesti v lep in romantičen konec. V tem grmu tudi tiči edini zajec, da sem vas pustila tako dolgo trpeti in ugibati.

Torej film zavrtimo malce nazaj … tja k omizju, ko medtem, ko moj mrko gleda in nekaj mrmra, jaz rdečelična in močno udarjajočega srca s svojimi kolegicami glasno ugibam, kdo vse pozna številko mojega mobilca, ve kje delam in ve, da ni za tvegati in dostavljalcu šopkov dovoliti, da brez vnaprejšnjega preverjanja moje lokacije, šopek kar dostavi. Hihitajoče smo jih naštele lepo število, a pri vsakem kaj hitro odmahnile z roko, ko smo v izbor vključile tudi kriterij okusa, saj v cvetličarno Lovšin res ne zaide vsak “Lojze”, predvsem pa smo obupale, ko smo na vse to dodale še vprašanje o galantnosti in pozornosti. Ne, ne, TAKÅ NIH danes res ne delajo več! Vsaj v konfekcijskih količinah ne!

Ko smo izčrpale ves nabor, smo spontano ponovno začeli udrihati po današnjih manirah, na plan povlekli tisto najbrž že precej kolcajočo gospo, ki stalno zamuja, na listo kolcajočih in morda že rigajočih primerkov dodali gospoda, ki nas pokliče le, ko nas lahko pošlje v materino deželo, pa tiste primerke, ki mislijo, da je nasmeh kot grd gnojni mazolj, ki bo počil, če se bo preveč razširil po lastnikovem obrazu.

Moj še vedno mrko gledajoči mož (a stavim, da zato, ker je v mislih že štel cekine, ki jih bo moral v prihodnosti odšteti, da bo v mojih očeh vsaj približno dosegel šarm skrivnostnega pošiljatelja cvetja) je nekaj pripomnil na temo zahvaljevanja in površnosti teh ali onih primerkov in kot naročeno mu je pod roke prišel “stric” – poslovni partner, ki smo mu prejšnji dan uslužno nakazali sicer pripadajoče mu denarčke, ki bi se po pogodbi sodeč, lahko še nekaj dni medili na našem računu.

“No, se ti je ON zahvalil?!” je pompozno oznanil in že mislil, da je našel nekaj na kar se bo obešal še nekaj naslednjih dni in mi tako vztrajno dokazoval, da sem pred več kot 20 leti, v zadnjem trenutku le ujela edini primerek moškega osebka sebi primernih let, ki sicer ni edinstveni dar narave, a vseeno močno nad povprečjem ostalega nepozornega moškega sveta, ki me obkroža.

“Ni, a ne?!”

“Veš, kaj, ON pa na zahvalo ne pozabi! Resda tole vnaprejšnje plačilo ni bilo nekaj ob čemer smo zašvicaLLi fuLL, a vem, da ON nikoli ne pozabi na zahv… Ej, punce imamo ga, šarmerja !….”

Seveda, kako mi ni padlo na pamet že prej?! Å opek ni od moža, trenerja, vrtnarja ali ljubimca …. za tem stoji povsem preprosta in prav nič romantično zaljubljena zgodba, a vseeno vredna utrinka solz iz kotičkov oči mojih romantičnih bralcev.

Å opek je bil poslan, kot zahvala za uslugo. Zahvala za preprosto uslugo pri kateri se navadno pogajam za posebne poslovne pogoje. A nekaterim ljudem usluge naredimo z veseljem, brez pričakovanj, brez pogajanj …nekateri ljudje nas preprosto prepričajo s svojim načinom sodelovanja, odnosa. Tudi tokrat bi bil dovolj preprosti “Hvala”.

In jaz sem mislila, da o poslu vem že veliko?! Kako preprosta gesta, ki ne omehča kolen le takšni dami v letih, kot sem jaz, pustila je vtis na celotnem osebju. Tudi moj se je zamisli, čeprav je še ves dan nekaj mrmral in brundal.1 Jaz, kot vseh trikov vajena starejša dama, bom seveda naslednjič pri poslu s tem istim gospodom trdno stala na svojih nogah in se za vnaprejšnje plačilo močno pogajala2 a lahko si mislite, kako se bodo v bodoče s takšnim šarmerjem pogovarjala naša dekleta 😉 !

Poslovneži, učite se! 😉

Samo, da ne bom od sedaj naprej same šopke dobivala 🙂 !

  1. malo pretiravam, saj veste, kajne 🙂 [↩]
  2. morte misl’t [↩]
Objavljeno dne

Predsodki

Pred pol leta je ena mojih objav požela burne reakcije tako tistih, ki sem jih poskušala zagovarjati, kot tistih (pravzaprav ‘takšnih’), ki so me že v osnovi razkačili in z dogajanji, ki se na blogu niso videla in se pravzaprav odvijala v ozadju, mene pripravili do tega, da sem po dolgih letih zadovoljnega dela v istem podjetju, začela razmišljati, če je to res tisto pravo.

Po prepričanju sem precej liberalna oseba, odprta za marsikakšno razmišljanje, ki v povprečni družbi ni vedno z lahkoto sprejeto, močno pa me razjezijo predvsem ozkogledi in predsodkov polni ljudje. Ravno to je bil razlog, da sem se tistega avgustovskega dne vsa penasta in besna impulzivno spravila za tipkovnico in tipkala, tipkala dokler ni bilo vse izlito na papir …ups, ekran in objavljeno.

V navalu besa sem pozabila dodajati narekovaje, predvsem pa sem pozabila pred objavo vse skupaj ponovno prebrati z očmi tistih, ki me morda ne poznajo in bi moje sarkastične stavke lahko vzeli popolnoma dobesedno in tako mislili, da resnično smatram policiste, delavce v mrtvašnici ali distributerje MLM-a za drugorazredne člane naše družbe. Far, far away from reality!!!

V resnici je bila zadeva ravno nasprotna; ne spomnim se več kaj je tistega dne zanetilo stenj na moji sveči potrpljenja, spomnim pa se, da sem se takrat kar nekaj dni ubadala s tuhtanjem glede odnosa neke dame, ki se je že prav grdo očitno ogibala srečanju z mano, čeprav je prvotno najino srečanje predlagala sama. A takrat najbrž še ni prebrala mojega bloga, kjer odkrito pišem o tem, da delam v podjetju, ki se ukvarja z posredovanjem servisa izobraževanja za ljudi, ki se ukvarjajo z MLM-om.

S predsodki o blondinkah, policistih, ženskah na vodilnih položajih, ženskah v “nepravih” poklicih in podobno, se srečujem že vse svoje življenje in vedno so mi dvigali pritisk. V računalniški branži so me stranke pošiljale po kavo misleč, da sem deklica za vse, v moji trenutni poziciji, so se nekateri zgražali, da sem v istem podjetju zaposlena, kot šef svojemu možu, spet tretji niso odobravali, da se kot direktor ne pojavljam svoji poziciji “primerno”1 oblečena. A z vsem tem se srečujemo vsakodnevno skorajda vsi, kajne?

Višek zaplankanosti pa sem doživela z dejstvom, da sodelujem z ljudmi, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom. Baje je že direktni marketing (to sem slišala zadnjič) neka “podvrsta” prave prodaje (karkoli že nekateri dr.mr.br.-ji že smatrajo pod tem), mrežni marketing oz. takoimenovani MLM pa je sploh nekaj s čimer se lahko menda celo okužiš. Pazi: sarkazem!

Dama, ki me je takrat spravila v takšno sarkastično ubijalsko stanje, mi je pot prekrižala tudi kasneje. Kot sem že prej omenila, sem liberalna in kot taka sem želela damo, kljub njenemu nadvse negativnemu odnosu, spoznati in ji pokazati, da sama ne rekrutiram ljudi v vrste MLM-a, da MLM ni virus, ki se prenaša ob pogovoru ob kavi …. a četudi bi se, ta virus ni uničujoč in smrtonosen.

No, danes priznam, da mi ni uspelo. 🙁

Dotična dama je bila paranoična, panična in prestrašena in se bala vsakršnega srečanja, kjer bi se morda le mimogrede izustilo MLM, mrežni marketing ali mreža. Čeprav se z mrežnim marketingom sama ne ukvarjam, mene ta “svet” pač obkroža, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj bom “sovražno in nevarno” besedico le morda omenila parkrat preveč in s tem povzročila napad neumirljive panike na nasprotni strani.

Ah, pa kaj! Naučila sem se, da se ob ljudeh s predsodki nima smisla predolgo ustavljati.

A misli o predsodkih na temo ljudi, ki se ukvarjajo z MLM-om, so se vrnile včeraj, ko sem spoznala človeka, ki se je z MLM-om … konkretno Amway-em in pri tem uporabljal naš N21 izobraževalni sistem … pred nekaj leti tudi sam intenzivno ukvarjal. Danes počne nekaj povsem drugega, a o tej svoji življenjski izkušnji ima povsem pozitivno mišljenje.

Zakaj je odnehal in odšel po drugi poti? Iz podobnih razlogov, kot se mnogo ljudi odloči menjati službo …. enostavno ni izpolnil svojih pričakovanj glede razmerja vloženega dela in dobljenega dohodka. Ni edini, ki je odnehal in ni edini, ki mi je svoje izkušnje in mnenje povedal mnogo kasneje po tem, ko je stvar že popolnoma opustil in počel stvari, ki z mrežnim marketingom nimajo niti najmanjše povezave. Večinoma so izkušnje teh ljudi pozitivne ….. ja, verjamem, da obstajajo tudi takšni polni grenkobe in obsojanja, a takšni se nikoli ne nalepijo name 🙂 A tako je povsod … tudi pri menjavi službe, nekateri gledajo nazaj z dostojanstvom in pohvalijo dano jim možnost pridobivanja izkušenj in znanja, drugi pa pljuvajo in tarnajo o bridki izkušnji, ki so jo bojda imeli.

In takšni ljudje, ki so izkušnjo z mrežnim marketingom že imeli, bodo po vsej verjetnosti novo ponudbo za “posel njihovega življenja” zavrnili, a se ljudem, ki dišijo (no, morda njim smrdijo) po MLM-u, ne bodo ogibali, kot da so kužni. Izogibajo pa se jim takšni, ki o tem nimajo niti najmanjšega pojma, tisti, ki so o tem brali v kakšnem najbolj tračarskih časopisov ali slišali nekaj o tem od soseda od brata od punce od bratranca njihovega bivšega sošolca.

Ah, pa kaj!

Jaz vem, da je mrežni marketing branža prodaje, s katero se ukvarja na miljone ljudi po vsem svetu. Morda je to posel prihodnosti in bodo otroci nekoč v zgodovinskih knjigah brali o razvoju trgovine, ki je od beneških trgovcev prešla v manufakturo in v 21. stoletju postavila temelje novi trgovini MLM, ki se dogaja brez trgovca (v klasičnem pomenu besede)?

Čeprav se s tem ne ukvarjam in se najbrž niti nikoli ne bom (čeprav nikoli ne reci nikoli)  in sama opravljam “klasično” delo in hodim v “tipično” službo pa  idejo razumem in spoštujem, ljudi, ki so se usmerili v ta posel pa  občudujem in cenim.

  1. eto, sedaj dodajam narekovaje pri sarkastičnih komentarjih [↩]
Objavljeno dne

Verjamete v duhove?

Verjamete v tisto, kar ne razumete, ne vidite in ne čutite? Jaz sem en čuden tič, kar se teh stvari tiče. Po eni strani mi je jasno, da danes zagotovo ne poznamo še vsega in da zagotovo obstajajo dimenzije in stvari, ki so nam danes popolna neznanka, a po drugi strani nikakor ne morem iz svoje kože, da ne bi vsako stvar povezovala z meni poznanimi logičnimi sklepanji.

Pred nekaj meseci je na redni sestanek v našem Rotary klubu pridrvel Žiga in malce zmedeno a hkrati navdušeno začel pripovedovati zanj precej čudno zgodbo. Razlagal je o nekakšnem nedavnem srečanju z neko mlado damo, vmes nekaj zmedeno razlagal o preteklosti, ko sta se bojda skupaj igrala v peskovniku, medtem pa na mizo vrgel Jano odprto na strani, kjer se je bohotil precej senziaconalistični naslov “Dekle, ki se pogovarja z mrtvimi“. “Saša, to dekle moraš spoznati!” mi je rekel. Ah, daj, ne me ……. Jaz pa spiritualizem in pogovori z mrtvimi! Seveda sem v mojem vehementnem stilu navrgla nekaj sarkastičnih pripomb, članka sploh nisem prebrala, na vse skupaj pa hitro pozabila. A december je mesec, ko meni energija pohaja. Decembra sem psihično precej pri tleh in Žiga je našel svoj trenutek, ko mi je svetoval, naj ne bom takšna zadrta krava (ok, ni uporabil ravno takšne terminologije, a najbrž si je kaj podobnega le mislil), si vzamem nekaj časa ter se odprem priložnosti spoznati tudi ljudi, ki so morda malce drugačni. Baje me lahko psihično dvigne ter mi nalije nekaj nove energije ter upanja. Ker res ne želim živeti z mislijo, da mi ustreza naziv zadrte krave, sem gospodično poklicala in se dogovorila za sestanek. Ne, ne želim se pogovarjati z mrtvimi, naj ostanejo tam kjer so, tudi po svoji prihodnosti ne želim ravno brkljati, preizkušanje ljudi z vprašanji o tem in onem iz moje preteklosti pa preziram, zato sem se na srečanje odpravila povsem brezciljno, z namenom, da spoznam novo osebo in vidim kaj je na gospodični tako karizmatičnega, da je očarala mojega povsem prizemljenega prijatelja. Pogovarjali sva se uro in pol, pogovor je tekel, kot namazan, dekle je več kot simpatično, daleč od šlogarc, prerokovalcev, vračev ali čarovnic in kot blisk je razblinila moje dvome o šarlatanki, ki na svoj zviti način uspeva naivcem puliti denarce iz žepov. Ne vem koliko več ali dlje od mene res vidi, a tega pač ne bova mogli nikoli primerjati. Morda imam tudi jaz sposobnosti videti nekaj, kar morda moj sosed ne vidi, morda ima soseda večje sposobnosti, kot vsi vedeževalci skupaj, a jaz si časa za razmišljanje o tem pač ne vzamem. Počnem tisoč in eno stvar, ki ni niti malo povezana z duhovnostjo, poglabljanjem v samo sebe in pogosto si tudi za čustva drugih ne vzamem dovolj časa. A ona počne vse to! Prebrala je precej knjig, pogovarjala se je z ljudmi, ki so z njo delili svoje izkušnje in si na koncu za svoje življensko poslanstvo izbrala pot, ki se vijuga nekje med psihiatrom, psihologom, coachom in “ciganko” 🙂 S svojimi prijetnim in toplim pristopom razveže jezik, razbremeni duha in razbremeni dušo.1 In prejšnji teden smo Tejo Melinc povabili v krog naših Rotarijskih prijateljev. Naši zvedavi druščini je razložila kako jo je pot zanesla v tokove medijstva, kaj počne, z nami pa delila tudi nekaj zanimivih izkušenj ali celo zgodb na meji verjetnega. Nič neumnega, nikakršen čira-čara ali bav-bav … povsem logične in razumljive zadevice! Jaz sicer še vedno ostajam povsem prizemljena, skeptična, sarkastična …. ja, ja zadrta krava … a Tejo Melinc cenim in spoštujem in postavljam v povsem drug predal, kot šarlatane, ki v kavni usedlini vidijo mojo nadvse srečno prihodnost.

  1. če naj se tudi jaz začnem izražati malce bolj spiritualistično 🙂 [↩]
Objavljeno dne

Klubi, mreženje, prijateljstva …

Dobri dve leti sta minili odkar pišem blog.

Z blogom se mi ni odprl le svet pisnega izražanja, kajti ta je bil odprt tudi brez javnega objavljanja mojih misli, ampak se mi je odprl tudi svet novih poznanstev in novih prijateljstev.

Pred več kot letom dni je urednica One Sabina Obolnar posplošujoče in omalužavajoče udrihala po blogerjih, kot zavrtih, zapitih, skorajda zafiksanih in zafrustriranih frikov, ki pozabljajo na družabno življenje in se jim oči svetijo kot ekrani njihovih računalnikov.

Hmja, zase lahko rečem, da sem bila preden sem se spustila v globine bloganja, hiperaktivno in precej družabno bitje, z blogom pa sem to svojo lastnost le še nadgradila. Upadla sem v skupino ljudi, ki jih druži ljubezen do pisnega izražanja, ki so v povprečju bolj ekstrovertirani, kot ne, kar najbrž pomeni, da se radi družijo, zabavajo in jim računalnik zagotovo ne pomeni edinega tolažnika v njihovem življenju.

In z blogom so prišli tudi Karmen, Maša, Jan, Boštjan, had, Val, Uršula, Denis, Roman, Alex, Cuzak, MC …. kup prijateljev … ponekod le znancev (zaenkrat), ki so obogatili moje življenje, ki niso le virtualna bitja brez resnične podobe, temveč so osebe, ki sem jim zrla v oči, segla v roko, popila kavico, dve, se z nekaterimi spoprijateljila in so pustili sled v mojem življenju.

I ne le to …. blog in čari virtualne komunikacije so me peljali naprej. Seveda sem morala poskusiti vsako novo stvar, o kateri so blogerji tako veselo pisali. In prijavila sem se na Twitter in ga veselo začela uporabljati. Po nekajkratni uporabi, sem sicer ugotovila, da me omejenost pri kratkosti sporočil, preveč omejuje …. kaj češ, sem pač gostobesedna punca … in zadevo opustila.

Prijavila sem se tudi na Plaxo,  Linkedin pa Jaiku, pa Netlog …. a po pravici povedano vse to ne vem natančno na kateri kruh naj namažem 🙂 ….

Pa sem pred kakšne pol leta naletela na E-cademy. Obiskovala sem Londonsko šolo PR-a1 in na eno od predavanj je prišla Andreja Lajh z gospodom iz Maroka. Gospod je predaval o mreženju, pomembnosti poznavanja novih ljudi v sedanjem poslovnem svetu in nekaj dni zatem je v moj nabiralnik priletelo Andrejino prijazno povabilo za priključitev v novo internetno socialno mrežo in ker sem bila vajena prijavljanja na takšne stvari, svojo sliko namenjeno takšnim zadevam sem imela že pripravljeno, klik, klik, klik …. in tudi tam sem ustvarila svoj profil. V prvih dneh so me kontaktirali ljudje s celega sveta, kontaktirali so me resni, zreli poslovni ljudje in ne kup otrok, ki ne vedo kam s svojim časom. Pisali so prijazna pisma, se predstavljali, mi nudili svojo pomoč in sama sem navdušeno odgovarjala vsakemu in poskušala v skupino povabiti tudi svoje prijatelje.

Danes se mi sporočil, ki jih dobivam na E-cademyju ne da niti odpirati. Vabijo me v takšne in drugačne skupnosti, ki podpirajo mir na svetu, opice v džunglah, deževnike v sušnem obdobju, breje čebele brez čebelnjakov …. ok, ok, malce sem zašla, vendar bistvo ste dojeli, kajne?

A tudi E-cademy mi je prinesel na pot nekaj novih prijateljev in ne dvomim, da jih bo še nekaj. Ena od najbolj aktivnih oseb na slovenskem delu E-cademyja je zagotovo Andreja. Iz internetnega pisarjenja in druženja pri kvazi podpiranju brejih čebel, je druženje prenesla v realno življenje in ga razširila tudi na prijatelje, ki E-cademyja sploh ne poznajo. Z Žigo sta druženju in spoznavanju dala povsem drug nivo, mu dala smisel, ime, frekventnost, ga sistematizirala in verjamem, da se bo iz te vrste prijateljskega druženja še marsikaj zanimivega razvilo.

In na koncu je tukaj še FaceBook.

Facebookov profil osebe Saša Gerčar.

Na Facebook sem se prijavila …. khmm … ma ne vem kdaj …. enkrat po Plaxu in Linkedinu in začetku bloganja ter pred vsemi ostalimi neumnostmi. Vpisala nekaj svojih podatkov, naložila sliko, poklikala tiste 3 ali 4 prijatelje za katere sem vedela, da so tam, potem pa na to pozabila, tako kot na vse ostalo.

Ahja, še neka neumnost, ki mi ne dopusti dolgega pisanja in razglabljanja in za katero spet ne vem na kateri kruh naj jo namažem!

A danes je Facebook nekaj, kar mi omogoča hitro komunikacijo z veliko znanci in prijatelji. Odkar uporabljam Facebook sem šele spoznala, koliko ljudi spoznam, se z njimi celo spoprijateljim, pozabim prepisati podatke z vizitke, bejbe se ločijo pa spet poročijo, petkrat preselijo … in naši stiki se porazgubijo.

Odkar sem na Facebooku, za vsakega novega kolega najprej pobrskam po FB-ju, ga kliknem in že sva na vezi. Ne bo šel v pozabo, zagotovo ne! Poskušala sem najti bivše sošolce (sošolke so itak že najmanj 3x spremenile priimke 🙂 )), a žal se očitno moja generacija ni ravno premaknila mnogo dlje od priročnega majhnega kalkulatorja. Tudi pri bivših kolegih nisem imela bistveno več sreče … no, enega ali dva sem le uspela izbezati na površje ….

Baje se ljudje bojijo kraje identitete in kaj še vem česa?! Zakaj za vraga bi nekdo želel biti jaz?! Če že krade identiteto si bo ja izbral kakšno mljašo in bolj prsato in usato bejbo 🙂 ….. no, konec koncev pa si takšni paranoiki lahko na FB nabijejo le ime in priimek, dovolijo vpogled v njihove podatke le narbltabližjim prijateljem in za sliko pustijo tisto sivo belo glavo gospodične Nobody!

  1. v Ljubljani … žal, žal 🙁 [↩]