Kategorija: Ljudje

Objavljeno dne

24 načinov kako spraviti starše ob živce

Sicer bi vam jih najbrž z lahkoto naštela … če se potrudim bi vam jih lahko nanizala celo kakšnih 240 in to tistih pravih, temelječih na lastnih izkušnjah.

Najbrž vam je vsem jasno, da tu ni govora o izkušnjah s strani froca, ki naj bi iznašel stoinennačin za živciranje svojih staršev. Jaz sem namreč bila1čisti angel, le beli kodri so mi manjkali in avreola okrog glave. Tukaj je govora o izkušnjah tistega, ki si z ehotonom (alkarkoližeje tisto, kar mi na glavo trpa moja Barbara) že leta prikriva rezultate uspešnega in kontinuiranega izvajanja tega tretmaja.

…. ampak to ni glavna poanta tega zapisa. Danes sem na googlovem analyticu pogledala statistiko obiska Jakovega bloga.

Ja, ja, Volk, ne razburjaj se 🙂 , jaz se ne vtikam v njegove stvari, ampak Jako statistika ne zanima, on le piše, jaz pa iz marketinškega vidika vedno rada pregledam kaj deluje in kaj ne.

In med prebiranjem statističnih podatkov, mi je v oči padel zapis “24 načinov kako spraviti starše ob živce”.

Ok, po netu se itak vesijo friki takšni in drugačni ….. saj mene so tudi iskali po pod “lulanje” in “dolžina tiča”, a tukaj me vseeno malce skrbi dejstvo, da je na to čudno ‘povpraševanje’, stric google predlagal rešitev, ki kliče na ime našega Jake. In še bolj srhljivo pri vsem tem je to, da je ‘frik’ med predlaganimi mu stranmi izbral ravno Jakovega in se celo razgledal po njem, če bi med zapisanim le kje našel nasvete za brezplačno2 beljenje las njegovih staršev.

Mogoče sem pa sama na Jakovem blogu le kje kaj spregledala in se teh 24 načinov skriva v temle skritem načrtu 🙂

Ja, ja, današnja mularija itak obvlada stoinennačin za šifrirano sporočanje in medsebojno širjenje vrlo pomembnih navodil za vrlo pomembna opravila, kar spravljanje staršev ob živce zagotovo je. 🙂


  1. in sem še 🙂 [↩]
  2. ali pa ne [↩]
Objavljeno dne

Kam gleda Katja Jevšek?

Košnja, pobiranje sena, krompirja ali celo trgatev in s tem moje možno zanimanje za natančno vremensko napoved, so stvari, ki imajo z mano približno toliko veze, kot Damjan Murko in kvalitetna glasba.12

Torej je najbrž jasno, da se z vremensko napovedjo res nisem nikoli obremenjevala. Zjutraj sem odprla okno ali pomolila nos čez vrata in vremenska napoved … no, razkritje situacije …. se je zgodilo. To je to, več ne potrebujem.

Pa sem le včasih pokukala ob napovedih Mirana Trontlja, če že zaradi česa drugega ne, že zaradi njegovega šarmantnega glasu, ostajala ravnodušna ob Andreju Pečenku, se čudila zakaj so na TV Slovenija vztrajno pred kamere porivali tresočo Tanjo Cegnar in se smejala ob čudnih poskusih nekakšnega alter napovedovanja vremena z Danico Lovenjak, a izven meja mojega razumevanja je prišlo s trenutkom, ko sem pri napovedovanju vremena zagledala prikupno mladenko, ki sliši na ime Katja Jevšek.

OK, dekle je prav luštno, tudi zven njenega glasu ni napačen, a tu se počasi izteče seznam vseh atributov, ki zagovarjajo izbiro tega dekleta proti stotinam drugih Slovenk, ki imajo ustrezen stas in glas.

Očitno so Katjo v zadnjih nekaj letih že naučili boljšega naglaševanja ob zaključevanju opisa vremena vsakega področja posebej, vendar ji ob strašanskem koncentriranju na pravilne poudarke in dvige glasu, ne uspe vzporedno usmerjati tudi njenega pogleda. No, ja mogoče pa ima Katja tam nekje v daljavi, nam gledalcem skritem kotičku, postavljenega kakšnega postavnega možica s katerega nikakor ne more umakniti oči tudi med mahanjem rok po nekakšni Dolenjski, Primorski in Gorenjski.

Pa postavite ga že malce bolj nazaj, da bo Katja svoje učke le uprla v tisto tablo, ki je očitno vidna le nam! 🙂

  1. No, ja, priznam, da malce več povezave med košnjo in mano že je, kot med Murkom in glasbo [↩]
  2. Aja, to vas zanima, če sem že kdaj kosila? Ja, 2x v življenju pa sem že potegnila avtomatično kosilnico po kvadratnem metru travnate površine [↩]
Objavljeno dne

Kalimera Atene!

Prvič smo obiskali Atene. Pravzaprav smo bili sploh prvič v Grčiji.

Če smo brez turističnega vodiča preživeli Barcelono in Å pance, bomo pa še Atene in Grke in tako smo se ponovno podali v avanturo kar sami. Jah, s temi agencijami je tako, da v glavnem ves čas izleta bebavo hodiš za dvignjenim dežnikom, kar naenkrat ne poznaš več tujih jezikov, ne znaš več sam poiskati niti poštnega nabiralnika, vodiča pa sprašuješ tudi to, kje je najbližji WC. Zjutraj vstajaš skoraj tako, kot za službo, tebi najbolj dolgočasne muzeje si ogleduješ hudo podrobno, saj je dodatno izobraževanje o razmnoževanju čebel še vedno boljša možnost, kot stopicanje in čakanje pred zaprtim avtobusom, najboljših čevljev na tem planetu pa si nikakor ne moreš kupiti, čeprav so znižani za 50%, kajti dežnik tvoje vodičke se uspešno premika v smeri naslednje cerkve, ki te ponovno zanima prav toliko, kot prejšnji muzej zgodovine izdelave čebelarskih panjev. Naka, jaz se tega ne grem več.

Ja, no, takšna samostojna organizacija ima tudi nekaj šibkih točk, npr. da je tisti1, ki je rezerviral hotel kriv, da ta v resnici izgleda vsaj 200 let starejši, kot je prikazan na spletni strani. Totalno ofucano pohištvo in kopalnico iz časa mojih babic, je rešila prenovljena in res lepa zajtrkovalnica, kjer se je bohotil eden najboljših zajtrkov ever. Od marmelade, meda, pa do sirov, salam, zelenjave, sadja, kompotov, slaščic, pit, burekov, kosmičev pa vse do slastnih sirovih in jabolčnih zavitkov ter seveda rogljičev ter celo mlečnega riža, se je bohotilo na široko razpotegnjenem pultu v sredini aristokratske erstavracije. Poleg tega je hotel in njegovo relativno visoko ceno opravičevala tudi njegova izjemna lokacija. V samem centru mesta, pljunek do Plake in Akropole, drug pljunek do nakupovalnih ulic in tretji do področja z najboljšimi restavracijami.

  1. se sprašujete kdo, kajne [↩]
Objavljeno dne

Dan mrtvih je dan, ko proslavljamo ali objokujemo?

Dan narodnosti, dan osvobodilnega boja, dan reformacije, dan čarovnic, Prešernov dan, moj rojstni dan ….. pa naj bo še dan mrtvih, če ima že vsak živ in vsaka stvar in pojem svoj dan, čeprav še zdaj, ko sem skoraj zagotovo v drugi polovici svojega življenja, kakšna je logika, ki stoji za vsemi temi dnevi.

Enkrat proslavljamo, drugič se poslavljamo, enkrat nazdravljamo, drugič objokujemo?

Pri Prešernu baje proslavljamo dan, ko je umrl, čeprav ne vem zakaj ne bi raje proslavljali njegovega rojstva 3. decembra? December je itak zafuran mesec, ko nihče več ne dela in prav pripravno bi ga bilo začeti srati, piti in nazdravljati že na začetku meseca.

In potem imamo 31.oktobra dan reformacije. Me prav zanima koliko Slovencev sploh ve zakaj se v petek ni delalo. Hmja, nekaj s Trubarjem in prvo slovensko knjigo, kajne? Je Trubar napisal, zapisal, prepisal, natisnil ali kaj že, tistega daljnega 31. oktobra? No, ja saj je vseeno, le da imamo dovolj prostih dni, da se gnetemo po pokopališčih in urejamo svoje vrtičke in se tako 1. novembra ponosno in pokončno v svojih novih oblačilih sprehodimo vsaj trikrat do tistega vsaj enkrat letno popolno spedenanega groba svojega bližnjega ali pa do groba kakšne tete v sedmem kolenu.

Ja, tudi jaz imam (pravzaprav jih nimam več) bližnje, ki niso več med živimi. Poleg tašče in tasta, ki smo ga pokopali prav to leto, imam na ljubljanskih Žalah pokopano tudi svojo ljubljansko babi. Čeprav je od smrti moje babi minilo že skoraj 20 let, je spomin nanjo še vedno živ. In čeprav je od doma mojih staršev do njenega sedanjega bivališča le 5 minut hoda, je tam ne obiskujem pogosto. Nikoli je nisem. Tudi takoj po njeni smrti ne, četudi je bil spomin nanjo še zelo boleč in sem živela v neposredni bližini Žal. Ne vem, zakaj, a nikoli se nisem znala pogovarjati s kamnitimi spomeniki in gomilami zemlje prekritimi s peskom in nikoli nisem prav dobro razumela simbolike skrite za prižiganjem kičastih sveč v plastičnih barvastih ovojih.

Ljudi se spomnim drugače, ob vonju ribezovega soka se spomnim na dedka, ob dateljnih, ki jih ponuja krošnjar na tržnici, mi spomin uide k babici, ob toboganu, ki vodi v bazen, se mi utrne nasmešek, ko se spomnim radgonske babi, ki se je pri svojih 80-ih spuščala po njem, ob vonju sveže pečenega jabolčnega zavitka se spomnim tašče in ob glasnem športnem navijanju svojega sina, se obvezno spomnim tasta.

Le zakaj bi mi nekdo predpisal, da se moram vseh spomniti naenkrat, jim takrat natrpati na tone kičastih sveč, ki jih sploh ne morem več zložiti na grob in se ob pravih urah pokazati sosedom, da ne bi govorili, da je Saša spet pozabila na svoje bližnje?!

Objavljeno dne

Film o življenju Saše Gerčar?

Pred mano na mizi leži knjiga. Na strani 39 piše: “Kakšen bo film posnet po meni?”, pod tem pa prazna stran, ki čaka, da jo popišem in porišem.

Drama? Komedija? Akcija?
Če bi žanr opredeljevala jaz bi to bila dolgočasna drama s primesmi komičnosti.

Vzorna edinka, ki je brez večjih pretresov z odličnim uspehom zaključila osnovno šolo, z dokaj povprečnimi rezultati in brez stresnih pubertetniških izpadov zaključila gimnazijo, nikoli inhalirala nikakršnih zakajevalskih substanc, se niti napila nikoli do mere, ki ti zamaje svet in šibi kolena, se vpisala na ekonomijo, tam spoznala fanta, s katerim se je odločila ostati skupaj do konca življenja, zabluzila s študijem, se preusmerila na VUÅ  -. se malce, malce zresnila, vendar tik pred koncem pustila študij …. se zaposlila in nikoli več vrnila v iste študijske klopi, kjer bi stvar zaključila po pravi in uradni poti ter zanjo dobila papir, ki bi ji omogočal, da na vizitki pred imenom dopiše kakšen dr.mr.br. ali kaj podobno formalno nepomembnega, pri 19-ih opravila vozniški izpit, se pri 26-ih poročila in preselila v prvo lastno stanovanje, se zadnjih 23 let stalno prerekala o budgetu, ki ga namesto metanja v pujska, lahko nameni za nakup kakšnih hudih čevljev ali porabi za kakšno potovanje, zamenjala 3 službe, 3 stanovanja, nobenega moža – še, še 🙂 , do pred enim letom nikoli vzela niti enega najmanjšega kredita1, dala izpuliti dva zoba (in obe izkušnji doživela silovito in dramatično), do 43. preživela brez liftinga … še, še 🙂 , rodila enega krasnega otroka, zamenjala kup pločevinastih škatel, se po svoji krivdi zaletavala le v cvetlična korita in betonske stebričke, se učila nekaj tujih jezikov (učila ja, naučila ne čisto vseh 🙂 ), pretočila kar nekaj solz (kaj čem, sem bolj solzavo dekle), videla ogromno filmov, v nekih davnih časih prebrala precej knjig, presmučala precej vzpetin, prepotovala nekaj bližnjih in malce manj bližnjih (ne morem ravno reči daljnih) dežel, poslovno pa že več kot 20 let hodi v službo, kjer za mesečno plačo dela od ponedeljka do petka od 8h do 4h ali raje še kakšno urico ali dve več -.

Skratka eno navadno, dolgočasno življenje ene slovenske dekline, ki obožuje sladko in sovraži korenje in rdečo peso.

A vsi istega filma ne vidijo enako. Nekateri bi rekli, da je film o Saši Gerčar mafijska zgodba, polna bogatstva in akcije. Zgodba polna poslovnih podvigov, lastnih podjetij in težkih zaslužkov.

Morda bi morala to stran dati pisati komu drugemu? Prepričana sem, da moje življenje zagotovo ni akcijski film ali mafijska zgodba, a vseeno verjamem, da smo do samega sebe vedno preveč kritični in pristranski, a po drugi strani na življenje drugih gledamo s prerožnatimi očali. Vsak dom ima v perilu tudi strgane gate, a te vidimo le pri sebi, pri drugih nikoli.

Bo pa zanimivo izpolnjevanje tele knjige.

Zapisal jo je moj dobri prijatelj Žiga. Triindvajsetletni fant! Nastajala je baje 5 let, od trenutka, ko je v njem dozorela ideja, ko je začel zbirati citate, zgodbe …. začel vse skupaj urejati, zapisal vse v angleški in slovenski inačici …. ob tem okrog sebe zbral nekaj ljudi, jih povezal, ustvaril ekipo, ki se je občasno sestala ob jagodah in čokoladi, nato pa zadevo resnično izpeljal in izdal v pravi pravcati knjigi.

Tudi ta del bi spadal v film o mojem življenju. Tudi jaz sem bila del tega ustvarjanja. Tudi jaz sem ob tem spoznala čudovite ljudi, pojedla preveč jagod in čokolade2, se nasmejala, zabavala in predvsem veliko naučila.

Na koncu je nastala knjiga, na katero sem ponosna tudi jaz, čeprav je bil moj delež le kakšna kritika, dve ali tri (upam, da konstruktivne).

Ja, Žiga, še vedno pogrešam črte! Tukaj moje kritike3avtor očitno ni upošteval 🙂 …. a sem se znašla po svoje. Danes sem si jih narahlo načrtala po celotni knjigi. In sedaj je knjiga končno nared, da jo popišem.

Torej, dragi moji bralci … zdaj veste, zakaj bom malce manj pisala na blog ….. pišem namreč na roke po svoji Srečni knjigi.

  1. no, za vse je enkrat prvič, a če ne gre drugače, da prideš do svojega sanjskega avta in če dec ne odpre tošeljna, se pa zadevo uredi drugače 🙂 [↩]
  2. ja, Žiga, ta del sestankovanja je bil podel 😉 [↩]
  3. konstruktivne, seveda 🙂 [↩]