Kategorija: Ljudje

Objavljeno dne

1:0 za šefa

“Greva tja, ker kle bova dolg čakala!” je rekel frajer drugemu frajerju zadnjič v Via Boni. Ob 12h sedim in pljuckam svojo tretjo kavo ….. Opa, opa, film navijmo nazaj, ker moram povedati vse.

Torej moja Toshiba, ga že nekaj časa lomi. Napake nikoli niso prav strašanske, a vse skupaj se vleče že dlje kot 2 meseca in tako zadeva postaja že hudo moteča.

Tistega dne sem bila dogovorjena, da prinesem svojo mašinco, ki bi jo bojda pregledali takoj, jaz bi počakala 5, 10 minut …. pa bi bilo urejeno. Japajade!

Torej najprej 5 minut, potem 10, nato so me poslali na eno kavo, spila sem raje kar dve in me od tam klicali ….. no, ne bom predolgo ….. stvar še vedno ni bila urejena in so me poslali na tretjo kavo. Tokrat sem se usedla v Via Boni in po eni uri še vedno čakala na njihov klic. Ne bat, medtem sem si urejala službene zapiske in si zapisovala ideje, ki mi tako najhitreje padajo na misel.

Mimo mene se sprehodita tista dva prej omenjena jupija in namesto k Via Boni, zavijeta v naslednji lokal Kurji tat. Odločitev za lokal je padla le zaradi količine potrošenega časa in ni imela niti najmanj opraviti z ambientom, kratkim krilom natakarice ali celo s kvaliteto hrane.

Ravno o tem sem razpravljala nekaj tednov nazaj in se obesila predvsem na predolge postrežbe in predolge malice za katere so včasih krivi tudi sami delavci, a mnogokrat tudi gostinski lokali.

Moje takratno pisanje je zagledala tudi šefica enega od lokalov, ki sem ga pokritizirala in zapisala svoje stališče. Prav je, da brani svoj lokal, a gospa me ni najbolj razumela. Moja kritika je letela predvsem na to, da zaposleni v veliko lokalih zapravijo veliko več časa, kot ga imajo na voljo za malico …. sploh v primerih, ko govorimo o polurnem premoru. Kombinacija malic in kosil v lokalu, kjer isto osebje streže tudi jedi po naročilu in bognedaj celo kakšnih gala večerij. Za malico je treba stvar hip-hop malomanj kot vreči na mizo, pribor naj že leži tam, brez nepotrebnega cirkusa “vam je bilo všeč” etc. ob juhi pa lahko že prinesejo račun, da se kasneje ne bi zamujali z njim. To je zgolj moj poslovni nasvet, saj ob času malic ljudje ne iščejo komforta, ampak predvsem nekaj, kjer lahko na hitro pojedo nekaj toplega in okusnega.

Marsikateri lokal izgublja stranke le zato, ker je njihov fokus usmerjen v elegantno postrežbo in fancy jedilnike, ki jih v pol ure komaj prebereš.

Sicer že dolgo nisem bila v Via Boni, vendar tam niso bili ravno počasni, a predvidevam, da morajo kurji tatovi hiteti še bolj.

Naj se vrnem k bistvu zgodbe; med mojim pisanjem o prej omenjeni gostilni sem vpletla tudi nekaj svojih osebnih pripomb in se pošalila na račun korenja, ki naj bi ga kuhar tlačil v praktično vsako jed. Mogoče ga res ne tlači v vsako, vendar pa, ko nečesa ne maraš, je le ščepec tistega dovolj, da dobiš občutek prenasičenosti. Korenje resnično radi naribajo1 v njihovo zeljnato solato.

Od zapisa naprej nisem bila v tej restavraciji. Nekaj tednov nazaj pa nas tja povabita dve kolegici, ki sta proslavljali svoj rojstni dan. Vzeli smo si več časa, kot le pol ure, zato smo lahko izbrali prav njih 🙂 in si za želeni termin rezervirali mizo za 10 oseb

Ves čas naročanja naših jedi sem imela občutek, da natakar gleda naravnost vame. Zakaj vame? Saj ne bom plačala jaz!

Vsak je naročil svojo jed in jaz ob naročilu svoje nisem prav nič komplicirala … testenine s tartufi …. solata gre zraven. Ko začnejo nositi solato, natakar vpraša glasno, komu naj poda solato brez korenja. Za trenutek se vsi spogledamo in ker čisto nihče ne dvigne roke, jo plašno dvignem jaz. “Mo..mo..mogoče jaz?”

Solato postavijo predme brez besed. Po prvem šoku in preverjanju, če le morda ni kdo od naših eksplicitno zaprosil za kaj podobnega, le povprašam natakarja od kje mu ideja.

“Naročil mi je šef.”

1:0 za šefa, ni kaj!

  1. hmja, ja, ja, takšnega se celo znebiti ne moreš [↩]
Objavljeno dne

Grdi, lepi, slabi, dobri

Vsak, ki me pozna malce bolje ve, da svoje delo opravljam z veseljem. Že skoraj 13 let delam v istem podjetju z nezmanjšanim veseljem. Kaj je tisto, kar me vleče in drži tukaj, čeprav sem tip človeka, ki ljubi spremembe?

Eden največjih razlogov, to moram priznati, je ta, da lahko delam skupaj s svojim možem.

A mož se nam je pridružil šele po štirih letih mojega dela pri podjetju, zato je najbrž obstajalo še nekaj drugega, kar me je vleklo in privleklo k podjetju?

Mednarodni tim ljudi s katerimi delam je nekaj, kar mi je bilo zanimivo na samem začetku in je danes nekaj, kar me ne impresionira več, a bi ga zagotovo pogrešala.

Moji nadrejeni in sama lastnika podjetja Jim in Nancy Dornan so izjemno prijazni, pošteni, odprti in konec koncev preprosti ljudje, kar mi daje občutek sproščenosti in zaupanja.

Ekipa, ki dela z mano vsak dan, je sicer nekaj, kar bi lahko rekla, da je “križ”, ki sem si ga tako ali tako naložila sama. Å la sem tudi skozi burna obdobja, izgubila nekaj dobrih in manj dobrih ljudi, izgubila prijateljico, se na težak način naučila nekaj lekcij iz odnosov z ljudmi in prišla do ekipe, ki me obkroža danes, ki je odlična in je tudi eden od razlogov, zakaj ljubim svoje delo.

Stranke, ki jih v našem poslu niti ne morem imenovati stranke …. to so sicer naši kupci, a tudi partnerji, kolegi, včasih morda tudi “nadrejeni”, so posebne. V teh letih smo z nekaterimi izoblikovali odnos, ki ni primerljiv z odnosom dobavitelj-kupec v prav nobeni branži. Kljub stereotipom in predsodkom marsikoga, ki sveta mrežnega marketinga ne pozna dovolj dobro, oz. prav zaradi njih, bom vedno znova vse bolj glasno oporekala in vpila, da so prav ti ljudje izredno prijazni in odprti in čisto drugačni od predstav “zunanjega sveta”.

Posplošujem? Ja, res je. VEČINA jih je prijaznih in dobrih, so pa izjeme, ki potrjujejo pravilo, tudi v tem poslu.

Ravno v teh dneh, ko v Portorožu skrbimo za nemoten potek zahtevnega seminarja, sem izvedela za novico, ki me je potrla. Po netu je zakrožil moj sarkastičen stavek, ki je bil vzet iz konteksta. Dopuščam možnost, da iz pisane besede težko izluščiš pravi pomen vseh mojih besed, a bolj ko berem moj pred mesecem zapisan prispevek, manj mi je jasno, kaj je nekoga navedlo, da ta stavek1 razpošlje okrog brez mojega dodanega zapisa spredaj2 in zadaj3.

Seveda je moj stavek opremljen s komentarjem “prijazneža”, da s tem blatim dobro ime distributerjih mrežnega marketinga in da takšnim, ki razmišljajo tako, ni mesta v našem podjetju.

Če zapišem, da bi v primeru, da bi bila danes še samska, svojega potencialnega moža iskala in lovila z lasom po mestu in če pozabim besedi obupanci dodati narekovaje4, naj bi blatila dobro ime distributerjev MLM-ja? In kdo od njih lovi partnerje z lasom? Je sploh mogoče, da nekdo misli, da je to resen zapis mojega stališča?! In če takoj zatem dodam “Ja, res je, iz mene veje en sam sarkazem!”, zgoraj v kategorijo pripnem “ironično”, “jezna sem” in se pred tem spotaknem ob omejene predsodke ljudi o ljudeh, ki se ukvarjajo z neobičajnimi ali neprivlačnimi ali nepriljubljenimi poklici, je res težko razbrati, da sem bila jezna in ironična na podobna posplošujoča razmišljanja?!

Morda, morda … ajde, poskušam razumeti, da nekateri pač ne slišijo tistega, kar sem poskušala povedati, a vendar, če si nekdo vzame še toliko časa in prebere moje komentarje in ves zapis, si lahko predstavljam le, da NOČE slišati tistega, kar sem želela povedati in da IÅ ČE in je končno NAÅ EL stavek, ki ga lahko vzame iz konteksta, nalima na zastavo in z njo pogumno vihra naokoli. Ali pa jaz česa ne razumem?!

Sicer pa, grdi znajo biti res grdi in najhuje je, ker znajo to isto vajo znova in znova ponavljati in sreča je, da je v tem poslu še vedno lepih in dobrih toliko več, da kljub grenkemu občutku, moje razočaranje kmalu premagajo.

No, ne še … danes še boli … ampak bo že bolje. Verjamem, da bo.

  1. Å e sreča, da sem svojega moža že ulovila, saj bi mi odkar mi zaposlitev nudi Network TwentyOne, trda predla. Najbrž bi tudi jaz po mestu hodila z lasom in se vsakodnevno podajala v lov hkrati z vsemi ostalimi obupanci, ki se kitijo s katerim od imen Amway, Golden, Herbalife, Avon, Lexus ali celo Forex in še kaj. [↩]
  2. Iz mrtvašnice ne poznam nikogar, a predvidevam, da tudi tam delajo takšni, ki nimajo treh rok in petih glav, a tiste, čudake, ki so si za svoj poklic (ali dodatno zaposlitev) izbrali MLM pa poznam precej dobro. Srečujem jih pogosto in začuda so to prav prijetni ljudje, ki ne tekajo po mestu z lasom v rokah in z njim ne lovijo nič hudega sluteče sprehajalce, jih ne vklepajo v verige, zvežejo in jih nato “obdelujejo” vse dokler ne rečejo “Ja, jutri pripeljem še 3 nove člane!” [↩]
  3. In veste kaj; vsaka čast vsem tistim, ki pa resnično so v mrežnem marketingu, kajti res ne vem, kako ti sploh lahko kupijo liter mleka in kilogram kruha, brez da bi ljudje brezglavo tekli stran od njih. ja, ja, pametno, baje ti taki  odgriznejo glavo takoj, ko jih prijazno pozdraviš! ;) [↩]
  4. ja, to priznam, da bi se opupanci slišali bistevno bolj sarkastični, če bi besedo zapisala tako [↩]
Objavljeno dne

Saša Einsidler ogoljufana

Med spleti na katere rada pokukam in katerih zapise pogosto prebiram, je tudi blog Saše Einsidler.

Saša mi je všeč že iz časov, ko se je njena kariera šele začenjala. Po letih sva si nekje blizu (ok, ok, ona je malce mlajša) in tako se je spomnim še iz hodnikov FDV-ja, kjer je pogosto simpatično kramljala s svojima takratnima študijskima kolegoma Igorjem Bergantom in Miranom Ališičem1. Prav simpatično dekle je bila, vedno nasmejano in polno energije.

Kasneje sem jo srečevala pred Jarškim vrtcem, kamor sem jaz vodila našega Jako, ona pa enega od njenih otrok. Ne, sploh se ne poznava, jaz pač nisem tip, ki na ulicah ogovarja ljudi, sploh pa ne znanih slovenskih fac, s katerimi nimam nič konkretno opraviti.

A ker naši mediji redno poročajo o porokah, ločitvah, porodih, selitvah, nakupih in vseh ostalih nam ostalim izredno pomembnih zadevah naših takozvanih zvezd, sem bila vedno na tekočem, kaj se s Sašo dogaja.

Ker sem si vedno želela veliko družino in prav v zadnjih letih vedno znova upala, da nam morda uspe “pridelati” še kakšnega dojenčka, sem s toliko večjim zanimanjem spremljala novice o Sašini treji, pa potem četrti in pred kratkim celo peti nosečnosti in večanju njene družine.

In ko sem nekega dne naletela na informacijo o njenem blogu, sem o Saši vse prej omenjene izredno “pomembne” zadeve, začela spremljati, kar iz osnovnega vira. Danes sem naletela na njen zapis o jumbo plakatih, s katerih nas zadnje čase spremlja njen simpatični pogled. Grdo! Ja, grd je že sam plakat, ampak tukaj govorim o odnosu revije do Saše. O urednikovanju revije ter o medijskem pravu nimam pojma, a vseeno se mi zdi, da bo Saša s tožbo bolj težko kaj dosegla. Če je res, kar pravi ena od njenih komentatork, da za objavo na naslovnici ne potrebuješ posebnega dovoljenja, je toliko bolj možno, da je objava revije s to isto naslovnico na jumbo plakatu, še manj sporna. In če bo Saša že kaj dosegla, si bo revija s samo reklamo pridelala dovolj, da kazen z lahkoto izplača.

Prepričana sem, da bi Saša stvar sprejela povsem drugače, če bi jo bili o svoji nameri obvestili.

Ker se mi zdi stvar moralno sporna, sem sklenila Saši priskočiti na pomoč z objavo na svojem blogu.

  1. mislim, da sta tako onadva, kot tudi jaz kasneje sfalirala [↩]
Objavljeno dne

Napaka, ki stane nekaj življenj

Babica z insekticidi ubila vnukinjo, druga vnukinja v kritičnem stanju.

Na Hrvaškem, nekje blizu Splita sta na obisk k babici prišli dvukinji. 10 in 6 let. Srbela ju je glava, babica je mislila, da imata uši, zato jima je glavi oprala. Pri pranju je pomotoma namesto šampona uporabila insekticid. Punčki so kasneje odpeljali v bolnico, za starejšo je bilo žal že prepozno. Babica je kasneje poskušala narediti samomor. Grozno kajne?

Pred nekaj dnevi je kolega bral Delo in se zgrozil nad člankom, kjer je nekdo v vročini na prkingu v avtu pozabil otroka. Tudi ta zgodba ima tragičen konec.

Tretja zgodba se je dogajala skoraj v našem sosedstvu. Sicer mineva že kakšno leto, če ne že več od tega dogodka, a prav ta dogodek me vsak dan, ko se vozim domov, spomni kako ozka je meja med življenjem in smrtjo. Pozno poletje, visoka trava, kmet ki se je s kosilnico odpravil v košnjo in dva fanta iz sosesdstva, ki sta visoko travo izkoristila za igro skrivalnic. Za enega od njiju se je igra končala tragično.

Zgodbe, ki me pretresejo. Zgodbe, ki mi na lica poženejo solze, čeprav  na lep sončen dan sedim v lokalu in ob tem srebam svojo priljubljeno kavo. Zgodbe, ki imajo za seboj zagotovo še nekaj drugih prav tako žalostnih zgodb. Se je res končalo tragično le za tiste, ki so umrli?

Solze, ki mi tečejo po licih so pravzaprav namenjene tistim, ki so preživeli. Babico, ki je pomotoma vzela napačno flaško, starša, ki je imel morda težave v trgovini, kamor je mislil na hitro skočiti in pozabil na otroka, kmeta, ki pravzaprav ni zakrivil ničesar, le to, da je bil TAM, starše, ki se najbrž milijonkrat sprašujejo, če bi bilo drugače, če bi takrat …….

Majcena napaka, napaka ki jo lahko naredi kdorkoli od nas … in ….

Objavljeno dne

Pridem

Na piknik, ki bo itak za en pljunek stran od mojega doma, tako da bi bilo že grdo, če ne bi prišla pogledat.

Piva ne maram, do čevapčičev mi ni, mravelj in komarjev imam itak na domačem vrtu več kot dovolj, a zanimiva družba je tisto, kar me prepriča, da tam moram biti.

Jaz in tale mali mož prideva.

Tam bo nekaj meni že znanih in dragih obrazov, katere bom z veseljem znova pozdravila, nekaj tistih, ki jih poznam in bi bila njihove družbe nadvse vesela in jih imam v Facebooku med svojimi prijatelji, sem povabila tudi sama …. in sedaj čakam, če se bodo morda le pofočkali.

Obstaja pa nekaj fac, ki jih nisem našla na Facebooku, nekatere še niti ne poznam,  a ker jih redno ali ne tako redno prebiram preko blogov bi me tokrat veselilo spoznati jih tudi v živo.

1tastar, 1danica, Vale, zvitafelgna, dr.Onyx, Nuša in Robi, easyPika, Ovca, Ateistek, DrFilomena, DrMagnum, Aleš Lisac in jackie4grace, Saša Einsiedler, radirka, alcessa, MC, Ciril Jazbec, Peter Kamničar, Anže, Domovoj in Feniks, če me slišite, pridite me pocukat za rokav in pojejte kakšen čevapčič še na moj račun!

Aja, lahko se pa prijavite tudi tukaj: http://www.facebook.com/home.php#/event.php?eid=23197397982