Plača – največji motiv?

Moje razmišljanje se nanaša izključno na nivo plač, ki niso na socialnem minimumu, kot je žal situacija marsikje po Sloveniji. Razmišljam o tistih povprečnih pisarniških plačah, kjer plača ni nikoli tako visoka, da bi se z njo lahko prenehali obremenjevati, a nikoli tako nizka, kot nekateri zanjo malo delajo …. ok, ok, ne me streljat …. bil je le preblisk, hec, joke … vsekakor vsi za svojo plačo neznansko garamo 😉 in nikakor ne bi mogli iz sebe iztisniti še kaj več.

Pred kakšnim letom sem poslušala intervju z našim županom Zoranom Jankovičem, ki ga je imel v Kiberpipi in kjer je na vprašanje o tem, kakšne ljudi izbira oz. je izbiral v svojo ekipo, odgovoril, da nikoli ni k sebi vzel človeka, ki je na začetku vprašal za plačilo. Plačilo je posledica dela in dobro plačilo pride kot posledica dobrega dela.

Svoje zaposlitve sem menjala zaradi različnih vzrokov in izbirala nove iz različnih pobud, a plača nikoli ni bila na začetku seznama. Ja, ja, vsekakor iz podjetja, kjer imam solidne pogoje dela in recimo 1000 enot plače, ne bi odšla ravno na rahlo boljše pogoje in 500 enot plače, a vseeno želim povedati, da je plača le ena od postavk na seznamu, ki determinira dobro službo in v moji filozofiji je plača precej proti koncu spiska.

V letih svojih izkušenj sem naletela že na mnogo različnih ljudi, ki so kaj delali1 v naši firmi. Nekateri od prvega dne zaposlitve gledajo vse le skozi denar. Å tudent pride iz podjetja, kjer so mu plačali 3,4€ na uro k nam za 3,45€ in je ves srečen, a čez nekaj mesecev že pogleduje naokrog, če morda kdo plačuje 3,5€.
Izvoli, na tej dirki jaz ne sodelujem! Vedno je nekdo lepši, močnejši ali dlje pljune.

Ali pa pride delavec, ki prvi dan skače od navdušenja. Dobil je službo, sanjsko plačo, vse je krasno, a čez 3 mesece se navadi, ustoliči in nekega dne njegov kolega razlaga, da dobi ob vsaki poti v Grosuplje še dnevnico, on revež pa se za ubogih nekaj evrov potnih stroškov ganja vse do Logatca… pa še kave mu šef ne privošči! Bel kruh, ki se ga je nekaj mesecev tako veselil in ga dobi vsak dan, lepo zapečenega in narezanega na trdno in stabilno mizo, ni vreden piškavega oreha, sedaj gleda po sosednjih mizah, kjer se mu dozdeva, da imajo žemlje … majave mize ne opazi, sline se cedijo le ob misli na sosedove žemljice. Gre k sosedom. Včasih so tiste žemlje sveže, znotraj mehke, zunaj lepo zapečene in hrustljave, a včasih so trde, stare in neužitne. V vsakem primeru gre pot od tam kmalu spet drugam …. in potem spet in spet! Jah, se dogaja!

Morda takšnim celo uspeva … ne vem, vsak je svoje sreče kovač in težko primerjamo življenje s tem, kar bi bilo, če bi bilo … Najbrž bo študent iz 3,4€ počasi prilezel do dela, ki bo plačano vsaj 3,6€. Haleluja! In nekoč bo vzel službo za 900€ neto plače, čez leto dni menjal za drugo za 950 in naslednje leto za 1000€ in bil prepričan, kako mu uspeva. Ob večerih pa razmišljal o krivici, ki se mu godi, ker v njegovi firmi potne stroške ne obračunavajo z preveliko žlico in ker malica ni plačana. Res??

Moja filozofija je povsem drugačna in imenuje se vztrajnost. V istem podjetju vztrajati, delati, učiti se po treh letih lahko v istem podjetju zagotovo obvladuješ veliko več zadev, kot če bi v tem času zamenjal 3 različne firme in dobro delo bo tudi ustrezno dobro plačano.

OK, priznam, niso vsa podjetja dobra in vsi šefi pametni, a vendar po dveh treh napačnih, bi se bilo modro morda vprašati, če niso naša merila malce napačna in so podjetja in šefi čisto kul.

  1. ali pa le krožili in mešali zrak []

Politične točke se nabirajo s stadioni in ne domovi upokojencev ali bolnicami

Te dni se mučimo z iskanjem prostega mesta v kakšnem domu za ostarele občane, ki ne bi bil ravno 100 svetlobnih let oddaljen od Ljubljane in z vsakim, ki mu je to področje neznanka1, se spuščam v debato o tem, zakaj domov ni dovolj in kako, da ni že zdaj vsem jasno, da domovi za ostarele postajajo vse bolj iskana “roba”.

Oh, saj jim je, ne dvomim o tem! In?

Bi vi gradili dom za ostarele občane? Ne bi raje hotela? Spa? Z brhkimi Kitajkami, ki te zmasirajo od nog do glave?

Ali pa kaj takšnega?

Fancy dom za ostarele? Ja, nedvomno obstaja tržna niša za tiste, ki bi se želijo tržno ukvarjati s “starostjo”! Zgraditi dom, kjer bi ljudje po 65. letu starosti našli svoje idealno zatočišče. Dom, kjer za njim žubori potoček, z urejenimi sprehajalnimi potmi, kjer je na razpolago telovadnica, bazen, zdravstveni dom, celo kakšno manjše gledališče ali priročna kinodvorana, kjer bi se vrteli filmi iz zlate dobe, restavracija, kjer se dobi odlična goveja juha z domačimi rezanci, tenstan krompir in pečenka(( hmja, za mojo generacijo bo najbrž treba tole zamenjati s kakšnimi testeninami )), kjer avtobus ustavlja takoj pred vrati doma, kjer se na kavici srečujejo enako stari in podobno misleči …

Pa saj to najbrž že obstaja! A ne vem koliko je ljudi, ki si tak luksuz lahko privoščijo?

Realnost je povsem drugačna. O domu pogosto razmišljajo šele svojci, ko za nekoga od svojih ne morejo več skrbeti. Ko kakšen od staršev zboli, postane nepokreten in potrebuje 24 urno prisotnost druge zdrave osebe! In takšen ne potrebuje Kitajk za masažo, ne potrebuje jacuzzija ali filmov iz zlate dobe. Potrebuje le svežo posteljnino na svojem ležišču, nekoga, ki mu menja plenice in ga morda hrani po žlički (če ne celo po cevkah). Ni mu mar za ptičke in potoček za domom, mar mu je le za čist in urejen prostor, prijazno besedo, pomoč pri najnujnejših življenjskih opravilih, kakšen radio, televizija …. pa čim več obiskov ljudi, ki jih pozna, ki mu stisnejo roko in ga pobožajo po licu.

Takšnih domov pa po Sloveniji ni! No, morda se še najde kakšna postelja v vasi, ki je oddaljeno čez tri gore in tri doline, kjer se vaščani pogosto znajdejo drugače in sosed pomaga sosedu, a Ljubljana, ne, Ljubljana ima domove, kjer se čaka po 5 let in več!

A to je razumljivo, saj si najbrž ne predstavljate naslednjega kandidata za župana, ki bi obljubljal, da bo v Ljubljani zgradil dovolj domov za ostarele?! Le zakaj?! Točke se nabirajo z obljubami o stadionu!

Stadion si vsak želi, a noben ne potrebuje, a dom za ostarele potrebujemo, a želi si ga žal pač nihče!

  1. kot je bilo meni do sedaj []

V spomin enim in drugim

Čeprav o tem danes pišejo vsi, čeprav ne bom zapisala prav nič novega in izvirnega in čeprav nisem mojster poetičnih in globokih misli, se danes enostavno spodobi, da tudi jaz zapišem nekaj v slovo Dr. Janezu Drnovšku.

Politika me pravzaprav ne zanima … no, vsaj dokler mi kaj ali kdo močno ne stopi na kakšen žulj in tako so volitve velikokrat šle mimo mene brez večjih pretresov. Na podatek o na koncu izvoljenem predsedniku sem le pokimala in o tem debatirala približno toliko časa in na podoben način, kot o zmagovalki Eme ali kakšnega drugega show-a, ki se je odvijal v naši dolini Å entlorjanski.

Drnovšek predsednik vlade … ok, aha, pač še en Janez. Bomo videli!
Drnovšek predsednik države … ok, aha, sedaj še ta funkcija. Bomo videli!

Priznam, ob prvih spremembah v odnosu do življenja, države, svoje funkcije predsednika, je bil moj odziv negativen. Razmišljanje dr. Janeza Drnovška mi je bilo všeč, oseba, ki za svoje življenjsko poslanstvo izbere pomoč ubogim, mi je ljuba, simpatično mi je bilo videti gospoda v zrelih letih, ki peče kruh, sprehaja psa in živi samotarsko življenje v hišici ob gozdu na obrobju Ljubljane. Vsekakor je vtis o zanimivi osebi dodala še izdana knjiga, njegov blog in odgovarjanje na pisma bralcev v reviji Jana. Izredno zanimiv človek, ki bi ga z veseljem imela za soseda, a vendar ne za predsednika.

Tako sem govorila takrat.

A nekega dne pred letom ali dvema nam je učiteljica na tečaj italijanščine v branje in kasnejšo debato prinesla članek iz neke italijanske revije, ki je govoril o predsedniku Slovenije – Dr. Janezu Drnovšku. Naš predsednik je bil tam naslikan z vencem rož v laseh in pričakovala bi ironičen in posmehljiv članek … v stilu člankov, ki so takrat krožili po našem medmrežju. A ne, članek je bil napisan z veliko mero občudovanja in spoštljivosti in meni dal veliko zaušnico glede razmišljanja.

Kaj ni res, da je vloga predsednika države ravno ta, da državo v svetu predstavlja v lepi luči in kako bi jo lahko nekdo lepše predstavljal, kot jo je v zadnjih letih ravno on?

In čeprav ne maram patetičnih stavkov, moram zapisati, da bom zagotovo pogrešala predsednika, ki bi še kdaj tako dostojanstveno nosil venček cvetja v laseh.

Dr. Janez Drnovšek RIP!

Hkrati pa še to: vse najboljše mami! Ja, tako se usoda poigrava z datumi, ki jih pomnimo.

Neodvisnost Kosova

O tem imam svoje mnenje … itak ga imam vedno, a bom tokrat še enkrat rekla1 to kar sem pred časom zapisala sicer na predlog za uvedbo 8942 slovenskih pokrajin.

Ob tem se mi poraja še vprašanje kdaj se bo odcepila Vojvodina in kdaj se bosta razdelili Bosna in Hercegovina, potem pa počasi pride na vrsto že odcepitev Å tajerske od Slovenije.

Morda pa je še najboljši komentar na vse to, tale, ki je sicer izposojen pri filmu. Morda pa ni naključje, da ravno v tem času igra v kinematografih.

  1. ok, ok, linkala []
  2. no, res jih je nekaj manj, a ne prav veliko []

Mulci frdamani

Tako kot ponavadi na lepo sobotno jutro sva jo tudi danes s Tomažem vandrala na Å marno goro. Navzgor gre tako, da štartava sicer skupaj, a po kakšnih 5 minutah jaz sopem, kot en starček, moj pa gas in jo šiba navzgor in se niti ne ozre za mano.

Saj ni ravno tako hudo, jaz jo primaham navzgor po manj kot 28 minutah, a moj je res pravi kozorog in do vrha prileze v 22 minutah, kar pa je zame odločno prehud tempo. V ušesa si vtaknem slušalke in ob ritmih kakšnih Madredeus-ev ali Michael Buble-ja v zmernem in vztrajnem ritmu rinem proti vrhu.

Navzdol grede pa poskakujeva skupaj. V rahlem teku poskakujeva preko korenin, se vmes malce pogovarjava ter pozdravljava mimoidoče. Moj mora med tem kakšno mamo, ata ali otroke celo ogovarjati in tako zadnjič tik pod vrhom srečava dve prevej zasopihani dekleti, ki se nekaj minut pred ciljem ustavita in pogledujeta navzdol.
Moj pa: “Kaj je punci, bo?!” Nobene reakcije!
Mu ne gre v račun, ker je on tako prijazen in šarmanten in še kar blebeta: ” Å e kakšni dve urici, pa bosta na vrhu!”
Jaz za njim itak na pol zavijam z očmi, ker me počasi spominja na mojega očeta in kakšne njegove ostarele prijatelje, ki so pri svojih 60-ih ali več vedno morali stresati nekakšne “šale” mladim natakaricam in se ob tem svojim domislicam nadvse smejali.
A reakcija deklet tudi mene začudi. Ajde, vsaj srednji prst bi pričakovala, če jima je najedal. Moj se ustavi, jih gleda, ustavim se še jaz in usmerim svoj začudeni pogled vanju.

Ena od njiju pa s prijaznim in začudenim pogledom:”Sorry?”
Blamaža, vam povem! Moj je nekaj zamomljal, jaz pa razložila, da je nekaj duhovičil, ampak itak ni bilo smešno in tako nista ničesar zamudili.

Sem mislila, da ga bo to izučilo vsaj za tisto rundo …. a ne, že v naslednjem ovinku srečava neko mamo in njeno hči v najboljtapravih letih … tam okrog 12. Naj tukaj najprej povem, da se je ta zgodba dogajala na nedeljo kakšnih 14 dni nazaj, ko je sonček po vseh sivih zimskih dneh, končno začel kukati izza oblakov in počasi segreval pomrznjena tla. Posledično temu in vedno večji gužvi ljudi, ki je hrumela proti vrhu, so bile poti razhojene in blatne. Mama prva, 5 m za njo pa hči, ki za sabo vleče bundo. Vleče (!), resnično, v spuščeni roki za vogal drži bundo in polovica visi v zraku, druga polovica pa se vleče za njo po blatni poti.

“Punčka, bundo vlečeš po tleh!”
Ni reakcije! Å e dobro, da moj ni v drugo začel kar po angleško in je raje še bolj glasno ponovil … itak pa sta se mama in hči že počasi oddaljevali v nasprotno smer.
“Bundo vlečeš po tleh …..”
In iz ust luštne dvanajst, trinajstletnice se zasliši  kačje sikanje: “Pa kaj pol!”

Me je kar vrglo. Moj široko razprtih oči gleda mamo, tamalo, mene in še naključno gospo, ki jo ravno maha mimo naju. Mama ima kisel nasmeh, tamala vztrajno rine naprej in vleče svojo bundo, mi pa se le čudno spogledamo in pretreseni odidemo naprej.

Sva razmišljala kasneje in scenarij zgodbe pred tem se nama svetlika. Mali je šlo na živce, da je sploh treba na Å marno, potem ji je postalo vroče … začela je težiti …. počasi si je slekla bundo. Najprej lepo nato zateženo jo je rinila v mamino oskrbo. Mama se ni pustila in vztrajno korakala naprej …. preostanek zgodbe je jasen, kajne? Lahko bi bila tudi naša zgodba, a mi mulca raje kar doma pustimo 😉