Za vse firbce

Prejšnjič sem preskočila pomemben delček svoje šopkaste dogodivščine.

Mudilo se mi je v službo, imela sem še toliko za povedati, zgodba pa se ni in ni hotela razplesti v lep in romantičen konec. V tem grmu tudi tiči edini zajec, da sem vas pustila tako dolgo trpeti in ugibati.

Torej film zavrtimo malce nazaj … tja k omizju, ko medtem, ko moj mrko gleda in nekaj mrmra, jaz rdečelična in močno udarjajočega srca s svojimi kolegicami glasno ugibam, kdo vse pozna številko mojega mobilca, ve kje delam in ve, da ni za tvegati in dostavljalcu šopkov dovoliti, da brez vnaprejšnjega preverjanja moje lokacije, šopek kar dostavi. Hihitajoče smo jih naštele lepo število, a pri vsakem kaj hitro odmahnile z roko, ko smo v izbor vključile tudi kriterij okusa, saj v cvetličarno Lovšin res ne zaide vsak “Lojze”, predvsem pa smo obupale, ko smo na vse to dodale še vprašanje o galantnosti in pozornosti. Ne, ne, TAKÅ NIH danes res ne delajo več! Vsaj v konfekcijskih količinah ne!

Ko smo izčrpale ves nabor, smo spontano ponovno začeli udrihati po današnjih manirah, na plan povlekli tisto najbrž že precej kolcajočo gospo, ki stalno zamuja, na listo kolcajočih in morda že rigajočih primerkov dodali gospoda, ki nas pokliče le, ko nas lahko pošlje v materino deželo, pa tiste primerke, ki mislijo, da je nasmeh kot grd gnojni mazolj, ki bo počil, če se bo preveč razširil po lastnikovem obrazu.

Moj še vedno mrko gledajoči mož (a stavim, da zato, ker je v mislih že štel cekine, ki jih bo moral v prihodnosti odšteti, da bo v mojih očeh vsaj približno dosegel šarm skrivnostnega pošiljatelja cvetja) je nekaj pripomnil na temo zahvaljevanja in površnosti teh ali onih primerkov in kot naročeno mu je pod roke prišel “stric” – poslovni partner, ki smo mu prejšnji dan uslužno nakazali sicer pripadajoče mu denarčke, ki bi se po pogodbi sodeč, lahko še nekaj dni medili na našem računu.

“No, se ti je ON zahvalil?!” je pompozno oznanil in že mislil, da je našel nekaj na kar se bo obešal še nekaj naslednjih dni in mi tako vztrajno dokazoval, da sem pred več kot 20 leti, v zadnjem trenutku le ujela edini primerek moškega osebka sebi primernih let, ki sicer ni edinstveni dar narave, a vseeno močno nad povprečjem ostalega nepozornega moškega sveta, ki me obkroža.

“Ni, a ne?!”

“Veš, kaj, ON pa na zahvalo ne pozabi! Resda tole vnaprejšnje plačilo ni bilo nekaj ob čemer smo zašvicaLLi fuLL, a vem, da ON nikoli ne pozabi na zahv… Ej, punce imamo ga, šarmerja !….”

Seveda, kako mi ni padlo na pamet že prej?! Å opek ni od moža, trenerja, vrtnarja ali ljubimca …. za tem stoji povsem preprosta in prav nič romantično zaljubljena zgodba, a vseeno vredna utrinka solz iz kotičkov oči mojih romantičnih bralcev.

Å opek je bil poslan, kot zahvala za uslugo. Zahvala za preprosto uslugo pri kateri se navadno pogajam za posebne poslovne pogoje. A nekaterim ljudem usluge naredimo z veseljem, brez pričakovanj, brez pogajanj …nekateri ljudje nas preprosto prepričajo s svojim načinom sodelovanja, odnosa. Tudi tokrat bi bil dovolj preprosti “Hvala”.

In jaz sem mislila, da o poslu vem že veliko?! Kako preprosta gesta, ki ne omehča kolen le takšni dami v letih, kot sem jaz, pustila je vtis na celotnem osebju. Tudi moj se je zamisli, čeprav je še ves dan nekaj mrmral in brundal.1 Jaz, kot vseh trikov vajena starejša dama, bom seveda naslednjič pri poslu s tem istim gospodom trdno stala na svojih nogah in se za vnaprejšnje plačilo močno pogajala2 a lahko si mislite, kako se bodo v bodoče s takšnim šarmerjem pogovarjala naša dekleta 😉 !

Poslovneži, učite se! 😉

Samo, da ne bom od sedaj naprej same šopke dobivala 🙂 !

  1. malo pretiravam, saj veste, kajne 🙂 []
  2. morte misl’t []

Ta pa zna!

Čeprav redko hodim na skupinsko zapravljanje službenega časa, ki sliši na ime “malica”, me je zadnjič omemba filane paprike le zvabila k Rasemi ter v družbo mojih službenih kolegov, med katere sodi tudi moj dolgoletni partner in zakoniti mož (hmja, takrat sem še naivno verjela, da je takšne zadeve bolje na papir spravit pa še uradno te mora dedec vsaj enkrat v življenju plesat peljat).

In tako mi brbljamo in čvekamo o brezveznih stvareh, kot se za pravo službeno malico tudi spodobi in vmes šimfamo kritiziramo naše poslovne partnerje (pa koga bi drugega, če je zaradi moje prisotnosti odpadla najljubša obmalična tematika – kaj je spet hot’la zaje*** šefica).

In ker svoje napake itak najhitreje opazimo (na drugih osebkih, seveda) in je naša malica že krepko posegala v čas, ko se bi bilo že treba potiti iza sevajočih ekranov, smo se lotili tistih grdih in nemarnih zamudnikov. Dandanes ljudje ne znajo biti točni! Zamujajo, mi čakamo in potem, ko končno uletijo (pardon, se primajejo) se mično nasmejijo, kot da jim je nerodno, ker so prišli malce bolj zgodaj, kot je to v njihovi navadi. NeBUneMU v opravičilo za zamudo! Ja, valjda da ne, ker bi jim debata o vremenu in opravičevanje za zamude požrla ves čas, ki ga imajo še na razpolago do naslednjega zamujenega sestanka!

Ravno v zanosu razlage, da se mi je nekaj podobnega zgodilo dan poprej, sem bila, ko mi zazvoni telefon.

Le kdo me moti v logično dodanem (ups, vzetem si) času (70% odsopanja so razumljiva, kajne?) na polure sindikalno obveznem psihofizičnem odmoru?!1, me je prešinilo tik preden sem vljudno zažvrgolela v svoj aparat.

“Aaaaa?! Å opek bi mi dostavili? To bo absolutna pomota!” Moj mož …. jah, moj mož pač nima te navade ….. ABSOLUTNO nima te navade …. niti prebliska, kaj šele navade …..itak pa bebavo strmi v moj začudeno rdečeličen ksiht! Rojstni dan, god, Valentin, dan feministk in podobna krama je že davno za nami oz. 24. rok za popravca je še daleč v prihodnosti in moj ležerno razmišlja kvečjemu o tem, kako mi bo na njem (popravcu namreč) ponovno razložil, da je bila 365 dnevna doba spet absolutno prekratka za izbiro ustreznega darila.

“So me klicali iz cvetličarne Lovše oz. Lovšin ali nekaj podobnega. Å opek mi želijo dostaviti. Posvetilo je baje priloženo.”

“Wow! Lovšin! Najdražejša in najlepejša cvetličarnica v Ljubljani,” so v galop skočile moje sodelavke in z nagajivim nasmeškom pogledovale mojega.

“Ne, ne, NI moj in sanja se mi ne, kdo bi bil!” sem dokaj resno, a vseeno veselo ugibajoče pripomnila jaz.

“Ah dej, traparije,” je moj prhnil na vse vzdihljaje in veselo hihitajoča ugibanja vseh ostalih prisotnih dam o mojem skritem oboževalcu.

Hmmm, osebnega trenerja fitnesa moj trebušček in lepo obložena bedrca že nekaj let niso videle …. torej to ni.

Tudi tale “zamudnik”, ki se mu je še nekaj minut nazaj nesramno kolcalo, ni bil. Nemogoče! Saj je zmedeno zamujalska osebica, ki se ne zna opravičiti, ženskega spola.

Tisti stric, ki me je pred leti prav dobro zmasiral, bi znal pošiljati šopke, a se mi zdi, da gredo ti zgolj v moške rokice. 🙂

Naš vrt je majhen, zato vrtnar odpade, iz istega razloga odpade tudi prostor za bazen, zato tudi zagoreli čistilec tovrstnih nepremičnin, ne pride na listo možnih kandidatov.

Moj učitelj tenisa je resda obtesan, zagorel in dokaj postaven mladec, a kaj, ko se mi zdi, da tudi on izhaja iz tiste skupine sesalcev, kjer so vsi geni zmutirali v kepo, ki trza le na konjske moči zaprte pod plehnato streho, frgazarje in dvojne auspuhe.

Ostanejo še tisti moji Rotaryski kolegi, ki so me ravno zadnjič, podprti z nekaj promili alkoholnih substanc, prepričevali, da na šarm pravega moškega, slej ali prej pade VSAKA ženska. No, morda so po mojem agresivnem zagovarjanju ženskih možganskih celic, za katere sem prepričana, da so v nasprotju z njihovim mišljenjem, večje od zrna koruze in mojem predčasnem odhodu iz njihove šarmantne družbe, staknili svoje zrnate možgane (sori, prijatelji to ni osebno …. leti na ves moški svet) ter stkali strateški plan, ki bo dokazal, da se še tako zaje**i in vseh moških trikov (no, ja, če se temu lahko tako reče) vajeni izkušeni dami pravih let, ob pravi potezi, lahko zašibijo kolena. Ja, v bistvu bi jim tokrat lahko celo uspelo!

Konec koncev pa dragi moji, pomislila sem celo na briljantni um kakšne od mojih kolegic. Bravo! Takoj, ko izvem katera je to, bom tudi jaz vrnila uslugo in ji poslala “rojstnodnevno darilo” v obliki pozornosti skritega oboževalca, ki bo posledično obrodilo vsaj 14 dnevno partnerjevo uslužnostno poskakovanje z jezikom do tal in rokicami pripravljenimi poprijeti za vsako delo, ušeska pa pristriženo pripravljena v posluh še tako banalnim težavam, s katerimi se sooča njihova partnerka.

Hmmm, to je sumljivo, saj vsaka intiligentna ženska (no, torej VSAKA ženska, ker pridevnik intiligentna je tukaj nepotreben) ve, da še tako dobra strategija, pri moškem ne zdrži dlje od 1 meseca. Zato bi bilo kaj podobnega potrebno storiti največ 1 mesec pred mojim rojstnim dnem ali božičem. In vsaka moja prijateljica ve, da sta to meseca september ali november! Takšni prazniki so pač najbolj primeren termin za nakup tiste pregrešno drage torbice na katero ponavadi začnem kazati že par tednov pred pomembnim datumom. Res! Včasih se zgodi celo, da vzdihujem par dni pred božičem, pišem pismo Božičku in ga po pomoti pozabim zapakirati v kuverto in odposlati …. torbico rezerviram na svoje ime in prodajalki dostavim fotografijo mojega, če se slučajno primaje tam mimo …. a povem vam, da NIČ …. NIČ. On mi par dni po božiču pove, da je zame res težko ugotoviti, kaj bi želela imeti. Torej tudi prijateljica odpade!

Vas zanima kdo je ta šarmer, kaj?! Jah, malo bo treba še počakati! Tudi jaz in moje kolegice smo trpele mučne pol ure, ko smo se živčno sprehajale do okna in nazaj ter čakale na prijaznega dostavljalca cvetja, ki mi je dostavil šopek s priloženim posvetilom.

  1. za tiste, ki me ne poznajo najbolje in pa tiste pri nas na novo zaposlene posameznike, naj tukaj z namenom, da ne pride do nesporazuma, da sem že ves čas sarkastična []

Predsodki

Pred pol leta je ena mojih objav požela burne reakcije tako tistih, ki sem jih poskušala zagovarjati, kot tistih (pravzaprav ‘takšnih’), ki so me že v osnovi razkačili in z dogajanji, ki se na blogu niso videla in se pravzaprav odvijala v ozadju, mene pripravili do tega, da sem po dolgih letih zadovoljnega dela v istem podjetju, začela razmišljati, če je to res tisto pravo.

Po prepričanju sem precej liberalna oseba, odprta za marsikakšno razmišljanje, ki v povprečni družbi ni vedno z lahkoto sprejeto, močno pa me razjezijo predvsem ozkogledi in predsodkov polni ljudje. Ravno to je bil razlog, da sem se tistega avgustovskega dne vsa penasta in besna impulzivno spravila za tipkovnico in tipkala, tipkala dokler ni bilo vse izlito na papir …ups, ekran in objavljeno.

V navalu besa sem pozabila dodajati narekovaje, predvsem pa sem pozabila pred objavo vse skupaj ponovno prebrati z očmi tistih, ki me morda ne poznajo in bi moje sarkastične stavke lahko vzeli popolnoma dobesedno in tako mislili, da resnično smatram policiste, delavce v mrtvašnici ali distributerje MLM-a za drugorazredne člane naše družbe. Far, far away from reality!!!

V resnici je bila zadeva ravno nasprotna; ne spomnim se več kaj je tistega dne zanetilo stenj na moji sveči potrpljenja, spomnim pa se, da sem se takrat kar nekaj dni ubadala s tuhtanjem glede odnosa neke dame, ki se je že prav grdo očitno ogibala srečanju z mano, čeprav je prvotno najino srečanje predlagala sama. A takrat najbrž še ni prebrala mojega bloga, kjer odkrito pišem o tem, da delam v podjetju, ki se ukvarja z posredovanjem servisa izobraževanja za ljudi, ki se ukvarjajo z MLM-om.

S predsodki o blondinkah, policistih, ženskah na vodilnih položajih, ženskah v “nepravih” poklicih in podobno, se srečujem že vse svoje življenje in vedno so mi dvigali pritisk. V računalniški branži so me stranke pošiljale po kavo misleč, da sem deklica za vse, v moji trenutni poziciji, so se nekateri zgražali, da sem v istem podjetju zaposlena, kot šef svojemu možu, spet tretji niso odobravali, da se kot direktor ne pojavljam svoji poziciji “primerno”1 oblečena. A z vsem tem se srečujemo vsakodnevno skorajda vsi, kajne?

Višek zaplankanosti pa sem doživela z dejstvom, da sodelujem z ljudmi, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom. Baje je že direktni marketing (to sem slišala zadnjič) neka “podvrsta” prave prodaje (karkoli že nekateri dr.mr.br.-ji že smatrajo pod tem), mrežni marketing oz. takoimenovani MLM pa je sploh nekaj s čimer se lahko menda celo okužiš. Pazi: sarkazem!

Dama, ki me je takrat spravila v takšno sarkastično ubijalsko stanje, mi je pot prekrižala tudi kasneje. Kot sem že prej omenila, sem liberalna in kot taka sem želela damo, kljub njenemu nadvse negativnemu odnosu, spoznati in ji pokazati, da sama ne rekrutiram ljudi v vrste MLM-a, da MLM ni virus, ki se prenaša ob pogovoru ob kavi …. a četudi bi se, ta virus ni uničujoč in smrtonosen.

No, danes priznam, da mi ni uspelo. 🙁

Dotična dama je bila paranoična, panična in prestrašena in se bala vsakršnega srečanja, kjer bi se morda le mimogrede izustilo MLM, mrežni marketing ali mreža. Čeprav se z mrežnim marketingom sama ne ukvarjam, mene ta “svet” pač obkroža, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj bom “sovražno in nevarno” besedico le morda omenila parkrat preveč in s tem povzročila napad neumirljive panike na nasprotni strani.

Ah, pa kaj! Naučila sem se, da se ob ljudeh s predsodki nima smisla predolgo ustavljati.

A misli o predsodkih na temo ljudi, ki se ukvarjajo z MLM-om, so se vrnile včeraj, ko sem spoznala človeka, ki se je z MLM-om … konkretno Amway-em in pri tem uporabljal naš N21 izobraževalni sistem … pred nekaj leti tudi sam intenzivno ukvarjal. Danes počne nekaj povsem drugega, a o tej svoji življenjski izkušnji ima povsem pozitivno mišljenje.

Zakaj je odnehal in odšel po drugi poti? Iz podobnih razlogov, kot se mnogo ljudi odloči menjati službo …. enostavno ni izpolnil svojih pričakovanj glede razmerja vloženega dela in dobljenega dohodka. Ni edini, ki je odnehal in ni edini, ki mi je svoje izkušnje in mnenje povedal mnogo kasneje po tem, ko je stvar že popolnoma opustil in počel stvari, ki z mrežnim marketingom nimajo niti najmanjše povezave. Večinoma so izkušnje teh ljudi pozitivne ….. ja, verjamem, da obstajajo tudi takšni polni grenkobe in obsojanja, a takšni se nikoli ne nalepijo name 🙂 A tako je povsod … tudi pri menjavi službe, nekateri gledajo nazaj z dostojanstvom in pohvalijo dano jim možnost pridobivanja izkušenj in znanja, drugi pa pljuvajo in tarnajo o bridki izkušnji, ki so jo bojda imeli.

In takšni ljudje, ki so izkušnjo z mrežnim marketingom že imeli, bodo po vsej verjetnosti novo ponudbo za “posel njihovega življenja” zavrnili, a se ljudem, ki dišijo (no, morda njim smrdijo) po MLM-u, ne bodo ogibali, kot da so kužni. Izogibajo pa se jim takšni, ki o tem nimajo niti najmanjšega pojma, tisti, ki so o tem brali v kakšnem najbolj tračarskih časopisov ali slišali nekaj o tem od soseda od brata od punce od bratranca njihovega bivšega sošolca.

Ah, pa kaj!

Jaz vem, da je mrežni marketing branža prodaje, s katero se ukvarja na miljone ljudi po vsem svetu. Morda je to posel prihodnosti in bodo otroci nekoč v zgodovinskih knjigah brali o razvoju trgovine, ki je od beneških trgovcev prešla v manufakturo in v 21. stoletju postavila temelje novi trgovini MLM, ki se dogaja brez trgovca (v klasičnem pomenu besede)?

Čeprav se s tem ne ukvarjam in se najbrž niti nikoli ne bom (čeprav nikoli ne reci nikoli)  in sama opravljam “klasično” delo in hodim v “tipično” službo pa  idejo razumem in spoštujem, ljudi, ki so se usmerili v ta posel pa  občudujem in cenim.

  1. eto, sedaj dodajam narekovaje pri sarkastičnih komentarjih []

Ne bi delali 8 ur na dan!

Baje je recesija in enim trda prede za delo?!
Baje je mladim ljudem težko najti zaposlitev?!
Baje bo nezaposlenih na tone in srečko bo tisti, ki bo imel za kruh in za mleko?!

Japajade! Ja, na vasi že mogoče, pri nas v Ljubljani so še polne riti …. vsaj kaže tako.

Res je, da sem hudo tečna šefica in o meni kroži glas, da se me je potrebno ogibati v dolgem loku 🙂
res je tudi, da je pri nas treba res delati …. no, to je pa čisto res ….. in res je tudi, da o nas po netu kroži kup predsodkov, ki z našim podjetjem in delom pri nas nimajo niti 5 g skupnega in tako k nam v službo pridejo le člani moje družine, moji prijatelji in najbolj neustrašni in vztrajni.

Tokrat ne mislim ponovno pljuvati proti vetru in ponovno pisariti o tem, da so ljudje, ki se ukvarjajo1 z mrežnim marketingom, bitja, ki imajo eno glavo, dve roki, dve nogi in predvsem srce na pravem mestu. Ne, tokrat ne želim ponovno pisariti o tem, saj mi takšno zagovarjanje pogosteje prinese več slabega, kot dobrega. Nazadnje so me napačno razumeli ravno tisti, ki sem jih v svojem zapisu želela zagovarjati in me skoraj križali tako predstavniki mrežnega marketinga, kot ljubitelji policistov2.

Danes bi pisala o tem, kako svet predsodkov vpliva na tiste, ki iščejo službo.

Pred nekaj dnevi je na moj mail priromal mail dekleta, ki je končalo študij, odšlo za nekaj časa v tujino, sedaj po vrnitvi pa išče prvo resno zaposlitev. Bojda je težko in v brezupnem iskanju je dekle v iskalnik vneslo svoje ime, ob njem pa besede “išče job”.

Na drugem mestu zadetkov se je znašel moj blog s 100 hrvaških let starim zapisom. Dekle mi je ne glede na podatek, da smo ljudi iskali pred skoraj dvema letoma, pisalo prijazno pismo, se predstavilo in vprašalo za možnost zaposlitve.

Naj povem, da na to objavo nikoli nismo dobili nobenega kandidata, nekaj tednov za tem sem na povsem drugačen način ….. preko priporočil prijateljev dobila na razgovor nekaj mladih ljudi, izbrala sem dve dekleti in obe sta še danes pri nas.

Nekaj mesecev za tem pa me neka druga kolegica v našem timu, obvesti da se v njej rojeva novo življenje in da v obdobju nekaj mesecev lahko pričakujemo njeno enoletno odsotnost iz delavnega mesta. Ohhh, spet mukotrpno iskanje novih kadrov, sem pomislila in že v naslednjem trenutku v moj poštni nabiralnik prileti podobno pismo, kot to, ki sem ga prejela pred nekaj dnevi.

Mlado dekle ob koncu svojega študija, je v poznih nočnih urah križarilo po spletnih straneh in naletelo na moj blog. Ne, ta ni opazila mojega zapisa, kjer iščem nove kandidate za zaposlitev. Enostavno prešinilo jo je, da bi si želela delati v podjetju, kjer si šefinja privošči objavljati svoje fotografije s čopki in svečkami za torto v laseh. Ob 3h ponoči je poslala svojo prošnjo, jaz sem jo povabila na razgovor in ostalo je zgodovina. 🙂

Dekle je še vedno naše, čeprav smo jo zaposlili le za obdobje nadomeščanja porodniškega dopusta in je tudi naša mlada mamica že nazaj med nami. Pokazala je veliko dobre volje, zagnanosti in želje po dobrem delu, se z nami ujela … in …. obdržali smo jo …. vedno se najde pot.

Vse kaže tako, kot da smo si bili usojeni, a ni tako. Le malo je manjkalo, da na razgovor, kljub mojemu prijaznemu odgovoru in njenemu prvotnemu navdušenju, sploh ne bi prišla.

Pred razgovorom si je namreč prebrala nekaj nam “prijaznih” forumov, se o nas pozanimala pri prijateljih in seveda povsod dobila obilo “pametnih” nasvetov.

Å e sreča, da je želela stvar preveriti sama!

Å e danes razmišlja in jo jezi, da se v iskalnikih vedno znova naleti na stran osebka, ki je očitno svoje življenje posvetil sovraštvu do Amway-a in Networka 21.

Res ne vem kaj je “stricu anonimnežu” povzročilo toliko gorja, da svoje neprespane noči … ahja, morda pa so to brezdelni dnevi 🙂 …. posveča brezciljnemu in nepreverjenemu pisanju o Amway-u in N21.

  1. tisti, ki se resno in predano ukvarjajo in ne muhe enodnevnice []
  2. ja, ja obstajajo tudi takšni, očitno …. hecam se []

Kaj pa če je vse res?!

Pred nekaj leti me je poklical brat enega naših partnerskih podjetij in mi predstavil poslovno priložnost, ki je ravno v tistem trenutku zelo dobro sovpadala s projektom, ki smo ga v našem podjetju pripravljali v tistem obdobju. Naše stranke so v tistem obdobju bile vajene uporabe zvočne pošte. Ker so bile stalno na poti, mobilniki pa še niso omogočali pošiljanja elektronske pošte, je bilo zanje vitalnega pomena, da imajo tudi na poti, možnost stalnega kontakta s svojimi ljudmi. Zvočna pošta je bila neke vrste elektronska pošta, kjer si namesto tipkanega teksta, naokrog pošiljal glasovne posnetke. Dolga leta je to uslugo vsem našim evropskim podjetjem omogočalo madžarsko podjetje, s katerim pa je naš lastnik zaradi meni neznanih razlogov, ravno prekinjal sodelovanje in na meni je bilo, da svoje stranke seznanim s podatkom, da popolnoma prekinjamo s ponudbo utečene usluge, ali pa najdem drugačno rešitev. Rada imam izzive, zato sem se raje odločila za drugo možnost in iz popolne nule začela voditi projekt, ki bi lahko sčasoma popolnoma nadomestil prejšnjega madžarskega partnerja in nudil enako ali še boljšo uslugo. Polni novih idej, kako bi bila lahko stvar še bolj zanimiva, smo se v naši pisarni spopadali s tipičnimi težavami vodenja novega, nam neznanega projekta, ko sem prejela klic osebe, ki sem jo pred tem videla le enkrat na kratko, a o njem preko sodelovanja z njegovim bratom, vedela, da je zanesljiv in sposoben mož. Ravno takrat se je trudil na slovenski trg prodreti z novim mobilnim ponudnikom in videl svojo poslovno možnost v sodelovanju z našim podjetjem.

Kaj če združimo novo zvočno pošto, ji dodamo nekaj novosti, novo ime, vse skupaj pa združimo s privlačno ponudbo mobilnega operaterja, dodamo še dobro ponudbo za mobilni aparat, vse skupaj zapakiramo v privlačen paket ter vse skupaj ponudimo na enem od naših večjih seminarjev? Bomba! Idejo sem preverila še pri svojih nadrejenih in lastnikih, nato pa se s še večjo vnemo lotila projekta.

A tukaj je nastopila močna fantazija (ali pa morda človeška zloba kakšnega od iniciatorjev zgodbe) naših strank. Nekdo je rekel nekaj -. nekomu in naenkrat se je stkala zgodba o velikem privatnem poslu, ki ga pelje Saša s svojim nekdanjim prijateljem (ponekod je zgodba šla v neokusne skrajnosti bojda mojega intimnega prijateljevanja) in bojda je Saša že služila težke milijone od telefonskega posla. Čenče so šle že tako daleč, da je vse skupaj začelo škoditi osnovnemu poslu, zato smo se z nadrejenimi dogovorili, da sodelovanje z mobilnim operaterjem opustimo.

Nekaj let kasneje sva se z možem odločila, da naše dokaj veliko stanovanje v Ljubljani, zamenjamo za manjšo samostojnejšo enoto zunaj mesta. Že od najinih začetkov skupnega življenja sva udoben dom, ki bi si ga kupila brez velikih zadolževanj, postavila na vrh najinih želja in vedno skrbno nalagala1 najine prihranke ter si že zelo kmalu kupila prvo garsonjero, jo po vztrajnem varčevanju, pridnem delu in odpovedovanju marsikaterim željam, ki bi si jih ob takratnih zaslužkih že lahko privoščila, ob Jakovem rojstvu, menjala za večje stanovanje za Bežigradom.
Po sedmih letih konstantnega iskanja parkirnega mesta, premetavanja vozičkov, vrečk in šolskih torb smo se končno odločili, da je čas za selitev tja, kjer bomo na nebu videli zvezde, slišali petje ptic in avto parkirali pred svojimi vrati brez potratnega kroženja po naselju in tako smo si kupili hiško. Polovico dvojčka, hiško manjše kvadrature, z majcenim vrtom, kjer res žvrgolijo ptički, malce stran mukajo krave, na nebu pa resnično žarijo zvezde. A jeziki so začeli opletati in iz našega majcenega vrtička in polovice dvojčka, je nastala zgodba o težki in luksuzni bajturini sredi Ljubljane. Vse skupaj je šlo v takšno banalno skrajnost,
da je nekdo pisal mojim nadrejenim, češ kako si njihov manager lahko privošči tak življenjski stil. Smeha polna kapa.

Nekega dne sem prijatelju omenila, da želim preveriti aktualnost cen, ki mi jih zaračunava dolgoletna tehnična ekipa na prireditvah in morda prevetrim ekipo sodelavcev na tem področju. Ta je vskočil in mi ponudil, da me seznani z njegovim znancem pri podjetju, ki se nahaja tik ob stavbi televizijske hiše POP TV. In ravno pred najinim sestankom, se je moj kolega na kratko srečal z enim svojih kolegov, ki je hkrati tudi naša stranka. Ker se je prijatelju ob zagonu v avtu zlomil ključ, me je le ta poklical (očitno v prisotnosti skupnega znanca) ter me poprosil naj ga ne čakam na parkirnem prostoru pred POP TV-jem, temveč raje pridem ponj.
Takrat konec koncev sploh nisva parkirala pred POP TV-jem, ampak tik pred vhodom VPK-ja in se niti nikoli dogovorila za kakšno konkretno sodelovanje, a že nekaj dni kasneje, sem obstala odprtih ust, ko sem od ene naših pomembnejših strank, prejela vprašanje o poslu, ki naj bi ga pred nekaj dnevi sklepala s POP TV-jem. Pa ne moreš verjam’t.

Od prvega “hudega posla” s telefoni, kjer sem baje zaslužila težke milijone (sarkazem), sem tega gospoda -. gospoda Lisca tokrat pa res tudi resnično bolje spoznala. Sodelovala celo na dveh tekmovanjih v direktnem marketingu, ki jih je organiziral on in se vedno z veseljem odzvala na vsako njegovo povabilo na kavo. Lani me je tako, kot se ponavadi med vodji podjetij različnih branž dogaja, poklical in povprašal za nasvet okrog najema športne dvorane za enega njegovih večjih seminarjev, ki ga je planiral imeti. Njegova predavanja se ponavadi dogajajo v hotelskih dvoranah, tokrat pa je nameraval zbrati 3.000 ali več ljudi in potreboval je nasvet nekoga, ki ima tovrstne izkušnje. Namesto telefonske številke kontaktne osebe za dvorano, osvetljevanje, ozvočenje in še kaj, sem mu raje ponudila uslugo posredovanja pri organizaciji tega dogodka.

Na koncu pa -. ko se je dogodek odvijal, bi si sicer ta brezplačni seminar ogledala, četudi ne bi bila vpletena v organizacijo, a v tem primeru je bila moja prisotnost na njem (v mojem prostem času) še toliko bolj logična. Sedela sem v prvi vrsti in bila očitno opažena,-. zelo opažena, saj sem naslednji dan dobila precej telefonskih klicev, kjer so me stranke spraševale ali res menjam službo. Baje sem bila celo oblečena tako, kot da odhajam drugam. 🙂 Ohja!

Višek vseh blodenj pa je moj zadnji milijonski posel (sarkazem), ki sem ga baje sklenila za knjigo, ki smo jo prodajali na enem od naših seminarjev. Vsak mesec preko našega podjetja ponujamo vsaj en nov naslov knjige v slovenskem in enega v hrvaškem jeziku. 13 let, 12 mesecev v vsakem od njih – torej na tone knjig -. Ker so avtorji ljudje, ki izhajajo iz tujine, se naši slovenčki ne obremenjujejo z njimi, a ko je avtor knjige Slovenec, se za poslom skriva težka zarota (sarkazem). Prekrasna knjiga slovenskega pisca, ki je povrh vsega tudi moj prijatelj2, z barvnimi fotografijami nadarjenega in perspektivnega slovenskega fotografa, ki sem ga tudi že enkrat srečala3in prekrasnim oblikovanjem prav tako slovenskega avtorja, ki ga tudi poznam, ki sem jo za naše stranke pridobila po izjemno ugodni promocijski ceni, je postala nov trač ljudi, ki očitno še nikoli v življenju niso držali v rokah kalkulatorja in ne znajo izračunati, da od prodaje nekaj več od 100 knjig, ki so natisnjene v takšnem formatu, s tako debelino papirja in barvnimi fotografijami, ne more biti blaznega zaslužka ne za avtorje, kaj šele za trgovca. A bojda sem jaz tokrat celo odprla svoje podjetje in na njem se že kopičijo milijoni.

No, morda pa je res že čas, da si končno odprem to svoje podjetje in končno začnem služiti tiste milijone, ki mi jih nekateri že toliko časa pripisujejo.

  1. če povem po pravici je bilo tako najbolj zaradi Tomaževe varčnosti []
  2. jao, jao, to pa res diši po zaroti! []
  3. bogve kaj mi lahko očitajo čez nekaj let []