Kategorija: Je treba delat

Objavljeno dne

Kupi Amway!

Nekega lepega sončnega dne, ko sva bila s Tomažem še študenta, sva se odločila svoj kruh1 poskusiti služiti kot akviziterja. En sam dan, res en sam samcati dan, sva tavala po Gorici in poskušala prodati knjige, ki nama jih je v ta namen predal vodja skupine.

Povem vam, izkušnja za dol past. Nočna mora! Moj je odnehal po dveh urah, se usedel v avto in rekel, da ne pozvoni niti na ena vrata več …. jaz sem bila še malce bolj trmasta2 in sama naokrog tavala še kakšno uro več, nato pa sva družno sklenila, da takšno “težačenje” ni za naju.

Ja, ja …. saj ničesar ne kradeš, prodajaš legalno, ne prodajaš nekega pofla, temveč kvalitetno literaturo, prineseš na dom, si prijazen, dobre volje …. a ljudje te gledajo, kot največjo spako sveta, se skrivajo pred tabo, ti zapirajo vrata pred nosom, so nesramni ….. no, tudi redke svetle izjeme so, vendar so res tako redke, da jih iščeš z lupo. Torej: najina akviziterska kariera se je tistega davnega leta 198x, končala.

Moja prva služba je bila v firmi z 500 administrativnih delavcev ….. vsi nameščeni po pisarnah v samem centru mesta. Ne morete si predstavljati kakšen raj za prodajalce kozmetike, slik, knjig in vsakojakešare je bil to! Bilo jih je vseh vrst, mladih, starih, moških, žensk, postavnih, lepih, zanimivih3, tečnih, prijaznih …… in če bi tako prodajali še kruh in mleko, meni sploh ne bi bilo potrebno po nakupih.

Mlada, zelena in naivna sem v začetku kar malce mencala in zardevala, ko sem po začetnem zanimanju ugotovila, da je denarnica prazna in da si nakupa ne morem privoščiti, kmalu pa ugotovila, da takole pač ne gre in bo potrebno nekje potegniti črto. In sklep je bil narejen: nikoli, res nikoli ne bom takole od akviziterjev kupovala ničesar, kar si nisem že vnaprej zamislila in celo zapisala na listek potreb … kar v realnosti pomeni, da res NIKOLI ne bom NIČESAR kupila od nobenega naključnega akviziterja. In tega sem se striktno držala in se držim še danes. V vseh preteklih letih sem “grešila” le enkrat, ko sem nama s Tomažem kupila sliko za v novo stanovanje. In nakup je bil res prava priložnost, kajti s svojim sklepom v glavi sem s prodajalcem barantala iz zabave in ceno zbila do takšnega minimuma, da bi bilo že neumno ne kupiti. In slika je bila res dobra in v njej sva uživala kar nekaj let najinega bivanja v prvi garsonjeri.

Nekega davnega dne, ko je Timesharing začenjal pri nas, sem uletela na predstavitev in ker na srečo sistem še ni bil tako utečen, da bi te takoj po predstavitvi nekdo od že “obdelanih” prijel v roke, mrcvaril, spraševal in na koncu vpisal, sem se “življenski priložnosti” z lahkoto ognila in še naprej redno hodila v svojo 40urno službo.

In prišel je Catch the cash in Fairplay4. Ljudje so masovno drveli na prezentacije in celo svojemu očetu sem morala risati krogce (ki so bili ljudje) s pikicami (kar so bili njihovi cekinčki) zaprte v veliko telovadnico, kjer so se “karte” (tiste pikice) malce premešale in veliki kupi pikic so ostali le pri nekaterih krogih, dočim je večina ostalih krogov ostala popolnoma nepikčasta. “Dragi ata, imaš le dve možnosti in nobena ni ravno lepa: ostaneš “broke”, bi se reklo po naše brez ficka in se z dolgim nosom vrneš v svoje normalno življenje, ali pa obogatiš na račun nekaj svojih prijateljev, ki so na tvoj račun ostali brez ficka in nadaljnih nekaj let hodiš po svetu z vrečko na glavi”…. Ja, ja četudi bi imela vrečka po sebi diamante posute, to ni bilo nekaj, kar bi si moj ata želel in tako ni nikoli prisostvoval skupinskim ovacijam na Kodeljevem.

Saša je lepo in pridno hodila v službo, nikoli verjela v zaslužke na kratki rok in se spretno bolj ali manj ogibala vsem prodajalcem zraka in brejih golobov. Najprej je denarce služila pri izvozno uvoznem podjetju, nato v podjetju z računalniško opremo …. v času porodniškega dopusta po razgovoru v hotelu z nekim američanom, ki mi je nekaj razlaga o seminarjih, knjigah in kasetah …. 13 let nazaj …. itak mi ni bilo prav nič jasno, za Amway nisem nikoli slišala, mrežni marketing pa je bil zame le besedna zveza povezana z nekakšnim načinom trženja.

Fiksna plača, redni delavnik, pisarna, mobilnik, računalnik ….. najti je treba poslovne prostore, 2 do 3 sodelavce, ki bodo redno zaposleni, organizirali naj bi seminarje, tržili knjige in avdio kasete. Moj takratni sogovornik – takrat bodoči in še vedno moj šef je bil odprt, prijazen, simpatičen … moja porodniška je še tekla …zakaj pa ne bi poskusila??!!

V zgodbo sem stopila brez predsodkov in svoje stranke začela spoznavati brez nalepk “Pozor Amway!” in tako imela priložnost spoznati nekaj izjemnih ljudi.

Naše podjetje in vsi zaposleni se z mrežnim marketingom ne ukvarjamo, nismo člani nobene organizacije mrežnega marketinga, hodimo na delo v pisarno in kupujemo izdelke tam kjer želimo. Z Amway-em nas ne veže prav nič, razen njihovih članov, ki so naš potencialni trg.

Približno tako, kot če bi bilo naše delo organizacija izobraževalnih seminarjev za trg avtomobilske industrije (kar bi z lahkoto počeli) in bi bila naša glavna stranka Citroen, mi pa bi se v zasebnem življenju vozili v Audiju.

In veste kaj; čeprav od nakupa pri Amwayu nimam nobenih ugodnosti, čeprav mi jih ni treba kupovati, po nekaterih rada posegam.

Že od nekdaj uporabljam njihovo zobno pasto Glister. Zakaj? Zato, ker imajo priročno potovalno pakiranje. zato ker je za uporabo dovolj, če jo na ščetko dodam čisto malo in naš umivalnik ni ves čas poln lepljive modro-bele brozge, ker se vrh paste ne posuši, četudi izgubim zamašek in predvsem zato, ker je to bila končno prva zobna pasta po kateri moje dlesni niso krvavele po vsakem pranju zob.

Rada imam nekaj artiklov iz negovalne kozmetike Artistry. Najprej sem jih preizkusila, ker se mi je njihova embalaža zdela classy, elegantna, ki jo brez težav postaviš na ogled v katerikoli kopalnici, nato pa sem se navadila na dober občutek na koži, ko sem se namazala in sedaj … ja, ne morem več brez nje.

Zadnje čase pa prisegam na vitamine Nutrillite. Na te stvari se ne spoznam, zato ne morem flancati o krasni in ohinsploh sestavi, naravnih sestavinah in čudežnih učinkih, vendar pa se mene gripe in podobne neumnosti res redkeje oprimejo, odkar jih jem. Naključje? Mogoče. Ampak škodijo zagotovo ne.

  1. … ok, ok rogljičke … [↩]
  2. po tem sem znana [↩]
  3. tako se pač vljudno izražamo za tiste nelepe 🙂 [↩]
  4. fair my ass [↩]
Objavljeno dne

In kaj, če odide tisti na katerega stavimo?!

To, da nič ni večno, nam je že jasno. Å e dobri1 zakoni razpadejo, eden od partnerjev ljubi premalo, drugi mu gre na živce – mogoče niti ne, a spozna nekoga, ki mu/ji je všeč še bolj -. pomaha v slovo in odide. Tako enostavno? Japajade! Nekaj grdih besed najbrž pade celo v najboljših družinah, a konec koncev se svet vrti po svoje in slej ko prej se vihar umiri in vse spet teče po umirjenih vodah.

Zakon, služba -. resda nista čisto primerljiva, a vendar gre v obeh primerih za relacije med ljudmi in ko se tukaj zalomi, je lahko le hudo ali hujše, lepo ponavadi ni.

Eden vedno ljubi bolj kot drugi -. tako pač je v življenju. Tudi v službi je nekdo bolj zavezan, bolj zaupljiv .. če hočete bolj “ljubi”, kot drugi. “Izdal me je”, so bile besede nekoga, ki ga je zapustil – le zapustil, človek, ki mu je zaupal, na katerega je stavil in bil prepričan, da bosta skupaj še veke vekov. Izdal?

Pred sedanjo službo in pred svojo porodniško, sem bila zaposlena v srednje velikem računalniškem podjetju. Tam nisem bila od samega začetka, a prišla sem dovolj zgodaj, da sem šla tudi skozi zgodnja obdobja razvoja, ko se relacije med ljudmi najbolj utrdijo. S svojim nadrejenim, ki je bil še mlajši od mene2 sva šla skozi obdobja, ki so naju utrdila, naučila mnogočesa in predvsem povezala. Krasno obdobje -. ga ne bi nikoli menjala. A obdobje zanesenosti, nekega timskega entuzijazma, mogoče celo naivnosti je minilo, prišlo je obdobje rahle naveličanosti, rutine, kasneje dolga bolniška zaradi rizične nosečnosti, porodniška in razmišljanje, da je čas za spremembo. Brez slabih misli, brez zamer, brez grdih besed. Enostavno sem si poiskala novo službo in stari odšla le še pomahat v slovo.

Vsi so mahali in se smejali, le moj šef tega ni prežvečil tako dobro, kot sem naivno pričakovala. Å e leta za tem je kuhal zamero in ob vsakem najinem srečanju težko zdržal v moji bližini. Sem tudi jaz njega izdala?

Å ele po nekaj letih, ko je tudi on “izdal” svoje in zamenjal službo, je dojel, da menjava službe ne pomeni ravno izdajstva, le drugo pot in drugi križ, ki si ga naložimo na ramena.

In kako ste kaj vi reagirali, ko je nekdo “izdal” vas?

  1. no, navidezno dobri [↩]
  2. že jaz sem bila precej zelena [↩]
Objavljeno dne

Pravljica o deklici s tehnikalijami

Nekoč je živela deklica, ki je hodila vsak dan na delo, kjer je večino svojega časa preživela za računalnikom. V službi je imela eno stoječo mašinco, ki je prav lepo predla.

A ta deklica s tem ni bila zadovoljna, videla je druge fante in dekleta, ki so iz službe odhajali prej in si zaželela, da bi tudi ona odhajala domov ob dnevni svetlobi. A ker si je vseeno želela, da delo ne bi trpelo in ker se je dobro poznala in vedela, da noče izgubljati časa z razmišljanjem o tem, kaj vse bi bilo dobro shraniti na kakšen prenosni medij in si to prenesti na sinovo1 ravno tako lepo delujočo doma stoječo mašinco, je povprašala nekega fanta2 , ki se na mašince spozna, kaj ji je narediti.

Fant ji je uredil zadevice tako lepo, da se je doma vsakič, ko je uspela najmanjšega fanta zbrcati k učenju in sedenju pri resnih knjigah in je bila mašinca frej, mirno povezala z mašinco v firmi in delala, kot bi bila v pisarni.

A kaj, ko je mašinca doma že bolj počasi predla, deklica pa je videla, da drugi fantje in dekleta po svetu hodijo z mašincami, ki jih stisnejo pod pazduho in na njih delajo tudi, ko so na plaži, restavraciji ali na drugem koncu sveta. Pa je fanta, ki se spozna na mašince povprašala kaj ji je storiti in fant ji je svetoval nakup takšne ploščate mašince, ki jo bo tudi ona nosila pod pazduho. Juhu, doma je na počasni stoječi mašinci, tipkal le še najmanjši član družine, dekle in fant s katerim se je nekoč poročila pa sta oba klikala po svojih novih ploščatih podpazdušnicah.

A tako je nekega lepega pomladnega – ali pa jesenskega -.saj je konec koncev vseeno, kajne – no, takrat je domača mašinca, ki se sicer nahaja v sobi, do katere se pride le po hudo napornem sopihanju po zavitih stopnicah, začela presti vse bolj počasi – celo cviliti in sopihati je začela in na koncu v nekaterih primerih celo popolnoma izdihnila. Ja, ja, jasno, čas je za novo mašinco in ker fantek postaja vse večji, ker je itak najbolj zlati fantek, ker obožuje Jabolka, ker so stopnice res strašansko naporna stvar in ker resnično večino dneva fantek preživi pri svoji babici, ki živi na drugem koncu gozda, je padla odločitev, da tudi fantek dobi takšno podpazdušno mašinco in to ne kar eno -ampak takšno lepo, tanko, belo –

Ker ta mašinca ni potrebovala povezave s firmo in tako tudi ne uslug fanta, ki ne mara Jabolk, smo našemu fantiču, nabavili lepo belo podpazdušno ploščato jabolko. Waw, kako lepo! Presenečenje! Darilo za rojstni dan in še nagrada za lep učni uspeh skupaj!

A kaj, ko ta lepa bela jaboljčna podpazdušna mašinca nima možnosti igranja igric. Saj ne, da je to poglavitnega pomena, a takrat, ko bi .. čeprav le 1x mesečno, je to majhnemu fantu povzročilo hud stres.  No, stres je doživljalo dekle, ker je poslušalo jok in stok –

In ker je podpazdušna nezanimiva in niti slučajno ne jabolčna mašinca tele naše deklice počasi postajala stara – ja, ja, ravno kakšen mesec po nabavi lepe bele jabolčne podpazdušne mašinice – je dekle prišlo na idejo, da bi tole staro dekličino spravili v promet tja, kjer se jo bi uporabljalo le 1x tedensko in se na njej predvajala le kakšna kratka zgodbica v slikah, deklica pa bi si kupila novo mašinco?

A kaj ko je ta NOVA dekličina mašinca, ki ni bila jabolčna, omogočala tudi igranje kakšnih igric! In ta mašinca je imela povrh vsega še eno napakico -. prišla je v paketu s programom, ki se ga ni dalo povezati s podatki v firmi. Grrrr! Zakaj ji strici, kjer je kupila mašinco tega niso povedali? Ja, ja, zato ker ni vprašala! Tako, kot ni pri jabolčni vprašala o igricah -.

No, v njeno obrambo naj se pove, da je deklica sicer zelo zgovorna in je vsekakor razložila, da bo jabolčna mašinca namenjena 12 letnemu fantu in da bo tista druga nejabolčna mašinca uporabljena v službene namene in se jo bo uporabljalo tako in tako in še tako -.

No in je deklica razmišljala3 in ker ji je bila jabolčna mašinca všeč, ker je tako lepe bele barve in se tisti jabolček tako lepo sveti – pa povrh vsega deklica res ne mara čakanja v vrsti – niti 1 minuto, preden se konča igrico in se zada nasprotniku še zadnji zmagovalni gol – in itak je bilo potrebno kupiti program, ki je kao profesionalni oz. poslovni in bo omogočal povezovanje s firmo -. tako, da je deklica sklenila narediti kupčijo kar znotraj svojega doma. Sklenila je svojo mašinico menjati z lepim tajabolčnim ter v tazaresni kompjuterski trgovini kupiti še tista okna, ki delajo vse to, kar se prej ni dalo. Okna je treba baje, kupiti, ne glede na to, da jabolčki in okna ne pašejo najbolj skupaj – a je tisti fant, ki se spozna na mašince, a ve nekaj le o tistih mašincah, ki delajo z okni, rekel, da se jabolčk on ne dotika.

Pa je lepa jabolčna mašinca dobila okenca. Joj, prejoj! Deklica tudi spala ni več mirno. Jabolčna podpazdušna mašinca je bila sicer prelepa, a z okenci ni marala delati. No, morda pa ni bila težava v tem in je bil izvirni greh skrit čisto v drugi luknji – a saj je vseeno -. dva meseca resnih težav in tegob, potem pa se se je odločila za totalen štrajk in počepnila. Puf ! Tipkam se je zmešalo -. norele in tipkale so same od sebe, na koncu pa škripnile popolnoma. Stvar je bila še toliko bolj grozna, saj je deklica takrat izgubila tudi vse podatke.

Ko se je prejšnjo jesen jabolčna podpazdušna mašinca vrnila iz servisa, je deklica ni hotela več imeti. Tudi okenc ni več nalagala nanjo. Spet je naredila zamenjavo in si vzela pravico, da si lasti sicer malce gršo a močnejšo, hitrejšo in bolj delujočo mašinco.

Na jabolčni sedaj šiba samo jabolčni program, igric se ne da igrati, a kaj ko ob grenkih izkušnjah ljudje sprejemamo vse žive kompromise.

Deklica je na nejabolčno podpazdušno mašinico naložila okenski profesionalni program, fant, ki se spozna na vse razen jabolčne mašine, je zrihtal, da stvar deluje in živeli so srečno do konca svojih dni, a ne?

Japajade!

Minila je zima, prišla je pomlad in moja nejabolčna podpazdušna mašinca, je začela nagajati. Saj ne vem, kdaj in kako in zakaj, a nekega dne je deklica le ugotovila, da le ni težava v ploščkih, ki jih vtika v mašinco in da se morda ne prikažejo slikice, ker je nekaj narobe z mašinco.

Mašinco je dekle odneslo k fantom, ki se na to spoznajo – no, tisti, ki so mašinco prodali in tisti, ki bi lahko zadevo uredili še brez plačila, saj še ni minilo toliko časa, ko se takšne mašince samo še v smetnjak meče. Ja, ja – so rabili nekaj dni za šnofanje in raziskovanje končno ugotovili, da bo treba mašinco poslati na pot v drugo državo. Bodo zamenjali tisto  stvarco, kamor se vtika ploščke, deklici ne bo treba nič plačati, ampak bo pa nekaj  dni brez mašince.

A kaj ko deklica rabi mašinco -. brez nje ne more delati, ne more pisati po teh straneh, ne more -. nič, res čisto, čisto nič. Poleg tega je deklica vedela, da se vse bolj približuje 11.september4, ko prihaja vrhunec celoletnih priprav in dela, ko bo morala skrbati za 1300 stricev in tet, ki pridejo iz daljnih dežel in bodo v Portorožu teden dni jedli, pili, spali in poslušali druge strice. Do takrat si deklica ne more privoščiti niti 2 dni odmora in ločenosti od te moderne škatlice.

Pa je deklica spet razmišljala. Jabolčka noče. Pa jabolček je sedaj itak v varnih in zadovoljnih rokah tamalega fanta. Tista prastara mašinca, ki je bila nekoč dekličina in so se le kdaj pa kdaj kazale slikice na njej, je odšla v večni mir in pokoj. Nujno bi morali nabaviti novo mašinco.

Hmja?! In kaj če delica kupi novo mašinco, jo usposobi, svojo “staro” s pokvarjenim ploščkom pošlje na kratkek izlet v tujo deželo in ko se vrne nazaj, jo postavi tja, kjer bo v uporabi 1x tedensko za kazanje slikic.

Kaj ni deklica bistra?

Japajade!

Deklica gre v tazaresno kompjutersko trgovino. Tja, kjer je bila že parkrat s svojo tam kupljeno nejabolčno podpazdušno malce pokvarjeno mašinco. Tam kjer že dobro vejo kaj počne, s čim se ukvarja, kaj jo jezi in tam povpraša fante, ki se na mašince spoznajo, kaj ji je narediti.

Fantje prijazni in uslužni ji pokažejo novo, lepo, sijočo mašinco in deklica se odloči in jo kupi.

Ej, še sreča, da deklica ve, da življenje ni potica in se odloči, da svojo prejšnjo malce pokvarjeno mašinco še malce obdrži.

Deklica vsega ne zna sama urediti in za nekaj povezav z drugimi podobnimi mašincami potrebuje še nekega fanta, ki se na mašince spozna -. tistega, ki jabolčkov ne mara – se ga še spomnite (?) – a ker je poletje, je fant na morju. Deklica je malce nemirna in nepotrpežljiva, a končno le pričaka dan, ko bo vse lepo in prav.

Fant pa ji razodene strašno resnico, da te mašince ni mogoče povezati, saj ima takšna okenca, ki tega ne pustijo.

?##!!&( in še ĐĆ%&ĆĆ -.. res z mehkim!! –

Fantje v tapravi trgovini razlagajo, da niso vedeli, da deklica ni povedala -. da, da – A deklica rada piše, zato ima napisano kaj je povedala in česa fantje niso slišali – a ji to ne pomaga veliko – treba je seči v tošelj s srebrniki in jih še nekaj odšteti, predvsem pa na mašinco naložiti nova okenca, ki pobrišejo vse, kar je deklica prejšnji dan vneto in pridno nalagala na mašinco.

In pride fant, ki zna povezati mašince skupaj in končno se naseli mir v dolini naši?? Si mislite, kaj?!

Japajade!

Mašinca prede, a se ji vsak dan zazdi, da deklica hoče preveč od nje in se odloči, da se bo ustavila. Ne naprej, ne nazaj -. deklica piha, brunda – ja, ja tudi tiste z mehkim ć in Ä‘ kdaj uporabi5, sprašuje fante, ki se na to spoznajo, a fantje takšnih deklic ne jemljejo resno in tako je prišel dan, ko mašinca krepne. Puf, dekličina 2 tedna mlada mašinca, je pokleknila.

?#$#!!&( in še ĐĆ%&ćĆ€$!!*

Gre deklica nazaj k tistim fantom .. se ve katerim, kajne? Brunda in jamra in prosi naj se vse hitro popravi – zraven pa pokaže kako uboge tipke ima ta lepa sijoča gladka mašinca. Po 1 tednu uporabe so narisani znakci za takšne črke, ki jih uporabljajo deklice in fanti v tej deželi, skoraj čisto izginili.

2 dni čaka, nihče ne pokliče, kliče ona – mašinca je popravljena. Vesela jo dene pod pazduho, povpraša fante kje je tičal vrag, a kaj pravega ji fantje niti ne povedo – jah, kdo pa se o teh stvareh pogovarja s svetlolasimi deklicami?! Tipke pa – hmja – niso računali .. ja, bo treba tudi to mašinco nekam na izlet peljati. 5 dni obljubljenih dni, najbrž pomeni 7, morda 9 realnih? Oh, joj – september je tukaj, 11. pred vrati, mašinco deklica potrebuje -. ma, koga bi v tem času skrbelo še graviranje tipk –

In deklica dela in dela – v službi, doma, na vrtu, kavču, podnevi, ponoči – Mašinca prede, a spet štrajka. Joj, prejoj, si misli deklica in upa, da bo zdržala. A mašinca ni takšnih misli. Petek 5.9. .. puf!

?#$#!!&( in še ĐĆ%&ćĆ€$!!*

Deklica odnese mašinco k istim fantom. Malce že piha, a še vedno ohrani nasmešek in verjame v dobro.

Fantje obljubijo, da bodo dali vse od sebe, da se mašinca popravi. Vse od sebe? Deklica ni vedela, da to pomeni kavč pod rit, pivo v levo roko, daljinec v desno??!

“Vseodsebe” se je dogajalo ves ponedeljek, torek, v sredo pa deklica s solzami na robu oči pride k njim in jih prosi za pomoč.

Disk je šel, končno nekdo pove deklici, ki sicer ne ve kaj naj to pomeni. Bo dobila mašinco še isti dan, kajti naslednji dan je 11.september?

Mašinca je popravljena in dan pred odhodom na pot, ob 7h zvečer na poti v roke njene presrečne lastnice.

Jah, bomo videli, je rekel slep!

  1. ja, ok, deklica je bila pač malo večja ;) [↩]
  2. no, tudi ta je bil že malce večji in malce manj gostih las [↩]
  3. saj vem, da preveč razmišljanja škodi [↩]
  4. uf, šele sedaj vidi simboličnost [↩]
  5. ampak bolj zase [↩]
Objavljeno dne

Grdi, lepi, slabi, dobri

Vsak, ki me pozna malce bolje ve, da svoje delo opravljam z veseljem. Že skoraj 13 let delam v istem podjetju z nezmanjšanim veseljem. Kaj je tisto, kar me vleče in drži tukaj, čeprav sem tip človeka, ki ljubi spremembe?

Eden največjih razlogov, to moram priznati, je ta, da lahko delam skupaj s svojim možem.

A mož se nam je pridružil šele po štirih letih mojega dela pri podjetju, zato je najbrž obstajalo še nekaj drugega, kar me je vleklo in privleklo k podjetju?

Mednarodni tim ljudi s katerimi delam je nekaj, kar mi je bilo zanimivo na samem začetku in je danes nekaj, kar me ne impresionira več, a bi ga zagotovo pogrešala.

Moji nadrejeni in sama lastnika podjetja Jim in Nancy Dornan so izjemno prijazni, pošteni, odprti in konec koncev preprosti ljudje, kar mi daje občutek sproščenosti in zaupanja.

Ekipa, ki dela z mano vsak dan, je sicer nekaj, kar bi lahko rekla, da je “križ”, ki sem si ga tako ali tako naložila sama. Å la sem tudi skozi burna obdobja, izgubila nekaj dobrih in manj dobrih ljudi, izgubila prijateljico, se na težak način naučila nekaj lekcij iz odnosov z ljudmi in prišla do ekipe, ki me obkroža danes, ki je odlična in je tudi eden od razlogov, zakaj ljubim svoje delo.

Stranke, ki jih v našem poslu niti ne morem imenovati stranke …. to so sicer naši kupci, a tudi partnerji, kolegi, včasih morda tudi “nadrejeni”, so posebne. V teh letih smo z nekaterimi izoblikovali odnos, ki ni primerljiv z odnosom dobavitelj-kupec v prav nobeni branži. Kljub stereotipom in predsodkom marsikoga, ki sveta mrežnega marketinga ne pozna dovolj dobro, oz. prav zaradi njih, bom vedno znova vse bolj glasno oporekala in vpila, da so prav ti ljudje izredno prijazni in odprti in čisto drugačni od predstav “zunanjega sveta”.

Posplošujem? Ja, res je. VEČINA jih je prijaznih in dobrih, so pa izjeme, ki potrjujejo pravilo, tudi v tem poslu.

Ravno v teh dneh, ko v Portorožu skrbimo za nemoten potek zahtevnega seminarja, sem izvedela za novico, ki me je potrla. Po netu je zakrožil moj sarkastičen stavek, ki je bil vzet iz konteksta. Dopuščam možnost, da iz pisane besede težko izluščiš pravi pomen vseh mojih besed, a bolj ko berem moj pred mesecem zapisan prispevek, manj mi je jasno, kaj je nekoga navedlo, da ta stavek1 razpošlje okrog brez mojega dodanega zapisa spredaj2 in zadaj3.

Seveda je moj stavek opremljen s komentarjem “prijazneža”, da s tem blatim dobro ime distributerjih mrežnega marketinga in da takšnim, ki razmišljajo tako, ni mesta v našem podjetju.

Če zapišem, da bi v primeru, da bi bila danes še samska, svojega potencialnega moža iskala in lovila z lasom po mestu in če pozabim besedi obupanci dodati narekovaje4, naj bi blatila dobro ime distributerjev MLM-ja? In kdo od njih lovi partnerje z lasom? Je sploh mogoče, da nekdo misli, da je to resen zapis mojega stališča?! In če takoj zatem dodam “Ja, res je, iz mene veje en sam sarkazem!”, zgoraj v kategorijo pripnem “ironično”, “jezna sem” in se pred tem spotaknem ob omejene predsodke ljudi o ljudeh, ki se ukvarjajo z neobičajnimi ali neprivlačnimi ali nepriljubljenimi poklici, je res težko razbrati, da sem bila jezna in ironična na podobna posplošujoča razmišljanja?!

Morda, morda … ajde, poskušam razumeti, da nekateri pač ne slišijo tistega, kar sem poskušala povedati, a vendar, če si nekdo vzame še toliko časa in prebere moje komentarje in ves zapis, si lahko predstavljam le, da NOČE slišati tistega, kar sem želela povedati in da IÅ ČE in je končno NAÅ EL stavek, ki ga lahko vzame iz konteksta, nalima na zastavo in z njo pogumno vihra naokoli. Ali pa jaz česa ne razumem?!

Sicer pa, grdi znajo biti res grdi in najhuje je, ker znajo to isto vajo znova in znova ponavljati in sreča je, da je v tem poslu še vedno lepih in dobrih toliko več, da kljub grenkemu občutku, moje razočaranje kmalu premagajo.

No, ne še … danes še boli … ampak bo že bolje. Verjamem, da bo.

  1. Å e sreča, da sem svojega moža že ulovila, saj bi mi odkar mi zaposlitev nudi Network TwentyOne, trda predla. Najbrž bi tudi jaz po mestu hodila z lasom in se vsakodnevno podajala v lov hkrati z vsemi ostalimi obupanci, ki se kitijo s katerim od imen Amway, Golden, Herbalife, Avon, Lexus ali celo Forex in še kaj. [↩]
  2. Iz mrtvašnice ne poznam nikogar, a predvidevam, da tudi tam delajo takšni, ki nimajo treh rok in petih glav, a tiste, čudake, ki so si za svoj poklic (ali dodatno zaposlitev) izbrali MLM pa poznam precej dobro. Srečujem jih pogosto in začuda so to prav prijetni ljudje, ki ne tekajo po mestu z lasom v rokah in z njim ne lovijo nič hudega sluteče sprehajalce, jih ne vklepajo v verige, zvežejo in jih nato “obdelujejo” vse dokler ne rečejo “Ja, jutri pripeljem še 3 nove člane!” [↩]
  3. In veste kaj; vsaka čast vsem tistim, ki pa resnično so v mrežnem marketingu, kajti res ne vem, kako ti sploh lahko kupijo liter mleka in kilogram kruha, brez da bi ljudje brezglavo tekli stran od njih. ja, ja, pametno, baje ti taki  odgriznejo glavo takoj, ko jih prijazno pozdraviš! ;) [↩]
  4. ja, to priznam, da bi se opupanci slišali bistevno bolj sarkastični, če bi besedo zapisala tako [↩]
Objavljeno dne

Preobremenjenost

Preobremenjenost je stanje duha in ne situacije.

A sem pametna, k’ne?

Prejšnji teden sem bila psihično res precej pri tleh … kr neki … obupavala sem nad zadevami, ki so drugače enostavno premagljive, s kratkim “Bu!” sem bila že na robu joka, odhod v službo je bil eden težjih jutranjih korakov, zvečer sem apatično obsedela na kavču in sebi ter družini postavljala najbolj nemogoča in neverjetna filozofska vprašanja.

Mi je resnično bilo hudo in težko? Ah, pajade … Hudo je družini Marka, fanta ki je pred par leti delal pri nas, kot študent, se kasneje nekje zaposlil, se zelo mlad poročil in si pred manj kot dvema letoma ustvaril družino, hčerkico je imel pri svojih rosnih 20 in nekaj. Konec avgusta je umrl. To je hudo! Ne pa moje težave!

A vseeno, takrat, ko si na tleh ne pomaga logično analiziranje in filozofiranje o tem, kaj so prave težave in kdaj je razlog moje tečnobe le pik komarja na moji levi ritnici.

Ko sem se prejšni konec tedna že počasi pobirala, sem ob reševanju točke po točko, razmišljala tudi o tem, da se v podobno situacijo ne bom več spravila. Temu je potrebno narediti konec, od sedaj naprej sem pametnejša, živela bom bolj umirjeno, se sprehajala po gozdu, poslušala ptičje petje, hodila spat ob 9h, zjutraj vstajala zgodaj in pred resnimi izzivi odtekla nekaj kilometrov, si vsak dan privoščila mirno obdobje za kosilce, prečrtala iz svojega seznama vsaj 20% opravil, ki niso najbolj nujna …. Japajade!

Pa sem, pa sem … res sem! Vikend je bil nestresen. Čisto. Å e na piknik, kamor sem si sicer zelo želela, nisem šla, ker bi to spet pomenilo usklajevanje, dostavljanje nekoga na en konec, tekanje na drug, na hitro kisskiss in lepovasjevideti ter že ajmonaprej. Ne, tega jaz po novem ne počnem …. živim mirno in tak ritem bom uvedla na vsa področja svojega življenja.

No, pa se danes zbudim iz pravljice.

Ena večjih frustracij, ki me je popolnoma ohromila je bila pika na i, ko se mi je sesul računalnik. Računalnik je nekaj, kar me frustrira že od … od … od, ma ne vem …. takole je bilo .…

In povem vam, če vas poleg tega daje še vse tole in imate v službi pred nosom projekt, ki ste ga pripravljali vse leto, ko ves teden v Portorožu gostite 1300 ljudi iz 14 različnih držav, zanje organizirate spanje, zabavo, večerje, seminarje, istočasne simultane prevode ….. zraven poskrbite, da imate ob pravem času na pravem mestu še par vročih knjig in CD-jev, ki jih boste prodali, no potem, ne pomaga prav nobeno filozofiranje o pomiritvi.