Včeraj se je uradno zaključil naš veliki projekt v Portorožu.
Jaz sem ga načeloma končala že včeraj zjutraj, ko sem lastnika našega podjetja Jima in Nancy Dornan dostavila na letališče Brnik ..ups Jožeta Pučnika, vsi ostali obiskovalci so ga zaključili včeraj, v nedeljo ob večernih urah z ognjemetom, nekaj naših zaposlenih je še danes v Portorožu in skrbijo za urejeno odjavljanje vseh pomembnih gostov iz hotela Bernardin, nekaj pa jih je danes doma in si celijo rane …. no, ne ravno rane, ampak žuljave noge in zaspane učke, Tomaž in jaz pa sva danes že na položaju, v pisarni in greva novim poslovnim izzivom naproti.
Tomaž se ne da, on je tisti, ki je danes vstal, tako kot vedno, ob 6h zjutraj, odpeljal danes za spremembo on Jako v šolo (to je ponavadi moja odgovornost) in bil že navsezgodaj zjutraj na svojem delavnem mestu. Jaz sem danes spala ….spala … trdno spala vse do pol desetih. Bila sem taaaaaaako utrujena, da sem včeraj, ko sem ob 11h legla v posteljo, zaspala v sekundi. Ja, včerajšnji dan je bil vrh vsega “mučenja” … no, saj ni bilo težko in delati na takšnih zadevah mi je v veselje, vendar pa me vedno uniči pomanjkanje spanca. Torej, včeraj sem imela budilko navito za ob 5h zjutraj, vstala sem z zadnjimi konci moči, saj sem se noč poprej uspela uleči šele ob 1h ponoči, se oblekla in odšla v Hotel Union po Jima in Nancy, ju odpeljala na letališče in se vrnila domov. Sem upala, da bom lahko odspala še kakšni dodatni dve urici, čeprav to, da spim sredi dneva ni moja navada, ampak ob mojem prihodu domov je bil Jaka že pokonci, pripravljen za akcijo. Ker je bil za mojo družbo prikrajšan cel teden in je bil včerajšnji dan kao njegov malce odloženi rojstni dan in ker poleg tega Tomaža še ni bilo iz Portoroža, sem se mu popolnoma posvetila. Odšla sva v mesto, se pogovarjala, popoldne pa sem poskrbela za njegovo prijetno praznovanje rojstnega dne še z njegovimi povabljenimi prijatelji.
Zbrali so se na teniškem igrišču in kao igrali tenis oz. se podili po tenis igrišču (ker razen Jake itak nihče ni znal niti odbiti žogice), jedli pizzo in torto, na koncu pa se odločili še za ogled filma Bournov ultimat. In kaj naj jaz počnem ves ta čas? Tomaža še ni bilo, zato sem igrala šoferja, dostavljalca pizz, fotografa in kupca kart za kino predstavo …… ob pol sedmih, ko se je začela filmska predstava pa pomislila, da je nekako treba preživeti še ti dve uri in jih nato zapeljati domov. Hmja, … še jaz sem se odločila za ogled istega filma. Usedla sem se na drug konec dvorane, da jim s svojo navzočnostjo ne težim in poskušala ves čas filma zdržati v budnem stanju. Hudo! Ves čas so se mi zapirale oči, ampak uspelo mi je, yeee ….. zdržala do konca, jih dostavila domov, doma še malce poklepetala s Tomažem, ki se je medtem vrnil domov in ob 11h končno odšla spat.
Danes se počutim prazno … vse je mimo …. seminar je mimo, rojstni dan je minil, šola se je začela, zvezki so oviti, krožki bukirani …..ahhh, končno mir!
Privoščila sem si dolgo kratko kavo 🙂 ….. kratko po količini tekočine v skodelici in dolgo po času, ki sem ga preživela ob njej. Razmišljala sem predvsem o tem, kako od tukaj naprej. Minilo je izredno stresno obdobje, ko sem delala kot robot, brez razmišljanja kaj je pravzaprav pomembno in kaj ne – samo delala in čakala, da mine.
Sedaj je vse narejeno, z rezultati sem zadovoljna, vendar pa sem za sabo pustila nemali kaos. Kup neodgovorjenih manj pomembnih mailov, kup čakajočih prijateljev, malce začudene starše, ki se najbrž sprašujejo kam je odšla njihova hči, nered v pisarni, celo vzgojo, ki mi je eden pomembnejših elementov v življenju, sem povsem zanemarila.
Danes štartamo znova. Že zjutraj sem razmišljala o poglavitnih stvareh v življenju in ugotovila, da pogosto zapravljam čas za stvari ali ljudi, ki mi ne pomenijo prav nič in tako zanemarjam tiste pomembne. Včasih sem predolgo v službi, drugič se ubadam preveč in predolgo s projektom, ki je nepomemben, tretjič se na blogu spustim v brezpredmetno debato z nekom, ki o meni sodi na osnovi nekaj zapisov in me s svojim pavšalnim komentarjem prizadene. Jaz se spustim v debato, pišem komentarje nazaj, razmišljam o tem -. skratka zapravljam čas, ki bi ga lahko posvetila svoji družini, prijateljem in tistim, ki me poznajo in so res vredni moje pozornosti.
Žiga pravi, da je novi štart povezan s pospravljanjem in še bolje beljenjem …. se strinjam …. tudi jaz bom začela podobno; najprej počistim ves nered, ki je ostal za kaotičnim obdobjem, pospravim in popredalčkam vse datoteke, ki jih imam razmetane v računalniku, počistim pisarno, pospravim v stanovanju. Potem pa pokličem vse prijatelje, kakšen klepet, kavica, sproti pa začnem znova urejati svoje življenje, …. nov urnik dela, nov način prehrane, ponovno redna vadba v fitnessu. Pa bo, kajne?!