Zaščita pred vlomi ali dodatnimi vnosi v stanovanje 4.del

Če ste slučajno zašli na moj blog ravno na tem koncu, vam priporočam skok drugam. Ker branje zgodbe na sredini res nima pravega smisla in je z branjem vedno … res vedno potrebno začeti pri samem koncu, priporočam, da najprej skočite sem, šele potem pa … če res vztrajate … se lotite branja še na tej strani.

Torej s ključem iz okraska sem vstopila v področje tretje garaže …. saj še veste, tiste namenjene kozarcem kompota. Stala sem sredi garaže polne nekih starih omar, ki jih je moj oče blazno rad, namesto na odpad, vozil k nam domov, češ saj bodo za nekaj že dobre in tam s pogledom iskala šop ključev, s katerim bi lahko vstopila v hišo. Ne le s pogledom, tudi z rokami sem brskala za ključi … odpirala omarico za omarico …. pa nič!!!

“Tomaaaaaž!”, vedela sem, da me bo prav on lahko rešil tega zame prav nič zanimivega in zabavljajočega labirinta. Ja, on je pač dokončal faks in morda ima celo IQ malce višji od mojega1 😉 “Kje so ti trapasti ključi?!”

Od kje jih je Tomaž potegnil, vam zdaj ne bom povedala, saj nikoli ne veš kdo vse bere te vrstice.

Sploh pa, če tole bere Božiček, mu privoščim, da se tudi on vsaj pol toliko namuči preden v dnevne prostore mojih staršev dostavi vse darile2.

Predvsem pa ne želim, da bi moja dva izvedela za to objavo in potem spremenila to, sedaj končno najdeno skrivališče…..  in jaz bi ponovno rabila naslednjih 5 let za dojemanje in odkrivanje vseh mišjih lukenj.

In tako sem s šopom ključev končno prišla do vhodnih vrat naše hiše in po treh neuspelih poskusih le v ključavnico vtaknila tisti pravi ključ, ki mi je dovolil narediti korak naprej.

Ohja, v tem stanovanju sem preživela 24 let svojega življenja, a povem vam, da se v njem še vedno ne znajdem povsem …. no, vsaj logike svojih staršev ne razumem. Iskala sem svoje superge po vseh vogalih 70 kvadratov velikega (majhnega) stanovanja, a brez uspeha. In tako sklenila poklicati mamo na morje.

“Saša, ja, včasih kakšna obuvala, ki mi jih prineseš3 odnesem v garažo in jih zaprem v eno od tam stoječih omar.”

“Mami, kateeeero garažo?! Kateeeeero omaro?!”

Druga garaža in pač ena od omar tam … bom že našla, mami vedno verjame vame in mojo iznajdljivost.

A, veste kaj ….. najprej je potrebno VSTOPITI v garažo. O tem pa kaj več jutri. 🙂

Ampak prisežem, zgodba je povsem resnična! In če jo moram pisati v toliko delih, potem si lahko predstavljate, kako mukotrpno je šele bilo vse to preživljati 🙂

  1. čeprav na to ne bi stavila []
  2. ja, ja, vem da so končnice drugačne []
  3. ker ima moj oče enako veliko nogo, kot Tomaž, moja mama pa tako, kot jaz, tja dostavljamo vsa naša odslužena obuvala []

Zaščita pred vlomi ali dodatnimi vnosi v stanovanje 3.del

Če ste slučajno zašli na moj blog ravno na tem koncu, vam priporočam skok drugam. Ker branje zgodbe na sredini res nima pravega smisla in je z branjem vedno … res vedno potrebno začeti pri samem koncu, priporočam, da najprej skočite sem, šele potem pa … če res vztrajate … se lotite branja še na tej strani.

Naša dva sta zelo originalna in ključev glavnih hišnih vrat pač ne skrivata tako, kot večina nas nedvomečih in naivnih državljanov, pod predpražnikom. Nikoli nista tudi pomislila na to, da bi naredila duplikat in tega dala meni, njuni edini hčeri, ki živi manj kot 10km stran od njiju, ne, ne, odločila sta se za najbolj inovativni protivlomni sistem tega časa z imenom Zakomplicirajvmaloro. Povem vam, da v primeru, če vlomilec nima dokončane najmanj 7. stopnje in je njegov IQ najmanj 150, potem tega sistema ne razreši v manj, kot pol ure mukotrpnega razmišljanja. Jaz npr. s svojo sfalirano fakultetno izobrazbo se s tem izzivom ubadam že zadnjih 10 let pa sem mu šele sedaj komaj prišla do dna.

Razen preskoka ograje, sem naslednji korak obvladala še iz mojih zadnjih poizkusov brezgostoljubnega vstopanja in tako kot za šalo iz nekega dvoriščnega okraska snela ključ (spet tak, kot za vrata spalnice) in z njim brez težav odklenila vrata tretje garaže.

Aha, tu pride čas za razlago o naših garažah. Takole je to bilo pri nas; hišo je že zgrajeno kupil moj stari oče, se z družino vselil v zgornje nadstropje, pritličje pa je moj oče kasneje uredil po svojem okusu in vanj naselil svojo družino (v katero sem malce kasneje prišla tudi jaz).

Na dvorišču je takrat kraljevala drvarnica, ki pa jo je moj oče kasneje podrl in tam zgradil najprej eno garažo za svojega prvega fiča, nato pa nanjo napopal še dve … “kao garaži” … Druga-srednja garaža je s tem postala tista Prrraaava, ker je v njej zgradil celo luknjo za eventuelna popravila (čeprav nima niti najmanjšega pojma o avtomehaničnih popravilih in po mojem ni bil spljoh nikoli v njej). Hmja, morda je mislil, da bo njegova edina hči po sfaliranem študiju ekonomije, skočila v vode avtomehaništva 🙂 . Tista tretja pa je postala nekakšna shramba vseh tistih kozarcev kompotov in marmelad, ki jih nekako ni mogel natrpati v klet, ki se je nahajala pod prostori tiste prve-stare garaže.

Ahja in nekaj let kasneje, ko je njegova ekipa delavcev (sem že povedala, da je bil moj oče po profesiji gradbenik? … no, to ste najbrž ugotovili kar sami) nekje na terenu čistila področje za gradnjo neke nove stavbe, je moj oče domov privlekel še četrto garažo. Neko majhno staro montažno kletko, ki jo je postavil na hrbtno stran svojega celotnega garažnega teritorija. Ta je bila povsem prazna vse do takrat, ko sva s Tomažem kupila najin prvi avto – bolho, ki je itak bila edina možna varianta avta, ki se je sploh lahko spravila v tisto minimalistično tvorbo.

Ah, ne … spet ne bo še razpleta zgodbe! Å e malce boste morali potrpeti 🙂 …. se pišemo/beremo spet jutri.

Zaščita pred vlomi ali dodatnimi vnosi v stanovanje 2.del

Prvi del zgodbe.

Pred nekaj dnevi sta se moja dva končno odločila, da svoj dragoceni domek zapustita in se v petih dneh naužijeta Portoroškega sonca … ok, ok, dežja1.

Ravno v tistih dneh pa sem jaz mrzlično iskala svoje teniške športne copate (ali so morda čevlji .. hmja …. superge pač) po vseh vogalih našega doma. Po polurnem obupavajočem tarnanju, je moj dragi končno prijavil, da je morda ravno vrečko z napisom Wilson, pred dnevi na hitro pograbil in dostavil k babi, misleč, da je to sinova teniška oprema, ki naj bi jo on potreboval za tisto dnevni trening. In tako smo tisto lepo sončno nedeljo sklenili, da jo vsi trije mahnemo v moj rodni “kraj” (no, pač en konec Ljubljane) in pobrskamo po mojem nekdanjem domovanju.

Avto smo parkirali na cesti pred prostranim dvoriščem in začeli s postopkom “iskanje superg”.

Ograja, ki omejuje dvorišče omogoča lep razgled na celotno dvorišče, na vhod v spodnji del hiše, kjer domujeta moja dva, na stopnišče in vhod v zgornji del hiše, ki je popolnoma zapuščen že več kot 15 let, odkar je umrla moja stara mama in je le še skladišče kramarije, ki še ni posortirana v eni od 4 garaž, ki jih je moj oče gradbenik uredil na precej veliki parceli. Želim povedati, da ograja nepovabljenim vizualno ne zakriva ničesar pa tudi kakšen konkreten izziv za kakršen koli fizičen vstop ni, saj dvoriščna vrata omogočajo preskok brez kakšnih večjih težav vsakemu, ki ima vsaj 150cm in se mu od starosti noge še ne tresejo prav močno.

A moja dva vztrajata, da je dvoriščna vrata potrebno zaklepati, ključ (btw ključ je tak, kot ga ima večina notranjih sobnih vrat v stanovanjih) pa skriti na mesto, ki ga najdeš le pomoču trikova.

Da bo zadeva še bolj trdna in zaščitena pred lopovi, je na stebru pred dvoriščnim vhodom nameščen znak “pozor hud pes”. Pes? Hmja, ne, tudi mačke nimata, niti čivave, še manj pa zobatega pitbula …. a baje tak znak deluje ustrahovalno :)…. Najbrž je babi kaj takšnega prebrala v kakšnem Cosmopolitanu.

Tako smo tistega dne vsi trije eden po eden preskočili ograjo in začeli turo po našem dvorišču. Ne, nihče nas ni pri tem zmotil ali vprašal kaj za vraga počnemo na dvorišču, na katerega nas domači očitno niso gostoljubno povabili.

Nadaljevanje jutri.

  1. ki ga je bilo obilo ravno v obdobju njunega dopustovanja []

Zaščita pred vlomi ali dodatnimi vnosi v stanovanje 1.del

oz. Kako narediti res vse, da preprečite komurkoli, celo svojcem, da pride v vaš dom.

Ker je zgodba resnična in iz nje ne morem izpustiti nobenega detajla in bo zato tudi malce daljša, jo bom objavljala v nekaj nadaljevanjih.

Moj oče in mama sta še vedno precej vitalna gospod in gospa … oja, v to bi dejansko še bolj verjeli, če bi poznali našo babi. Prisotna pri vseh dogodkih, ki se odvijajo v njunem naselju, obvlada vse vaške …. no, ja, temu predelu že težko rečeš vas … zato naj bodo to ulične čenče, teka naokrog, kot bi jih imela 20, jezik pa ji itak teče, kot da bi ga neumorno trenirala že celih 69 let.

Dedi? No, on ji pač neumorno sledi in se bolj ali manj strinja. Z vsem.

Živita v samostojni hiši, ki jo obdaja velik vrt, cel kup garaž (o tem malce več kasneje), za njimi pa se razprostira velik zelen (itak, valjda ni rumen) travnik.

V hiši moja dva nimata bogvekakšne bogatije … saj veste, en štedilnik…. tak prostostoječ, plinski, že malo ofucan, hladilnik, tudi ta skoraj iz časov Marije Antoniete, TV, ki s svojo bulo na hrbtu zavzame pol dnevne sobe, pralni stroj, ki ga bo potrebno kmalu menjati, radio-budilko kupljen nekje v Palmanovi za kakšnih 20€ in pa kup cunj in čevljev, ki jih ob sezonskem čiščenju naših garderob, dostavimo kar k njima.

Oba sta (No, morda le babi in se dedi z njo pač strinja) ves čas prepričana, da lopovi in tatovi opazujejo ravno njiju, za vogalom čakajo, da za trenutek ali dva zapustita svoj dom, takrat pa oni hop-cup skočijo v njuno stanovanje, jima pripeljejo nov LCD televizor, kakšen tak hladilnik, zamenjajo pralni stroj z najnovejšim dosežkom teh časov, po možnosti dostavijo še kakšen računalnik, ki se ga ne bi branil vsaj naš mali, če že onadva ne vesta, kaj bi točno s tem počela, predale pa jima napolnijo z zlatom in gotovino in ko so že ravno pri delu, poberejo iz stanovanja vso kramo, ki se nabira zadnjih 50 let in jo mimogrede odvlečejo na zasluženo smetišče.

Jutri pa nadaljujem.

Kdo je zvezda na koncertu Elde Viler?

Je kraljica večera Elda sama, njena hči Ana Dežman, kdo od ostalih gostov ali povezovalka programa Bernarda Žarn?

Čeprav znam mojemu kdaj pojamrati, da me “nikoli nikamor ne pelje”,  dejstvo o mojem ‘nikamor in nikoli’ ne bi moglo biti bolj  oddaljeno od resnice. Stalno nekam hodim. Razen službe, ki je itak mus in nas še vedno nekako sili, da vstajamo ob kolikor toliko utečenih jutranjih urah, se našminkamo, peremo zobe, če smo ravno pri volji še kaj zlikamo preden vržemo nase, se sama udeležujem 1000 in en različnih dogodkov, sestankov, srečanj, predstav in športnih udejstvovanj. Zaenkrat na mojem urniku (žal) ni jezikovnih tečajev, imam pa tečaj tenisa, razne sestanke na Jakovi šoli (svet staršev, svet šole, projekt vrednote in še kaj se najde), redna tedenska Rotaryska srečanja, predavanja ta in ona, skoraj obvezno je četrtek (vsaj to šolsko leto glede na Jakov urnik) dan za kino, petek je zadnje čase dan za posedanje na vrtu teniškega kluba Olimpije in klepet s prijatelji, vikendi so rezervirani za kofetkanja, obiske prijateljev, izlete in obvezno Å marno goro in tako za bloganje zmanjka časa (kar se opazi, kajne 🙂 ), še huje pa je z obiski kakšnih gledaliških predstav ali koncertov.

A včeraj se je le izšlo. Ker je moj dokaj navdušen nad vižami … no, v bistvu nad glasom Elde Viler in še bolj nad vokalom njene hčere Ane Dežman, sem se le odločila za meni tako zoprno vnaprejšnje nakupovanje vstopnic.

Križanke so zame prostor, ki me vedno znova očara. Poletna vročina pomešana s hladnim večernim vetrom, ki se je kmalu spremenil v hud naliv, katerega dostop, je preprečila platnena streha razprostrta visoko nad našimi glavami.

Čeprav je v Eldinem glasu že čutiti pridih njenih let, se gospa s svojim simpatičnim duhom in energijo, uspešno spopada z odrom. V duetu s svojo hčero Ano Dežman je očarala celo tako mlade poslušalce, kot je naš Jaka. Ana pa je vsekakor popolnoma očarala mojega Tomaža. Že dolgo ga nisem videla tako navdušeno ploskati, kot je to počel takoj, ko je prvo pesem odpela Ana Dežman.

Mene pa je tako kot vedno očaral moj Oto. Ne, ni moj … a tako ga kličem, ker je Oto Pestner eden redkih slovenskih izvajalcev, pri katerem navdušeno vztrajam že leta in leta. Nikakor se ne naveličam njegovih starih viž in v nasprotju z sprejemanjem vseh možnih novotarij in odštekanega oblačenja, pri glasbi konzervativno še vedno ostajam Otojeva oboževalka. Ga ne zamenjam za Plestenjaka za nič na svetu.

Zdenka Kovačiček je ponovno potrdila rek, da se strup skriva v majhnih stekleničkah. Gospa z glasom in energijo, kot bi jih imela šele 20 in ne bila najbrž kar Eldina vrstnica.

Vse zvezde večera so nas očarale z odličnim nastopom in impresivnimi vokali … ter popolno inštrumentalno spremljavo (simfonični orkester RTV in Big band), Bernarda Žarn, ki je prireditev povezovala pa se je očitno domislila, da njeni talenti ne bodo v popolnosti vidni, če se ne bo izpostavila s kar najbolj raznoliko garderobo.

O Bernardi nisem imela ravno izdelanega mnenja, zdela se mi je cortkana pupa z dokaj poslušljivim vokalom, ki včasih zaide v smer interpretacije Jožeta Potrebuješ (tiste, ki tudi starejše nagovarja z akcentom publike Krokodilčkov), a njeno vztrajno menjavanje toalete za vsaka 2 stavka, ki ju je zdeklamirala na odru, ji je v mojih očeh zbilo nekaj pik.

Takšno maškeriranje je najbrž zaželeno pri vodenju kakšne Eme, Victorjev ali podobnih pasjih procesij, a pri koncertu takšnih pevskih div, kjer se nihče razen Elde sploh ni preoblekel, Elda pa le enkrat samkrat, je Bernardino paradiranje v sedmih različnih toaletah, bilo pretirano in rahlo kičasto …. če smem temu tako reči.