München – mesto klobas, piva in jerhastih hlač

Čisto nič od zgoraj napisanega me sicer ne navdušuje pa vendar imam München vedno raje.

Nekaj mojih prvih srečanj z njim je bilo takšnih, ko sem morala nase natakniti najdaljše in najširše možno krilo, iz prašička izbezala težko privarčevane solde, svoj stari prenosni in škripajoči tranzistor pa namesto, da bi romal v koš, odnesla k babici, sama pa se nadejala nakupa čisto novega, strašno želenega novega hi-fi-ja. Nakupa tiste strašne novotarije, ki je imela zvočnike ločene od radia in ki jo lahko kupuješ “po delih”, najprej tuner, potem kasetar in če si strašno kul potem kupiš še poseben ojačevalec.

Za vsak del posebej izprazniš svojega prašička, se s kakšno prijateljevo zjahano stoenko vedno znova zapelješ v mesto klobas, si vsakič oblečeš tisto široko švercarsko1 krilo in si vsak del posebej postaviš med noge in si počasi doma postaviš stolp. kakšnih 9, 10 takšnih izletov ti ne gane …. ja, res da je moj hi-fi imel le 3 dele, ampak solidarno sem krilo oblekla tudi za kakšnega prijatelja, ki v hlačnice pač ni mogel spraviti kaj drugega, kot kakšen kabel ali dva. Seveda v Münchnu vsakič nabaviš še kakšne blazno kul čevlje in kakšno hudo majčko. V ta namen smo vstajali ob petih ali celo bolj zgodaj, se ob 11h primajali v mesto, opravili ‘nujne’ nakupe na periferiji, zavili v McDonalds, ki je bil takrat višek inozemskega doživetja ter jo potem počasi mahnili nazaj.

München v tistih časih? Hmja.

Ob koncu prvega leta prvega letnika prvega faksa 🙂 sem svoje neplodno pohajkovanje po univerzitetnih prostorih končno začinila s pametno odločitvijo in se odpravila na utrjevanje svojega ravno na novo osvojenega znanja nemškega jezika in tako v Münchenu preživela kar mesec dni.

München v tistih časih? Siv, deževen, dolgočasen. Ni mi bil všeč. Niti malo. Ves čas sem ga primerjala s podobno izkušnjo učenja tujega jezika, ko sem nekaj let prej mesec dni preživela na jugu Anglije. Neprimerljivo drugače. No, saj sta to dve povsem drugačni deželi in v zagovor Nemčiji je potrebno povedati, da je bila Anglija v prednosti že zato, ker sem bila tam mlajša in je bil to takrat moj prvi daljši izlet, kjer sem se losala rešila starcev.

V tistem času mojega bivanja v Münchenu sem že hodila s Tomažem, ki je name čakal v Ljubljani, jaz pa sem v Münchenu naletela na enega najbolj mrzlih in deževnih julijev ever. Pa še družina pri kateri sem bivala je mene in mojo sostanovalko strpala v mrzlo klet.

Kasneje sem München obiskala še nekajkrat zaradi razprodaj. Ja, bili so časi, ko pri nas trgovci enostavno niso znali izkoristiti fenomena razprodaj in so ob koncu sezone znižali cene le za kakšnih 5 ali največ 10%, v Münchenu pa se je dogajalo …. razprodaje, kjer so se ženske teple za oblačila na katerih seveda tudi Saša ni smela manjkati. 🙂

Kakšni dve leti nazaj smo ga obiskali z Jako. Obredli smo bavarske gradove in pred obiskom gradov Ludvika drugega v Neuschwansteinu smo prenočili v Münchnu. Jaka je itak navdušen nad vsakim novim mestom in prav tako ga je očaral tudi München, jaz pa sem počasi poskušala spregledati, da mi na vsakem koraku nudijo pivo, katerega vonj me prav odbija in kjer se mize šibijo od mastnega pohanja, pomfrija ali klobas in zelja ter mesto opazovala skozi navdušene oči našega Jake.

Ta teden pa se je zgodil München po službeni dolžnosti.

Tja sva se seveda peljala z avtom. Pot, ki bi jo tisto nedeljo najbrž prevozila v štirih urah, se je zaradi zastojev na cestah2. Helga nama je omogočila, da sva hotel našla iz prve. Hotel, ki so nam ga namenili je bil od zunaj videti bolj pusto, a notranjost je kazala pravo nasprotje. Prelepa recepcija, prostorna soba, krasna obedovalnica z obilnim izborom zajtrka, spa center, bazen, jacuzzi, fitness …. ni da ni.

Predvsem pa me ja navdušila bližina centra. Hotel je bil od začetka glavne nakupovalne avenije, ki sega od Karlsplatza pa vse do Marienplatza, oddaljen le borih 100 metrov, vreme je bilo sončno, šefi pa so nam dali prosto celo ponedeljkovo popoldne in midva s Tomažem sva se sprehajala in sprehajala …..

München postaja turistično mesto, polno prijetnih lokalov, prijaznih ljudi, urejenih trgovin, prijetno za sprehode, a še vedno ostaja čisto in ne prenatrpano nadležnih turistov, ki kot ovce hodijo za dvignjenim dežnikom.

Mislim, da se bom še vrnila in tokrat brez dolgega in širokega krila.

  1. ja, ja, kaj pa ste mislili, da smo mi plačevali hude carine 🙂 [↩]
  2. baje so se ravno končale neke nemške počitnice [↩]

Evrovizija seka!

Čeprav sem stara kot zemlja1 in sem svoje čase oboževala Abbo (če vam povem čisto po pravici še danes rada prisluhnem kakšni njihovi nežni skladbi … recimo Thank you for the music), leta 1974, ko je Abba osvojila prvo mesto, Eurosonga še nisem spremljala. Najbrž zato, ker takrat pri nas takrat še nismo imeli televizorja 🙁 .

A leto 1975 in Pepel in kri ter njihov Dan ljubezni pa so zapečatili mojo ljubezen do evrovizijske popevke in od takrat dalje kot pribita sedim pred televizorjem. Z rahlimi izjemami.

Leta 2006 sem bila v Ameriki in takoj zjutraj mi je sveže novice o zmagi Lordov ves vzhičen posredoval moj naslednik v navdušenem spremljanju tega dogodka.

Nekaj let pred tem smo ravno na te datume organizirali seminarje in namesto lahkotnih popevk sem morala poslušati poslovne in motivacijske govore. Grrrrr!

Kakšnega leta 1980 ali kakšnih par let manj, pri mojih 14,15-ih letih sem na počitnikovanju pri mojem stricu in teti odkrila čisti zaklad – kasete s celotnimi posnetki starejših Eurosongov …. po mojem za kakšnih 10 let nazaj. Sestrična je tiste počitnice ostajala brez moje družbe, saj sem kasete vrtela do onemoglosti oz. vse do potrganega traku.

Moj se ob predvajanju Eme, Dore in Eurosonga mirno odpravi spat, Jako pa sem očitno “okužila” z eurovizovforijo in tako sedaj skupaj sediva in se ravnokar zgražava nad Azerbejdžanskim nastopom, stiskava pesti za Rebeko2 ter občudujeva prekrasno sceno.

Go Rebeka go!

A spodobi se, da polinkam še večje Eurosong navdušence od mene.

Val zagotovo v dobri družbi navija za svojega favorita

Ta pa je sploh občudovanja vreden po predčasnim obveščanjem o vseh možnih pikantnih podrobnostih.

  1. ajde par let manj [↩]
  2. čeprav meni komad spljoh ni všeč [↩]

Naj pišem o seksu ali vremenu?

Včeraj je bilo na LSPR-ju zelo dinamično in zanimivo. Jah, tako kot vedno. Navadno nam v 3 urah enega sklopa prava le en predavatelj, danes smo imeli tri.

Tine Kračun nam je predaval o internetu in o takem, kot novem trendu v komuniciranju. Glede na to, da preko pisanja bloga, to področje tipam že več kot leto dni in sem v primerjavi z ostalimi slušatelji najbrž precej bolj tudi v praksi spoznala cake in trike v neke vrste internetnega PR-a, me ta del ni ravno vzburil.

Naslednji predavatelj je bil pravzaprav nekakšen “skriti gost”, ki ga ob prijavi niso promovirali in ni bil na nobenem od seznamov predavateljev in je vse do svojega prihoda ostajal skrivnost. Se sprašujem zakaj 🙂 … Jah, nič, ta kontradiktorni urednik nam je medije predstavil s svoje znane ekstremne strani. Zanj po moji oceni ni sporne teme ali področja, ki ob predpostavki, da bi jo ljudje brali, ne bi bila vredna objave ali bila moralno sporna. Bistvo je, da se dogaja, da ljudje berejo. Bolj ko teče kri, bolj je zanimivo.

Vsekakor zanimiv predavatelj, a glede njegove filozofije …. hmja.

Kot tretja gostja pa nam je o medijskem pravu predavala mlada odvetnica Nina Zidar – Klemenčič, ki pa me je oborila s nogu povsem očarala. To je tista mlada dama, ki ji je uspelo ekipo Trenj pošteno presenetiti, saj je dosegla, da ji je sodišče v nekaj urah izdalo začasno prepoved predvajanja oddaje Trenja.

Å e bolj sem prepričala v to, da je o tem o kom in čem pišeš pred objavo treba temeljito razmisliti, čeprav se je težko omejevati, če le ne pišeš samo o vremenu.

V bistvu pa ni tako slab

Moji starši so poročeni že tisoč let …. ma, ne vem … od vekomaj, kmalu bosta slavila zlato poroko, tudi starši od moje mame so bili skupaj dokler jih smrt ni ločila in vmes uspeli slaviti tudi svojo zlato poroko. To je bilo tisto slavje, ki je mojega za vekov veke odvadilo popivanja 😉 …. ja, res, bili smo v Gornji Radgoni, moji sorodniki so se malce “spravili” na ljubljansko srajco in mu težili s pijačo. Vse je bilo pod kontrolo, dokler ob polnoči steklenice vina ni odprla moja alkohola nevajena sestrična. Imela je rojstni dan in moj je z njo pogumno nazdravljal in nazdravljal in nazdravljal. V pol ure sta bila “koma”. Totalna aviona. Smešno a hkrati srhljivo. A ne bom tukaj o nočnih vajah in jutranjih vonjavah v stanovanju moje sestrične1.

Tudi ljubljanska babi in dedi, tista očetova starša, sta skupaj prebila ves čas od večne zaobljube do dedotove smrti. Ja, ja, babi mu je ostala zvesta tudi do svoje smrti in si ni nikoli našla novega žrebca 🙂

Upam, da bomo s tradicijo nadaljevali tudi v bodoče, saj ločitve, menjave partnerjev, očetov, mam, usklajevanje dopustov, metanje polen pod noge in podobne vaje, življenje vseh vpletenih, predvsem pa otrok, zelo zakomplicira.

Midva sva skupaj že tudi milijonto leto ….. ne, ne, resno sva pa skupaj od njegovega 20-ega rojstnega dne …(ja, ja, za svoj rojstni dan me je povabil na palačinke. Mene edino. No, morda še katero na kakšen rojstni dan prej, a na tistega dvajsetega sem bila povabljena le jaz. 🙂 ), torej danes mineva 24 let skupno prehojenih poti.

In da ne bo kdo dobil napačne slike o njem, moram razjasniti, da tale moj niti slučajno ni takšen! Niti takrat ne, ko sonce ravno prav sije, ko so mu hlače čisto prav in mu noge segajo prav od riti do tal.

Zdaj šaltam v drugo zgodbo. Ne mi zamerit! Moja mama je težek kaliber. Å tajerka pač! 😉 stalno nekaj brblja in napleta (pa ne jopice ampak zgodbe), vmes še kakšno zoprno sikne, moj oče pa večinoma to mirno prenaša. No, priznam, da mu sedaj v poznih bolj senilnih letih tudi pipca za kontrolo potrpljenja popušča. A nekoč je znal mirno sedeti in v trenutkih, ko je že vsa družba zavijala z očmi nad zateženostjo moje mami, je on naredil najbolj blažen obraz in izjavil: “Ampak kuha pa dob’r!”

Ta izjava je zame postala sinonim za: “Saj vem, da je baba (vstavi po želji spol ali ime) težka na kubik in zdajle bi jo najraje utopil v žlici vode, a tole je križ, ki sem si ga naložil sam!” In povem vam, da tudi moj včasih “Dob’r kuha”.

Tako, kot vsak(a), si tudi jaz želim, da bi me moj razvajal, mi nosil zajtrk v posteljo … ah, ne, bljak, kup drobtin pa neudobna drža … me ob petkih npr. vozil kam na ples, mi vsake toliko časa prinesel kakšno majhno darilce (cvet, piškot, jagode, parfum …), me kdaj presenetil s kakšno neobičajno stvarjo (ne vem, me povabil na kosilo, ko najmanj pričakujem), a moram priznati, da se tudi jaz ravno ne mečem na zobe glede takšnih zadev.

A vseeno ni z njim prav čisto nič narobe! Družina mu je na prvem mestu in za preživljanje časa z Jako in z mano, bo preskočil vse ovire. Če dolgo, res dolgo časa težim, potem počasi dojame, da mi nekaj veliko pomeni in to počasi začne tudi prakticirati. Kar nekaj časa smo rabili, da je dojel, da naš Jaka sobotna in nedeljska jutra zna preživljati sam in da je to čas, ki ga lahko drug drugemu posvetiva midva. In tako zadnjih nekaj let lahko vsa soseska ve, kdaj je pri nas slika brez zvoka. Takrat se v avto ob vikendih v jutranjih urah usede le on, jaz ostanem doma, on pa se na kavico odpelje sam. A to se ni zgodilo že dolgo, dolgo. Morda celo zato, ker veva, da sosedje vedo za najin jutranji ritual in zato, če nič drugega morava krožnike pobiti in si v obraz zmetati vse resnice tega sveta že v petek zvečer in se v soboto mirna in nasmejana odpeljati na kavico.

Največ pa mi pomeni razumevanje moje samovoljnosti. Jaz bi to, jaz bi ono, sem samostojna, ne rabim nikogar … vpisala se bom še na to šolo, počela bom še 1001 in eno stvar …. in pred kratkim sem se vpisala na tole šolo. Brez razpravljanja. To me zanima, čas imam, vredno mi je investirati, gremo! Ja, a imamo sina, ki ima 207 svojih hobijev, krožkov in obveznosti. Kdo bo odšel ponj? Moj dragi! Brez dileme, brez očitanja, no, včasih malce jamranja ….

…. a vseeno “Kuha pa dob’r”

  1. kjer so namestili tudi naju [↩]

Samo naj se ne trese, prosim!

Sem slišala, da se je zadnje dni nekje v Sloveniji treslo. Eni so imeli s tem očitno bližnje srečanje, jaz sem temu srečanju tokrat ušla. A ne morem, da se ne bi spomnila potresa izpred 10-ih let, ki je imel žarišče nekje v Posočju.

12.april 1998, baje je bil to velikonočni ponedeljek, vsi nabasani s šunko, potico in jajci, smo se valjali v dnevni sobi staršev mojega moža. Medtem, ko je mož v sosednji sobi po rokah prekladal našega tamalga, ki je imel takrat 3 leta, sem jaz o tem in onem čvekala s svojo svakinjo. V nekem trenutku se pričnejo tresti omare v stanovanju starega bloka in obe v en glas zavpijeva: “Potres!”

Jaz še mojemu zatulim naj pograbi tamalga in leti ven, z levim očesom opazujem njegovo lenobno premikanje, češ kaj pa težiš, sama pa že odklepam vrata, preskakujem po tri in štiri stopnice in se hrupno zaletim v mogočna vhodna vrata bloka. Rukam in tresem kljuko, pa nič. Ne morem verjeti svojim očem! Na velikonočni ponedeljkovo lepo sončno popoldne je nek stanovalec tistega bloka ugotavljal, da bi kak nepridiprav zlahka vdrl v kakšno stanovanje ter meni nič, tebi nič odnesel ofarbana jajca in prekajeno, bognedaj celo žegnano šunko.

Ja, takšno razmišljanje je bilo povsem razumljivo, saj je bila povprečna starost prebivalcev tega bloka nekje okrog 70 let in takšni res ne morejo letati za tatovi šunk in jajc!

Panika, ki se me je polotila v trenutku, ko sem stala pred zaklenjenimi vrati, je neopisljiva. Å iroko razprtih oči, sem stala tam, medtem pa svojemu možu, ki se je z našim tamalim v naročju vztrajno iskal njegov izgubljeni copat, spustila nekaj na “#!”@@##{“#  in še nekaj na  !!$#{@. Jakov copat medtem, ko se ruši hiša nad našimi glavami??!! Ja, ja, saj vem, da se ni …. ampak…!

Po nekaj minutni “grozljivki”1 smo končno našli copat, ključe in končno zadihali svež zrak. Potresa se v Ljubljani zagotovo ni čutilo tako močno, kot so ga čutili ubogi prebivalci Kobarida in ostalih bližnjih krajev, pa tudi mi smo bili le v visokem pritličju, a občutek vklenjenosti, nemoči, me je takrat močno zaznamoval.

V naslednjih dneh smo čutili kar nekaj popotresnih sunkov. Naše takratno domovanje je bilo v 11. (!) nadstropju stolpnice, ki je grajena na nekakšnih betonskih kolih, ki ravno na ta način stavbo varujejo pred potresi, a poznavanje tega ni pripomoglo k sigurnejšemu občutku, ko se sredi noči zbudiš, okrog tebe pa se vse maje in vrti.

V tistih dneh se je okrog mene tolikokrat vrtelo, da sem od tega postala obsedena. V katerikoli stavbi sem bila, sem pogledovala proti vratom in razmišljala o hitrem umiku v primeru potresa. Potres sem čutila tudi, ko ga ni bilo. Vsa trda sem stala v zaprtih prostorih, se krčevito držala za kakšno mizo ali pult, imela občutek, da se vse trese in da razen mene tega itak nihče ne opazi, hkrati pa s kančkom prisebnosti pogledovala proti kozarcem s pijačo in preverjala, če je gladina pijače še vedno mirna in še ni čas za paniko.

Vse skupaj se je vleklo kar nekaj mesecev, potem pa se je moja pranoja umirila. Sedaj me panika zagrabi le še ob “pravem” potresu. Moji bližnji vedo, da me takrat nič in nihče ne ustavi, Saša dirka preko vsega in vseh, ven, na zrak in daleč od vseh visokih stavb.

Sedaj živimo v hiši in tako me vprašanje ali je bolje prileteti zviška na tla in tako biti na vrhu ruševin, ali pa biti na tleh, imeti možnost, da se hitro zapodiš ven in biti morda najbolj spodaj pod ruševinami kakšne visoke stolpnice, ne obremenjuje več. No, manj pa tudi ne, saj nikoli ne veš kje in kdaj te doleti.

A od takrat naprej pridno menjam pižame in ne uporabljam več tistih znucanih, ki niso za med ljudi 🙂

  1. vsaj v mojih očeh [↩]