Moč pohvale

Moj jezik ljubezni je pozornost. Pozornost v vseh barvah, oblikah in agregatnih stanjih.

V bistvu mi je skorajda vseeno ali bom za svoje delo dobila plačano v zlatih palicah ali v kurjem futru, le da me nekdo pogladi po glavici in me iskreno in od srca pohvali. Jah, ob drugi opciji sicer težava nastane doma, kajti ob obilici kurjega futra in posledično “preveliki” moževi pozornosti, slej ko prej upade tudi moj širok nasmešek.

In ob storjenih napakah ne potrebujem nikogar, ki bo pokazal nanje. Grrr! Tiho bodite in me pustite pri miru! In če se le da, pohvalite moje čevlje ali frizuro. In če nič drugega, lahko omenite, da končno pada sneg in ….. ja, ne vem, samo ne recite, da bo treba kidat in da je pred nami še dooooolgo obdobje zmrzovanja.

Pa vendar, če se najde junak, ki bo v moji prisotnosti pokazal na napako in če kojim slučajem preživi 🙂 , potem lahko v nadaljevanju opazuje primerek izjemne trme v akciji.

Pohvala za dolgo in neumorno funkcioniranje.
Kritika pa za pospeške. To je formula uspeha za mašinco, ki laufa v meni.

Kako sem vtikala tamalega

Jan, nisi imel čisto prav …. samo na pol si zadel s tem, ko si med “cvetke” dodal mene. Res je že, da jaz ne sedim križem rok in čakam, da mi bo kdo kaj naredil. Ne, jaz se moram res čisto vsake traparije lotiti sama!!!

In sedaj naj vam priznam sramoto svetovno. Po novem uporabljam Mac-a. Ne, ne nisem med tistimi, ki ga obožujejo in hvalijo na vse pretege. Res je blazno lep. Tistega belega prenosnika z 13″ monitorjem imam. A kaj, ko je bilo za delo v pisarni potrebno urediti še to, da imam na njem Windowse, ki jih itak sedaj stalno uporabljam.

No, na tem Macu imam neviÄ‘eno težav. Med drugim me strašansko jezi, ker nimam tipke za brisanje naprej. Potem mi odpadajo lasje, ko mi v mailu in podobnih zadevah, ki delujejo na Word osnovi, ne deluje afna. Nobena kombinacija ne pomaga. Enostavno1 moram iti nekam drugam, @ skopiram in jo nesem v mail. Ja, ja, tukaj dela, ker sem na netu 😉

In še eno težavo sem odkrila pred kratkim. Namreč ta vrag ima za CD-je le eno režico. Nobenega vodila, ki bi prilezlo ven in bi tja vtaknil CD ali DVD in bi ga vodilo potegnilo nazaj. Pri Mac-u enostavno porineš CD v režo in laptop ga sam “popapa”. OK, zgleda fensi.

A kaj, ko baba, kot sem jaz naleti na problem, da ima nek driver na mini CD-ju in ga vtakne v režo. Ajde, jasno, da večjih CD-jev, kot je luknja ne vzame, a manjše ????!!!

Torej ga porinem notri. Počasi. Nič. Å e malo. Nič. Do konca. Nič. Vraga, premajhen je in ga sistem ne zagrabi. Bi ga jaz zdaj rada ven vzela. Pritiskam na tipko eject in nič. Ne zazna! 🙁 🙁 🙁

Poskušam s pinceto, poskušam tresti. Nič! Pa ne bom si jaz sramote delala in tak laptop zdaj na servis nesla, ali kaj?! Bom že našla rešitev!

Vzamem en velik CD in poskušam tega spraviti v režo. Bo zaznal velikega in oboje vrgel ven. Porinem notri.

Vraga!!! Sedaj imam velikega in malega vtaknjenega v režo. In očitno mi ne preostane drugega, kot da si dam vrečko čez glavo in nesem laptop na servis2.

  1. no, ni ravno enostavno [↩]
  2. je še v garanciji [↩]

Zobar ali porod?

Nekatere pravijo, da gredo raje še enkrat rodit, kot k zobarju in jaz ob tem močno prikimavam. Z rojevanjem itak nimam posebno močnih izkušenj, saj sem skozi to vajo šla le enkrat, za drugo pa še vedno upamo in vztrajno delamo na tem 🙂 , a vseeno lahko rečem, da sem kljub strahu pred bolečino, porod prešla, kot keks.

Imam morda visok prag prenašanja bolečine? Le kdo si je izmislil to kvalifikacijo, ki je nadvse neumna in nemerljiva?! Koga bolj boli, tistega, ki kriči do onemoglosti, ali tistega, ki od bolečine omedleva?

Če sodim po tisti mučni vleki kocin dol z mojih relativno dolgih nog …. ja, hudiča pri takšnih zadevah bi raje imela celo krajše in predvsem ožje noge1, potem sem tam nekje na sredini. Saj kar gre, a pri tasladkih mi le stopijo solze v oči. 🙂

A če pomislim na moje zobopopravljalske obiske, potem sem popolna reva.

Zobozdravnikov se bojim že odkar pomnim. Grizla sem, praskala, letala po zdravstvenem domu, kričala … just name it 🙂 , moja mama pa si je vedno znova izmišljevala nove in nove prijeme, da me zvleče na tisti mučilni stol. In tako je nekoč našla prijaznega gospoda, ki si je zame vedno vzel čas. Pogovarjal se je z mano, mi kazal inštrumente, mi celo podaril zlato ribico2 in mi vmes celo uspel zaplombirati zob ali dva. Dr Rožman je bil edina svetla točka moje zobozdravstvene preteklosti. Potem so prišle razne ambulantne grozilde, ki so opravljale svoje mukotrpno delo za katerega so prejemale borno socialistično plačo in morale prenašati zoprno šolsko mularijo, ki si še zob ni znala umivati dobro. Posadili sta me na stol, mi v usta potisnili nekakšno plastiko, ki mi jih je vztrajno držala narazen ter mi neusmiljeno vrtali po zobeh, medtem pa se pogovarjali o nedeljskem kosilu ali o novi Å kodi za katero so pri eni od njiju že leta nabirali peneze.

Časi so se spremenili, jaz postajala starejša, moji zobje bolj in bolj piškavi, zobozdravniki so postali Gospodje3 in končno sem si zobarja lahko celo izbirala.

Sem nekaj časa strpno in redno obiskovala socialce. “Aha, plomba vam je ven padla …. se bomo naročili …. bo čez 2 meseca v redu?” Pajade v redu! Vmes pride še kup stvari pa bolezen pa kakšna pot, obveznosti v službi …. pa se lahko čez dva meseca spet na novo v vrsto postavim, al kaj?! Moji zobje bodo pa kar čakali?

Nisem najbolj potrpežljive narave, zato sem si raje poiskala nekoga, ki mi je sicer denarce sto na uro iz denarnice vlekel, a je bilo vse skuapj vedno vsaj hitro mimo. Danes ta zob, jutri drugi, čez 3 dni še tretji ….”eto, gospa vse smo uredili, se lahko vidimo čez kakšno leto!”

In sem imela nekaj let eno teto, ki je takoj, ko me je videla na vratih, vzela v roke injekcijo, mi jo zapičila v dlesni, potem pa vrtala sto na uro. Gofljo sem vedno imela, kot Mike Jeager4 , bolelo je pa kljub temu.

In tako nastopi dan, ko se je teta odločila, da je treba en zob ven povleči. Jooooooj! Sedmica spodaj. Vam povem, ko da bi mi ga iz podplata vlekla! Med vleko se je zob razpočil in polovica je odšla ven, druga polovica pa je čakala na novo mučenje. Pa kaj vraga imam jaz tam notri, da se mi vsak zob pri ruvanju razpolovi?! Imam korenine zavezane?

Od takrat me teta ni nikoli več videla.

Pa nekega dne naletim na Dr. Borisa Gašparoviča. Star gospod z majhno privatno ordinacijo5. Slučajno sem sklenila, da je morda čas, da poskusim srečo na novo.

Upam, da ta stric ne bo odšel v penzijo še zelo, zelo dolgo. Obiskujem ga že najmanj 7 let in niti enkrat še ni posegel po igli. Mi je zagotovil, da tega ne potrebujem. Vedno znova mi zagotovi, da ne bo bolelo. Priznam, da kljub temu, da obljubo vedno drži, jaz še vedno na stol sedem popolnoma zelena.

In kaj največ šteje?

Stric me posadi na stol, pogleda zadevo, nato pa mi v roke potisne ogledalo6 , jaz gledam, on razlaga: “Tole bomo tukaj pobrusili, pa dali zalivko, malce bo bolelo, ko pridem do živca, a ne bo hudo ….”. Nato začne in ob vrtanju razlaga:” Å e dvakrat bom ….ja, ja, slišim te žaba7 …. pridna …. ne, nič ne bo sedaj bolelo … pridna žabica”

Naj bo še tako banalno, a jaz medlim in padam na cenene fore in stricu popolnoma zaupam. Žabica? Pri mojih 40+? Lepo vas prosim?! 🙂 A vseeno dobro dene. Očitno profesionalna deformacija, saj je nekoč imel opravka z otroki. Pridna, da sem? Pa samo usta držim odprta! 🙂

Danes sem bila spet pridna. In baje bom čez 2 tedna spet.

  1. in tako bistveno manj travnatega površja [↩]
  2. ki je itak kmalu crknila [↩]
  3. taki z nobl avtomobili in vikendi na morju [↩]
  4. vsaj občutek je bil tak [↩]
  5. nekoč na Dunajski, sedaj v Murglah [↩]
  6. takšnega, kot ga je imela Sneguljčica [↩]
  7. pa jaz le z očmi zažmirkam [↩]

V Rimu ne kičurijo grobov, kot pri nas

Danes, v nedeljo 4.novembra je naša družina odšla na grob babi Justi, Tomaževe mame in moje babi Tončke. S tri dnevno zamudo, bi najbrž rekel moj oče, ki je precejšen tradicionalist in se mu vedno zdi neznansko pomembno, da se obnašamo tako, kot “je treba”. In obiskovanje in krancljanje grobov na 1.november “je treba”.

Resda smo živeli tik ob Žalah (moja starša sta tam še vedno) in je bil skok na Žale pravzaprav nekakšen dnevni sprehod, čas za spominjanje na nam drage ljudi, ki jih ni več z nami, čas za pogovor s samim seboj in priznam, da me je sprehod med grobovi vedno nekako umiril in sprostil, a vendar mi gre novodobni cirkus okrog dneva mrtvih precej na živce.

Dneva mrtvih se nerada spominjam. Žale sem imela rada v mirnih dneh, v dneh, ko si se med grobovi sprehajal v miru in ko ni pomembno, ali imaš na sebi najnovejši plašč in kako veliko ikebano si postavil na grob svojcev. Dan mrtvih pa je dan, ko smo do vhoda naše hiše komajda našli, ko so se okrog hiše zbirali sorodniki in znanci, ki jih drugače celo leto ni bilo naokrog, ko ni bilo šole, a vseeno nismo počeli nič drugega, kot ždeli doma, ko ponavadi še nismo kurili in je bilo mrrrrrzlo tako notri, kot zunaj, ko smo vsaj 5x odšli na grobove, ko so se domača vrata stalno odpirala in v komajda malce segreto stanovanje, ponovno spustila svež in mrzel zrak.

V študentskih časih sem ta izgubljeni dan izkoristila vsaj tako, da sva s Tomažem izkoristila lokacijo naše hiše in pred hišo postavila stojnico ter prodajala sveče, ki sva jih dobila od svečarja, ki je živel na našem koncu. Na tak način sva zaslužila za najine smučarske počitnice v Italiji in temu “poslu” kasneje pridružila tudi gojenje in prodajo krizantem. Ja, dve leti sva se trudila s tem cvetličarskim poslom in na koncu ugotovila, da se je bolje držati knjig in vzgojo cvetja popolnoma opustila.

Ko sem šla na svoje in sem se spon svojega očeta, končno nekako otresla, pa sem s tem protokolarnim sranjem, popolnoma prenehala. Sedaj za “krompirjeve” počitnice obvezno odrinemo na kakšen izlet, svojih bližnjih pa se spomnimo kakšen dan prej in kasneje.

V Rimu sem opazila, da na grobovih, vsaj kar se sveč tiče, ne zganjajo takšnega cirkusa, kot pri nas. Grobovi so urejeni, ampak le “normalno” urejeni … nobene navlake in 367 sveč na vsakem grobu, nismo opazili, pri nas pa danes polni kontejnerji plastike, po grobovih pa še na stotine že pogorenih sveč.

Kaj res ne gre več tako, da bi na grobu prižgali tisto pravo svečo, s pravim plamenom, ki sicer po nekaj minutah ali pa ji uspe goreti celo nekaj ur, ugasne … pa saj gre le za spomin in pozornost na nam drage ljudi, kajne?

Post-depro-rojstno dnevno razpoloženje

Ne spomnim se več vseh malenkosti, ki so nam jih trobili na vajah za starše ali kako se sploh reče tistemu, ko nosečnice in njihove spremljevalce učijo globokega dihanja 🙂 , a spomnim se, da so nas posvarili, da ženske četrti ali peti dan po porodu napade poporodna depresija. Lepo vas prosim, kakšna depresija! Mene, ki sem itak uberoptimistična?! In mene, ki sem pred tem ležala celih 7 mesecev, da mi dete ne bi ven palo in ob vsem tem nisem imela PREDporodne depresije?!

In tako se je 12 let nazaj, nekega septembrskega jutra, rodil naš Jaka. Porod no problem, 2 tedna prekmalu – krasno, ker sem res že komaj čakala, da začnem ponovno normalno živeti, mali je bil zdrav in krasen otrok (no, mal zlatence, ampak tam jo ima itak skoraj vsak), mojega mleka ni pil … ma, not a big deal …. če smo končno dobili dete, se pa ne bomo okrog tega sekirali, jaz sem bila več kot OK, nobenih šivov, nobenih travm, le domov sem si želela.

Četrti dan so že zjutraj vsi hodili okrog mene, kot da sem iz sladkorne pene. Pa kaj vam je ljudje božji, kakšna depresija! Prav smešno jih je bilo opazovati. Jaz depresivna?! Halo?! Nehajte s tem cirkusom! Ob 9h zvečer sem sedela v neki sobici, kjer sem si pumpala mleko in jokala kot dež. 🙂

Saj ne bi, res ne bi,

  • če moji joški ne bi bili kot tempirana bomba … polna mleka, seveda, ker so me nafilali z nekimi tabletami.
  • Če ne bi tisto pumpico poslala že 200x k vragu, ker takšno mlekarstvo je en Q vredno.
  • Če se ne bi popoldne imela konflikta z medicinsko sestro, ki se je zdrla name, ko sem jo prosila za pomoč pri Jaki, ki se je drl, kot bi ga dajali iz kože. Sestra pa:” Ja, kaj, presit je, kaj pa drugega, ko ga takole po flaški futrate!”
  • Če ne bi posledično moja mama doživela totalen živčni napad in se zdirala na sestro tako, da jo je Tomaž dobesdno odvlekel iz sobe.
  • Če se v enem trenutku tam sredi porodnišnice ne bi počutila strašansko osamljeno in hkrati prestrašeno ter pomislila “Le kaj ti je tega treba bilo?!”

Solze sem kmalu obrisala, odšla spat in naslednje jutro je sonce spet svetilo in svet je bil spet krasen in lep.Pravijo, da je takšno stanje posledica hormonov. Že lahko, že lahko.

Zdaj pa mi naj nekdo pove, kaj imajo moji hormoni za opraviti z mojim datumom rojstva, ker zadnje čase se mi podobno stanje dogaja dan po mojem rojstnem dnevu.

Že nekaj let zapovrstjo je moj rojstni dan lep, prijeten, vesel …. prejemam čestitke, objeme, poljubčke, darila … grem spat… naslednje jutro je turobno, zoprno, nočem v službo, nočem biti doma, ne pije se mi kava, ne gre se mi v kino ….. pa prisežem nimam menstruacije 🙂

Letos mi je dala misliti Sunshine z njenim postom o petih jezikih ljubezni.
Moja težava je najbrž v tem, da je moj jezik ljubezni pozornost, pozornost, pozornost. Pozornost skozi čas preživet z mano, meni in pogovoru z mano. Briga me za darila, briga me za dotika še manj pa za usluge.

In na moj rojstni dan pričakujem, da se bo zgodilo NEKAJ …. nekaj drugega, kot en dan prej ….. pa mine le še en navaden dan, odnesem smeti, pomijem posodo, sedim za računalnikom, ok grem na Å marno, kar mi je v veselje, ampak tja greva s Tomažem itak vsako soboto in nedeljo, popijem kakšni dve kavici v bifeju, včeraj sem povrh vsega šla še na seminar, ki ga je naša firma organizirala baš na moj rojstni dan 🙂 …. no, saj sem le pokukala in potem odšla … doma še vedno ne kurimo … ja, ja, moj ima nekaj gorenjskega v sebi … še mačku sem morala kot ponavadi jaz dati jesti ##!@*!..”%

Ah, jutri bom že pozabila in spet bo leto okrog.