Ko sem se najbolj osmešila

Ko je razsajala evforija o raznih verigah z 5 naj predmetov, 7 naključnih dejstev, 5 uresničljivih sanj, sem razmišljala o tem, kaj bi me glede podobnih tematik zanimalo o drugih blogerjih in ugotovila, da me zanimajo smešne in prikupne zgodbe. In ker ponavadi vedno izhajam iz sebe, bi bilo prav, da o tem najprej kakšno zapišem kar sama.

In ker to ne bo tipična veriga in vanjo ne nameravam potunkati nikogar, tudi ne bom vnaprej določila števila zgodbic, ki jih nameravam zapisati. Mogoče bo zgodba le ena, morda dve, morda pa se mi v spomin utrne več deset zgodb vrednih deliti jih z vami.

Tokrat bom začela s tisto, ki mi ob spominih še danes požene kri v glavo.

Bilo je kakšnih 15 let nazaj. Zaposlena sem bila v podjetju ATR, ki se je ukvarjalo z distribucijo opreme za računalnike za področje Slovenije in Hrvaške. Na Hrvaškem smo v Zagrebu imeli majhno pisarnico in tam registrirano podjetje Axis, kjer smo takrat zaposlovali dve osebi, zakonski par, ki se v poletnih mesecih nekako ni mogel uskladiti in na dopust oditi ločeno 🙂 . Ni problema, smo razmišljali, bo Saša odšla v Zagreb in tam preživela 14 delavnih dni. Namesto v hotel so me namestili v neko stanovanje kolegice od kolegice, jaz pa polna ambicij napokala oblačila v kovček, lupčka Tomažu …. in odšla v Zagreb.

Kaj naj bi počela cele dneve v meni tedaj neznanem mestu? Delala sem od jutra do večera in praktično niti pomolila nosu iz pisarne, najetega stanovanja ali svojega avta. Pa sem nekega dne sklenila, da je čas, da si ogledam središče mesta in hrvaške mladce. Iz pisarne sem odšla v stanovanje, se stuširala, preoblekla, nanesla frišen make up in se pri tem res močno potrudila in na ustnice nanesla takrat hudo moderno šminko v močni pink barvi.

Tako popedenana sem se sprehajala po mestu in se počutila prav lepo… sama, vendar ne osamljena, nekako svobodna.
Na ulici so prodajali storže pečene koruze. Njama! To obožujem in privoščila sem si enega. Ne vem, če ste med tistimi, ki ste že kdaj jedle koruzo z močno našminkanimi ustnicami, jaz vam lahko danes iz prve roke svetujem, da si šminko pred tem obrišite. Obvezno!!!!
Jaz sem takrat storž lepo vrtela in hkrati s tem svojo roza šminko raznašala po bližnji in širši okolici svojih ustnic. Na lica, konico nosu, ob robove ustnic, na brado …skratka povsod malo. Storž sem seveda kmalu odvrgla in se lepo “urejena” še naprej sprehajala po ulicah Zagreba. Mimoidoči so se mi nasmihali, me opazovali, jaz pa prepričana, da sem tako simpatična, nasmejana vračala poglede nazaj.

Stanovanje, kjer sem živela takrat je bilo v 6. nadstropju nekega bloka in za vrhunec celega večera, sem se do stanovanja popeljala v dvigalu v družbi nekega moškega. Gledal me je precej precenjujoče. Oh, ti Hrvati! 🙂

Vstopila sem v stanovanje in se zagledala v svojo pojavo, ki je odsevala v bližnjem ogledalu.

Od tistega dne se po zagrebških ulicah sprehajam le še s sklonjeno glavo …. in Tomaž, če bom kdaj slavna in bodo kako izvrtali kakšno fotografijo, ki jo je morda posnel kakšen od mimoidočih, prisežem ….. jedla sem le koruzo!!!

Drugačna, drugačna, drugačna

Tadeja Fatur je na Emi 2007 zapela komad Drugačna, drugačna, drugačna.

Komad mi je bil všečen pa ne vem točno zakaj …. morda tudi zaradi besedila, morda pa zaradi pevke, ki se mi je izdela izredno zanimiva. Tadeja Fatur ima po mojem mnenju zanimiv vokal, predvsem pa mi je bila všeč, ker je bila DRUGAČNA.

Nekateri so njeno oblačilo popljuvali, meni pa je bilo všeč. Drugačno pač. 🙂

Zakaj sem se spomnila na Emo in Tadejo Fatur? Ker razmišljam, zakaj za vraga tako kompliciram okrog videza svojega bloga …. zakaj enostavno ne uporabim ene od nešteto predlaganih predlog. Ja, jaz sem en čuden tič. Vedno moram biti drugačna.

Nikoli se nisem želela skrivati v množici in ja, načeloma je želja po drugačnosti usmerjena v pozitivne ekstreme … npr. želim biti najlepša, najboljša, najhitrejša, najglasnejša ….. hmja, ravno pri glasnosti sem pomislila, da je vse skupaj zelo relativno in vprašljivo kaj je pozitivno …..in sploh vse kar je NAJ je ekstremno in problematično samo po sebi…. ampak o tem ne bom danes, ker bi spet zašla v tri krasne.

In jaz itak pri ničemer nisem niti blizu NAJ…. se pa NAJ trudim 🙂

Da se vrnem v tirnice moje glavne teme: želela sem povedati, da ne maram uniformiranosti.

Ja, seveda odobravam uniformo, če za tem stoji višji cilj …npr. enaki dresi športne ekipe na tekmi, ….osebje na letalu, …..tudi mi v naši pisarni ob večjih prireditvah oblečemo enake srajce ali majice in ob tem se počutimo tako “timsko” 🙂 in fino. Vendar zase vem, da v kateri koli od MUS uniformiranih zgodb, se že znajdem, vedno iščem način, da postanem malce opaznejša …. DRUGAČNA skratka.

Občutek krivde

Se kdaj obremenjujete s preteklostjo? Jaz načeloma ne gledam nazaj v preteklost. Pravzaprav je moja težava ta, da gledam predaleč v prihodnost. Lotevam se stvari, ki mi bodo morda prišle prav čez 5 ali 10 let. Super, kajne? Pa ni tako super, predvsem če ob tem pozabim, da je treba tudi danes kosilo skuhati, da bi čez 5 let morda projekt,ki sem ga začela, sploh lahko kdo delal 🙂

Imam na srečo svojo drugo polovico, realista Tomaža, ki me pogosto “prizemlji” in pošlje s kuhlo v roki kuhat kosilo 🙂

Preteklost uporabljam bolj kot pomoč za analizo, ki mi pomaga pri načrtovanju prihodnosti.

In kako analiziram preteklost?
Do danes sem se že naulčila lekcije, da analiza drugih in bognedaj celo iskanje razlogov za neuspeh pri drugih, ne pomaga. Zato pri vsaki stvari poskušam do podrobnosti analizirati, kje sem napako storila sama. Pogosto me takšne analize privedejo do hladilnika. Hladilnika? Ne, ničesar ne spravljam vanj, le ven jemljem in tlačim v usta 🙂 . Ja, ponavadi me takšne analize spravijo v blažje ali hujše depresivno stanje, odvisno od moje ugotovitve glede velikosti bedastoče, ki sem jo uspela narediti. Najbrž je jasno, da je hladilnik le sinonim za vse tisto, kar je mogoče spraviti po grlu navzdol in se na koncu svoje poti lepo nakopiči na stegnih ali zadnji plati.

Da ne bo pomote, občutek krivde v naslovu je tam zapisan iz popolnoma drugih nagibov. Nameravala sem pisati o tem, kako lahko nepredviden tok dogodkov, vpliva na občutek krivde pri človeku. Na to misel pa me je navedla ugrabitev štiriletne punčke Madeleine. Pa sem spet zašla z mislimi v drugo smer ….Pa drugič o občutku krivde 🙂

Rojstni dan

Radi prejemate darila? Jaz jih obožujem. Po pravici povedano se mi včasih za moj rojstni dan zna tudi povesiti nos, ko se moj dragi vse do večera niti slučajno ne spomni, da je to dan, ki ima takrat zame veliko začetnico.

Pa ne, sploh ne pričakujem daril v stilu zlatnine in diamantov, želim si le pozornosti in to razumem tako, da moj dragi zame naredi nekaj, kar mene veseli, njemu pa predstavlja mučenje.

Vas zanima kaj bi to bilo? Ples do poznih ur, to bi že lahko bila ena od zanimivih mučilnih taktik. Pa kakšna pregrešno draga večerja, saj meni hrana pomeni veliko, njega pa močno stiska pri srcu, če za nekaj uric užitkov, ki jih kasneje odplakne voda v toaletni školjki, odšteje muchos euros.

Å e danes se me drži “nalepka” da ne maram cvetja, kar je popolna zmota. Je pa to zablodo povzročil eden od mojih enainštiridesetih D dnevov-.. mislim, da tisti triintrideseti.

Takrat z mojim še nisva, tako kot sedaj, delala v istem podjetju in tako je on zjutraj, kot vse tiste dni brez velike začetnice, odbrzel v službo. Nič “nr’bolše”, nič lupčka -.samo “Ciao!” in že ga ni več.
No, saj mogoče pa je to posebna taktika, sem si mislila, čeprav bi me lahko že 14 kratna izkušnja pri tem dogodku v kombinaciji z njim, izučila, da je pač fant spet pozabil.

V službi seveda darilce kolegov, pa 300 vprašanj kaj mi je moj kupil, pa 100 klicev prijateljev, celo poslovni kolega je naročil dostavo šopka v mojo pisarno. Si morte misl’t, kako dolg nos sem imela, ko sem odprla kuvertico in prebrala, da šopka ne dostavlja moj dragi?!

Pa me vmes kliče še moja mami, ki za svojo edinko vedno rada zganja cirkus, mi čestita in vmes kaj hitro pove, da ona že tako ve, da moj ni nič pomislil name in da ga je že klicala ter mu zabičala, naj k meni v pisarno – ne vem niti zakaj naj bi on hodil takrat k meni v pisarno -po mojem smo našega tamalčka takrat vodili na neke otroške telovadne igrice v našem sosedstvu in ga je moj dostavljal-no, naj k meni ne pride brez darila.

In tako je moj prišel! Ob petih popoldne pride ves nasmejan v pisarno in … ????-brez darila -.
Pa mi reče, da ima darilo v avtu. Joj, joj ..kolk pa fajn, si mislim vsa napeta od razburjenja.
Greva do avta in on odpre prtljažnik v njem pa O G R O O O M E N šopek cvetja. Ga potegne ven in mi ga položi v roke. Na njem je bil še račun. Hud! Od cvetličarne, ki se drži stavbe, kjer on dela. Nič drugega! Le tisti pregrešno drag in velik šopek.

Moj nasmešek je padel za 1m navkreber in mislim, da sem siknila nekaj v stilu ” a ni škoda denarja?”

Ja, res ..še vedno mislim tako! Če bi šel na travnik in mi nabral marjetice, bi bila veliko srečnejša, kot da je mimogrede med potjo domov, po stotih klicih svoje vsiljive tašče, posegel v denarnico in si olajšal vest.

Pa ga je malce izučilo in se je od takrat poboljšal ….plesat me pa še vedno ne pelje. 🙁

In ne, danes nimam rojstnega dne , zato lepo prosim, ne mi pošiljat rož!

Ko pride do krize

Ni skrbi, nisem v depresivnem obdobju, pravzaprav sem v obdobju, ko se mi dozdeva, da je svet lep in zato je morda toliko bolje prav danes pisati o temnih trenutkih, ki jih doživljam.

Jaz, ki sem tako hiperaktivna, polna energije, vedno tako nasmejana?  Jaz, ki mi v življenju ničesar ne manjka? Ja, tudi jaz. Morda celo pogosteje, kot večina drugih.

K temu pisanju me je spodbudil prispevek Sunshine, ki je za en dan očitno zašla na meni tako znano pot.

Takole izgleda pri meni; en dan me razmetava od veselja in energije, nato pa naslednji …bum ….. padem v krizo, se samopomilujem, ne da se mi delat, ne da se mi niti iz postelje, pojedla bi vse kar je v hladilniku in vse okrog mene je brez smisla.

Se je svet lahko tako spremenil iz dneva v naslednji dan?

Ste kdaj opazili, kako ljudje reagirajo na informacijo o težki bolezni? Imaš glavobole, bolijo te kosti, nimaš energije pa vendar upaš, se boriš in Živiš. Ker so glavoboli neznosni, greš k zdravniku in ta te po določenih preiskavah obvesti o tvoji xy bolezni. Bognedaj, da tej bolezni doda še ime – Rak. Včeraj je bila ta oseba še “zdrava”, danes je “bolna”. Enaki simptomi, enako okolje, le majhna in kratka besedica v trenutku spremeni naše življenje in ga obrne na glavo. Prenekateri šele takrat dejansko “zboli” in zaradi majhne besedice takrat preneha Živeti.

Večini ljudem se življenje ne obrača na glavo na tako ekstremne načine, pa vendar se nam dogaja na tisoče podobnih stvari.

Jaz lahko npr. danes pišem blog in nekdo mi v komentar zapiše, da mu je moje pisanje všeč in mene ponese … takoj zapišem 10 novih idej in naslovov, pisala bi cel dan, poleg tega pa imam energije, kot Natalija Verboten (ki štrika pulover, peče štrudelj in teče na Triglav) :). Veselim se in to prenesem tudi na svoje bližnje.

Jutri pa mi nekdo napiše, naj ne kradem čas sebi in drugim, ker o pisanju nimam pojma in …..

Sesuje mi sanje, počutim se ničvredno, zavlečem se v kot stanovanja, sedim pred televizijo in se bašem s piškoti, itak mi postane slabo, dobim občutek, da mi tako ali tako nič ne uspeva, da je služba farsa, da je moja želja po suhi in fit postavi le utopija in zato pojem še več piškotov. Razmišljam, da pravih prijeteljev nimam, ker takrat itak nihče ne pokliče …kot nalašč 🙂 in tudi mož ne dojema kaj se dogaja z mano, saj revskam na vsako postavljeno vprašanje. Celo tisti, ki bi me “moral” razumeti, na koncu samo še zaloputne z vrati in oddide.

In takrat naj pokličem koga?! Ne, ne, ljudje ne razumejo. Ko je hudo, ko pride kriza, takrat jaz nikogar ne kličem na pomoč. Takrat bi na svoji glavi potrebovala nekakšno lučko, takrat bi potrebovala nekoga, ki bi me poslušal in bi bil tam zame…nič drugega …samo BIL BI TAM.

Ko pa jaz kličem, ko povem, ko prosim, takrat je kriza mimo. Takrat sem na točki, ko gredo zadeve na bolje, takrat sem ugotovila, da obstaja rešitev in da imam tudi jaz nekje Nekoga.