Že 400x pogreto

Saj vem, saj vem … in o tem sem poleg 289.999 drugih blogerjev pisala tudi jaz in moj sin, ampak danes sem imela zanimivo diskusijo z znancem, ki ima v lasti en lokal. Tak malo bolj pijankarski kafič ….. upam, da mi ne bo zameril takšnega opisa 😉 , ampak nekako je za zgodbo pomembno, da razjasnim kakšna je bila struktura njegovih obiskovalcev. To ni fancy šmensy lokal, kjer si mladina naroči cocktaile, kozarček penine ali kratko kavo ob kateri potem sedijo nadaljnjih 5 ur. To je tak lokalček, kjer se narod ustavi tako mimogrede, popije skodelico kave, šilce žganja, špricer, pir in vse to kar tako mimogrede ob šanku … ali pa posedijo za 15 do 20 minut pred začetkom dela in si ob kavi obvezno prižgejo cigaret.

Njegov lokal danes sameva, odpustil je eno natakarico, odpovedal čistilko …. pozimi bo še huje.

Hmja!
Veste jaz sem ena tistih nekadilk, ki je vesela, da bo sedaj kavico popila brez puhanja pod nos in brez prekajenih oblačil. Ne sovražim kadilcev, ne želim jih metati ven, celo moti me, da nas bodo od sedaj naprej, prijatelji, ki kadijo, sredi najboljše debate ob večerji, zapuščali in zmrzovali pred vrati. Pa vendar sem se tega zakona veselila in ga komaj pričakovala. Priznam, sebično, ampak jaz sem ena pripadnic manjšine, ki pijemo kavo v lokalu in zraven ne stiskamo čika med prsti. Izredno rada hodim v lokale, sem zaprisežena kofetarica in to tiste tekočine, ki priteče iz avtomata in ne tiste po kateri plavajo neki čudni delci in so jo kuhale naše mame in babice. Vsak dan vsaj 3 kavice v lokalu pa še kakšno lahko kosilo, včasih kakšna večerja s prijatelji ali družino in priznati morate, da je moja prisotnost po teh čudnih nagužvanih, prej zakajenih prostorih, prav pogosta.

In dim me moti. Res me moti. Ni princip, ni teženje, ampak enostavno dima ne maram. Solzijo se mi oči, smrdi mi pod nos, smrdi mi obleka in ob tem, da zapravljam ponavadi čuda denarja za razne parfumske vonjave, se res sprašujem, če mečem denar skozi okno, ko se vsa nafrišana potem 3x na dan nasmrajam v inkubatorjih polnih dima. Da ne govorim o tem, kakšni so občutki, ko mi med obedovanjem pod nos privijuga vonj kakšne cigare. Bljak!

Bi kadilce zato metala ven? Ne, ne bi, mislim, da bi se dalo zadevo rešiti tudi drugače, vendar ne tako, kot je bilo zastavljeno nekaj let nazaj. Ločeni prostori za kadilce in nekadilce! Ja, my ass! Nekadilci smo majhna tržna niša in zato smo v lokalih dobili “kazenske sobe”, če smo jih sploh dobili.

Joe penas – na nekem čudnem majhnem balkončku, kamor je itak prišel ves dim, saj se zrak dviga, kajne??!!!

Ursula – 80% lokala za kadilce, za nekadilce pa neka napol prazna sobica povsem na koncu lokala

DaBuda – lokal, ki so ga odprli pred kratkim in midva s Tomažem sva tja zašla še pred uvedbo kadilskega zakona. Lokal se nahaja v treh nivojih. Prostor za nekadilce je v KLETI.

Slaščičarna Karamela – kamor hodim na kavo pred službo. Tja hodim predvsem, zato ker sem se umaknila kadilcem. Miroljubno, po svojem izboru. Mislite, da se tam ni kadilo? Å e slabše, namesto pepelnika se je uporabljalo podstavne krožničke.

In še bi lahko naštevala.

In sedaj je vojna med kadilci in nekadilci, lokali bodo propadali, veliko ljudi bo ostalo brez služb, ljudje pa itak ne bodo nehali kaditi. Se res ni dalo drugače? Morda pa bi sedaj, če bi lahko kolo časa zavrteli nazaj, lokali raje več prostora namenili nekadilcem, vložili več denarja v prezračevalne naprave, kadilci pa bi se resno držali le tistih lokalov in prostorov, kjer se resnično lahko kadi …. če bi vedeli, kaj nas čaka, kajne?!

Ponoči me ganjajo tisti v belih haljah

Ne čisto dobesedno, ampak zdaj so dohtarji res najbolj aktualni v mojih sanjah, saj o njih berem v časopisih, gledam po televiziji, nato pa jih še v živo srečujem v bolnicah.

Že v prejšnjem sporočilu sem zapisala svoje izkušnje z Urgenco, danes pa ni Urgenca ta, ki jo imam na tapeti, ampak travmatološki oddelek Kliničnega centra.

Naj grem s tole zgodbico malce nazaj v preteklost. Moj oče je bil vedno športen in fit in do svojega 60-tega leta ni imel kakšnih večjih težav razen gripe ali prehlada. Potem pa kar naenkrat …. predvidevamo, da ima vse skupaj opraviti s stresom, kajti njegove težave so se začele, ko je podjetje, kjer je delal od svojega prvega dne zaposlitve, odšlo pa-pa. Zgodil se je stečaj in oče je bil včeraj še VD direktor, naslednji dan pa še ena brezposelna oseba.

Nobena juha se ne poje tako vroča in tudi naš oče je kmalu našel službo in tam preživel še nekaj delavnih let. Pa ga nekega zelo vročega dne …mislim da kakšnih 8 let nazaj …pripelje njegov službeni kolega in pove, da se z njim nekaj čudnega dogaja. Odšel je na službeno pot nekam v nek kraj na drugem koncu Slovenije in se po eni uri vrnil ves bled in odsoten z vprašanjem kam je bil sploh namenjen. Utrujen je, smo sklepali in ga pospremili spat sredi najlepšega dela popoldneva.

Na dogodek bi skoraj pozabili, če ne bi nekaj mesecev kasneje sredi smučanja v Flachau-u v Avstriji med preprostim pogovorom ob kavici s Tomažem in mano, moj oče odtaval “drugam”. Z mislimi in besedami, s telesom je bil povsem v najini družbi, misli pa so odšle kdove kam. Ko sva nekaj minut zatem z očetom sedela na sedežnici in je vsako minuto ponavljal praktično isto zgodbo:” Kje pa smo? Stavil bi, da smo v Kranjski gori …”, sem se zanj močno ustrašila. Naslednji trenutek smo odšli domov in ga odpeljali na urgenco. Izgledalo je, kot da bi v njegovi glavi nekdo izbrisal disk s podatki zadnjih 4 let. Grozljivo je bilo poslušati povsem prisebnega očeta, ki pa v tistem trenutku enostavno ni vedel niti tega, da ima že 4 leta starega vnuka.

Od takrat naprej so se podobne stvari dogajale manj ali bolj pogosto. Oče je doživljal podobne mentalne odklope, telesno pa je ostal povsem “normalen”. Preiskovali in raziskovali so zadeve in odkrivali razna povišanja nekih delcev v krvi, vse skupaj pa je rezultiralo le v predčasno upokojitev, ki pa je itak bila že nekje na poti.

Neke noči me zbudi zvok telefona in paničen glas moje mame, češ da oče brca, opleta z rokami iz ust pa mu teče pena. Kličemo rešilca in pade ugotovitev, da je imel epileptičen napad. Ti so se kasneje začeli ponavljati in vsi skupaj smo se nanje navadili in skupaj z zdravniki prišli do ugotovitve, da je prišlo do neke poškodbe možgan. Kako, zakaj, kdaj ….tega pač ne ve nihče.

Mesec nazaj pa napad ni bil epileptičen, čeprav je najprej moja mama mislila tako. Oče je sredi noči mahal in mojo mamo grabil za lase in jo vlekel, vendar se tokrat ni jezil, ker bi mu slabo zlikala srajco :), ampak se je boril za zrak, saj ga je udarila kap. Naslednje jutro se zbudi krvavih oči, s povešenim očesom in delom ust. Pove, da je tako prehlajen, da ne more ničesar požirati. Å e sreča, da obstajajo ljudje, ki razpoznajo simptome kapi in so nas poslali na urgenco.

Tam tipično čakanje, nato pa nevrološka klinika. In tam? Razne raziskave vendar nič novega. Očetu je odmrl del požiralnika, hrano mu je potrebno sekljati, pazljivi moramo biti, ko dobi napad, saj ima sedaj težave pri požiranju in bi se lahko zadušil. Pa odpustnica in domov.

Tokrat pa ….. ne vem točno kaj … mati me kliče sredi dneva v službo in pove, da je oče krvav po glavi in ne odgovarja prav logično in prisebno. Neka je padel, vendar on ne ve kam, ne kdaj, ne kako. Na moj odgovor naj kliče rešilca začne razlagati, da oče ne želi v bolnico.

Kljub mojemu vztrajanju in celo povišanemu tonu pogovora, se mati odloči, da bo raje reševala stvari po svoje. Očeta namesti v dnevno sobo, sama pa odide za 5 minut v lekarno po gaze in nasvet kaj narediti. Ko se je vrnila, je oče ležal na tleh v kuhinji, okrog njegove glave mlaka krvi, pod njegovimi nogami pa polomljen stol. No, končno je klicala rešilca.

Od tu naprej pa ponovno zgodba, ki me spravlja v slabo voljo. No, ne čisto cela … rešilec je prišel hitro, osebje izjemno prijazno, očeta so nezavestnega naložili na nosila in ga odpeljali na Urgenco.

In kam od tam? Ima rano na glavi, očitno je padel, naj gre na Travmatološki oddelek. Travma je polna, naj ga dajo na nevrološki, saj tja bolj paše …. ja, ampak treba je pogledati glavo in narediti CT … skratka debata sester, ki jo poslušajo svojci. Očetu so zašili rano na glavi in ga postavili na hodnik. Ni prostora!

Ob njem je bila mama in me o situaciji obveščala po telefonu. Ob 8h zvečer (padel je enkrat popoldne) so ga končno namestili v sobo Travmatološkega oddelka. Kaj se je zgodilo, kaj naprej, ….. tega ni znal mami razložiti nihče. Zdravnikov baje ni bilo več in z mamo se je pogovarjal le izredno prijazni medicinski delavec po imeni Miran. Pridite jutri ob 8h zjutraj in se pogovorite z zdravnikom.

Ob 8h sva midve z materjo v bolnici, pred vrati travmatološkega oddelka. In čakava. Sestra v sprejemni pisarni je rekla tako. Čakava pol ure, čakava tričetrt ure. Mimo naju se sprehajajo zdravniki, sestre, bolničarke ….. nihče niti ne pozdravi, niti ne pogleda … žalostno …še na Å marni gori se pozdravljamo med sabo …
Kaj ni to običaj, da se ljudje, ki se srečujemo na istih hodnikih, pozdravljamo?

Mati gre ponovno vprašat, če je kdo morda pozabil na naju. Ne, niso, le vizita je. In zakaj so nama rekli naj prideva ob 8h? Ali ni vizita nekaj običajnega, kar se dogaja že leta vedno ob istem času? OK, bova še čakali. Pa pride mimo Miran …joj, kako so se zasvetile oči moje mame. Miran je sestrič, bratič ….ali kakor koli se že reče medicinskim sestram v moškem spolu 🙂 , ki očitno svoj poklic opravlja z veseljem in odnosom. Povedal ni nič novega, le njegov način je spremenil vse. Prijazno je povprašal, če se je že pogovorila z zdravnikom in nato rekel, da ja, zdravnik je še na viziti, vendar bo le te kmalu konec in … le še nekaj minut naj potrpi potem pa bo … pa še k očetu bo lahko šla potem pogledat.
Moja mati je bila presrečna. Halo?! Pa saj ni povedal ničesar drugega, kot sestra za okencem! Tako malo je treba, kajne?

In pride zdravnik. Travmatolog. Relativno mlad in očitno neizkušen pri pogovorih s svojci. Takole na hitro: “Z vašim možem je vse v redu, naredili smo CT glave in jaz ga bom jutri odpustil.”
A?????
Mama razlaga nekaj o tem, kako je padel in kako je ona šla s kolesom po gaze …. ajde, mama nehaj, to je travmatolog, skrbi za zlome in podobne stvari in mu je čisto vseeno za tvoje kolo in gazo… poskušam jaz z vprašanji o tem, če bodo pogledali zakaj je do tega prišlo.
“Ja, to mora povedati nevrolog, ki ga bomo poklicali na naš oddelek.”
“Kaj ga ne boste preselili na nevrološko?”
“Ne, ni nujno, saj smo ga oskrbeli in rana se celi.”
“In njegova poškodba glave?”
“Saj sem vam že povedal, ni poškodbe glave … smo naredili CT”
“In koliko šivov ima?”
“Je to sploh važno? Rana se celi in je v redu. Pridite jutri spet, vam bo nevrolog kaj več povedal.”

“Jutri” je bilo včeraj in nevrologa ni bilo. Sploh. Isti zdravnik je povedal še krajšo zgodbo in zaključil, da ga bo on odpustil iz oddelka.

Čakajte, oče je padel 2x po tleh, si poškodoval glavo, v glavi ima šive, na srečo ni dobil pretresa možganov ali kakšnih resnejših poškodb, v bolnico so ga pripeljali nezavestnega, v roke so mu natrpali kup cevk in zaradi možnosti oživljanja, sneli uro, poročni prstan in celo zobno protezo, ki je do sedaj še nikoli ni snel …..sedaj pa ga boste kar odpustili, ker se vaša rana celi????!!!!

In jutri, ko bo spet padel skupaj naj ga ponovno pripeljem na travmatološko, kjer ga bodo ponovno zakrpali in opravili tisti del, ki ga mora tisti oddelek pač opraviti?!

Urgenca četrtič

Ne vem kaj se dogaja z mojim Billom … pa ja ni šel na tako dolge počitnice?!

V glavnem, počasi postajam ekspert za urgentni blok Kliničnega centra. Ne, z mano je vse v redu (no, saj morda pa je z mojim Billom vse v redu, le da se on pač ne vtika v mojo bližnjo okolico), se pa dogaja z mojimi bližnjimi. V zadnjih 4 mesecih smo non-stop po bolnicah in tako tudi kar naprej na urgenci.

Najprej moj tast in njegov srčni infarkt ali kar koli naj bi bilo …ugotovili itak niso ničesar.

Potem moj oče in kap, ki mu je prizadela polovico požiralnika, tako da se sedaj hrani samo še z mehkejšo hrano in še to s težavo.

Å e v istem obdobju, ko je bil moj oče še v bolnici, se zgodi urgenca našemu Jaki in njegovi zlomljeni roki.

Nekaj več kot teden nazaj spet tast in izpuščaji po nogi – baje sladkorna. Tast je že tretji teden v bolnici Petra Držaja, ki je pravi lux hotel v primerjavi s kliničnim centrom.

Včeraj pa spet moj oče in kaj vem kaj. V glavnem izguba zavesti, padec in udarec v glavo …… rešilec, urgenca, šivanje, travmatološka …

Stvari se dogajajo, mi pa vedno znova obiskujemo najprej urgentni blok, potem pa še razne bolnišnične oddelke. Mojemu očetu so na travmatološki zašili glavo, nato pa so se sestre debelo gledale, kajti zanj ni bilo prostora na oddelku. Moral bi iti na nevrološko, vendar so sobe zasedene, tudi na travmi so sobe zasedene. Pa ga dajmo še nezavestnega in z infuzijo v roki za nekaj časa kar na hodnik! Tako to gre pri nas.

Res je, zdravnikov je premalo, prostori so preveč utesnjeni, sob je premalo, sobe so itak prevroče in je v njih nevzdržno že zdravim ljudem, postelje pa še vedno nekako najdejo in bolnike vsaj položijo nanje. Svojci in bolniki smo nestrpni, včasih celo nesramni, zdravniki in sestre pa prav tako ….. na koncu pa itak trpi le pacient.

Tokrat sem urgenco obiskala že tolikič, da poznam postopek, vem da bo čakanje neizmerno dolgo itd. da se temu ne čudim več in tudi jezna več nisem. In tako sem prišla do spoznanja, da bi morda pomirili še kakšnega svojca več, če bi tudi ostale – takšne, kot sem bila prvič jaz, seznanili s postopki, hodniki, pravili ….. Na urgenci se povprečen človek znajde enkrat na 10, 20 let in seveda ti nič ni jasno. Sediš, gledaš, upaš, moliš, jamraš, bentiš …..

Prvič smo prišli brez rešilca. Sedaj vem, da imajo bolniki, ki jih dostavi rešilec, prednost. Pri tastu smo naredili napako in ga dostavili sami in zato čakali 11 ur!!! Pa saj bi morda sedaj naredili enako, vendar bi bilo čakanje povsem drugačno, če bi mi nekdo že v sprejemni pisarni povedal: “gospa, prišli ste na urgenco, tukaj je kaos, pričakujte, da boste tukaj minimalno 5 ur, lahko pa tudi 12” … ej, s to informacijo bi jaz lahko poskrbela, da tastu dostavimo kakšno normalno hrano, da pokličem v službo in odpovem VSE obveznosti in morda še kaj.

Pa če je že težko ubogim nervoznim svojcem to povedati v obraz, zakaj ne bi nekaj vljudnega in uvidevnega obesili na steno v čakalnicah?! V enajstih urah bi vsak prebral tudi to. Da ne govorim o tem, da morda res ne bi bilo težko kakšnega hodnika pregraditi le z enostavno zaveso in prositi svojce in ostale bolnike, da prepustijo prostor za tiste paciente, ki so zaradi pomanjkanja prostora, kar na hodnikih, čeprav ležijo po posteljah. Tako pa vse skupaj izgleda, kot množična hiralnica.

Da ne govorim o tem, da bi se dalo poskrbeti tudi za kakšen zanimivejši program na televiziji (tam se vrti le nekakšen program s pticami in ribami) …ok, saj to pomirja, ampak 11 ur!!!!! ….. pa kakšne knjige, ki bi si jih ljudje lahko sposodili in brali med čakanjem. Če ne drugega, vsaj za otroke.

Sestre hodijo po hodnikih in ne rečejo ne bev ne mev. Saj razumem, če bi se obrnile k enemu pacientu, bi se okrog njih nagnetlo še 20 drugih. Pa vendar mislim, da bi lahko imeli vedno zaposlenega nekega prijaznega “angela” – Zmajčka pomagajčka (ta dva revčka krožita po hudi vročini napravljena v kostum zmaja po ljubljanskih ulicah in kao pomagata ljudem), ki bi vsake pol ure prišel na hodnik in s prijaznim in umirjenim glasom povedal, da se zavedajo, da so hodniki polni, da zdravniki delajo po svojih najboljših močeh ter da se zahvaljujejo za potrpljenje vseh čakajočih. In morda še enostavno vprašanje: “kdo rabi kakšno pomoč?” Pa saj ni treba, da je to medicinsko osebje!!!! Å tudent, ki ima srce na pravem mestu in mu ni škoda dveh besed za pomiritev nervoznih ljudi v čakalnicah!

Za takšne stvari ni potrebno veliko financ, le malce zagnanosti in srčno razmišljanja ter zavedanje, da nekateri tam postanejo še bolj bolani, le zato ker se o njihovem počutju nihče ne vpraša ničesar.

Občutek krivde

Se kdaj obremenjujete s preteklostjo? Jaz načeloma ne gledam nazaj v preteklost. Pravzaprav je moja težava ta, da gledam predaleč v prihodnost. Lotevam se stvari, ki mi bodo morda prišle prav čez 5 ali 10 let. Super, kajne? Pa ni tako super, predvsem če ob tem pozabim, da je treba tudi danes kosilo skuhati, da bi čez 5 let morda projekt,ki sem ga začela, sploh lahko kdo delal 🙂

Imam na srečo svojo drugo polovico, realista Tomaža, ki me pogosto “prizemlji” in pošlje s kuhlo v roki kuhat kosilo 🙂

Preteklost uporabljam bolj kot pomoč za analizo, ki mi pomaga pri načrtovanju prihodnosti.

In kako analiziram preteklost?
Do danes sem se že naulčila lekcije, da analiza drugih in bognedaj celo iskanje razlogov za neuspeh pri drugih, ne pomaga. Zato pri vsaki stvari poskušam do podrobnosti analizirati, kje sem napako storila sama. Pogosto me takšne analize privedejo do hladilnika. Hladilnika? Ne, ničesar ne spravljam vanj, le ven jemljem in tlačim v usta 🙂 . Ja, ponavadi me takšne analize spravijo v blažje ali hujše depresivno stanje, odvisno od moje ugotovitve glede velikosti bedastoče, ki sem jo uspela narediti. Najbrž je jasno, da je hladilnik le sinonim za vse tisto, kar je mogoče spraviti po grlu navzdol in se na koncu svoje poti lepo nakopiči na stegnih ali zadnji plati.

Da ne bo pomote, občutek krivde v naslovu je tam zapisan iz popolnoma drugih nagibov. Nameravala sem pisati o tem, kako lahko nepredviden tok dogodkov, vpliva na občutek krivde pri človeku. Na to misel pa me je navedla ugrabitev štiriletne punčke Madeleine. Pa sem spet zašla z mislimi v drugo smer ….Pa drugič o občutku krivde 🙂

Evo mojih 5 minut ..ajde, 2 minuti :)

Za tiste, ki mojega stasa in glasa niste uspeli videti na včerajšnjih Trenjih, pošiljam link do posnetka, ki bo na spletu cel teden. Mene najdete tam približno na 62 minuti posnetka. Tako boste vi lahko že vnaprej vedeli, koga pocukati za rokav na Blogresu …jaz bom namreč tam. 🙂

Sicer pa dobila sem že repliko na svojo izjavo, da ne hujšam ZASE, temveč ZA DRUGE. Kaj pa menite vi?