Kategorija: Zdravje in Lepota

Objavljeno dne

Ena, ki ni čist čez dohtarje

Joj, kaj sem sprožila! 😉

Sedaj pa ena za protiutež. Da ne bomo samo po zdravnikih in sestrah1 tolkli, bi rekla to, da bolj kot posamezniki, se mi zdi, da je zgrešen sistem.

Pred petimi leti se mi res ni zdelo primerno, da o bolezni oz. zdravljenju svojega moža debatiram z njegovim KIRURGOM. Verjamem, da on lahko najbolje pove, kaj je odstranil, popravil, videl … in pred mene je celo postavil slike in mi kazal neke sence ter mi nekaj govoril …
Saj ne spadam med najbolj neuke, a takrat res 3/4 stvari nisem razumela. In pri vsaki drugi besedi si res ne upaš spraševati kaj pa je to oz. o čem sploh govori ta stric!? Si sploh ne predstavljam svojih staršev na tem istem mestu!
Sicer pa me potek operacije niti ni zanimal. Zanimalo me je, kakšno bo zdravljenje vnaprej, kakšne tablete bo dobil, koliko časa bo v bolnici, kaj potem, ko pride domov, se to lahko ponovi, kako se to opazi … Za to ne potrebujem KIRURGA in če na stvar gledam še s podjetniškega vidika, je za takšne razgovore škoda njegovega časa in bolnico takšen sistem preveč stane!

A še sreča, da je vsaj on bil pripravljen kaj povedati. V primeru tasta in kapi pač ni vpleten noben KIRURG in zdravnike moramo dobesedno loviti po hodnikih. Ah, saj so prijazni (oz. naj se izrazim pravilneje: niso neprijazni), a povedo pa tudi ne kaj prida.

Pa še zgodba z druge strani te velike stavbe, ki se ji reče Klinični center:

Z Jakom sva bila v pol leta že dvakrat na urgenci zaradi poškodbe roke. Prvič zlom, drugič (le) zvin. A obakrat, saj veste, sva bila med tistimi srečneži, ki po cel dan visijo na hodnikih in čakajo na klic svojega imena. Å e toliko huje je, če je ta dan2 ena lepa smučarska sobota ali nedelja!

Po kakšnih treh urah čakanja je Jaka že potožil, zakaj ne poberejo podatkov na kakšen drug način, nas pustijo, da “visimo” doma in se šele po kakšnih 3-4-ih urah primajamo v bolnico. V dobi vseh mobitelov bi to bilo možno, a? Ali, da imajo vsaj nekje v bližini soliden lokal, kjer takšni, ki jim ravno ne lije kri, lahko v miru popijejo kakšen sok ali celo pojejo kakšen obrok tople hrane. Ko vstopi v sobo pacient, ki je na vrsti pred mano pa bi mi sestra spustila SMS, da naj se primajam?

No, in razen strašanske gužve in nenormalnih pogojev tako za delo, kot za čakanje, je tam osebje izredno prijazno … z rahlimi izjemami, … ok, a kje jih ni?! Obakrat je v sobo za pregled sprejemala neka okroglična sestra, ki ji očitno ne zmanjka energije, nasmeh pa ji nikoli ne izgine iz obraza. Pacienti tečni … res, večinoma tečni, a ona z nasmehom, mirno, prijazno … Kapo dol!

In sestre, ki na oddelku iz dneva v dan obračajo takšne in drugačne paciente, jim menjajo plenice, umivajo riti! Po mojem ob vpisu v srednjo šolo niso ravno sanjale o takšnem poslanstvu!

  1. ja, ja, pa bratcih tudi [↩]
  2. bila 🙂 [↩]
Objavljeno dne

Politične točke se nabirajo s stadioni in ne domovi upokojencev ali bolnicami

Te dni se mučimo z iskanjem prostega mesta v kakšnem domu za ostarele občane, ki ne bi bil ravno 100 svetlobnih let oddaljen od Ljubljane in z vsakim, ki mu je to področje neznanka1, se spuščam v debato o tem, zakaj domov ni dovolj in kako, da ni že zdaj vsem jasno, da domovi za ostarele postajajo vse bolj iskana “roba”.

Oh, saj jim je, ne dvomim o tem! In?

Bi vi gradili dom za ostarele občane? Ne bi raje hotela? Spa? Z brhkimi Kitajkami, ki te zmasirajo od nog do glave?

Ali pa kaj takšnega?

Fancy dom za ostarele? Ja, nedvomno obstaja tržna niša za tiste, ki bi se želijo tržno ukvarjati s “starostjo”! Zgraditi dom, kjer bi ljudje po 65. letu starosti našli svoje idealno zatočišče. Dom, kjer za njim žubori potoček, z urejenimi sprehajalnimi potmi, kjer je na razpolago telovadnica, bazen, zdravstveni dom, celo kakšno manjše gledališče ali priročna kinodvorana, kjer bi se vrteli filmi iz zlate dobe, restavracija, kjer se dobi odlična goveja juha z domačimi rezanci, tenstan krompir in pečenka(( hmja, za mojo generacijo bo najbrž treba tole zamenjati s kakšnimi testeninami )), kjer avtobus ustavlja takoj pred vrati doma, kjer se na kavici srečujejo enako stari in podobno misleči …

Pa saj to najbrž že obstaja! A ne vem koliko je ljudi, ki si tak luksuz lahko privoščijo?

Realnost je povsem drugačna. O domu pogosto razmišljajo šele svojci, ko za nekoga od svojih ne morejo več skrbeti. Ko kakšen od staršev zboli, postane nepokreten in potrebuje 24 urno prisotnost druge zdrave osebe! In takšen ne potrebuje Kitajk za masažo, ne potrebuje jacuzzija ali filmov iz zlate dobe. Potrebuje le svežo posteljnino na svojem ležišču, nekoga, ki mu menja plenice in ga morda hrani po žlički (če ne celo po cevkah). Ni mu mar za ptičke in potoček za domom, mar mu je le za čist in urejen prostor, prijazno besedo, pomoč pri najnujnejših življenjskih opravilih, kakšen radio, televizija …. pa čim več obiskov ljudi, ki jih pozna, ki mu stisnejo roko in ga pobožajo po licu.

Takšnih domov pa po Sloveniji ni! No, morda se še najde kakšna postelja v vasi, ki je oddaljeno čez tri gore in tri doline, kjer se vaščani pogosto znajdejo drugače in sosed pomaga sosedu, a Ljubljana, ne, Ljubljana ima domove, kjer se čaka po 5 let in več!

A to je razumljivo, saj si najbrž ne predstavljate naslednjega kandidata za župana, ki bi obljubljal, da bo v Ljubljani zgradil dovolj domov za ostarele?! Le zakaj?! Točke se nabirajo z obljubami o stadionu!

Stadion si vsak želi, a noben ne potrebuje, a dom za ostarele potrebujemo, a želi si ga žal pač nihče!

  1. kot je bilo meni do sedaj [↩]
Objavljeno dne

Ste že prijavljeni v dom za starejše občane?

Kar pohitite, ker ponekod so čakalne dobe dolge tudi do 7 let, mi pa itak do 90. leta mislimo, da smo še premladi in preveč zdravi za takšne ustanove.

Življenjska doba se daljša, daljšajo se tudi delavne dobe, a vendar je naša družba vse bolj polna starejših in nemočnih ljudi. S to težavo se bo vsak od nas slej ko prej srečal in ko potrka na vrata, je šok velik, vprašanj nešteto, rešitve pa borne.

Moji starša sta še oba živa, oba dokaj zdrava (predvsem mama) in čeprav je oče že preko 7. desetletja, mama pa se temu že tesno bliža, še vedno niti pomislita ne za prijavo v kakšen dom upokojencev. Ne, onadva bosta živela še nadaljnjih 30 let, obdelovala vrt okrog hiše in seveda samostojno vzdrževala svojo hišo! Moj oče o domu ne želi niti slišati.

Starša mojega moža sta (bila) rahlo starejša in pred sedmimi leti je nepričakovano (kot, da je kdaj pričakovano) udarila bolezen in oče je ostal sam. Ker je na srečo znal opravljati gospodinjska opravila in tudi kuhati in ga je zdravje služilo, je svoje samostojno življenje nadaljeval v lastnem stanovanju. Občasno smo se obiskovali in nihče ni niti pomislil, kaj ČE …. kaj KO …

Å e leto nazaj je kolesaril, se vsakodnevno sprehajal in sploh zdravo in mirno živel. Potem pa iznenada težave z dvanajsternikom, operacija, težave s srcem … osteroporoza ….. padec … urgenca … domov … izpuščaji na koži …. bolnica … sladkorna … inzulin … medrol … zabuhlost obraza … težave s prostato … sum na kancerogeno … napotnica za operacijo v februarju 2008 … v začetku februarja iz neznanega razloga zvečer pade in zaradi nemoči obleži na tleh vse do naslednjega dne, ko zaradi neoglašanja na klice moj mož vdre v stanovanje in ga odpeljejo v bolnico. Pljučnica. 7.februarja je odpuščen iz bolnice, a se 10. vrne vanjo zaradi kapi v levi del telesa.

Upamo na najboljše, a vendar v tem trenutku je tast nepokreten, hrani se po cevkah, ni zmožen komuniciranja in potrebuje 24 urno nego. Četudi bi v naslednjem tednu izredno napredoval in veselo samostojno odkorakal iz bolnišnice, ga samega več ne upamo pustiti. Vsi v službah, vnuki po šolah, krožkih, domov prihajamo ob 6h, 7h zvečer, naše brezmočne starše pa pač ne moremo ob 6h zjutraj nahraniti, zakleniti nato pa jih ponovno odkleniti zvečer, pobožati po glavi in mirno zaspati.

V dom za ostarele v Ljubljani se je prijavil pred pol leta. Celo! … A to nič ne pomeni, čakalne vrste so brezštevilne. 7 let so mu povedali.

Za vse tiste, ki jih kaj podobnega še čaka lahko posredujem nekaj informacij, do katerih smo se v teh dneh priborili ob nasvetih prijateljev, brskanju po netu in pogovorih s kliničnim osebjem.

Rešitve je možno iskati na različnih nivojih:

  • Nega in pomoč na domu. To organizirajo pristojni centri za socialno delo oz. tam dobite informacije o institucijah, ki se s tem ukvarjajo. Pošljejo vam na dom osebe, ki pomagajo na domu prizadetim in svojcem. Sami smo ugotovili, da žal takšna opcija za nas tokrat ne pride v poštev, saj takšna nega obsega maksimalno 4 urno pomoč na domu, mi pa potrebujemo stalno prisotnost usposobljene osebe.

seznam usposobljenih za nego pomoči potrebnim

Zavod za oskrbo na domu

  • podaljšano bolnišnično zdravljenje. Baje takšna zadeva pride v poštev, ko bolnika še ni možno prepustiti domači oskrbi, bi njegova hospitalizacija terjala daljše bivanje (mesec ali več), a se vseeno pričakuje rehabilitacija – torej ni le nega obstoječega- končnega zdravstvenega stanja določene osebe.

Bolnišnica v Sežani

  • Sprejem v dom. Sami smo najprej razmišljali o Ljubljani ali okolici Ljubljane a na koncu dojeli, da bomo veseli česar koli, kjer koli v Sloveniji. Povsod se čaka in čaka. Prednost imajo okoliški prebivalci in tisti, ki so že na čakalni listi.

Seznam vseh socialnih domov v Sloveniji z listami čakajočih. Kasneje smo ugotovili, da to niso vsi domovi in da podatki o listah čakajočih tako ali tako nimajo nobene povezave z realnostjo. BTW jaz sem seznam potegnila v excel in ga sortirala od najmanjše številke proti največji in nato klicala vse označene z 01 in takšne do 10, a vsi do zadnjega so mi povedali, da je lista čakajočih tudi pri njih precej visoka. Nekateri so me celo zavrnili, da ne dajejo nobenih podatkov, dokler ne vložimo prošnje za sprejem v njihov dom. Med drugim so nekateri domovi vnešeni 2x, enkrat s številom čakajočih nad 400 in drugič z 0 (!).Žal skupne ustanove, ki bi regulirala potrebe in proste kapacitete širom cele Slovenije, še ni.

Koristne informacije v povezavi s socialnimi zavodi

Konec koncev pa je moj prvi nasvet tak, da se prvenstveno posvetujete z zdravnikom v bolnici! In to vztrajno in večkrat. Več ko sprašujete, več podatkov boste dobili in po možnosti od različnih zdravnikov. Nekateri so manj zgovorni in govorijo zgolj o zdravljenju, drugi so bolj zgovorni in na vprašanje o tem, kaj se predvideva ob odhodu iz bolnice celo sami predlagajo, da vam čim hitreje pripravijo dokumente in izvide za iskanje ustrezne nege.

Mi smo informacijo dobili že drugi dan in z izvidom trenutnega stanja, kjer je napisano tudi, da je bolnik nepokreten in potrebuje stalno nego, z nekakšno izjavo o tem, da bolnik ni sposoben odločati v svojem imenu ter nekakšno napotnico za svetovalno socialno službo, sva se danes z možem napotila k prijaznemu zdravniku, ki deluje v stari stavbi stare travmatološke klinike in ima na vratih naziv Socialna služba.

Sicer pogrešam bogato spletno stran in podatke, ki jih je mogoče dobiti tam, a vseeno jim prijaznosti in posredovanju veliko koristnih podatkov nikakor ne gre očitati. Gospod naju je opremil z mnoštvom kopiranih podatkov, kjer so zapisani vsi (!) domovi ostarelih občanov v Sloveniji in to takšni pod okriljem socialnih služb, takšnih verskih (Karitas ipd) do samoplačniških in celo takšnih, ki jih šele gradijo.

Za vlogo se potrebuje:
-fotokopijo pokojninskega odrezka
-predlog zdravnika za sprejem v dom (tukaj je malce administracije … a vseeno … oddelčni zdravnik napiše diagnozo, ta se odnese zdravniku v socialni službi in on napiše nov predlog ter ga SAM pošlje direktno domovom, kamor bomo vložili vlogo za sprejem)
-prošnjo za sprejem v dom (obrazec se dobi v socialni službi ali tukaj)
-fotokopijo osebnega dokumenta
-v našem primeru, ko tast ne more več sam podpisovati vloge potrebujemo še potrdilo o odgovorni osebi (spet nekaj letanja na nek socialni urad na Podmilščakovi 20 Bežigrad, kamor dostaviš nekaj papirjev …)

Priporočajo, da se prošnje razpošlje vsaj na 10 ustanov, ki imajo krajšo čakalno listo (informacijo ustno poda zdravnik v socialni službi) nato pa tedensko klicati in spraševati ((beri gnjaviti in težiti). Baje se da v kakšnih prekmurskih krajih (!) priti do proste kapacitete v roku enega meseca (!).

No, medtem osebe seveda ne zadržijo v bolnici. Lahko ga namestiš (baje, ker še nimam konkretnega podatka) v dražjih različicah samoplačniških domov kot je npr. ta hotel v Renčah pri Novi Gorici in kasneje opraviš za bolnika naporno selitev v upam da kakšno prekmursko vas (seveda pišem to ironično).

Priporočam, da si že danes v svoje računalnike vnesemo opomnik, da na svoj 65. rojstni dan vložimo prošnjo za želeni dom v okolici, ki smo je vajeni in v dom, ki nam bo všeč in ne le da bo “na voljo” in tako bomo morda na dan, ko nas pri kakšnih 80+ začnejo pestiti zdravstvene težave, celo imeli rahlo prednost pri sprejemu!

  1. ko sem preverjala jaz, so bili takšni 4 domovi [↩]
Objavljeno dne

Darovalci krvi!

Spodnje sporočilo je danes priromalo v moj e-mail nabiralnik. Ker imam o razpošiljanju kakršnih koli sporočil pač takšno mnenje, tega ne bom poslala naprej, a vendar … morda pa je na tem kaj resnice in nekdo res potrebuje pomoč. In tako bom za to uporabila kar tale moj blog.

GRE ZA ŽIVLJENJE!

Uroš Potočnik, star 36 let, oče dveh deklic, preživlja hudi zdravstveno krizo.
5. julija 2007 so mu drugič presadili kostni mozeg, ker prvi poseg ni prinesel želenih učinkov. Bolezen se je ponovila. Trenutno je na CIIM – oddelku za intenzivno nego Kliničnega centra v Ljubljani.

Urošu lahko pomagamo!
Za Uroševo zdravljenje je zelo pomembna ustrezna količina krvi skupine
AB Rh+
Prosimo te, da se oglasiš na Zavodu za transfuzijo krvi, Å lajmerjeva 6, v Ljubljani (za dodatne informacije lahko pokličeš na številko 543 81 00).
Vabljeni so tudi tisti darovalci, ki svoje krvne skupine ne poznajo.

Strokovnjaki bodo kri ustrezno selekcionirali in testirali.
Omeniš lahko, da gre za bolnika Uroša Potočnika, ker se svojci s tem strinjajo.

Pomagaš lahko tudi takole:
Pošlji to pismo naprej čim večjemu številu naslovnikov. Morda bo med njimi kateri pripravljen pomagati! Tudi čas je pomemben.

Uporabi elektronsko pošto in pošljite to sporočilo na čim več naslovov.
Vsak, ki bere to pismo, naj za hip pomisli, kako bi se počutil na Uroševem mestu.
Zato ne bomo izgubljali besed z opisovanjem okoliščin.
Prosimo, ukrepaj in naredi plemenito dejanje!

Uroševi prijatelji

Moram pa na koncu dodati tudi jaz svoje zrno. In sicer nikakor mi ni jasno zakaj je naša krvna skupina takšna skrivnost. Jaz npr. svoje krvne skupine ne poznam. 12 let nazaj, ko sem bila noseča, so me sicer prešpikali po dolgem in počez in od takrat vem, da sem Rh negativna … ne vem pa kakšen A, B ali 0 paše pred tem.

Ko smo imeli še tiste knjižice, sem listek svoji krvni skupini1 zataknila vanjo, a danes imam kartico, ki meni ne pove prav nič. Bi lahko, prosim kdo od odgovornih kaj ukrepal glede tega??!! Pa saj vraga res ni težko takšen podatek morda zapisati celo na osebno kartico.

Ja, pa še davčno lahko dodate, ki jo tudi vedno iščem po vseh koncih in krajih 😉 !

  1. ki sem ga dobila ob tistem špikanju [↩]
Objavljeno dne

Oh ti deževni jesenski dnevi!

Je to povezano z vremenom, jesenjo, mojim rojstnim dnem1 , čistim slučajem ali mi ponovno nekdo želi nekaj povedati?

Zadnje čase so moje misli okupirane z razmišljanjem o smislu življenja, njegovi minljivosti, usodi, če ta obstaja, zdravju in skrbi zanj, če to pravzaprav sploh znamo ali smo sposobni početi.

Naj vam najprej zupam, da živimo v Sostrem in skorajda ne mine dan, da ne pomislim na mladega fanta, ki ga je enkrat junija pokosila kosilnica. Vozim se mimo travnika in v dneh, kot so tile, preprosto ne gre brez misli na ta tragičen dogodek. Medtem, ko je oseminštiridesetletni kmet s kosilnico kosil visoko travo, sta se v njej skrivala dva fanta. Kmet fanta Jakovih let ni opazil, fant kosilnice ni slišal in ….. Usoda? Jokala sem, ko sem brala novico, čeprav te družine ne poznam. Danes vsakič pomislim predvsem na oseminštiridesetletnega gospoda, ki živi s sliko nesreče, ki se mu je pripetila tega usodnega lepega poletnega dne. Baje2 je gospod doživel popoln šok in je nekaj dni zatem bil psihično popolnoma strt. Le kaj se danes dogaja z njim?

Toše Proeski in njegova nesreča; enako, kot pri prejšnjem primeru je najhujša tragedija tista, ki doleti umrlega, vendar tudi tu je usoda zaznamovala še nekaj “spremljevalcev”. Usodni trk se je zgodil med vožnjo, ko je avto vozil njegov prijatelj. Danes sem prebrala, da je ta voznik, prijatelj ob posredovani mu žalostni novici, poskušal skočiti skozi okno.

Kolega, ki je umrl nekaj dni nazaj. Pravijo, da je za mater nekaj najhujšega, ko pokoplje svojega sina, saj je pričakovano, da svet zapuščajo najprej starejši in tako že odrasli otroci pokopavajo svoje starše. Danes bodo starši pokopali svojega sina in hkrati bo sin zapustil svoje 3 mladoletne otroke.

Pri trinajstih letih se mi je od nekje iznenada pojavila oteklina, ki je izgledala, kot da je mumps a ker po nekaj tednih ni in ni izginila so me starši peljali k zdravniku. Pregledi sem in tja, minevali so meseci in po pol leta pregledovanja, so me starši pospremili v bolnico. Otroška bolnica, Vrazov trg, oddelek C … oddelek za bolnike z rakom. Niso me operirali, niso me obsevali … ne vem natančno kaj se je dogajalo, saj so me takrat tretirali, kot otroka in se o tem z mano ni nihče pogovarjal. Zgodba se konča tako, da me po dveh tednih bolnice odpustijo …. brez operativnega posega, brez obsevanja, brez zdravil … oteklina je čez nekaj tednov izginila …sama od sebe …. ???

A tukaj sem želela razmišljati o občutkih mojih staršev. Le kaj so doživljali ob pogovorih z zdravniki? Od kje jim moč, da so meni vztrajno kazali le vesele in brezskrbne obraze?

Danes sem brala prispevek DrMagnuma. Ne morem mimo tega, da ob tem ne pomislim na čustva in občutke “stranskih igralcev”, tistih staršev, otrok, prijateljev, partnerjev ali celo naključnih usodnih akterjev v igri našega življenja. Čeprav na prvi pogled izgleda, kot da je glavna zgodba le ena, okrog nje pa nešteto manjših spremljajočih jo zgodbic, a vendar se mi zdi, da so vse enako pomembne, vse enako glavne. Nekatere so tragične, druge so junaške, tretje so vesele.

Zgodba DrMagnuma je zame junaška, občudujem moč te družine, čeprav nikogar od njih ne poznam osebno, a vendar me moč te družine navdihuje z vero, da se takšne zgodbe končajo srečno in da bo tudi teh jesenskih deževnih dni enkrat konec.

  1. ki žal ob vsakokratnem dvigu številke, ne vzbuja več veselja [↩]
  2. to je trač in nepreverjena informacija [↩]