Če pa tole ne najeda!!!

“Any customer can have a car painted any colour that he wants so long as it is black” je rekel Henry Ford.

Ne vem ali je avtor reklame za Porshe Verovškova navdih dobil pri Fordu, ali pa preblisk izhaja iz lastnih izkušenj, a danes resnično moram zapisati, da mi reklama najeda že mesece in mesece.

Prvi tip: “Kje ti servisiraš avto?”
Drugi tip (očitno IQ sobne temperature): “Odvisno katerega?” …. ok, ok, saj razumem današnje družine imajo po dva ali celo več avtomobilov. Pri nas Nissana vozimo nekam v Moravče, Minija pa v Trzin.
Drugi tip nadaljuje: “Svojega karkoliže vozim v Porshe Verovškova.”
Drugi tip še nadaljuje: “Od žene karkoliže vozim v Porshe Verovškova.” … ohja
Pazi! tip nadaljuje: “In od kogarkoliže, sina, hčerke whatever tudi vozim v Porshe Verovškova.

Pa ne me je***! Odvisno katerega??!! Aja, najbrž ima doma še Nissana od šefa in Jaguarja od ljubice, al kaj?! Samo, da nimata šef in ljubica tudi Å kode, Seata ali Volkswagen-a, ker bi tudi njih vozil na Porshe Verovškova!

In potem pride še smetana! Vprašanje v stilu katera reka teče pod savskim mostom. Tip, ki je vse do sedaj veljal za pametnejši del dvojca, na koncu vpraša: “In kje je Porshe Verovškova?” Halo?! Na Slovenski, valjda!

Izbrati najboljšega ravnatelja

S koncem tega šolskega leta naš ravnatelj odhaja v pokoj. Izbrati je potrebno njegovega naslednika.

Zadnjič smo se zbrali v šoli predstavniki staršev in šole ter poslušali 5 kandidatk, ki so pravočasno oddale prošnjo za delavno mesto ravnateljice. 5 različnih pristopov, 5 različnih tet, 5 različnih načinov predstavitev, načrti pa so si sicer več ali manj podobni, saj tople vode nihče ne more izumiti, a priznam bilo je zanimivo.

Dve kandidatki nista bili vredni razpravljanja. Najbrž sta prav prijetni osebi, vendar pa njun nastop v nas ni vzbudil niti najmanjšega zaupanja, ostale tri pa so bile precej zanimive.

Sama sem na sestanek prišla z že izdelanim razmišljanjem, da je za naše otroke edina in najboljša možnost, da izvolimo učiteljico, ki se na to delavno mesto javlja iz vrst kadra te šole. Ima vsajene vrednote obstoječega ravnatelja, celo izvoljena za ravnateljevo pomočnico, prijetna oseba, katere razmišljanje je precej podobno mojemu. Torej?!

A zanimivo, nastop gospe, ki je jasno in suvereno izražala svoja razmišljanja, ki je kazala po eni strani ljubezen do poklica, a tudi strogost in doslednost, me je pripravil na odprtost sprejemanja tudi drugih možnosti in me nato nastop naslednje popolnoma očaral. Prva, ki za svojo predstavitev ni potrebovala računalnika in klikanja po njem ter takšnega načina prikazovanja njej “pomembnih” točk. Gospa je nastopila samozavestno, a vendar odprto in človeško. Brez treme se je obrnila po razredu in povprašala kdo so predstavniki staršev, nato pa nas gledala v oči in nam povsem realno predstavila dejstvo, da so učitelji ljudje, da so ranljivi, zmotljivi, da je delo ravnatelja usklajevanje in povezovanje (ne vodenje ali nadzor) 3 različnih segmentov: učencev, učiteljev ter okolice ter menedžiranje. Že na sami predstavitvi je navrgla nekaj odličnih idej, ki bi lahko izboljšale nekaj najbolj perečih vprašanj naše šole. A nekaj je razlaga, a povsem nekaj drugega realnost.

Torej imamo dve na videz odlični možnosti:

  • staro, dobro in preverjeno različico, ki bi nadaljevala v duhu obstoječega trenda in načina
  • novo, ki se na prvi pogled kaže odlično ….. a kaj, če je to le dober način prikazovanja

Eden od staršev je podal odlično misel, ki me še vedno razjeda: novo je dobro. Prinese nov veter in nove vzgibe. Pomeša dobro iz te in one strani in lahko prinese napredek.

A še vedno; kaj ne bi ostali pri stari dobri preverjeni različici in ne iskali sprememb za nekaj, kar povsem dobro funkcionira?

Večna dilema, ki je prisotna vedno in povsod.

Lepe novice

Saj sem že pisala, da se zadnje čase malce izobražujem, kajne? Strašansko uživam v družbi pretežno mladih ljudi … jah, mislim, da sem najstarejša oz. vsaj razred “mam” je med učenci zožen na nejveč 2, ostala skupina pa je pretežno sestavljena iz 30- ali še mlajših osebkov … katere združuje veselje do pridobivanja novih znanj. LSPR – londonska šola PR-a. Kaj mi bo to? Nič, diplomo,1 bom spet vrgla v predal k vsem tistim papirjem iz tečajev italijanščine, nemščine in celo potrdilo o uspešnem enkratnem jadranju se najde vmes, nato pa počasi nanjo pozabila.

Diplome in potrdila mi ne pomenijo nič, samo izobraževanje pa mi pomeni veliko. Stalno moram nekaj brkljati in trenirati možgančke in če se ne učim novega tujega jezika, potem je treba iti vsaj na tečaj krojenja, fotografiranja ali tekmovati v direktnem marketingu. Tokrat me je tale zvlekel v vode PR-a.

Za mano je že več kot polovica predavanj in vsa od prvega do zadnjega so bila zanimiva. Danes smo obdelali odnose s kamero. S kamero, ki te neusmiljeno sicira in tvojo podobo prikaže na tem tako zanimivem mediju – televiziji.

Predavala sta nam Darja Zgonc in  Boštjan Vrhovec in ura je tekla hitro, kot še nikoli sedaj. Med predavanjem je bil stalno prisoten sproščen pogovor, kot da ne gre za predavanje, še bolj sproščena debata med odmorom pa je sprožila debato o našem razmišljanju2 o namenu televizije, da objavi le najslabše, najbolj tračarsko, najgrše, najbolj konfliktno, skratka negativno, pozitivno pa televizije ne zanima, saj je dolgočasno in ne dviguje gledanosti.

Baje3 se trend novic spet nagiba k lepemu. Ljudje smo siti (končno) grdih in konfliktnih informacij, ponovno si želimo lepih novic in televizija potrebam svojih gledalcev seveda sledi. Haleluja! Upam, da bodo kmalu vsa poročila postala ena lepa holivudska romantična komedija in bom ob gledanju poročil prav tako uživala in se raznežila prav tako močno, kot se raznežim že ob tisočem gledanju filma Čedno dekle.

In nato pridem domov, na prvem programu TV Slovenija pa ob 40 letnici prvega TV dnevnika, ki je bil predvajan v slovenskem jeziku, ponovno debata o načinu prenašanja novic in ponovno enake obljube in napoved trendov, da se nam obetajo lepše novice.

Bo pa res nekaj na tem, če o tem naklada tako nacionalka, kot komercialka 😉

  1. če mi jo uspe pridobiti [↩]
  2. ajde, priznam, zelo mojem razmišljanju [↩]
  3. to niso moje izjave [↩]

Time out!

Mogoče celo zaključek.

Na zadnjem … ok. tudi prvem, pa upam, da ne zadnjem dokončno, ampak le zadnjem tako, da še ni leto naokoli in še ni čas za naslednjega … torej na zadnjem Blogresu je nekdo povedal, da je najbolje na blogu pisati o vremenu in edino vremenu.

Se strinjam.

V bistvu sem želela povedati tole

Začela sem s tem, a želela povedati to, kar sledi sedaj.

V bistvu je Jaka ista mami, to mi je kristalno jasno, a vseeno je bil tempo v mojih časih rahlo drugačen in danes je sistem šolanja in celega obcirkusa1 malce bolj oster. V mojih časih smo bili v razredu le trije odličnjaki in le toliko nas je po koncu osnovne šole tudi odšlo na gimnazijo, danes pa je odličnih vsaj tretjina, na gimnazijo pa itak želijo vsi razen rahlih izjem. Starši smo obsedeni z ocenami svojih otrok bolj, kot s svojo službo, ustvarjanjem, družinskim življenjem ali srečnim in mirnim uživanjem življenja nasploh in če nismo s tem, smo pa pod pritiski hitrega tempa življenja ali zahtevne službe itak totalno zbezljani.
Prejšnji teden se je nekega jutra zgodila naslednja zgodba:

Jako v šolo vozimo, ker pač živimo na obrobju Ljubljane, šolo pa obiskuje v Novih Jaršah. Jaz ga vozim takrat, ko nima predur, moj pa takrat, ko je potrebno biti v šoli kakšno uro prej. In ko ga vozim jaz, prihajava v šolo 1 minuto pred ali 1 minuto za rokom. Vsakodnevna zgodba. In ker Jaka ne mara zamujanja ob dnevih, ko ima predure teži mojemu naj ga on vozi, saj mami bi itak zamudila. Mami bi zamudila?! Mami vstaja ob šestih in ni osnovnih pogojev za zamudo! Ne ob navadnih dneh, ne ob tistih s preduro! A kaj, ko mami obesi perilo, preveri maile, poje zajtrk in še kaj, medtem, ko Jaka bluzi. Mami medtem, ko čaka na Jako ponavadi ne reče niti BU. Mami le čaka in morda dvakrat mirno omeni, koliko je že ura ter opomni, da je skrajni čas za odhod v šolo.

Ati pa teži. Ko ni taxist, ati itak odhaja od doma že ob šestih ali pol sedmih. Je zgodnji tip človeka in pred službo si rad privošči dozo časopisov in kave … aja, pa naravni juice. In sovraži čakanje!

In tako ob sedmih zagotovo postaja nervozen, zavija z očmi, nervozno tapka s čevlji in tuli Jaki naj se že spoka. Ko stoji pred vhodnimi (ok v tem primeru izhodnimi) vrati, ko drži za kljuko, tuljenje ponovi še vsaj 6x. A Jaka kaj bolj hiti? Ne! Le še on začne tuliti. In sicer vsak v svojem nadstropju vpijeta: “Daaaaj žeeee! Greeeeva!” “Jaaaaaaa! Kaj težiš!” …. in podobna folklora.

Vmes se zagotovo oglasi tudi mami: “A bi vidva nehala, please!!!!”

In prav v tem scenariju se je zadeva odvijala tistega lepega jutra prejšnjega tedna.
S to malenkostno razliko, da sta takrat, ko se je scenarij prav lepo razvil, že več kot očitno zamujala.
Do šole je 15 minut hitre (!) vožnje, ki je moj ponavadi ne prakticira, onadva pa sta 13 minut pred začetkom pouka še vedno blodila po hiši.

Moj totalno znerviran in že na robu histeričnosti nadira tamalga naj si že “##!** pripravi torbo. Ja, ja, že 7 let težimo s tem, naj si jo pripravlja zvečer, a … ah, saj veste 😉
Tamal že rahlo paničen drži torbo odprto, meče knjige in zvezke vanjo ter prosi mojega naj mu bere z urnika, ki je prilepljen na steno. Moj je pač že malo v letih, malce kratkoneviden …. skratka bere v napačni koloni in mu našteva predmete, ki seveda niso bili na urniku “Matematika, slovenščina, glasba … joj, ne, ne, ni glasba, angleščina je ….”
“OK, glasbo moram vzet zdaj ven!” tamal že evforično.
“Pa kaj ti tamal ne znaš urnika na pamet! Po več kot pol leta, ti še vedno ne znaš urnika na pamet!!!”
Pa jao! Pa ne začet zdaj s tem!
“Pa znam, a sem le tebe poslušal!” se že brani in dere.
“Pa res bi lahko obvladal tale urnik! Pojma nimaš, ker drugače ne bi potreboval mene za branje! Jaz sem v tvojih letih ….!!!”

Ojoj!2
“Kaj se zdaj dere name?!” že jok na obzorju.
Dec znori in pove, da gre kar v avto čakat. OK, najbolje.3
Mama pomiri situacijo kar iz kopalnice iz zgornjega nadstropja in čez nekaj trenutkov se zasliši le še Ciao in klap vhodnih vrat.
Končno mir, tišina.

15 ali 20 minut kasneje, ko se tudi mami že odpravlja na pot, zazvoni telefon:”Maaaaami, a si še doma?”
“Ja?”
“Nimam torbe.”
“Česa nimaš?!”
“Å olske torbe.”

Jao! Pa to se ne dogaja v moji družini, kajne? To se dogaja samo tem!

  1. prijav na srednje in visoke šole [↩]
  2. to je moj preblisk [↩]
  3. spet moj preblisk [↩]