Pojoče veveričke

Zimske počitnice so odkar imamo šoloobvezneža rezervirane za italijanske Dolomite. Hmja, ja, tudi letos smo že rezervirali apartma tik ob smučišču, nabrusili smučke in se že veselili lepih sončnih dni, ki naj bi jih preživeli na snežnih površinah, a življenje se obrača drugače in tako je enega od dedkov doletela težka bolezenska preizkušnja in še vedno nepokreten in praktično nezaveden okolice, leži v bolnici, mi pa namesto vijuganja po strminah, hodimo na obiske in iščemo prostor v katerem od domov za ostarele, saj ne vemo kdaj se bodo v bolnici odločili, da ga moramo odpeljati stran iz njihove oskrbe.

In tako dneve preživljamo v domačih krajih. Včeraj je Jaka s teto in sestričnama smučal na Starem vrhu, danes pa sva se odpeljala na pizzo v Trst, zvečer pa v kino.

V Koloseju vrsta čisto predolga za najina pričakovanja pa sva se odločila, da lahko po dolgem času spet pokukava v Xpand. Sploh glede na to, da tam igra film, ki sva si ga danes itak želela ogledati – Alvin in veverički.

Joj, prejoj, tale Xpand! Upam da mu dnevi res niso šteti, kajti v tujini smo si v Imax-ih res radi ogledali kakšen tridimenzionalni pravi (!) film in komaj čakamo, da bodo tudi pri nas podnaslovili in predvajali nekaj podobnega.

Prodaja kart v Xpandu res ni pripravljena za težek naval, saj še pri prodaji tistim 10 obiskovalcem, ki smo si film ogledali danes, ni ravno blestela.

Posebni sedeži, na katerih itak do sedaj še nisem doživela kaj posebnega, razen nekaj rukanja in špricanja, danes sploh niso delali. So se pokvarili še preden bi sploh lahko bili uporabljeni za prave užitke ob gledanju celovečernega tridimenzionalnega filma?! Vzela sva karte v zadnji vrsti ob strani in tako sem se jaz ves čas ogleda filma spraševala za kaj za vraga morajo ves čas goreti beli reflektorji na vrhu dvorane? Se ti tistim gledalcem v nižjih vrstah ne svetijo tako močno, kot so se meni? So namensko prižgani, ali jih je le nekdo pozabil ugasniti?

Tudi prednosti ima tale Xpand! Poleg tega, da ni absolutno nobene gneče je prednost še ta, da nam je bilo prihranjenih 20 minut predfilmov, ki jih itak že 356x vidim ob ogledih drugih filmov v Koloseju. Kljub temu sem bila malce presenečena, ko po dveh ali treh kratkih reklamnih sporočilih na začetku, iznenada popolnoma zmanjka slike in zvoka, nastane nekajminutna tišina, nato pa klik in začne se film … khm … je to tak manualni način menjave DVD-ja v predvajalniku?

Torej dvorana skoraj prazna … kar je krasno …. stoli niso poskakovali, kar je čisto v redu, reflektorji so bleščali, kar je slabo, a v filmu sem uživala … aja, groza, grozna, da Alvina kljub najini strašni želji, tega filma ni mogoče gledati v verziji brez sinhronizacije. Ni, ne obstaja opcija z originalnimi glasovi! Tudi ne bo je, so mi pojasnili v Koloseju. Res, svaka vam čast za siljenje in prevzgojo vseh mladih slovenčkov v butalčke!
Torej sva si midva danes ta film ogledala v sinhronizirani različici in ej, vsa sreča, da so ohranili vsaj toliko prisebnosti, da niso sinhronizirali še tistih odpetih delov.

Film pa kjut na kubik. Veveričke luštne za domov odnest, dialogi duhoviti, komadi pa dobri, da me prav čudi, da jih še nisem slišala na lestvicah. Bi ga še enkrat šla gledat pa čeprav se mi bruha, ko odrasli ameriški igralci odpirajo usta, do mojih ušes pa prihaja nekaj slovenskega …. Lepo vas prosim, upam, da mi ne boste počasi še kakšnega Georga Clooneya sinhronizirali s Cavazzo?! Pa da ne bo pomote nimam nič proti Cavazzi, a naj mi ne pokvari Clooneya!

Kava za s seboj

To je baje najtarbolši prevod za Take away coffe. Pa da namesto, da si jezik opečeš z vročo kavo, si ga raje kar zlomiš!

Takšno kavo ZA S SEBOJ ponujajo v Subitu v Koloseju. Takšna kava (sicer z manj lomečim in lepše a vseeno tuje zvenečimi imeni) se danes dobi že marsikje po Sloveniji. Ne, mene ne boste dobili na to finto! Kava je obred, je dogodek, na kavo se usedem in ob njej … ne, ne, ne kadim, pač nikoli nisem in me to ne zanima … a vseeno ob kavi čvekam, berem časopis, včasih celo knjigo.

Že nekaj let opazujem nore Američane, ki nikakor ne zdržijo niti 2 minuti brez konkretnega produktivnega dela in si celo v avto odnašajo doma skuhano brozgo, ki jo na poti do službe počasi posrkajo. Bljak! Moj šef si celo na pot v Slovenijo vzame tisti hibrid med termovko in veliko pol litrsko šalico in tako zjutraj, ko ga pobiram in peljem do pisarne ali kakšne druge lokacije, iz hotela prikoraka s to kavozasseboj v roki. Jaz pa vsa kremežljava težim, da potrebujem kavo.

“OK, lahko vzameš tudi ti kakšno, saj imate tisto zasseboj, kajne?”
“Pajade, si na glavo padel, da bom kavo med hojo ali vožnjo pila?!”
“A ti potrebuješ kavo, ali dogodek?”

Pa tile Američani pojma nimajo! Jaz potrebujem kavo, a kava je dogodek in hočem, da tako tudi ostane!

Neodvisnost Kosova

O tem imam svoje mnenje … itak ga imam vedno, a bom tokrat še enkrat rekla1 to kar sem pred časom zapisala sicer na predlog za uvedbo 8942 slovenskih pokrajin.

Ob tem se mi poraja še vprašanje kdaj se bo odcepila Vojvodina in kdaj se bosta razdelili Bosna in Hercegovina, potem pa počasi pride na vrsto že odcepitev Å tajerske od Slovenije.

Morda pa je še najboljši komentar na vse to, tale, ki je sicer izposojen pri filmu. Morda pa ni naključje, da ravno v tem času igra v kinematografih.

  1. ok, ok, linkala [↩]
  2. no, res jih je nekaj manj, a ne prav veliko [↩]

Mulci frdamani

Tako kot ponavadi na lepo sobotno jutro sva jo tudi danes s Tomažem vandrala na Å marno goro. Navzgor gre tako, da štartava sicer skupaj, a po kakšnih 5 minutah jaz sopem, kot en starček, moj pa gas in jo šiba navzgor in se niti ne ozre za mano.

Saj ni ravno tako hudo, jaz jo primaham navzgor po manj kot 28 minutah, a moj je res pravi kozorog in do vrha prileze v 22 minutah, kar pa je zame odločno prehud tempo. V ušesa si vtaknem slušalke in ob ritmih kakšnih Madredeus-ev ali Michael Buble-ja v zmernem in vztrajnem ritmu rinem proti vrhu.

Navzdol grede pa poskakujeva skupaj. V rahlem teku poskakujeva preko korenin, se vmes malce pogovarjava ter pozdravljava mimoidoče. Moj mora med tem kakšno mamo, ata ali otroke celo ogovarjati in tako zadnjič tik pod vrhom srečava dve prevej zasopihani dekleti, ki se nekaj minut pred ciljem ustavita in pogledujeta navzdol.
Moj pa: “Kaj je punci, bo?!” Nobene reakcije!
Mu ne gre v račun, ker je on tako prijazen in šarmanten in še kar blebeta: ” Å e kakšni dve urici, pa bosta na vrhu!”
Jaz za njim itak na pol zavijam z očmi, ker me počasi spominja na mojega očeta in kakšne njegove ostarele prijatelje, ki so pri svojih 60-ih ali več vedno morali stresati nekakšne “šale” mladim natakaricam in se ob tem svojim domislicam nadvse smejali.
A reakcija deklet tudi mene začudi. Ajde, vsaj srednji prst bi pričakovala, če jima je najedal. Moj se ustavi, jih gleda, ustavim se še jaz in usmerim svoj začudeni pogled vanju.

Ena od njiju pa s prijaznim in začudenim pogledom:”Sorry?”
Blamaža, vam povem! Moj je nekaj zamomljal, jaz pa razložila, da je nekaj duhovičil, ampak itak ni bilo smešno in tako nista ničesar zamudili.

Sem mislila, da ga bo to izučilo vsaj za tisto rundo …. a ne, že v naslednjem ovinku srečava neko mamo in njeno hči v najboljtapravih letih … tam okrog 12. Naj tukaj najprej povem, da se je ta zgodba dogajala na nedeljo kakšnih 14 dni nazaj, ko je sonček po vseh sivih zimskih dneh, končno začel kukati izza oblakov in počasi segreval pomrznjena tla. Posledično temu in vedno večji gužvi ljudi, ki je hrumela proti vrhu, so bile poti razhojene in blatne. Mama prva, 5 m za njo pa hči, ki za sabo vleče bundo. Vleče (!), resnično, v spuščeni roki za vogal drži bundo in polovica visi v zraku, druga polovica pa se vleče za njo po blatni poti.

“Punčka, bundo vlečeš po tleh!”
Ni reakcije! Å e dobro, da moj ni v drugo začel kar po angleško in je raje še bolj glasno ponovil … itak pa sta se mama in hči že počasi oddaljevali v nasprotno smer.
“Bundo vlečeš po tleh …..”
In iz ust luštne dvanajst, trinajstletnice se zasliši  kačje sikanje: “Pa kaj pol!”

Me je kar vrglo. Moj široko razprtih oči gleda mamo, tamalo, mene in še naključno gospo, ki jo ravno maha mimo naju. Mama ima kisel nasmeh, tamala vztrajno rine naprej in vleče svojo bundo, mi pa se le čudno spogledamo in pretreseni odidemo naprej.

Sva razmišljala kasneje in scenarij zgodbe pred tem se nama svetlika. Mali je šlo na živce, da je sploh treba na Å marno, potem ji je postalo vroče … začela je težiti …. počasi si je slekla bundo. Najprej lepo nato zateženo jo je rinila v mamino oskrbo. Mama se ni pustila in vztrajno korakala naprej …. preostanek zgodbe je jasen, kajne? Lahko bi bila tudi naša zgodba, a mi mulca raje kar doma pustimo 😉

Veselošolska tekmovanja

Ohja! Že od vsega začetka Jakinega šolanja močno navijam, da se Jaka udeležuje vseh možnih šolskih tekmovanj in podobnih takšnih in drugačnih dodatnih treningov možganskih celic. Bralne značke v slovenščini, angleščini, sedaj po novem tudi v nemščini, športna tekmovanja (v glavnem je do sedaj sodeloval le v košarki), tekmovanja v logiki, kjer kot tipični družboslovec, ni nikoli kaj prida dosegal, podobno pri tekmovanjih iz matematike, letos se je lotil tekmovanja iz zgodovine in se prav z veseljem udeleževal priprav, vendar pa kasneje na samem tekmovanju (pisni test) ni ravno dosegel nekih opaznih rezultatov.

Tekmovanje, ki pa se ga res z veseljem udeležuje že od zgodnjih let šolanja pa je Veselošolsko tekmovanje. Tekmovanje, ki za moje pojme ni ne vem kako zahtevno in ga zlahka obvlada kdor koli je pripravljen brati še malce obšolske literature in ni strogo usmerjeno v nobeno področje, ampak ima širši razpon. V to tekmovanje je vključeno znanje iz mnogih področij, biologija, kemija, zgodovina, geografija, tuj jezik, glasba, likovna umetnost, šport ….. skratka vse živo.

Resda je zadaj hud komercialni trik, kako bolje prodajati revijo za otroke in mladostnike, a konec koncev jim tega ne zamerim saj je revija dobra in učljiva. Tega jim res ne zamerim, zamerim pa jim hudo neresnost pri vodenju celotnega poteka tekmovanja.

Otroci tekom leta prejemajo revijo Pil, tisti od 7. razreda naprej pa tudi revijo Pil Plus … in če si še malce površen in ne odpoveš Pila, ti mirno pošiljajo obe verziji. No, v vsaki od revij je nekaj člankov, ki imajo označeno, da so teme, ki se naj jih prebere in nauči za kasnejši test Vesele šole. Seveda ne škodi prebrati čisto vseh, a za vse razrede čisto vse tematike ne pridejo v poštev, saj bi bilo tem za obdelavo kar precej. V ta namen se nekaj tednov pred prvim tekmovanjem še posebej objavi seznam tem za vsak nivo posebej, o tem se obvesti učitelje po šolah, ki so mentorji učencem, na konkreten datum pa se izpelje pisno preverjanje po vseh slovenskih šolah hkrati. Tisti, ki dosežejo določeno število točk, pišejo test ponovno čez nekaj tednov na višjem nivoju in v obdelavo se jim doda nekaj novih poglavij, nato pa še tretjič na državnem nivoju in tisti, ki pridejo v skupino 2% (!) najbolje točkovanih dobijo neko zlato značko.

Vse super in Jaka se je pri teh tekmovanjih naučil marsikaj, kar je pravzaprav najbolj pomembno, a vseeno ne morem mimo tega, da pokritiziram ves postopek pri spodbujanju in vodenju učencev. Dozdeva se mi namreč, da je celotno poslanstvo tekmovanja opravljeno že s tem, ko se učenci naročijo na Pil … vsaj za organizatorja in je vsem skupaj popolnoma vseeno ali se učenci tudi kaj naučijo, ali ne.

Prvo leto tam nekje v 2. ali 3. razredu1 je bilo to tekmovanje itak ena velika zmeda in razočaranje za Jako. Mentor (učiteljica nekega predmeta na višji stopnji, ki seveda ni poznala Jako in večine tekmovalcev) je par dni pred testom razdelil skopirane liste, kjer so bile napisane teme za učenje vseh nivojev in še to tako, da je bil na začetku seznam “skupnih” tem za vse razrede, pod tem pa seznam dodatnih tem za vsak nivo posebej in ob tem seveda zapisano “za 3. razrede” ipd. Ker ob tem ni bilo ustrezne razlage (sploh za tako majhne otroke) se je Jaka učil le tiste teme, kjer je opazil zapis njegove stopnje, ostalo (skupno) pa popolnoma izpustil. Ob testu je debelo gledal in bil zelo razočaran, saj se je za ves ostali del resno pripravljal in celo učil. Seveda test ni bil opravljen uspešno.

Naslednje leto sem vlogo mentorja prevzela kar jaz in pregledala spletno stran Vesele šole, Jaki že na začetku leta natisnila datum prvega preizkusa ter seznam vseh snovi, ki jih je potrebno obdelati, Jaka pa je sproti iz Pilov pobiral vse članke, ki jih je bilo potrebno dodatno obdelati. Tako pripravljen je Jaka uspešno prilezel do državnega tekmovanja tam pa mu je očitno vseeno zmanjkalo sape za dosego zlate značke. A nič zato, vesela sem, da si ji pridobil nekaj dodatne splošne izobrazbe.

Letos je Jaka že samostojen fant in jaz se ne ukvarjam več s temi zadevami, tudi mentorico pozna, zato se tokrat v stvar nisem vmešavala. Resda sem pred nekaj meseci pogledala na spletno stran Vesele šole in bila popolnoma razočarana nad prenovljenim videzom, ki je ponujal bistveno manj koristnih podatkov, kot leta poprej. Letos na njihovi strani še kakšen mesec pred testiranjem ni bilo objavljenega seznama tem, ravno tako mi ni uspelo najti datuma prvega preverjanja.

No, mentorji po šolah so o tem očitno bili obveščeni in verjamem, da so obvestili tudi učence, vendar prav namučili pa se s tem zagotovo niso. V tednu pred testom je bil Jaka doma zaradi bolezni, njegov najboljši prijatelj, ki je bil na tekmovanje tudi prijavljen pa na smučanju. Tako sta bila v ponedeljek oba presenečena, ko so ju brez najave poklicali na pisanje testa.

Jakov prijatelj testa ni uspešno opravil, Jaki pa je na skupno presenečenje uspelo priti v naslednji krog. Žal ni Jaka niti prebral nobenega od potrebnih člankov in mu je dosežek uspel zgolj na osnovi njegovega splošnega znanja. Vesela sem za njegov uspeh, seveda, vendar izjemno jezna na površnost pri organizaciji in vodenju, saj zaradi tega ni ob tem pridobil nobenega dodatnega znanja.

Kdo je kriv za takšen pristop? Veliko časa sem razmišljala, da k temu površno pristopa šola in mentorji, vendar pa sanes mislim, da gre levji delež Veseli šoli. Mentorica Vesele šole je na Jakovi šoli učiteljica zgodovine, ki je nekaj tednov pred tem zelo resno pristopila k pripravam na tekmovanje iz zgodovine. Resda je bilo tam zastopano “njeno” področje, vendar dvomim, da iz enega tedna v drugega ista oseba postane povsem hladna in nezainteresirana za malce drugačno področje izvenšolskega tekmovanja. Ali na Veseli šoli ni pravega vodenja, opozarjanja, informiranja, ki se mora začeti pri vrhu in končati pri otrocih, ali pa šepa motivacija in nagrajevanje mentorjev, ki se s takšnimi zadevami ukvarjajo zgolj iz dobre volje?

Hmja, res me jezi, a pri Pilu že vedo, da starši radi investiramo v otroke in nas tudi takšna šlamparija ne bo odvrnila od pridnega plačevanja naročnine na Pil.

  1. se ne spomnim več [↩]