Plusi in minusi

V šoli baje že nekaj časa ne veljajo več plus in minusi. Kao jih učitelji ne smejo uporabljati. Razlog? Don’t ask me! Brez veze! In to so očitno ugotovile tudi nekatere učiteljice.

Letos naš Jaka stalno prihaja iz šole in mi razlaga o nekih majhnih petkah ups, peticah.

Jaz: Majhna petica? Kako majhna? Misliš minus pet?
Naš umetnik: Ne, ne, nič minus, to nimamo več. Pa tudi takšna čista petica je to …. sem vse znal.
Jaz: In zakaj potem majhna?
Naš umetnik: Ja, zato, ker bom šele s tremi majhnimi peticami dobil eno veliko …. tapravo

Aha, a to je sedaj kaj drugega, kot plus?!

Sicer pa bravo za iznajdljivost, saj je pridobivanje ocen preko celega leta z “majhnimi” ocenami bistveno boljše, kot test enkrat na 3 mesece, veliko kampanjskega učenja, malce sreče, ogromno treme in strahu, vmes pa mesece lenarjenja.

Devava sm, devava

Spet je za mano delavni vikend. Saj so že skoraj tako, kot trgovke v Mercatorju 😉 …. vse vikende za ljubi kruhek.

Pja, takle mamo, pač, kaj hoč’mo!

3x letno organiziramo Vikend seminar takoimenovani WES. Takrat je kakšen mesec pred tem precej napeto in stresno, vrhunec pa pride, ko se naša celotna ekipa1, že v petek zjutraj skoraj dobesedno preseli v okolico kakšne športne dvorane.

Malce enostavneje je, ko se vse skupaj dogaja v Ljubljani v Hali Tivoli, malo bolj zanimivo in celo luštno je, ko gremo v Karlovac2, in prav zanimivo a vseeno naporno, je ko gremo v Maribor v Dvorano Tabor.

Tokrat smo bili v Mariboru. Vstajali smo ob šestih zjutraj, spat hodili ob enih ponoči, vmes pa tekali iz enega konca dvorane na drugega, se dogovarjali s tehniki in usklajevali projekcijo na platna, usklajevali snemanje s kamero, zvok po zvočnikih v dvorani, prevajanje v živo iz Angleščine v Slovenščino ter v ozadju v prevajalski kabini v Hrvaščino, se dogovarjali z varnostniki v dvorani, postavljali oder, ga dekorirali, postavljali omizje za pomembnejše goste, usmerjali glavne govornike ter šli skozi celoten program z njimi, skrbeli za tuje govornike, organizirali razne spremljajoče dogodke3, koordinirali prevajalce, razdelili in zbrali prevajalske slušalke, poskrbeli za nastop glasbene skupine, prodajali knjige in CD-je, promovirali te artikle, vmes celo izdelali CD-je, ki smo jih še “vroče” prodajali na samem seminarju, organizirali gala večerjo in nekaj spremljajočih sprejemov, poskrbeli za usklajen potek programa4 , fotografirali in na koncu utrinke prikazali na platnu….. skratka ni manjkalo pestrosti 😉

Včeraj smo po končani prireditvi podrli oder, pospravili prnje5 in se ob 5h zvečer tik pred odhodom domov, posedli v bližnjem lokalu.

Kako pa jutri?6 Ja, kako?! Jutri je nov delovni dan. Žal 🙁 Delo teče naprej in nekdo mora pripraviti robo za izvoz, drugi ima ravno rok za oddajo nekega poročila, tretji je že v zamudi z nekim drugim delom …. a vsi smo utrujeni in siti vsega 🙁

Vsakomur, ki pride k nam na razgovor za službo odkrito in direktno povem, da imamo 3x letno frko in da se takrat DELA7 in da se takrat dela tudi preko vikenda. Vsi takrat veselo kimajo in si mislijo pa kaj je to ..3x letno???!!! In res, to ni veliko, a kaj, ko ob ravno tistih treh napornih pozabiš na vseh tistih 50 in več povsem prostih vikendov, pozabiš, da je plača, za katero si se dogovoril ustrezna tudi temu, da je potrebno 3x letno malce več delati in pozabiš da se ponavadi odhaja domov natančno ob uri in da ponavadi v službi ni ravno strašanskih naporov in je takšna služba prav luštna.
Ne, takrat vsak vidi in čuti le tisti zasedeni, naporni in zoprni vikend!

In tako mi včeraj poklapani in utrujeni sedimo v lokalu, srebamo kavo in razmišljamo kaj vse nas čaka doma in kaj nas čaka v naslednjem tednu. Že dolgo imam običaj, da ljudi v ponedeljek ne napodim direktno v pisarno … takrat si vzamemo dan zase … no, ne čisto popolnoma zase, ampak en tak malce bolj sproščujoči ponedeljek. Zjutraj si vzamemo daljši spanec in se zberemo šele ob 10h oz. tokrat ob 11h8. In to ne v pisarni, ampak v kakšem lokalčku. Sledi kavica, čaj in klepet – kaj se je dogajalo, kje smo ga lomili, kaj smo dobro opravili, še kakšen udaren čvek po babje9, ugotavljamo kaj bi lahko bilo naslednjič bolje, potem pa se okrepčamo še s kakšnim dobrim kosilcem na službene stroške in domov.

Včeraj pa sem dobila insajderski namig, da bi ljudje pravzaprav radi spali doma in sploh ne prišli v službo10. Hmja, saj si lahko vsak vzame dan ali dva dopusta, a ne?! Ja, ampak nihče ne bi dal “svojega” dopusta za to. Kaj pa?! Ja, …. hm …. če bi firma dala 1 dan dodatnega dopusta bi bilo fino … Aja?! Pa dodatni bonus, pa kakšno nagrado, pa osebnega maserja, pa počitnice na Havajih??!!

Na prvem razgovoru se je pa tako malo slišalo 3 vikende letno?! Aja, letos je v program padel še četrti nenačrtovan delavni vikend?! In v letu 2008 bomo ponovno imeli to “nesrečo”, da naše podjetje zasluži za nekaj dodatnih plač za naš kruh in mleko?

A jaz pa veliki izkoriščevalski kapitalist, ki ne razume delavskega razreda? Niti slučajno! Jaz sem le še ena vrstica več na plačilni listi bogatega gospoda iz Amerike. In pravite, da je meni kaj lažje po napornem vikendu oditi v službo? Ne, meni je le jasno, da so tudi drugje kakšne spodnje gate strgane, a tiste se vedno sušijo znotraj lepe in velike hiše ….. zunaj so vedno in povsod obešene le tiste ta lepe.

In konkretno smo za tele “strgane gate” vsi vedeli že takrat, ko smo sprejeli službo. Konec koncev pa: tudi takšne tastrgane čisto lepo služijo svojemu namenu …. če jih le znaš pravilno obleči 😉

  1. 9 nas je bilo tokrat [↩]
  2. pa ne gremo več, ker so brati Hrvati grdi 🙁 [↩]
  3. sestanke in seminarje za manjše skupine [↩]
  4. usmerjali govornike na oder, koordinirali njihove prihode in odhode iz hotelov v dvorano [↩]
  5. vso kramo, ki je bila razpršena širom dvorane [↩]
  6. je udarilo vprašanje, kot iz vedrega neba [↩]
  7. res z veliko začetnico [↩]
  8. ker so me insajderji prepričali, da je tako prav [↩]
  9. čeprav imamo tudi moške člane ekipe [↩]
  10. oz. na službeno kosilo in pogovor [↩]

Kako sem vtikala tamalega

Jan, nisi imel čisto prav …. samo na pol si zadel s tem, ko si med “cvetke” dodal mene. Res je že, da jaz ne sedim križem rok in čakam, da mi bo kdo kaj naredil. Ne, jaz se moram res čisto vsake traparije lotiti sama!!!

In sedaj naj vam priznam sramoto svetovno. Po novem uporabljam Mac-a. Ne, ne nisem med tistimi, ki ga obožujejo in hvalijo na vse pretege. Res je blazno lep. Tistega belega prenosnika z 13″ monitorjem imam. A kaj, ko je bilo za delo v pisarni potrebno urediti še to, da imam na njem Windowse, ki jih itak sedaj stalno uporabljam.

No, na tem Macu imam neviÄ‘eno težav. Med drugim me strašansko jezi, ker nimam tipke za brisanje naprej. Potem mi odpadajo lasje, ko mi v mailu in podobnih zadevah, ki delujejo na Word osnovi, ne deluje afna. Nobena kombinacija ne pomaga. Enostavno1 moram iti nekam drugam, @ skopiram in jo nesem v mail. Ja, ja, tukaj dela, ker sem na netu 😉

In še eno težavo sem odkrila pred kratkim. Namreč ta vrag ima za CD-je le eno režico. Nobenega vodila, ki bi prilezlo ven in bi tja vtaknil CD ali DVD in bi ga vodilo potegnilo nazaj. Pri Mac-u enostavno porineš CD v režo in laptop ga sam “popapa”. OK, zgleda fensi.

A kaj, ko baba, kot sem jaz naleti na problem, da ima nek driver na mini CD-ju in ga vtakne v režo. Ajde, jasno, da večjih CD-jev, kot je luknja ne vzame, a manjše ????!!!

Torej ga porinem notri. Počasi. Nič. Å e malo. Nič. Do konca. Nič. Vraga, premajhen je in ga sistem ne zagrabi. Bi ga jaz zdaj rada ven vzela. Pritiskam na tipko eject in nič. Ne zazna! 🙁 🙁 🙁

Poskušam s pinceto, poskušam tresti. Nič! Pa ne bom si jaz sramote delala in tak laptop zdaj na servis nesla, ali kaj?! Bom že našla rešitev!

Vzamem en velik CD in poskušam tega spraviti v režo. Bo zaznal velikega in oboje vrgel ven. Porinem notri.

Vraga!!! Sedaj imam velikega in malega vtaknjenega v režo. In očitno mi ne preostane drugega, kot da si dam vrečko čez glavo in nesem laptop na servis2.

  1. no, ni ravno enostavno [↩]
  2. je še v garanciji [↩]

Jaz pa nočem stadiona

Spet seminar, spet vikend, ki je drugačen, spet neurejena prehrana, stres, veliko dela tudi ogromno sedenja, čakanja, veliko prijetnih srečanj, pogovorov, veliko idej za življenje, za delo in tudi za blog.

Vikend seminar ali WES se v našem poslu reče seminarju, ki ga organiziramo enkrat na kvartal. Prireditev, ki se odvija preko vikenda, kjer združujemo slovenske in hrvaške slušatelje, kjer so dvorane v hotelih postale premajhne in moramo seminarje organizirati v športnih dvoranah.

Å tadion bomo gradlili? Le za koga? Dvorane potrebujemo! Resnično! Vse poslovne dvorane so narejene za največ 400 ljudi. Å e sreča, da smo v zadnjih letih dobili Mons in Domino, ki sta borni beri dvoran pridružila dve novi, a vendar je organizatorjem takšnih dogodkov še vedno težko. Nad dvoranami s 400 sedeži, je tukaj še Festivalna dvorana, kjer je mogoče posedeti okrog 700 ljudi, Cankarjev dom, ki je za moj okus še vedno predrag1 , potem pa se “zabava” konča.

Za nas organizatorje potem pridejo v poštev le še športne dvorane. Poslovni seminar v športni dvorani? Ja, gre, če ne gre drugače. Tudi v ledeni dvorani. Več dela za nas, prekrivanje ledu, odstranjevanje bankin, kranclanje, ki omili športni videz in doda pridih resnosti, postavljanje miz, tapicirani stoli, profesionalno ozvočenje, govorniški oder, oder, zavese, profesionalna osvetlitev in počasi zadeva postaja bolj podobna prostoru za seminar. Ogromno koordinacije usklajevanja in vodenja delavcev različnih podjetij (dvorane, varnostne službe, gasilcev, cateringa, tehnikov za osvetljevanje, kamermani, zvok, snemanje, po možnosti tudi podjetja za prevajalske slušalke) in na koncu pridemo le na stopnjo, ki jo profesinoalne dvorane že v osnovi.

A smo se navadili in postopke uskladili do najmanjše podrobnosti. In potem naš glavni govornik iz Avstralije nima časa ali pa ne dobi dobrega leta in prišel bi en teden kasneje?!! In naša glavna in skorajda edina dvorana, ki se brez težave trži, Hala Tivoli, ima termin rezerviran za košarkarsko tekmo. Å port ima v športni dvorani pač prednost …. In mi? Gremo v Maribor. 🙁

Nič napačnega v Mariboru. Å portna dvorana Tabor je solidna, a problem, na katerega naletimo tam je ta, da so ob počitniških dneh (predvsem v času smučanja) hotelske kapacitete povsem zasedene.

S temi težavami se spopadamo že 12 let. Uspešno. A vseeno letos bom Božičku pisala naj Jankoviču prišepne na uho, da naj namesto štadiona, raje zgradi še eno športno dvorano …. ali dve 🙂 Dvorane, ki jih z lahkoto zatemniš, dvorane, kjer iz WC-jev ne smrdi 100 m naokrog, kjer so hodniki lepi in spodobni in kjer imajo upravitelji malce manj zavezane roke glede trženja.

  1. vendar si glede na situacijo to očitno lahko privošči [↩]

Tehnika me še vedno j***

Sem se zadnjič že veselila, da postajam geek, ko sem se naučila vtikati, a očitno It’s a long long way to the top1 🙂

Prijateljica me je zadnjič nežno opozorila, da je čas, da update-am svojo fotografijo na tej strani. Prvič že dolgo nisem več blondinka, drugič pa je čas, da grem v korak s časom in ne zavajam javnosti o svoji realni starosti. 🙂

In sem se lotila tehnikalij. Izbrala fotko, ki je bila narejena teden dni nazaj, izrezala svojo glavo iz množice imaginarnih zadev, se še nekaj igrala z nekimi okvirčki ….., sklenila, da zamenjam tudi glavo bloga …. vse je še nekako šlo, le pri tem se je ustavilo, ko sem v zeleno želela spremeniti tudi vse ostalo.

Mi lahko kdo pomaga? V katerem file-u in na kakšen način je zapisana koda za tisto ozadje, kjer imam sedaj oranžno prelivajoče ozadje? Ker takšna barvna neusklajenost me res jezi 🙁

  1. pravijo AC/DC [↩]