Resen gospod v poslovni obleki iz nepremičninske firme

Zadnjič šibam po pizzo za Jako. Naročim Margerito, vzamem, se usedem v avto, Jaka kliče in javka, da on bi pizzo z rukolo. Ej, ni problema, grem nazaj in poprosim naj mi dodajo še tega zelenega hudiča.

Nekako napol vrinem se pred visokega gospoda, ki je očitno ravno prišel. Se obrnem in ugotovim, da je to stric, ki nam je pred 4 leti prodal našo hiško.

“Oooo, pozdravljeni, vi ste nam pa hišo prodali!”

“Oooo, vi ste jo pa od mene kupili!”

A on to mene zaj****? Ampak gleda prav prijazno.

“Vi imate pa dober blog (uno varianto z ozkim o)”

Aaaa??!! Un moj telečji pogled …. Saj nimamo bloka?! Hišo, hišo ste nam prodali!

“Saj pišete blog, a ne?”

Aja, blog (s široko varianto o-ja)! “Ja, ja, pišem. A vi berete?”

“Ja, ja, berem. Sem vam hotel povedati, da mi je všeč.”

Kako lepo! Res me je razveselil. Kdo bi si mislil, da tudi takšni visoki gospodje v poslovnih oblekah berejo moj blog in da povrh vsega spoznajo avtorja tudi sredi pizzerije.

Eto, ko že o tem stricu, moram povedati, da je bil gospod sila prijazen tudi takrat, ko nam je prodajal hišo. Hiša je v redu, vendar stavim, da nama te iste hiše ne bi prodal nihče od najbrž 80% prodajalcev, ki so nama hiše ponujali pred tem. Pri takšnih nakupih veliko šteje zaupanje. Gospod iz agencije Abax je bil ravno prav posloven, ravno prav prijateljski in zaupanja vreden, da sva zaupala, da za prodajo hiše ne stoji kakšna zarota in bi se hiša naslednji mesec sesula ali bi se od nekod pojavil kupec, ki je morda to isto hišo vplačal že kakšen dan poprej.

Eto, pa še moj blog bere 🙂

Å e pomnite kdaj smo dobili telefon?

No, saj zdaj vidite, da sem stara kot zemlja in da imam zlahka tudi kakšne spomine in izkušnje celo iz kakšnega leta 1973 🙂

1973 mobilniki? Se hecate! Prvi TELEFON smo v naši hiši dobili, ko sem bila v kakšnem 4. razredu osnovne šole in povem vam, s tem smo postali kar precejšnji Đeki 🙂

Moj stari oče je oddal prijavo za telefonski priključek najbrž takoj, ko je izvedel za izum nekega Bella tam v daljni Ameriki 🙂 ajde, mogoče ne ravno 1875, ker takrat moj dedi še ni bil med živimi, ampak definitivno je bila prošnja na uradu vsaj 5 let preden so nas vrli gospodje poklicali in nam povedali, da lahko dobimo telefonski priključek, a le pod pogojem da vzamemo “dvojčka”. Nobl stvar, vam rečem! Z našimi sosedi (ki so BTW mimogrede imeli tako kot mi svojo lastno hišo kakšnih 50m stran od nas in kjer sta tako kot pri nas živeli dve družini), smo se zmenili, da je bolje imeti en ubogi telefonski priključek za 4 družine, kot goloba na strehi. Podpisali smo neko pogodbo in hura dobili telefon!

Takšnega, kjer smo številke “vrteli”. Kaj jasno tistim pod 20 let?? Ja, številk se pač ni odtipkavalo, ampak si vtaknil prst v neko luknjico, ki je označevala številko in zavrtel. Vtikal prste v konkretne številke in npr. zavrtel vsaj 6x. Si predstavljate vrtenje, ko so na kakšnem Valu202 (hmja, to je bil takrat najbolj napreden radio) imeli kakšno nagradno vprašanje in delili kilo brezplačnih jabolk 🙂 ? Ja, funkcijo redial so uvedli šele kasneje. 🙁

In tako smo mi dobili eno številko, sosedje pa drugo, a obe sta bili priklopljeni na isto linijo, kar je pomenilo, da ko je eden govoril, je drugi v telefonu slišal le smrtno tišino …in vsem je bilo jasno “aha, sosedje govorijo” …

In ker je za telefon zaprosil moj dedek naj bi to polovico linije tudi dobil on, mi pa bi se ponovno lahko postavili v vrsto in čakali nadaljnjih 5 let. Moj dedi je bil očitno zelo ljubezniva in bistra oseba in tako je to našo polovico linije še enkrat razdelil na dva dela. Kupili smo dva aparata in ju priklopili na isto linijo. Nesreča je bila le ta, da nismo stanovali v istem stanovanju in oboji imeli povsem ločena stanovanja z ločenimi zunanjimi vhodi, vsako v svojem nadstropju, telefoni pa seveda niso poznali nobene funkcije prevezovanja.

Hmja, telefona smo v obeh nadstropjih postavili na enako geografsko točko, sredi hodnika ob cevi centralne kurjave, ki so potekale med obema stanovanjema. Ko je nekdo klical dedka in seveda številke klicočega ni bilo nikjer vidne in sem hitrih nog k aparatu pohitela jaz, bi lahko sicer prijazno povedala naj pokličejo ponovno, a vendar sem klic “prevezala”. Ob telefonu smo imeli priročno orodje – leseno kuhalnico, s katero sem 3x potolkla po ceveh, če je bil klic za dedka in 4x, če je bil za babi. Kako smo potem opravili prevezavo niti ne vem najbolje, vem le, da je zadeva funkcionirala v nulo.

Moja mami je bila seveda telefona nadvse vesela in vsak dan me je iz službe (kjer se je mimogrede močno, močno delalo 🙂 ) uspela klicati najmanj 3x. Njen klic ponavadi ni obetal nič lepega … takšna vsakdanja vprašanja “kakšno oceno si dobila?” “si se kaj učila?” “si pomila posodo?” …. ampak kaj ko niti po zvonjenju, niti po kakšni (ne)izpisani številki sodeč nisem vedela ali me kliče ona ali frajer, ki je bil aktualen tiste dni … In ker bi moja mama dobila na telefon vsaj mojo babi ali dedka in onadva že vesta kje me najti, frajer pa bi le odložil telefon, sem se odločila, da je bolje, da linijo “zasedejo naši sosedje”. Slušalko sem odložila ob aparat in mirno brala kakšno zanimivo knjigo. Moji so ves čas bentili čez sosede, ki po cele dneve visijo na telefonu, sosedje pa najbrž čez nas … ali pa so mislili, da je ta dečva (jaz) popolnoma zblojena, saj ves čas presedi (seveda smo ob poličko postavili stol) ob telefonu.

Prejšnji teden sem kupila Samsunga. Končno sem na odpisala svojo 2 leti staro Nokio. In veste kaj?! Strašno me jezi, da Samsung nima funkcije, ki bi mi podatke iz koledarja avtomatično prikazovala na naslovni strani. Hudo, za punco, ki je nekoč prevezovala s kuhalnico v roki, kajne? 🙂

Eko post

Baje je danes dan, ko naj bi vsi blogerji nekaj napisali o okolju. Pha, jaz imam še eno uro časa …. kaj čmo, šele sedaj je do mene prišla informacija o tem. Prebrala pri Piki in Tjaši … moram pa še jaz kaj naškrabati preden grem spat.

Kako pri nas skrbimo za okolje? Ja, najbolj mi bode v oči dejstvo, da ne kurimo. NE KURIMO, čeprav so moje roke premrle in popolnoma vijolične. Ne, pri nas skrbimo za okolje in v mrzlih dneh raje kolesarimo na sobnem kolesu, tik pred spanjem pa se na hitro ,… res na hitro oprhamo s toplo vodo.

Samo ne vem, ali to moj dragi mož počne iz okolje varstvene vzgoje ali pa nedvomne prisotnosti gorenjskih genov? Bom še razmislila 😉

Post-depro-rojstno dnevno razpoloženje

Ne spomnim se več vseh malenkosti, ki so nam jih trobili na vajah za starše ali kako se sploh reče tistemu, ko nosečnice in njihove spremljevalce učijo globokega dihanja 🙂 , a spomnim se, da so nas posvarili, da ženske četrti ali peti dan po porodu napade poporodna depresija. Lepo vas prosim, kakšna depresija! Mene, ki sem itak uberoptimistična?! In mene, ki sem pred tem ležala celih 7 mesecev, da mi dete ne bi ven palo in ob vsem tem nisem imela PREDporodne depresije?!

In tako se je 12 let nazaj, nekega septembrskega jutra, rodil naš Jaka. Porod no problem, 2 tedna prekmalu – krasno, ker sem res že komaj čakala, da začnem ponovno normalno živeti, mali je bil zdrav in krasen otrok (no, mal zlatence, ampak tam jo ima itak skoraj vsak), mojega mleka ni pil … ma, not a big deal …. če smo končno dobili dete, se pa ne bomo okrog tega sekirali, jaz sem bila več kot OK, nobenih šivov, nobenih travm, le domov sem si želela.

Četrti dan so že zjutraj vsi hodili okrog mene, kot da sem iz sladkorne pene. Pa kaj vam je ljudje božji, kakšna depresija! Prav smešno jih je bilo opazovati. Jaz depresivna?! Halo?! Nehajte s tem cirkusom! Ob 9h zvečer sem sedela v neki sobici, kjer sem si pumpala mleko in jokala kot dež. 🙂

Saj ne bi, res ne bi,

  • če moji joški ne bi bili kot tempirana bomba … polna mleka, seveda, ker so me nafilali z nekimi tabletami.
  • Če ne bi tisto pumpico poslala že 200x k vragu, ker takšno mlekarstvo je en Q vredno.
  • Če se ne bi popoldne imela konflikta z medicinsko sestro, ki se je zdrla name, ko sem jo prosila za pomoč pri Jaki, ki se je drl, kot bi ga dajali iz kože. Sestra pa:” Ja, kaj, presit je, kaj pa drugega, ko ga takole po flaški futrate!”
  • Če ne bi posledično moja mama doživela totalen živčni napad in se zdirala na sestro tako, da jo je Tomaž dobesdno odvlekel iz sobe.
  • Če se v enem trenutku tam sredi porodnišnice ne bi počutila strašansko osamljeno in hkrati prestrašeno ter pomislila “Le kaj ti je tega treba bilo?!”

Solze sem kmalu obrisala, odšla spat in naslednje jutro je sonce spet svetilo in svet je bil spet krasen in lep.Pravijo, da je takšno stanje posledica hormonov. Že lahko, že lahko.

Zdaj pa mi naj nekdo pove, kaj imajo moji hormoni za opraviti z mojim datumom rojstva, ker zadnje čase se mi podobno stanje dogaja dan po mojem rojstnem dnevu.

Že nekaj let zapovrstjo je moj rojstni dan lep, prijeten, vesel …. prejemam čestitke, objeme, poljubčke, darila … grem spat… naslednje jutro je turobno, zoprno, nočem v službo, nočem biti doma, ne pije se mi kava, ne gre se mi v kino ….. pa prisežem nimam menstruacije 🙂

Letos mi je dala misliti Sunshine z njenim postom o petih jezikih ljubezni.
Moja težava je najbrž v tem, da je moj jezik ljubezni pozornost, pozornost, pozornost. Pozornost skozi čas preživet z mano, meni in pogovoru z mano. Briga me za darila, briga me za dotika še manj pa za usluge.

In na moj rojstni dan pričakujem, da se bo zgodilo NEKAJ …. nekaj drugega, kot en dan prej ….. pa mine le še en navaden dan, odnesem smeti, pomijem posodo, sedim za računalnikom, ok grem na Å marno, kar mi je v veselje, ampak tja greva s Tomažem itak vsako soboto in nedeljo, popijem kakšni dve kavici v bifeju, včeraj sem povrh vsega šla še na seminar, ki ga je naša firma organizirala baš na moj rojstni dan 🙂 …. no, saj sem le pokukala in potem odšla … doma še vedno ne kurimo … ja, ja, moj ima nekaj gorenjskega v sebi … še mačku sem morala kot ponavadi jaz dati jesti ##!@*!..”%

Ah, jutri bom že pozabila in spet bo leto okrog.