Anthony Hopkins je car

Preden pohvalim film, moram izreči vso hvalo igri Anthony Hopkinsa. Resda sem ga gledala precej od blizu, dvorana je bila namreč skoraj razprodana in z Jako sva sedela v četrti vrsti. In iz četrte vrste vidiš obraze na ekranu zelo zelo od blizu.

Tisti Anthonyev pogled, kjer smo že pri Jagenjčkih vsi obmolknili, je tukaj ponovno prepričal. Seveda Anthony Hopkins ponovno igra negativca in to naredi tukaj s tako prepričljivostjo, da sem celo jaz, ki ponavadi v filmih ne navijam za dobre, tokrat držala pesti, da bi good guy prišel v bolnico pravočasno in preprečil, da Anthony Hopkins svoji ženi (filmski seveda) odklopi naprave, ki jo še držijo pri življenju.

Film poln napetosti, z nekaj izjemno duhovitih vložkov, zanimivo zgodbo in seveda krasnim razpletom. Kaj hočem, pač ljubim dobre konce.

Naš Jaka je na poti domov rekel: “škoda, da Hopkins ne bo več dolgo tako dober…”
“A??”
“Ja, star je … kon’c bo kmal’ z njim.”

Ja, najbrž res. Naj pohitijo in še kaj posnamejo preden ga zvije išijaz in sladkorna.

Prijaznost pa taka!

V službi urejamo vize za neke tujce. V septembru organiziramo mednarodno prireditev za 12 različnih evropskih držav. 1200 ljudi 1 teden v Portorožu. Velik projekt, ki postaja še večji ob dejstvu, da Rusi, Ukrajinci, Moldavci, Turki in Romuni potrebujejo vstopne vizume.

Čeprav je za nekatere to enostaven administratvni postopek, je za nas to čudo božje. No, zdaj smo se počasi že naučili 🙂

Naš konzul v Kijevu me je prav prijazno poklical in razložil, da je treba za takšne zadeve izpolniti obrazec, ki se imenuje garantno pismo in za vsakega posameznika jamčiti in seveda tudi odgovarjati, če se kaj zalomi.

Punce so obrazce izpolnile in potem je kolegica odšla z njimi na našo upravno enoto. Nič od rešitve! Se je vrnila češ, da moram tja oditi jaz. Ko sem vprašala kaj je namen mojega obiska tam, mi je bilo takoj jasno, da ne more nihče drug, kot le jaz sama, overiti MOJEGA podpisa. Valjda ne more moja kolegica tam dokazati, da sem se tam pokracala ravno jaz 😉

In sem naslednji dan šla jaz. Nisem pa vedela in pomislila, da poleg svojih dokumentov potrebujem še dokazilo, da sem ravno jaz prava odgovorna oseba. Pridem tja, ena gospa prijazna in uslužna, druga nekaj piha in pospravlja mizo. Ahja, prišla sem 15 minut pred tretjo, ko zapirajo 😉 Pa me ja ne bodo ponovno odslovili! Bom klicala v firmo naj pošljejo po faksu. Prijazna gospa verjame na besedo in že ureja vse potrebno, kot da bi akt o ustanovitvi podjetja imela pred sabo, druga še vedno nekaj piska in gleda na uro.

Urejeno, zapišemo vse, faks pride 3 minute pred tretjo, prinese ga tista, ki srepo gleda in nekako arogantno preverja, če sem res podala pravilne podatke. Vse drži, res čudno 😉 Plačam, se zahvalim in poslovim, za sabo pa slišim: “Pa naslednjič ne pridite spet brez akta!”

Halo?! Ne, naslednjič bom akt nalašč pustila doma, saj sem tudi tokrat to naredila namerno, kajne?

Umri pokončno 4

Saj sedaj že veste, da gledam tudi takšne filme. Tokrat smo si film ogledali družinsko: mama, ata in sin 🙂

No, ja ….. Bruce-a Willis-a je za pogledat, to je pa več ali manj vse, kar sem jaz kot ženski del ekipe potegnila od filma. Akcija pač …takšna Bondovska, kjer avtomobili letijo po zraku, se streljajo, gori, trikrat jih na smrt premlatijo a make up in visoke petke kakšne dame še vedno stojijo na mestu 😉

Jaka je bil navdušen in to je zame krasen zaključek nedeljskega popoldneva.

Sem pa razmišljala od kje naslov Umri pokončno, saj že v četrtem delu iščem nekoga, ki umira in ga nikakor ne najdem. Ne, saj priznam, da jih vedno umre na tone, ampak za nikogar od mrtvih ne moremo trditi, da je naslov namenjen njim.

Morda pa so v originalu razmišljali drugače in to ne pomeni ukaza in je mišljeno, kot značilnost glavnega junaka in bi bil prevod Neumrljiv, bistveno bolj ustrezen. Ja, kaj hočemo, če se pri prvem filmu ni vedelo kam pes taco moli 😉 in sedaj bomo našega ubogega Bruce-a še najmanj 3x pošiljali v pokončno smrt. 🙂

Kratka

Moj dragi je sicer dokaj prijazno bitje 😉 ampak včasih mi prigrizne najbolj sočne misli in dober prijateljski pogovor s kratkim: “Skrati!” Uf, brez olepšav in ljubeznivosti. Hja, tako je po 24-ih letih 🙂 …. ampak ga cenim in spoštujem njegovo mnenje.

Včeraj mi je moj mali sine rekel, da pišem predolge poste na blogu in zadnjič mi taisti sine po telefonu spusti: “Preidi na bistvo!” Ahja! 🙂 …. njegovo iskreno in otroško mnenje nekaj velja, kajne?

In danes sem imela priložnost spoznati v živo Hirkani-Karmen. Težko po prvem srečanju rečem, da jo cenim in spoštujem, saj tako hitro ne morem sprejemati mnenja o ljudeh, vsekakor pa njen blog govori, da je punca na mestu, ki ve kaj dela in govori. Ja, tudi ona mi je svetovala naj svoje prispevke skrajšam.

OK, bom začela. Če sem že 2 dni smrtno resno disciplinirana pri prehrani, bom še v pisanje vnesla nekaj sprememb. Pika, konec. Se izboljšujem, kajne? 😉