Ko še z avtom prideš hitreje

AvionDraga moja sodelavka in kolegica Saša, hvala za nasvet in idejo kam za prvomajske počitnice. Imeli smo se krasno in ponovno ugotovili, da je London eno izmed nam zelo ljubih velemest. V nadaljevanju sledi kritika na letalskega prevoznika, vendar moram poudariti, da vtis o prevozniku nikakor ni porušil našega izredno dobrega splošnega vtisa celotnega izleta.

To kritiko bi sama poimenovala zgolj opazovanje zahtevne stranke, pa vendar s tem potrdila opazko mojega prijatelja Žige, ki pravi, da sem ena tečka. 🙂 Kaj čem, kritično opazujem svet okrog sebe 🙂 !

Moj Tomaž je bolj varčne narave in čeprav kar veliko “zapravimo” na raznih izletih in potovanjih, je vsako od njih vedno predmet težke diskusije in preračunavanja ter končne odločitve glede na “price performance”. Prepričana sem, da tokrat odločitev ne bi padla na London, če nas ne bi zmedla in zavedla dobra marketinška poteza nizko proračunskega letalskega prevoznika. In po eni strani sem jim za to celo hvaležna. 🙂 Po drugi pa moram pritegniti Tomažu, ki trdi, da je vse skupaj ena velika nate….

Najprej je nateg že informacija, ki jo ponavadi objavljajo takšni prevozniki na jumbo plakatih, da let stane le 1€ ali celo celih 10€. Tukaj seveda nihče ne laže, saj je to popolna resnica, le da nihče na jumbo plakatu ne objavlja, da je tukaj še to in to in ono in še najmanj 200 malenkosti, ki jih je težko ovrednotiti.

Nas Gerčarje, ki se na marketing kao spoznamo, takšne reklame niso prepričale. Nikoli. Tudi tokrat mi je Saša povedala že ceno z davkom in prispevki, ki navadno znesejo več, kot sama cena letalske vozovnice. No, saj to pa ni tako drago, sem si mislila in bila že pečena. S Tomažem sva se zedinila, da gremo v London, o tem povedala še Jaki in …. sledila je konkretna prijava preko interneta.
Ni kaj, sproti ti seštevajo in dodajajo vse dodatne stroške in prispevke in vedno imaš možnost odstopa, vendar kaj, ko si že popolnoma zakurjen in ti dodatnih 10€ ne pomeni veliko …. pa še dodatnih in ….. še enkrat dodatnih…. Na koncu se ceh poveča za kar nekaj ojrotov, vendar ti si že popolnoma zakurjen in odstop od kupčije ti bo povzročil glavobol in občutek pomanjkanja. Ja, ja, oni že znajo. 🙂

Kaj vse se nam je še naknadno izmuznilo iz žepa?
Že na spletu ti pulijo dodatne €. Vsak potnik MORA imeti prtljago, kajti program te ne izpusti, dokler ne izbereš količino prtljage na vsakega potnika. Pri nas imamo navado, da vse strpamo v en sam večji kovček, ki ga lahko po velemstnih ulicah in postajah vleče le naš Tomaž. 🙂 Včasih najdemo kakšno manjšo torbo tudi zame, vsekakor pa Jaka nikoli ne poseduje nobene prtljage. Vendar tukaj nimajo enake logike. 🙁 Izbrati moraš vsaj prtljago 0, kar očitno vseeno nekaj pomeni, saj ti “zanjo” zaračunajo dodatnih 6€. Prijavili smo torej le prtljago za Tomaža in s tem dodali 12€ ter 2x po nič prtljage torej še 2×6€ in vse skupaj znese 24€, kar pri takoooooo strašansko nizkih cenah vozovnic ni zanemarljivo, kajne?

Takoj po prijavi sem bila v dilemi kaj sedaj narediti z našim velikim kovčkom. Očitno bo treba po nakupih in morda raje nabaviti dva nova manjša kovčka in v bodoče prijavljati 1×0 in 2x po 1 …ja, zadeva se podraži, vendar kaj pa pomeni še dodatnih 6€, kajne? Pa nove kovčke bi tudi imela in to sploh ni strošek, temveč investicija. 🙂

Å e dobro, da se mi je bralo drobnega tiska in navodil in sem še pred potjo opazila, da so kilažo ene prtljage brez dodatnega doplačila (ki je mimogrede odiralski) znižali …ali pa je pri tem prevozniku že od vedno tako nenormalno nizka??! 15kg je dovoljeno za enega in povem vam, da ob strogih pravilih, ko moraš vso tekočo kozmetiko in pijačo prenašati le še v kovčkih, ta kaj hitro naraste.

Ob sprotnem tehtanju naše prtljage, mi je doma uspelo vse zadeve zapakirati v en sam kovček. Bravo jaz! Drugega miceno mičkenega, takšnega na kolesih , bolj za afnanje, kot kaj drugega, kamor pospravimo knjige in kakšne revije ter fotoaparat, pa smo vzeli s seboj na letalo.

Dodati je potrebno tudi plačilo bencina do Celovca, sreča, da doletališča vodijo lokalne ceste in nam ni bilo potrebno dokupiti Vingete, pa parkirnino na Celovškem parkingu, ki je sicer blizu tej na Brniku, vendar pa priznajmo, da se na Brniku vedno lažje znajdemo in za več dnevno potovanje raje najamemo taksi ali “ata-transport”.

Kava, voda in sokovi, ki si jih ob več kot enournem čakanju (saj na takšno daljavo raje kreneš z malce več časovne rezerve) moraš privoščiti, so tam več kot enkrat dražji.

Tudi na letalu ni nič zastonj in skoraj nujno moraš vsaj otroku kupiti kakšno pijačo. Cena Coca-Cole v plastenki se ti nekako zdi sprejemljiva, dokler ne vidiš, da je plastenka velika le 1,5 dcl 🙂 In odkar preko carine ne spraviš niti originalno zapakirane vode, je jasno, da boš zapravljal tudi na letalu.

Zelo zanimivo postane, ko priletiš na letališče v Stanstead. Ostali dve letališči sta z Londonom povezani s podzemno in hkrati z nakupom vozovnice za transport do željenega hotela, plačaš že tudi vozovnico za kasnejše raziskovanje mesta. Tukaj je najprej na vrsti vlak od Stansteada do podzemne železnice. Povratna karta je 25funtov na osebo …kar je s popustom za otroka in preračunano v €, znese skoraj dodatnih 100€. Ja, ja, če si zadeve vajen kupiš vozovnico za 20funtov kar na letalu. Ampak tam ne nudijo vozovnic za otroke, tako da ti čakanje v vrsti ni prihranjeno 🙁

In če računam, da smo 2x plačali prenočišče le zato, ker so leti narejeni tako da v London letiš pozno popoldne in iz Londona dopoldne, potem počasi pričenjam početi ravno to, kar najbolj sovražim; strinjati se s Tomažem 😉 .

Ja, letalo ima skoraj praviloma vedno zamudo, poleg tega smo se z vlakom do Londona cijazili uro in pol (čeprav naj bi bila po urniku vožnja dolga le 45 minut), prestopanje iz letala na vlak iz vlaka na podzemno in še tam nekajkrat sem in tja, nam je vzelo toliko časa, da smo do hotela prišli ob 10h zvečer. Seveda smo takoj zatem odšli le še v posteljo.

In nazaj grede podobna zgodba, le da je bil tokrat vlak hitrejši, zato pa letalo mnogo počasnejše in postopki na angleškem letališču neverjetno počasni. Iz hotela smo krenili ob 9:30 brez zajtrka (mimogrede bil je opcija z doplačilom 7 funtov (10€) in to skrajno neokusen že naložen na krožniku 🙁 ), misleč, da bomo imeli nekje med potjo dovolj časa za posedanje ob toastu in kavi. Nič od tega! Na srečo smo imeli vsaj možnost ustaviti se v Mcdonaldsu, kjer je vsaj Jaka nekaj prigriznil, midva sva uspela popiti kavo, Tomaž pa je med McDonalsom skočil v trgovino po sendviče …vse ostalo je bilo skakanje od šalterja do šalterja, čakanje v vrstah in na koncu še predolgo letenje. V Ljubljano smo prispeli ob pol osmih zvečer, lačni in žejni.

Pa naj mi še kdo reče, da so nizkoproračunski leti poceni! 🙁

Aja, naj vas opozorim, da cariniki v Stansteadu komplicirajo v nulo. Vsak potnik lahko prestopi carino le z ENIM kosom prtljage. Govorimo o torbi, ali denarnici, ruzaku …kar koli že. V našem primeru se je zadeva zakomplicirala, ker smo imeli tisti že zgoraj omenjeni kovček na koleščkih, na ramenih sem jaz imela osebno torbico, Tomaž tudi eno taško z dokumenti, Jaka pa žogo, ki jo je moral imeti, ko smo obiskali nogometno igrišče Chelsea. Torej 4 kosi in trije ljudje. Å ele tlačenje žoge in moje torbe v eno samo večjo taško, je zadostilo normativom in uspeli smo se prebiti preko ene stopnice angleških komplikacij.

Zakaj nosim uro na desni roki

In zakaj jo nosijo vsi na levi?

ura.jpgJaz vem, naš Jaka pa najbrž ne, tako kot večina mlajše populacije. Pa vendar si jo vsak nadene na levo roko. Ja, oče jo ima na levi in mama tudi, pa sosed in prijatelj, torej ura nikakor ne more kazati pravilnega časa, če jo nosimo na desni?

Tudi mene so vzgojili in navadili, da se ura nosi na levi roki, poleg tega pa sem sama izkusila praktičnost takšnega nošenja, saj je nekoč bilo potrebno ročno uro prav vsak dan tudi naviti. In vsi gumbi za navijanje so na desni strani ure. Torej imaš uro na levi roki, v desno roko primeš gumb, ki se nahaja na desni strani ure in navijaš …. z lahkoto. Logično, kajne?

O svoji obsedenosti s časom bom enkrat v prihodnosti še kaj napisala, tokrat pa bi povedala, da sva se ura in jaz v trenutku prvih kontaktov, močno vzljubili. Čeprav imamo danes čas zapisan že na vseh mogočih koncih in krajih, meni pogled še vedno uhaja le in samo na desno roko.

Vrhunec moje obsedenosti z urami je rezultiral v neprekinjeno nošenje neke cenene plastične ure, torej podnevi in ponoči, 24 ur na dan, vse dni v letu. Na levi roki. Morda je bila to kazen božja, ali pa namig z neba, ko se mi je pod paščkom ure nekega dne pojavilo nekakšno kožno vnetje. Nič strašnega, smo mazali in je izginilo. Ura pa je takrat zaradi srbenja in mazanja s kremo, iz leve roke presedlala na desno in tam ostala do današnjih dni.

Opazila sem, da čas teče na desni strani enako hitro, tudi glave nisem prav nič posebno obračala in vrtela, da bi videla pravi čas, poleg tega pa je obdobje ročnega navijanja ravno minilo in sama sebi sem se poleg tega zdela izjemna, drugačna od vseh ostalih ….to pa tudi nekaj šteje, kajne? 😉

Opazila sem, da veliko mojih sodelavcev ne samo, da nosijo ure na levi roki, tudi vse kaj drugega počnejo spontano, avtomatizirano, po ovčje. “Tako se je delalo, ko sem jaz prevzela to delo” je eden pogostejših odgovorov, ko vprašam, zakaj se papirji, ki bi že zdavnaj morali romati v koš, zbirajo v kotu neke sobe.

Ena boljših na to temo je bila, ko smo v našem podjetju sumili, da se naše vstopnice ponarejajo. V preverbo tega suma, smo se odločili, da vstopnice, ki so imele vse potrebne dele za vstop, trganje, zakonske zadostitve, mi perforiramo še na enem koncu in te vogalčke potrgamo, shranimo in kasneje preverimo, če gre za ponaredke. Dogovorjeno, storjeno.
Ugotavljanje in primerjanje nam je vzelo kar nekaj časa in ob tem smo pozabili, da tega v prihodnosti ne bomo potrebovali in bi bilo dobro naslednje vstopnice narediti na enak način, kot smo to počeli že leta poprej.

Eno leto kasneje v moje roke pride vstopnica, ki izgleda precej dolga in čudna in ima kup perforacij (seveda je tisti del za preverbo še vedno gor 😉 ) in na vprašanje zakaj ima toliko delov dobim odgovor “tako je bilo, ko sem jaz začela to delati”

Ura se pač nosi na levi roki, kajne? In zakaj neki je gumb za navijanje na desni strani ure? Najbrž se tako dela že od nekdaj 🙂

Urnik je natrpan, da poka po šivih

Odkar pišem blog, življenje izgleda zanimivejše 🙂 Dogaja se toliko stvari, imam toliko mnenj, kritik, pohval, sklepov, da me počasi frustrira to, da vsega, kar želim, sploh ne morem zapisati.

Ob začetku mojega pisunstva na blogu sem si zadala, da bom tukaj zapisan vsak film, ki si ga ogledam v kinu, vsak lokal, ki ga obiskujem pogosteje, vsako mesto, ki si ga bom ogledala ….in malce sem dvomila, da bi bila vsak dan sposobna zapisati nekaj novega. Idej imam ogromno, ja …..časa za pisanje pa vedno manj. Služba, družba, družina, kino, pisanje bloga, telovadba, ohhhh …..rada bi brala knjige pa razen do preleta preko strani kakšne službeno obvezne knjige, sploh ne pridem.

Nekateri moji prijatelji me gledajo postrani, češ sedaj si je nora baba omislila še blog. Le kje najde čas? Tudi to gre, če le hočeš. Na srečo imam mamo, ki mi rade volje pomaga pri gospodinjstvu. To je počela tudi pred mojim blogerskim obdobjem 🙂 .Vsak teden pride k nam na dom, kjer nam zlika ter posesa.
Tudi kuhanje me ravno ne zaposluje, Jaka preko tedna kosi pri mojih starših, midva s Tomažem pa sva itak leteča in obedujeva, kjer je pač prilika.

Ob vikendih? Vikendi so pri nas posvečeni NAM, ne sesalcu, ne posodi in ne računalniku. Kuham le takrat, ko si resnično zaželimo zaužiti nekaj drugačnega, nekaj domačega, drugače pa raje sedimo za gostilniško mizo, kjer nas postrežejo in kjer ne moremo početi ničesar drugega, kot da se ukvarjamo eden z drugim. Takšna hrana morda ni tako njami, kot tista doma pripravljena, vendar na ta način nihče ne bulji v televizor ali brklja na vrtu, ko tretji seklja čebulo ali pomiva posodo. Ob vikendih se radi vržemo v avto in odfrčimo na kakšen celodnevni izlet ali pa se potepamo po Ljubljani ter čas izkoristimo za vzpon na Å marno goro, kakšno kolesarjenje ali igro tenisa (tukaj moja dva moška ne prenašata več mojih nespretnosti in sem jaz prisiljena le v funkcijo navijača).

In kam časovno strpam pisanje prispevkov za blog? O samih idejah razmišljam non-stop ….berem revijo, puf …imam idejo, se pogovarjam, puf! ..spet ideja, natakar prinese polito kavo, evo, spet nekaj za pisanje, poslušam seminar in popišem celo stran idej, ki bi bile krasna iztočnica za prispevke….
Idejo, ki se mi nato še nekaj minut mota po glavi, zapišem v mobilca, potem nekatere v mislih še malce obdelujem in zvečer tik pred spanjem sedim pred računalnikom in pišem. Včasih naenkrat zapišem po 2 ali celo 3 prispevke. Na ta način jih imam vedno nekaj “na rezervi”, za dni, ko sem preveč zaspana ali brez ustvarjalne energije.  Blog o hujšanju pišem spontano, brez vnaprejšnjega razmišljanja ali kakšnih priprav. Ta blog sem začela pisati, ker mi je nekega dne padla ideja, da bi lahko to bil neke vrste moj osebni trener – slaba vest, ki jo vidijo vsi. Zaenkrat ne deluje. 🙁

Priznam pa, da sem na račun pisanja po blogih oklestila televizijo. Že pred tem nisem bila ravno TV navdušenec, sedaj pa televizijo pogledam res samo še takrat, ko gonim sobno kolo. Upam, da bodo kmalu iznašli tak računalnik, ki ga bom lahko upravljala iz sobnega kolesa in bom tako celo rekreacijo zoptimizirala. Pretiravam? Ma, uf, ko je pa dan prekratek!

Uradno odpiram sezono lova na pohvale

Ste že kdaj opazili, kako ljudje reagiramo verižno? Včasih poslušam Hitovo odprto linijo. Zabavna stvar …ob sobotah dopoldne …seveda na HITu. Tja kličejo ljudje in hvalijo ali kritizirajo. Na pohvale ne dam veliko, kajti verjamem, da se med pohvalami vedno najde precej zvitežev, ki si znajo na tak način narediti reklamo. Veliko, bolj verjamem kritikam.

os_wp_boog.jpgNe glede na pozitivno ali negativno smer razmišljanja, mi je zanimiv fenomen verižne reakcije. Spomnim se, da so nekoč kritizirali nekega zdravnika in na prvo kritiko se je nato vsul plaz podobnih razmišljanj ….. in naenkrat so vsi povprek pljuvali po istem zdravniku. Drugič je nekdo pohvalil poštarja in njegovo delo v božičnem obdobju. Posledica? Plaz pohval za poštarje.

Podobna stvar se dogaja na blogih. Ne vem, kdo bere koga, kje je izvorna ideja, ampak v zadnjem času opažam precejšen trend hvaljenja.

Žiga na svojem blogu itak ne daje negativnih kritik, pravi da bo javno le hvalil …bravo! …jaz še vedno rada pokritiziram 🙁 Ervinator rad pohvali paštete, sokove, salame 😉
zadnjič je Dr. Aleš Lisac posredno pohvalil delavce na Petrolu
in nazadnje berem še pohvalo Aleša Čerina državnim uradnikom.

Sedaj je napočil že čas, da pohvalim tudi jaz, kajne? Ne, tokrat ne pišem o pašteti, filmu ali knjigi. Pišem o ljudeh in prijaznosti.

Sicer pa so me vsi ti prispevki na različnih blogih navedli na razmišljanje o dipoliranju sveta. Ena skrajnost gre proti vse večji agresiji in kriminalu, druga pa se spreobrača v vse večjo prijaznost, skrb zase, sočloveka, prijaznost do sebe in okolja. In nekateri to opazujemo in potem hvalimo tiste druge in …ja, pred tistimi prvimi pa si na žalost zatiskamo oči. Grajamo pa ponavadi tiste, ki so sicer v “drugi skupini”, a nam stopijo na ego ali sprožijo sprožilce naše nestrpnosti.

Ob tem sem pomislila tudi na to, da se tudi jaz večinoma srečujem s prijaznimi ljudmi. Ampak takšnih, ki so stalno prijazni ne bomo hvalili, kajne? Svojih staršev ali svojega partnerja ne bomo hvalili, ker ti so ITAK samoumevno prijazni in to se od njih pričakuje, kajne? Hvalili bomo tiste od katerih prijaznosti ne pričakujemo.

Ob omenjanju prijaznih davčnih uslužbencev sem sama pomislila na policiste. Le kdo mara policiste?

Sovražnosti do policistov nisem pridobila s tistim značilnim starševskim: “Če ne boš pridna, te bodo odpeljali policaji!” ….ne, odpor sem dobila ob opazovanju svojega očeta. Moj oče je izredno, res izredno previden in siguren voznik …. voznik je že od svojih mladih let in vozi redno in pogosto in nikoli še ni povzročil nobene nesreče …ne manjše, ne večje, ne na svojem, ne na tujem avtu. Se sprašujete, če vozi tako počasi? Ne, sploh ne. No, zdaj pri 70-ih že malce 🙂 .
Moj oče je vedno, že na daleč, ko je zagledal policista, začel dobivati lisasto kožo in če so ga slučajno še ustavili, mu je na usta skoraj vidno začela uhajati pena. In? Pogosto so mu policisti “našli” neko neumnost, če nič drugega pa ni bilo nalepke YU (ali v današnjih časih SLO), ali pa ni imel vseh žarnic “na broju” ….

Zaradi pene na ustih ter renčanja, so mu policisti vedno z največjim veseljem pisali listke. In kako si potem mislite, so me vzgojili tile moji starši? Z ljubeznijo do policistov vsekakor ne 🙂

Odkrito priznam, da ni vse le vzgoja, najbrž se nekaj tistih “penastih” genov tudi deduje in ob uvedbi zakona o privezovanju z varnostnimi pasovi, sem tudi jaz terala pravico hlapca Jerneja, češ kdo bo meni govoril, da se MORAM privezovati in seveda ob posledičnem ustavljanju policistov, vztrajno dobivala peno na usta.

In vsled vsega tega sem bila do nedavnega prepričana, da obstajajo le takšni policisti, ki svoj poklic jemljejo kot “eno” službo in razmišljajo, da je njihovo edino življenjsko poslanstvo nabrati čim več denarja za kazni. In da vse policiste že v njihovi mali šoli naučijo, da svoje poslanstvo najhitreje izpolniš tako, da se čim večkrat postaviš za kakšno večje drevo, na ravnem, navzdol nagnjenem predelu, kjer je omejitev 40 (bog ve zakaj) in čakaš. To vedo namreč celo policisti 🙂 , da ga ni voznika, ki bi tja ne pridirkal z najmanj 80 kilometri na uro.

Predlani pa se, z Jakom in Tomažem, tako kot že nekaj zadnjih let, ponovno odpravimo na smučanje v Marillevo . Celotno vožnjo, od doma pa vse do Verone je deževalo, ko pa se je naša pot obrnila proti severu, so iz neba počasi začele padati snežinke. Kmalu na avtocesti zagledamo loparček v rokah mojih “omiljenih”. Ufff! Pena … 🙂Policist

Ampak on je bil prijazen!?! V polomljeni angleščini je povedal, da lahko pričakujemo še več sneženja in nas opozoril, naj si priskrbimo verige. Opozoril! Ne kaznoval! Mi popolnoma šokirani nadaljujemo pot in glej ga zlomka, čez eno uro ponovno policist. Ponovno enaka zgodba in še resnejše opozorilo o nujnosti posedovanja verig. Mi smo jih seveda imeli, saj moj Tomaž na takšno pot ne krene nepripravljen, zato brez travme vozimo naprej. Ampak opa …čez približno 15 minut se naša pot začne vzpenjati in pred sabo zagledamo vsaj 30 osebnih vozil, ki vse povprek stojijo ob cesti, poleg vozil pa manjše gruče ljudi, ki nesrečno krožijo okrog svojih vozil. Ustavimo in se podobnega dela, ugotavljanja kako natikati verige, lotimo tudi mi. Med to množico opazimo 4 policiste, ki krožijo med nami in pomagajo …..POMAGAJO natikati verige! Česa podobnega še nisem videla v svojem življenju! Policisti, ki so celo družbeno koristni 🙂 žal v Italiji 🙁

Leto za tem, nekega mrzlega zimskega nedeljskega večera se vračamo iz Koloseja proti domu. Na Letališki po približno petih minutah vožnje, eno naših koles prične ropotati. Hitro po tem, ko smo ustavili ob cesti, ugotovimo, da je razlog ropotanja izpraznjena guma. Tomaž bo to uredil, smo vsi nadebudno razmišljali. Po 15-ih minutah tresenja na mrazu, sem postajala nestrpna in Tomaža nagovarjala, da ustavimo nekoga od mimovozečih in ga prosimo za pomoč. Lepo vas prosim, pomoč?! Mojemu moškemu?! To pa ne! Bomo raje zmrzovali in poskušali tisto dvigalko še 50-ič poriniti pod naš avto.

In iz teme se iznenada pripelje in počasi ustavlja avto, mojih omiljenih belo modrih barv. Izstopita dva policista. PolicistPolicistRazložita, da je očitno nekaj vandalov pred Kolosejem, kot po tekočem traku, prerezovalo gume tam parkiranim avtomobilom. Že med govorjenjem stopita k Tomažu, vzameta dvigalko, navodila za uporabo, malce podebatirata, op-cup, guma zamenjana.

Tudi Slovenija ima družbeno koristne policiste!! Presrečna sem!

Hec na stran; najbrž res niso vsi policisti tisti javni uslužbenci, ki nabirajo cekine za izpolnitev svojega mesečnega plana, pa vendar vse tako kaže, da je trend razmišljanja naših državnih uslužbencev v zadnjih desetletjih, krenil po hribu navzdol in to z nadzemno hitrostjo.
Državni uslužbenci so pozabili, da je njihovo osnovno poslanstvo pomoč. Pomoč včasih pomeni tudi to, da se kaznuje nepravilno parkiranje in neprivezovanje, vendar je ob tem potrebno kdaj pa kdaj tudi razmisliti, ali bo to prineslo kakšno dolgoročnejšo družbeno korist.

In veste kaj: moje privezovanje je ne bo! 😉

Mar nisem rekla, da bom hvalila? 🙂

Če so štirje so Divjaka?

Divjaka

Vnaprej sem vedela, da bom gledala uro in pol neumnosti. Torej sem si kriva sama! Ali pa je kriva materinska ljubezen 🙂 Danes je bilo v zraku veliko ljubezni, kajti isto neumnost smo si ogledali vsi trije.

Sicer pa sem si film morala ogledati, da razrešim dilemo. Že odkar sem videla plakate s fotografijo štirih bedastih motoristov, se sprašujem na katerem delu filma, umreta dva od njih, da so se odločili film poimenovati Divjaka.

Po ogledu filma pa ugotavljam, da je prevajalka najbrž še pred kratkim opravljala diplomo na temo uporabe dvojine pri prevodih iz angleščine in se do danes, te more še ni uspela rešiti. Drugega razloga ne uspem najti, saj vsi štirje motoristi z očitnim in jasnim napisom Divjaki na hrbtu svojih motorističnih jaken, tiščijo skupaj vse od začetka filma ter ostanejo živi vse do konca. Celo jakne ostanejo cele ….torej?

Ko je prevajalka prevajala tekste v samem filmu, se je očitno že rešila bremena uporabe dvojine, vendar pa streljala kar nekaj drugih prevajalskih kozlov. Prava škoda, da je film na naša platna prišel malce prezgodaj. Če bi z njim še malo počakali, bi ga morda že sinhronizirali v slovenščino. In tako bi film lahko postal še bolj bedast. In če bi za prevod tekstov uporabili to isto prevajalko, bi usodo tega filma popolnoma zapečatili.

Morda pa prevajalki delam krivico in jo je enostavno ob prebiranju originalnega teksta tako bolela glava, da se ženska enostavno ni bila sposobna skoncentrirati. Revico popolnoma razumem.

Ali pa sem jaz res ena navadna tečnoba in se ne znam več sprostiti ob bolano smešnih filmih? Tomaž in Jaka sta uživala in se režala na ves glas. Blagor jima! Naslednjič gresta v kino brez mene.