Pred letom in pol sem se podala v svet blogerstva. Za blog sem slišala že nekaj let prej od tegale strica, a sem se nad idejo, da bi imela lastnega, navdušila šele, ko ga je začel pisati tale moj prijatelj.
BLOG? Kako se to sploh izgovarja? S širokim ali ozkim O? Zakaj se to čudo sploh imenuje blog, od kje slovenski prevod spletni dnevnik? Zakaj za vraga se posameznim prispevkom reče post in podobne dileme, sem spoznavala sproti in nekatere še do danes ostajajo neznanke.
Ja, ja, bom pisala blog, je bila moja hitra in tako tipična odločitev. Poznaš koga, ki mi bi pomagal pri zagonu? To bomo mi uredili ajnszvajdraj, jaz bom nekaj začela pisariti in počasi že dojela kaj in kako.
Pa je prišel k meni na sestanek tale stric in me spraševal neka čudna vprašanja. Od tega ali bom na blogu predstavljena kot Saša Gerčar, ali si bom dala kakšen vzdevek. Aaaaa? Valjda bom Saša Gerčar, saj se tudi tisti, ki pišejo v časopisih in nekaterih spletnih straneh podpisujejo s svojim polnim imenom. Pa tega so me učili tudi mama in ata. Odkritost, transparentnost, poštenost, prijaznost …. no, ok … prijaznost mi včasih uide iz vajeti. Predvsem, ko me kdo razjezi in iz mene udari sarkazem …. skratka, to so vrednote, ki naj bi jih cenila in upoštevala tudi v svetu interneta, na Luni ali Marsu.
Kakšna bo moja domena, je bilo naslednje vprašanje. Joj, prejoj, kako zamotana vprašanja, jaz bi rada le blog odprla in pisala o svojih razmišljanjih!
Stric mi je pomagal in predlagal, da naj bo kar sasagercar.com …. če gre bk naj gre še štrk.
OK, www.sasagercar.com , še za barve se zmenimo, eno slikco izberemo pa bom lahko pisala, sem si mislila.
Japajade!
Takoj, ko sem začela pisati, sem začela pogledovati k sosedom in ugotovila, da imajo kup čednih stvari, ki bi jih na blogu želela imeti tudi jaz. Pa so mi strici povedali, da je za takšne hece sicer globalno poskrbljeno pri tistih blogerjih, ki se jim ime bloga konča na siol.net, wordpress.com, ednevnik.si ali še kaj podobnega, pri tistih, ki pa smo si omislili svoj lasten naslov in jih skupnost ne zanima (le kdo bi kaj takega vedel, ko si je izbiral lastno domeno), pa se je potrebno sproti samoizobraževati.
Ej, super, mene itak zanima 100 milijonov in ena stvar. Pa sem se tako naučila nekaj o vtičnikih, pa o tem, da je mogoče postaviti povsem drugačno temo, pa to, da lahko svojo stran obrneš na glavo, spremeniš barvo vsaki črki posebej, ogromnokrat tako zafrkneš, da se na vrhu bloga izpiše le en kratek “error” in si tako najdeš nove prijatelje, ki so v trenutku pripravljeni pomagati in rešiti zablodelo žensko iz težav.
Tale kolega me ponavadi rešuje iz težav, tale mi pa daje kup zapletenih informacij, ki se jih včasih celo lotim razbirati, včasih pa … ahhh, saj razumete, kajne?
Ponosna sem sama nase, da sem na spletu našla temo, ki jo ne ponuja ravno vsaka blogerska skupnost, ponosna sem nase, da sem si zadevo uspešno naložila in celo prilagodila svojim zahtevam (dodala svojo sliko, dodala nekaj vtičnikov, celo prevedla nekaj osnovnih stavkov, spremenila nekaj fontov), s pomočjo novih net prijateljev mi je uspelo seliti blog na zanesljivejši strežnik, na svoji domeni sem odprla še en blog, tokrat že bolj izkušena in se zadnje čase prenehala sekirati zaradi vsake besede, ki še vedno ni prevedena v slovenščino.
A kljub relativno dolgi dobi mrcvarjenja bloga, kljub mojemu neprestanemu firbcanju in poskušanju novih zadev, se vedno znova znajdem pred novimi izzivi.
Zadnjič me je npr. sprovocirala Sunshine, ki me sprašuje kaj se dogaj s Twitterjem. In sedaj jaz vas vprašam, kaj za vraga se sploh počne s Twitterjem.
Nekoč sem se na povabilo Hirkani priključila na Jaiku, ki je bil prav fleten in uporabniško prijazen. Super stvarca, a ker nisem točno vedela kam naj si jo namažem, sem s tem prenehala. Pa se je začela doba Twitterja in Saša ne bi bila Saša, če ne bi stestirala tudi to. Aha, Twitter je kao neki SMS na netu. Krasno, ker te omejuje z največ 160 znaki, kar je dobrodošlo za takšne kalibre, kot sem jaz. Krasno je, ker lahko z enim samim kratkim obvestilom obvestiš vse, ki jih to zanima, kaj se dogaja s tabo in krasno je, ker na ta način pridobiš nove prijatelje. Super, ko že na blogu zapišeš na dolgo in široko, da greš na počitnice, to potem pišeš še na Facebooku in potem seveda še na Twitterju. Super, res! 😉
Ampak;
- kako za vraga si uredim, da bom resnično lahko zapisala 160 znakov in ne le 46, kot me z enim SMS omejujej mobilni aparat? In če že, da se na vrhu vidnega polja ne postavi zadnji – tretji del mojega sporočila, pod njim drugi in šele čisto spodaj začetek?
- medtem sem celo ugotovila kaj je bilo tisto, kar je požrlo živce Nicku in spodbudilo Sunshine, da mi piše. Meni namreč Twitter ni težil z gesli, saj me je vedno razpoznal, a vsem ostalim je grenil živce. Ja, takšne stvari se dogajajo, če daš blondinko v svet weba 2.0
- Ali lahko spreminjam videz in si na blog naložim kakšno prijaznejšo verzijo, ki bo omogočala izpis vsaj 3 zadnjih sporočil in po možnosti dodajala sliko?
- morda pa ima kdo od uporabnikov še kakšen pameten nasvet, ki me bo prepričal, da je uporaba twitterja res zanimiva in koristna stvar?
In če smo že pri stvari, naj omenim, da mi zadnje čase izpada precej sicer gostih las, ker mi nagaja vtičnik, ki mi v stranski koloni omogoča izpis nekaj zadnjih postov, ki jih zapišem na katerem od drugih blogov.
Nad tem, da bi na tak način objavljala prispevke iz bloga svojega sina, sem itak obupala. Ne gre in ne gre!
A izpisi iz bloga www.blog.amec.si so še do nedavnega delovali. Od zapisa, ki je bil narejen 5. julija pa tudi ta stvar štrajka. Vtičnik sem na novo namestila, poskušala vnesti URL na razno razne načine …. ne gre in ne gre! Začuda stvar brezhibno deluje na blogu, ki ga vedno bolj zanemarjam www.hujsanje.wordpress.com
Je kje kdo, ki bi mi znal pomagati in mi morda celo cel blog obrnil na glavo in postavil na nove noge?
