Kategorija: Hvalim

Objavljeno dne

Malice ukinit!

Zadnjič sem naredila “katastrofalno” napako, nekaj minut čez dvanajsto sem iskala kolegico, jo snela ustavila na stopnicah in milo vprašala, če bi imeli sestanek.
#$!!*!!@! se je skoraj slišalo, a dejansko se je reklo:” Ti, ravno na malico grem. S Tomažem1 bova ful hitra, ker se nama itak obema mudi.” In iz polurne malice sta prišla čez tričetrt ure 45 minut. Raje ne vprašam kako dolgo traja malica, ko se nikomur nikamor ne mudi. ;)

Malica mora bit in pika! Le kako zdržati tempo, ko po desetminutni zamudi ob prihodu na delo in polurnem jutranjem kofetkanju, nepremično zreš v bleščečo se škatlo, dviguješ telefonsko slušalko in neprekinjeno “garaš” vsaj 3 mukotrpne ure. Ob pol dvanajstih je tako nujno potrebno začeti razmišljati o odhodu na malico in se naslednjih 15 minut zbirati, počakati celo kolono bab, ki se morajo tik pred odhodom zvrstiti na našem ubogem in edinem WC-ju, nato pa se z enim avtom odpeljati v enega od bližnjih lokalov.

Pri Rasemi je postrežba hitra, izbor ni ravno pester a nekaterim se vsake toliko časa prileže kakšen čevap, dobra topla lepinja in konkretna doza solate. Nekako bi se malica v pol ure še izšla, če ne bi takoj po kosilu sedla še kakšna kavica, a ker Rasema ni ravno znana po dišeči črni opojni tekočini, se četica premakne nadstropje višje.

Iskanje ustreznega parkinga, trpanje četice v in iz avta, prestavljanje iz lokala v lokal ter zbiranje kovančkov za plačilo malice in kavic, nikakor ne more pasti pod 20 minut in če temu prišteješ še samo malicanje, potem je ustrezno temu “malica” dolga vsaj 50-60 minut.

V razdalji lepega 5 minutnega sprehoda imamo po novem restavracijo Harfa. Vsako nedeljo zvečer nam pošljejo seznam kosil za ves teden in že vnaprej se nam cedijo sline. Haleluja za lokal, ki končno pripravlja tudi kaj drugega, kot pohance, klobase, pomfri in čevape! A kaj, ko natakarji še vedno ne razumejo, da je čas okrog dvanajstih ponekod tudi čas “MALICE “(!). To naj bi pomenilo hop-cup – prinesi, odnesi, vmes se poskusi ne (!) vsaj 3x zmotiti in prinesti soka namesto Coca-Cole in že ob zadnji kavi na mizo postaviti račun, pokasirati v sekundi in BAM, folk na cesto, da se spravi spet delat! Pri Harfi traja samo postrežba vsaj 50 minut in s sprehodom tja in nazaj smo spet na istem. Ahja, pa kuhar obožuje korenček. Vsak obrok ga ima -. jaz pa – oh, samo še rdečo peso ljubim manj2, kot korenček.

10 m razdalje od našega vhoda se bohoti restavracija, ki nudi malice in kosila. Ne, tja ne zahajamo! Smo prenehali že pred kakšnimi 5 leti in tri lastnike nazaj. Tam imam namreč občutek, da vsi vztrajno čakajo na naval težkokategornih rudarjev in železarjev, saj nikakor ne zamenjajo menija in na njihov jedilnik ne postavijo niti kuhanega korenčka, da o zelenjavi na žaru ali kakšnih lažjih testeninah niti ne govorim. Vampi, golaž, z oljem cedeče se jedi so nekaj, kar nam je zadnji lastnik navdušeno poskušal prikazati, kot obrok prihodnosti, ko nam je pošiljal vabilo na kosila. Å e kavice ne gremo sprobat!

Mene še najbolj mika Separe cafe restavracija. Tam na korenček še nisem naletela. Lokal so odprli skoraj istočasno, kot Harfo in še enega3. Tri dobre restavracije za lažja kosila v razdalji 100m, pred tem pa le težko kategorne restavracije z vampi in golažem? Le kaj so mislili?!

No, da se vrnem v Separe; kosila so krasna, kuhar na srečo korenček prepušča tistim iz Harfe, morda so cene za vsakdanja obedovanja rahlo previsoke, a kljub temu je Harfa vedno korak pred Separejem. Po Harfi se nam namreč cedijo sline, vonjave Separe-ja pa žal ne pridejo do nas4.

A boljše osebje so očitno pobrali slednji. Medtem, ko v Harfi strežejo fantje, ki imajo ne le dve, ampak tri leve roke, so vse “tadesne” očitno pobrali v Separe-ju. Priznam, da sem bila sprva malce presenečena, ko me je natakar vzel za “svojo” in me že po drugem obisku tikal, a vse skupaj sem vzela za kompliment, češ da bi me zlahka dodal med študente :) , osvojil me je s tem, da je že pri drugem obisku povprašal, če mi spet prinese kratko kavo brez in kozarec vode, ko pa mi je danes na mizo postavil še krožnik naložen s češnjami in rekel, da jih mora pač razdeliti, saj jih ima preveč in bodo drugače zgnile, pa me je oborio s nogu očaral.

A konec koncev kljub čevapom pri Rasemi, golažu pri sosedu, korenčku pri Harfi in češnjam pri Separeju, jaz ostajam zvesta svoji “menaški” – posodici, ki jo prinesem od doma, kjer včasih naložim solato, drugič testenine, tretjič meso. Je poceni, parkinga mi ni potrebno iskati pa še natakarji me ne spravljajo ob živce. Ahja, pa z malice “pridem” še prej, kot v pol ure.

  1. mojim, ki itak brez malice ne more preživeti dneva [↩]
  2. da ne rečem bljuk in bljak [↩]
  3. katerega še nisem uspela spoznati [↩]
  4. le zakaj se tudi tam ne spomnijo na pošiljanje jedilnikov [↩]
Objavljeno dne

Ko Espresso postane Nespresso

Izbereš produkt, ki ga obožujejo mnogi, zamešaš malce Mac stajlinga, Mac belo spremeniš v črno, vse skupaj zaviješ še v zgodbo life style event … doživetje, pobereš nekaj dobrih idej od Sturbucksa, dodaš dober marketing s hudo posrečeno in duhovito reklamo z lepim Clooneyem, narediš stajliš kavne avtomate in še bolj stajliš vložke (bombice … karkoli so že tiste lepo zapakirane enote kavice), vse skupaj prodajaš v namenskih … seveda stajliš trgovinicah, kjer mimogrede s kavico še postrežeš v stajliš skodelicah … in dobiš Nespresso.

Vsekakor ne škodi, če si še generalni sponzor Roland Garrosa … in uspeh je zagotovljen.

No, jaz sem to stestirala v tem hotelu in videla lokale po tem mestu in rečem vam komaj čakam, da Nespresso lokalčke dobimo k nam. Drugače pa pravijo tisti, ki so avtomat kupili za v pisarno, da avtomat je kul, tudi ni pregrešno drag, ampak une bombice ….waw … bankrotiraš, če to kavo tudi zares piješ.

Nespresso, what else?!

Objavljeno dne

Evrovizija seka!

Čeprav sem stara kot zemlja1 in sem svoje čase oboževala Abbo (če vam povem čisto po pravici še danes rada prisluhnem kakšni njihovi nežni skladbi … recimo Thank you for the music), leta 1974, ko je Abba osvojila prvo mesto, Eurosonga še nisem spremljala. Najbrž zato, ker takrat pri nas takrat še nismo imeli televizorja 🙁 .

A leto 1975 in Pepel in kri ter njihov Dan ljubezni pa so zapečatili mojo ljubezen do evrovizijske popevke in od takrat dalje kot pribita sedim pred televizorjem. Z rahlimi izjemami.

Leta 2006 sem bila v Ameriki in takoj zjutraj mi je sveže novice o zmagi Lordov ves vzhičen posredoval moj naslednik v navdušenem spremljanju tega dogodka.

Nekaj let pred tem smo ravno na te datume organizirali seminarje in namesto lahkotnih popevk sem morala poslušati poslovne in motivacijske govore. Grrrrr!

Kakšnega leta 1980 ali kakšnih par let manj, pri mojih 14,15-ih letih sem na počitnikovanju pri mojem stricu in teti odkrila čisti zaklad – kasete s celotnimi posnetki starejših Eurosongov …. po mojem za kakšnih 10 let nazaj. Sestrična je tiste počitnice ostajala brez moje družbe, saj sem kasete vrtela do onemoglosti oz. vse do potrganega traku.

Moj se ob predvajanju Eme, Dore in Eurosonga mirno odpravi spat, Jako pa sem očitno “okužila” z eurovizovforijo in tako sedaj skupaj sediva in se ravnokar zgražava nad Azerbejdžanskim nastopom, stiskava pesti za Rebeko2 ter občudujeva prekrasno sceno.

Go Rebeka go!

A spodobi se, da polinkam še večje Eurosong navdušence od mene.

Val zagotovo v dobri družbi navija za svojega favorita

Ta pa je sploh občudovanja vreden po predčasnim obveščanjem o vseh možnih pikantnih podrobnostih.

  1. ajde par let manj [↩]
  2. čeprav meni komad spljoh ni všeč [↩]
Objavljeno dne

Lignano

Odkar sem objavila nekaj zapisov … pa še nekaj, pa še tole,  … aja, pa še naš tamal je zapisal tole …o mestu, ki v naših srcih zaseda prav posebno mesto, sem dobila že precej e-mailov s prošnjami naj posredujem kakšne konkretnejše informacije o Lignanu, aktivnostih, namestitvah, restavracijah, zabavi …. skratka postala sem mala ambasadorka mesta Lignana. Upam, da se župan tega mesta zaveda tega in bo kdaj v prihodnosti vsaj nazdravil v mojem imenu.

Lignano Sabbiadoro je očitno mesto, ki je preblizu našim krajem in tako našim turističnim agencijam povsem nezanimiv, saj o možnostih počitnikovanja v teh krajih, ne najdeš prav nikakršnih informacij.

Pot iz Ljubljane vse do centra Lignana traja slabi dve uri (ob upoštevanju vseh novih hitrostno zaviralnih predpisov 🙂 ) in je še do nedavnega ob turističnih konicah zaradi neprekinjene avtocestne povezave med Ljubljano in Latisano, omogočalo skorajda najhitrejši dostop do morja.

O Lignanu sem sama slišala prvič pred davnimi leti, ko se je tam odvijal nek festival italijanske popevke in takoj ob prvih izletih z lastnim avtom, pred približno 18, 20 leti, je Tomaž na moje prigovarjanje zavil iz avtoceste in naju popeljal na sprehod po tem obmorskem mestu.

V obdobju, ko še nisva imela otrok (pa tudi denarja ne prav veliko) sva Lignano obiskala bolj poredko in še to izključno zaradi obiska vodnega zabaviščnega parka Aquasplash, od trenutka, ko je na svet prijokal naš mulo pa Lignano obiskujemo več, kot redno. Zakaj? Ker je kraj mali raj za otroke in je naš Jaka vanj popolnoma zaljubljen.

Tradicijo smo začeli že v moji nosečnosti, kjer sem morala od 3. meseca naprej večino časa preležati in se mi je od štirih sten že po malem mešalo. Po posvetu z ginekologom smo se v mojem 8. mesecu nosečnosti dogovorili, da bi dopust na kakšni bližnji plaži, kjer z lahkoto priletimo v porodnišnico, bil več kot priporočljiv in padel je Lignano.

Naj za uvod preden začnem opisovati kakšne namestitve smo že preizkusili, zapišem, da Lignano leži na nekakšnem polotoku, ki se zajeda globoko v morje. Mivkasta plaža sega na kilometre daleč in Lignano deli v 3 predele: Lignano Sabbiadoro (zlata mivka) je najbolj hrupen, zabaven, poln zabaviščnih parkov, trgovin, lokalov in seveda tudi hotelov, Lignano Pineta (borov gozdiček) ima svoj manjši center s trgovinami in lokali, vendar je bolj umirjen, primernejši za tiste, ki želijo ponoči spati mirno in v tišini, ter tretji Lignano Riviera, ki naj bi bil še najbolj umirjen, vendar glede na njegovo oddaljenost od ostalega dogajanja, meni najmanj ljub.

Tale hotelček, ki nas je razvajal tako in drugače je bil naša prva namestitvena izkušnja. V času moje visoke nosečnosti je bil še tik pred popolno prenovo1 in bil glede na takratne 3 zvezdice cenovno dosegljivejši, kot danes. Po nekaj letih razno raznih poizkusov, smo letos spet preživeli nekaj dni v njem. V apartmaju, ki jih imajo v zgornjem nadstropju in moram priznati, da je božansko. Soba je carska, jacuzzi banja v kopalnici te razvaja tudi tik pred spanjem, če masažne kopeli nisi izkoristil že preko dneva na njihovi prekrasni terasi. Å epajo jim zajtrki, priznam, saj bi lahko imeli veliko boljšo ponudbo, a je glede lokacije in opremljenosti ta hotel vseeno vreden svoje cene.

Kasneje smo preizkusili camp, kjer sama prisegam na tistega v Sabbiadoru pred tistim v Rivieri. Čeprav je Sabbiadoro bolj hrupen in zagotovo bolj natrpan, ima njegova bližina centru in dogajanju, svojo prednost. V sezoni je vsak premik z avtom nespametna ideja, zato relativno velike razdalje (za počitniški kraj) mi ponavadi premagujemo s kolesi, ki jih obvezno vzamemo s seboj, sicer pa se jih da tam tudi izposoditi, nekateri hoteli pa jih imajo vključene že v svojo ponudbo. Od predela Lignano Riviera do Lignano Sabbiadoro je kar precejšnja razdalja, ki je tudi s kolesom kar izziv (sploh če imamo s sabo otroke). Camp je zelo urejen, čist in ima znotraj ograde tudi svoj bazen in nekaj ostalih “pritiklin”, če se nam ravno ne da gužvati se po mestu.

Včasih obiščemo Lignano le za en dan. Ob 9h ali celo ob 11h se z avtom zapodimo iz Ljubljane, tam na plažo do 7h zvečer, tuš, preobleka, večerja v nam najljubši restavraciji v centru Pinete – Sandrocchia, ki nudi od pizz, testenin, mesa in rib po nam povsem sprejemljivi ceni. Npr. pizze ali testenine dobite po cenah od 6 – 9€, povsem solidna porcija rib pa se suče med 10 in 12€ Å e malce zmigamo noge in izpraznimo denarnico, saj so v Lignanu tako vse trgovine in igralnice za otroke odprte v petek in svetek vse do enajstih zvečer, potem pa se navadno odpravimo domov.

Včasih pa se nam zljubi in v Lignanu ostanemo preko vikenda. Takole za nekaj dni zna v Lignanu sredi sezone biti težava najti solidno prenočišče po zmerni ceni. Hotelov in apartmajev je sicer malo morje in izven julija in avgusta sobo tudi ob vikendih dobiš brez večjih težav, četudi je ne rezerviraš vnaprej. Mi imamo našega “ata”, ki ga načeloma ne želim izdati, saj se tale usluga potem ne bo več izšla. “Ata” je starejši gospod, ki poseduje nek hotelčič – ma, bolj penzion z nekaj 10 sobami. Govori italijansko in nekaj malega nemško. Sobe nič posebnega, vendar mene vedno prevzame njegov vrt, kjer zjutraj postreže zajtrk. V miru, soncu v družbi le še nekaj drugih gostov, lahko mirno posedaš še ure v pozno dopoldne in nihče te ne ne bo podil, odnašal krožnike in očitno kazal, da je čas da se spokaš iz jedilnice.
Ata ima za nas Slovence vedno na rezervi še kakšno sobo in mislim, da je res edini v Lignanu, ki je na televiziji v sobah, našel tudi slovenski program. Ko vidi slovensko registracijo že maha, ker je itak prepričan, da so to eni od “njegovih”. Nočitev v sobi s tremi posteljami s klimo in tv-jem ter zajtrkom je bila pri njem lani na višku sezone 100€ na sobo, izven sezone pa okrog 80€.

Če gremo za več dni in nam z dopustom znese tako, da smo lahko odsotni od sobote do sobote, potem najamemo hiško ali apartma. Tega je v Lignanu res na tone. Stanovanja v 15 nadstropnih stolpnicah ali vile z 200 kvadrati, bazen pred hišo ali le prostor za avto – kar koli že imate v mislih. Stanovanja dajejo v najem agencije, ki jih je tam ogromno. Agencija ima zakupljenih nekaj kapacitet v svoji okolici, tam se zmenite za vaše želje, oni vam dajo ključ, poskrbijo za menjavo plina in kakršnekoli druge težave, razložijo kako do konkretnega stanovanja ali hiške in to je to. Tukaj smo preizkusili že nekaj različnih zadev in imamo kar nekaj izkušenj.
Apartmaji so VSI, kar smo jih preizkusili (in poskusili smo vsaj 10 različnih zadev, če ne več) znotraj zelo ubogo opremljeni. Zunaj še nekako izgleda, v notranjosti pa agencije, ki zakupijo določeno količino hišk ali stanovanj, namestijo pohištvo, ki ga očitno večinoma kupujejo na bovšjakih.

Mi apartma izbiramo raje, kot po izgledu na spletni strani ali v katalogu, glede na lokacijo. Mi se Sabbiadora ogibamo zaradi hrupnega nočnega življenja, zato najraje bivamo v senčni Pineti. Glede na to, da je v Lignanu mali milijon agencij in vsaka trži bivanje v svoji bližini, se mi obračamo direktno na agencijo, ki je na tisti lokaciji, ki nas zanima. Dobre izkušnje imam s 3 agencijami (vse so iz Pinete) Valparaiso je super, ker se nahaja takoj pri vhodu v Lignano (vodomet na rondoju), Unitasmarina je ena večjih in dobro organiziranih agencij pa tudi pri Agenciji Lignano smo že našli ugodno namestitev.

Vedno smo drugje, ker ponavadi stanovanje najemamo kakšen teden preden gremo, takrat pa je izbor dosegljivih kapacitet že precej omejen. Ponavadi grem kar na uradno stran Lignana in tam odtipkam zahteve, ki jih imam -. ponavadi je to predvsem datum in število sob ter želja, da smo locirani v Pineti …. in rezerviram.

Ufff, dolga sem že. Naslednjič sledi še nekaj obvestil o zabavi. Pred tem pa morda še 3. zadnji del mojega pametovanja o avtomobilih in njihovih voznikih.

  1. nekaj sob so že prenovili in mi smo bili ravno v teh [↩]
Objavljeno dne

Le koliko časa bo zanimivo?

Se še spomnite nakupov v Palmanovi? Jaz spadam še v tisto množico, ki je v študentskih časih z največjim navdušenjem s prevozom kakšnega prijatelja, ki mu je oče posodil avto, rada odjadrala v Palmanovo in tam na nek specifičen, meni do takrat1 povsem tuj način, izbirala, natikala in kupovala, čevlje. Sredi takrat2 meni ogroooomnega nakupovalnega centra so bile postavljeni akvariji steklene vitrine, skozi katere si lahko z vseh strani ogledoval in občudoval tam na ogled postavljene čevlje, ki pa si se jih lahko dotaknil le, če si na temu namenjene listke, ki so se valjali na zgornji strani vitrine, zapisal kodo artikla in številko čevlja, ki te zanima. Å tevilke, ki so bile na voljo, so bile urejeno zapisane pred vsakim razstavljenim modelom. Z izpolnjenim lističem si se na to postavil pred pult, kjer ti je prodajalka prinesla vse želeno ter na pult, ki se je dvigoval med njo in tabo, postavila teh nekaj škatel. Malce moteče je bilo le to, da si čevlje natikal in jih ogledoval kar pred pultom, kjer je tik za tvojo ritjo stala še kopica ljudi, ki so nestrpno čakali, da svoj listek porinejo pred prodajalkin skladiščničin nos. Seveda je sprehajanje pred boljšo polovico odpadlo in srečen si bil, če si bil dodobra razgiban in si lahko dvignil nogo do nosu ter s tem svojemu dragemu dal možnost presoje ali ti šolenčki pristojijo. Itak, da … saj je bilo vse skoraj napol zastonj3, zato smo kupili, četudi nisi bil gotov, če ti rjava res najbolj paše k novi modri obleki.

Oh, ja, kaj vse smo počeli za nove “italijanske”4 čevlje!

Center je bil tako obiskan, da so kmalu poleg njega postavili še center z opremo za dom in nekaj let kasneje še prehrambeno trgovino Interspar. Meni se je počasi dvignil nos in zadnjih pet, sedem let me za nobeno ceno nisi več spravil po nakupih v napol zasmrajeni, nametani in natrpani center Emme-zeta. OK, razen po nakupih za kakšno poročno darilo zelo oddaljenim sorodnikom.5

Nakupovalni centri so začeli rasti tudi pri nas in počasi sem zasičena tudi teh zaprtih kockastih škatel in viham nos nad vsakim novim centrom, ki ga odprejo.

Pred nekaj leti pa sem v Ameriki naletela na prav zanimiv koncept nakupovanja. Peljali so me v Outlet Village, kjer so zgradili pravo naselje trgovinic. Parkiraš na parkircu pred “vasjo”, potem pa se ure in ure sprehajaš po naselju, kjer stoji trgovina poleg trgovine. Na ulicah ni avtomobilov, celo kolesarjev ne, WC je v stavbi in zaradi lulanja ni potrebno popiti dveh kav in ene Radenske in lepo razporejen na vsakih 5 minut hoje6, kjer so kavarnice razporejene na “pravih” koncih in kjer je vse “poceni”7, saj je vse outlet.

Itak, da se mi je takrat v Ameriki strgalo in sem se k Tomažu vrnila8 s polnimi vrečami večalimanj neuporabnih cunj.

Joj, ko bi kaj takšnega imeli tudi pri nas, sem sanjala!

In, bum …. na našem popotovanju po Italiji v nekem hotelu naletimo na letak, kjer kaže na nekaj temu podobnega v Brescia-i …. ej, pravi nakupovalni outlet CENTER v Evropi!!!! Juhu, carsko!

Prvič smo vse to gledali s široko razprtimi očmi in navalili, ko svinja v koruzo, drugič smo se že rahlo zmrdovali, češ saj cene so podobne, kot pri nas na razprodajah (pa še roba je enaka), tokrat pa smo nekaj takšnega obiskali že tretjič. Taisti center smo tokrat odkrili v naši bližini, odprli so prav takšnega v Palmanovi! No, ja …. saj je super, ko se končno med nakupovanjem celo sprehajaš po svežem zraku, nad tabo pa se vije prostrano nebo, a povem vam, da me počasi že mineva veselje in ko bo tak center stal v Ljubljani, si bom spet začela oblačila šivati sama!!!

A vseeno vam priznam, da sem ga9 malce poskenirala10 in vsa navdušena tam našla trgovinico, ki me je navdušila.

Ixos je mala trgovinica z neko odštekano žensko modo, pri katere oblačilih nič ne stoji na pravem mestu 🙂 . Ni ravno najnižji cenovni razred, a tukaj je vse itak outlet … ugodno torej11. In tako, če že zaradi ničesar drugega, bom tja vsaj nekaj časa zahajala vsaj zaradi te štacunce trgovine.

  1. če prav pomislim, tudi kasneje tega nisem videla nikjer drugje [↩]
  2. ja, pač takrat so bili drugi časi [↩]
  3. ja, ja, kar verjemi, če češ [↩]
  4. kao italijanske, itak je vprašanje, kateri Indijček jih je šival [↩]
  5. ja, saj vem, grdo od mene [↩]
  6. če seveda ne štejem tri zapravljene ure v trgovinah, ki so na poti [↩]
  7. mor’š misl’t 🙂 [↩]
  8. on je ta čas raje presedel na sončku ob jezeru v dobri moški družbi [↩]
  9. Oultet center Palmanova [↩]
  10. 1 uro so mi dali, da se prešpanciram preko njega [↩]
  11. če verjameš 😉 [↩]