Kategorija: Hvalim

Objavljeno dne

Naj pišem o seksu ali vremenu?

Včeraj je bilo na LSPR-ju zelo dinamično in zanimivo. Jah, tako kot vedno. Navadno nam v 3 urah enega sklopa prava le en predavatelj, danes smo imeli tri.

Tine Kračun nam je predaval o internetu in o takem, kot novem trendu v komuniciranju. Glede na to, da preko pisanja bloga, to področje tipam že več kot leto dni in sem v primerjavi z ostalimi slušatelji najbrž precej bolj tudi v praksi spoznala cake in trike v neke vrste internetnega PR-a, me ta del ni ravno vzburil.

Naslednji predavatelj je bil pravzaprav nekakšen “skriti gost”, ki ga ob prijavi niso promovirali in ni bil na nobenem od seznamov predavateljev in je vse do svojega prihoda ostajal skrivnost. Se sprašujem zakaj 🙂 … Jah, nič, ta kontradiktorni urednik nam je medije predstavil s svoje znane ekstremne strani. Zanj po moji oceni ni sporne teme ali področja, ki ob predpostavki, da bi jo ljudje brali, ne bi bila vredna objave ali bila moralno sporna. Bistvo je, da se dogaja, da ljudje berejo. Bolj ko teče kri, bolj je zanimivo.

Vsekakor zanimiv predavatelj, a glede njegove filozofije …. hmja.

Kot tretja gostja pa nam je o medijskem pravu predavala mlada odvetnica Nina Zidar – Klemenčič, ki pa me je oborila s nogu povsem očarala. To je tista mlada dama, ki ji je uspelo ekipo Trenj pošteno presenetiti, saj je dosegla, da ji je sodišče v nekaj urah izdalo začasno prepoved predvajanja oddaje Trenja.

Å e bolj sem prepričala v to, da je o tem o kom in čem pišeš pred objavo treba temeljito razmisliti, čeprav se je težko omejevati, če le ne pišeš samo o vremenu.

Objavljeno dne

V bistvu pa ni tako slab

Moji starši so poročeni že tisoč let …. ma, ne vem … od vekomaj, kmalu bosta slavila zlato poroko, tudi starši od moje mame so bili skupaj dokler jih smrt ni ločila in vmes uspeli slaviti tudi svojo zlato poroko. To je bilo tisto slavje, ki je mojega za vekov veke odvadilo popivanja 😉 …. ja, res, bili smo v Gornji Radgoni, moji sorodniki so se malce “spravili” na ljubljansko srajco in mu težili s pijačo. Vse je bilo pod kontrolo, dokler ob polnoči steklenice vina ni odprla moja alkohola nevajena sestrična. Imela je rojstni dan in moj je z njo pogumno nazdravljal in nazdravljal in nazdravljal. V pol ure sta bila “koma”. Totalna aviona. Smešno a hkrati srhljivo. A ne bom tukaj o nočnih vajah in jutranjih vonjavah v stanovanju moje sestrične1.

Tudi ljubljanska babi in dedi, tista očetova starša, sta skupaj prebila ves čas od večne zaobljube do dedotove smrti. Ja, ja, babi mu je ostala zvesta tudi do svoje smrti in si ni nikoli našla novega žrebca 🙂

Upam, da bomo s tradicijo nadaljevali tudi v bodoče, saj ločitve, menjave partnerjev, očetov, mam, usklajevanje dopustov, metanje polen pod noge in podobne vaje, življenje vseh vpletenih, predvsem pa otrok, zelo zakomplicira.

Midva sva skupaj že tudi milijonto leto ….. ne, ne, resno sva pa skupaj od njegovega 20-ega rojstnega dne …(ja, ja, za svoj rojstni dan me je povabil na palačinke. Mene edino. No, morda še katero na kakšen rojstni dan prej, a na tistega dvajsetega sem bila povabljena le jaz. 🙂 ), torej danes mineva 24 let skupno prehojenih poti.

In da ne bo kdo dobil napačne slike o njem, moram razjasniti, da tale moj niti slučajno ni takšen! Niti takrat ne, ko sonce ravno prav sije, ko so mu hlače čisto prav in mu noge segajo prav od riti do tal.

Zdaj šaltam v drugo zgodbo. Ne mi zamerit! Moja mama je težek kaliber. Å tajerka pač! 😉 stalno nekaj brblja in napleta (pa ne jopice ampak zgodbe), vmes še kakšno zoprno sikne, moj oče pa večinoma to mirno prenaša. No, priznam, da mu sedaj v poznih bolj senilnih letih tudi pipca za kontrolo potrpljenja popušča. A nekoč je znal mirno sedeti in v trenutkih, ko je že vsa družba zavijala z očmi nad zateženostjo moje mami, je on naredil najbolj blažen obraz in izjavil: “Ampak kuha pa dob’r!”

Ta izjava je zame postala sinonim za: “Saj vem, da je baba (vstavi po želji spol ali ime) težka na kubik in zdajle bi jo najraje utopil v žlici vode, a tole je križ, ki sem si ga naložil sam!” In povem vam, da tudi moj včasih “Dob’r kuha”.

Tako, kot vsak(a), si tudi jaz želim, da bi me moj razvajal, mi nosil zajtrk v posteljo … ah, ne, bljak, kup drobtin pa neudobna drža … me ob petkih npr. vozil kam na ples, mi vsake toliko časa prinesel kakšno majhno darilce (cvet, piškot, jagode, parfum …), me kdaj presenetil s kakšno neobičajno stvarjo (ne vem, me povabil na kosilo, ko najmanj pričakujem), a moram priznati, da se tudi jaz ravno ne mečem na zobe glede takšnih zadev.

A vseeno ni z njim prav čisto nič narobe! Družina mu je na prvem mestu in za preživljanje časa z Jako in z mano, bo preskočil vse ovire. Če dolgo, res dolgo časa težim, potem počasi dojame, da mi nekaj veliko pomeni in to počasi začne tudi prakticirati. Kar nekaj časa smo rabili, da je dojel, da naš Jaka sobotna in nedeljska jutra zna preživljati sam in da je to čas, ki ga lahko drug drugemu posvetiva midva. In tako zadnjih nekaj let lahko vsa soseska ve, kdaj je pri nas slika brez zvoka. Takrat se v avto ob vikendih v jutranjih urah usede le on, jaz ostanem doma, on pa se na kavico odpelje sam. A to se ni zgodilo že dolgo, dolgo. Morda celo zato, ker veva, da sosedje vedo za najin jutranji ritual in zato, če nič drugega morava krožnike pobiti in si v obraz zmetati vse resnice tega sveta že v petek zvečer in se v soboto mirna in nasmejana odpeljati na kavico.

Največ pa mi pomeni razumevanje moje samovoljnosti. Jaz bi to, jaz bi ono, sem samostojna, ne rabim nikogar … vpisala se bom še na to šolo, počela bom še 1001 in eno stvar …. in pred kratkim sem se vpisala na tole šolo. Brez razpravljanja. To me zanima, čas imam, vredno mi je investirati, gremo! Ja, a imamo sina, ki ima 207 svojih hobijev, krožkov in obveznosti. Kdo bo odšel ponj? Moj dragi! Brez dileme, brez očitanja, no, včasih malce jamranja ….

…. a vseeno “Kuha pa dob’r”

  1. kjer so namestili tudi naju [↩]
Objavljeno dne

Lepe novice

Saj sem že pisala, da se zadnje čase malce izobražujem, kajne? Strašansko uživam v družbi pretežno mladih ljudi … jah, mislim, da sem najstarejša oz. vsaj razred “mam” je med učenci zožen na nejveč 2, ostala skupina pa je pretežno sestavljena iz 30- ali še mlajših osebkov … katere združuje veselje do pridobivanja novih znanj. LSPR – londonska šola PR-a. Kaj mi bo to? Nič, diplomo,1 bom spet vrgla v predal k vsem tistim papirjem iz tečajev italijanščine, nemščine in celo potrdilo o uspešnem enkratnem jadranju se najde vmes, nato pa počasi nanjo pozabila.

Diplome in potrdila mi ne pomenijo nič, samo izobraževanje pa mi pomeni veliko. Stalno moram nekaj brkljati in trenirati možgančke in če se ne učim novega tujega jezika, potem je treba iti vsaj na tečaj krojenja, fotografiranja ali tekmovati v direktnem marketingu. Tokrat me je tale zvlekel v vode PR-a.

Za mano je že več kot polovica predavanj in vsa od prvega do zadnjega so bila zanimiva. Danes smo obdelali odnose s kamero. S kamero, ki te neusmiljeno sicira in tvojo podobo prikaže na tem tako zanimivem mediju – televiziji.

Predavala sta nam Darja Zgonc in  Boštjan Vrhovec in ura je tekla hitro, kot še nikoli sedaj. Med predavanjem je bil stalno prisoten sproščen pogovor, kot da ne gre za predavanje, še bolj sproščena debata med odmorom pa je sprožila debato o našem razmišljanju2 o namenu televizije, da objavi le najslabše, najbolj tračarsko, najgrše, najbolj konfliktno, skratka negativno, pozitivno pa televizije ne zanima, saj je dolgočasno in ne dviguje gledanosti.

Baje3 se trend novic spet nagiba k lepemu. Ljudje smo siti (končno) grdih in konfliktnih informacij, ponovno si želimo lepih novic in televizija potrebam svojih gledalcev seveda sledi. Haleluja! Upam, da bodo kmalu vsa poročila postala ena lepa holivudska romantična komedija in bom ob gledanju poročil prav tako uživala in se raznežila prav tako močno, kot se raznežim že ob tisočem gledanju filma Čedno dekle.

In nato pridem domov, na prvem programu TV Slovenija pa ob 40 letnici prvega TV dnevnika, ki je bil predvajan v slovenskem jeziku, ponovno debata o načinu prenašanja novic in ponovno enake obljube in napoved trendov, da se nam obetajo lepše novice.

Bo pa res nekaj na tem, če o tem naklada tako nacionalka, kot komercialka 😉

  1. če mi jo uspe pridobiti [↩]
  2. ajde, priznam, zelo mojem razmišljanju [↩]
  3. to niso moje izjave [↩]
Objavljeno dne

Naslednjega Viktorja kamermanu, prosim!

A se podeljuje Viktor za posebne dosežke? Kajti, če se, potem mora naslednji iti v roke kamermanu oz. mešalcu, ki ureja Trenja!

Včeraj smo se nasmejali do solz. Walter Wolf nas je zabaval s svojimi izjavami v tolikšni meri, da sem končno spet padlanot … v Trenja tokrat. Trenja sem imela dokaj rada od začetka, nato pa mi je nevrotičen in rahlo preagresiven stil Slaka začel malce najedati potrpljenje in Trenja sem poslušala le še z levim ušesom in vogalom levega očesa1. Tako je bilo tudi včeraj, vse dokler ni besede dobil Walter Wolf. Stari je faca, ni kaj!

A še večja čast gre za moje pojme ljudem v ozadju. Trenja so zanimiva (ali obratno) tudi ali celo predvsem zaradi njih.

Po njihovi zaslugi sedaj vemo, da si gospa urednica revije Manager grize nohte. OK, ima pač stresno službo 😉 , a pred kamero si tega res ne bi smela dopustiti. Saj si tudi jaz vrtam po nosu2 pa bi se tega vsaj v studiu vzdržala.

Gospod Lucu pa je širni Sloveniji pokazal kaj si misli o gospodu Wolfu. Oh, ja, najbrž si sedaj puli še tistih nekaj las, ki jih ima. Nesreča, nesreča, če te kamera takole ujame!

Gospe in gospodje, če si vrtate po nosu, grizete nohte, delate grimase in niste najbolj strpne narave, potem vam svetujem, da naslednjič par čokolad pod pazduho pa vsakemu kamermanu po eno še pred snemanjem. Če se vam že zalomi in ne zdržite vsaj eno uro in pol brez praskanja, vrtanja in zehanja, da se ob takšnih vaših spodrsljajih kamermanu vsaj malce otopli srce in vas ne vrže levom že ob vašem prvem in morda edinem kiksu.

Konec koncev pa: it’s only business

  1. ja, ajde tako imam obrnjen laptop, kadar sem doma [↩]
  2. no, ajde, ne lih .. ampak prispodoba je super, a ne [↩]
Objavljeno dne

Ravnatelj z bonboni

Ko sem tristo hrvaških let nazaj hodila v osnovno šolo jaz, je bil ravnatelj strah in trepet šole. Prvega se itak ne spomnim, saj ga po mojem nikoli nisem niti videla. Naslednja ravnateljica osnovne šole, ki sem jo obiskovala je bila gospa z veliko načupano črno frizuro v stilu Jovanke Broz. Gospa se je z izredno mrkim obrazom vsake toliko časa1 le sprehodila po šolskih hodnikih in nam pokazala, da še vedno diha in vzdržuje red v tej popolnoma razpuščeni luknji.((po njeni strokovni presoji)) Ja, razpuščeni luknji, saj smo imeli med osmošolci zagotovo vsaj 3 kadilce in najmanj 2 pretepača in zagotovo so se vsi držali za glave in razmišljali v kakšen razvrat drvi takratna mladina.

In nekaj2 let kasneje po tej isti šoli razgraja naš mulc. Uvedejo devetletko in naš začenja s šolanjem na nek drugačen način, namesto v malo šolo gre kar v “tapravo” in jaz ga začudeno poslušam, ko mi po nekaj prvih tednih šole, razlaga o čudovitem ravnatelju, ki vsak dan prihaja v njihov razred in jim deli bonbone. Ravnatelj deli bonbone?! Kakšen ravnatelj pa je to? Lahko nekdo, ki malim mulčkom dovoli plezanje po naročju in slinjenje po njegovih hlačah, v kasnejših letih temu istemu mulcu, potegne čik iz ust in ga za ušesa odvleče v svojo pisarno?!

Ker moram itak biti povsod, kjer le imajo sedež primeren za mojo rit, sem se kaj kmalu znašla v svetu staršev pa svetu šole, pa šolskem skladu in še pri projektu Vrednote, sem tega bonbonastega ravnatelja imela priložnost srečati na 101 različnih priložnostih. Starejši gospod, mirne besede, ki ima očitno neizmerno rad otroke, je bil moj prvi vtis o ravnatelju, ki se ni pokvaril vse do danes.

Priznam pa, da sem nekoč malce grenkega priokusa le dobila ob obiskovanju vseh sestankov in neplodnem vedno znova pogrevanju istih težav o premalo denarja, ki bi omogočil vsaj osnovne pogoje za učence in morda celo za učitelje. Ni denarja in ne da se ga pridobiti! Država ne da, mesto ne da, starši pa itak ne morejo.

Å ola je bila do nedavnega skoraj povsem ista, kot je bila takrat, ko sem jo obiskovala jaz. No, ista + 30 in še nekaj let. In naj vam ob tem povem da je bila že ob mojem prvem obiskovanju stara solidnih 10 let. Garderobne omarice so nesrečno in grdo nemarno visele na stenah praznih hodnikov, zbornica ni premogla niti solidnih miz, ki ne bi ob vsakem dotiku potrgale nogavic, kuhinje ni, jedilnica je tako majhna, da mora nekaj učencev obedovati kar na hodniku, knjižnica je majhna luknja nameščena v kleti šole, telovadnica poplavlja itd. Iz leta v leto iste debate, enaki odgovori, povsem ista-nespremenjena situacija, le omarice so se po težkih pregovarjanjih končno uredile.

Ni bilo malokrat, ko sem jezna privihrala domov in jamrala nad prenežno dušo ravnatelja, ki ne zna udariti po mizi, ki prevečkrat le prosi in nikoli ne zahteva, ki prostore šole v popoldanskem času trži za kikiriki in namesto menedžiranja deli bonbone.

A do danes se je moj odnos povsem spremenil. Prepričana sem, da ni omarice, jedilnice, prelepe konferenčne sobe ali knjižnice, ki bi lahko dolgoročno vplivala na nasmehe otrok te šole! Naj bo šola še tako grda in slabo opremljena, jo lahko vedno reši dober in nasmejan učitelj!

Na tej šoli se ravnatelj razume z učitelji, spoštovanje je vidno na vsakem koraku, učenci ravnatelja pozdravljajo, kot da je njihov, odhod do njegove sobe ni hoja po “zeleni milji”, ampak lahko le rezultat trenutnega navdiha in želje po razpravi o učencem pomembni zadevi.

A žal po 23-ih letih uspešnega ravnateljevanja, svojo delovno pot s tem šolskim letom zaključuje. Bo naslednji ravnatelj še vedno delil bonbone?

  1. najbrž enkrat na leto [↩]
  2. ja, ja, samo nekaj 🙂 [↩]