Slepi, gluhi, nemi?

Nekateri so enostavno gluhi, mutavi, kakšni celo slepi pa čeprav so njihovi slušni, govorni ali vidni organi v več kot odličnem stanju … ne vem, najbrž imajo prizadet kakšen drug živec ali možganski predel, ki jim ne funkcionira dovolj dobro.

To itak že skoraj vsi, ki berete moj blog veste, da ob vikendih dokaj redno obiščem Å marno goro. Med najinim vzpenjanjem ali spustom …. predvsem spustom, ko ne dihava, kot … ja, ja 😉 se da Tomažu včasih kakšne stare damice ali kakšno malo deco ogovarjati, jaz pa v glavnem nimam talenta za takšno brezciljno nakladanje, zato pa vseeno rada glasno in jasno pozdravim. Nazaj dobim pa …. hmmm … klik z očmi, …. včasih tudi, no, ne smem lagati, včasih tudi kakšen orn’k pozdrav, a večino je bolj v stilu Guten tag i tebi ….

In tako sem enkrat sklenila za tako za test, da bom držala usta skupaj, kot da so zalepljena in čakala, da bom pozdravljena in ne odzdravljena …. in sem štela, 100 mimoidočih, res sem štela, ajde 1 manj ali več, jaz navzdol, oni navzgor in jaz zalepljena usta, na očeh pa temna očala. Pozdravov? En primerek udarnega, glasnega “Dober dan”, je prišel iz moških ust …. tam med 40 in 45 let, eni trije “mmm” od moških spet (ima to kaj za opraviti s tem, da sem ženska? 🙂 ) in dva neznatna kima z glavo. To je to! … od stotih 🙁 !

Ej, jaz se ne dam in obljubim, da bom vztrajno trenirala svoje glasilke in pozdravljala vsakega, ki prikoraka mimo …. mogoče pa kakšnemu počasi le začne delovati tisti odmrli živec za komunikacijo 😉

Srečanje Kr’nčkov

V domačem nabiralniku se pri nas ne znajde nič drugega, kot računi, milijon obvestil o stanju na bančnih računih … ki jih itak ne potrebujem, ker me o tem obveščajo vsako jutro po SMSu na moj mobilnik, pa še klik imam, pa še na bančnem avtomatu lahko vedno preverim … in pa dva milijona reklamnih obvestil. Aja pa kakšna čestitka za Božič in Novo leto pa še ta takšna na pol reklamna od kakšnega prodajalca očal ali turistične agencije.

Pred nekaj tedni pa se v našem nabiralniku znajde nekakšno povabilo. Naslov je naš, izpisano je ime Saša Gerčar, pošiljatelj pa povsem neznan …. ena gospa s priimkom, ki ga ne poznam iz Celja nas vabi na srečanje Kr’nčkov (kar sploh ne vem kaj ali kdo to je) v neko gostilno v Ljubnem ob Savinji. Tole je spet ena natega, si mislim, sigurno nam bodo potem tam pokazali krasno posodo, ki kar sama kuha, ali kreme, ki zgladijo gube tudi sedemdesetletni mami. Tole Ljubno me vseeno malce zintrigira, kajti to je bilo rojstno mesto mojega starega očeta in povprašam moje starše.

Res je, pošiljateljica vabila je sestrična mojega očeta, priletna gospa, ki je sklenila, da zbere širše in globlje sorodstvo, nas spozna med seboj in ta svet zapusti bogatejša še za nekaj poznanstev več.

Moj oče je star 70 let, gospa najbrž nekaj podobnega, tudi nekaj ostalih bratrancev in sestričen mora biti tam nekje med 70 in 80 leti … no, to je najbrž jasno, da mojega dedka in njegovih bratov in sester že davno ni več na tem svetu 🙂 …. To ni srečanje upokojencev iz različnih koncev Slovenije …. ne, ne …to naj bi bilo srečanje bratrancev, sestričen ter njihovih otrok in vnukov ter morda celo pravnukov … vseh, ki izvirajo iz rodbine ??? ne vem … moj dedek se je pisal Ermenc … očitno je bil Joža zvani Kr’nček 🙂

Moj oče je ta vikend vlekel nos po tleh ….. baje sem grda in neolikana, ker se mi trije (Tomaž, Jaka in jaz) srečanja nismo udeležili.

Prav lepa ideja in lepa gesta povabiti tudi nas …. ampak …. oprostite, kdo pa so to Kr’nčki? In kje je Ljubno? No, saj vem … celo 2x ali 3x pri svojih 5ih ali 6ih letih sem bila tam. A svoje bratrance in sestrične v šestem kolenu da bom spoznala?

Tole bi morda prišlo celo prav v kakšnih dolgočasnih avgustovskih dneh a to sploh obstaja??!, ampak oprostite, septembra ne vem kje se me glava drži, prejšnji vikend sem delala, pred tem sem bila cel teden odsotna in sina sploh nisem videla, danes spet šibam službeno v Firence in spet 2 dni ne bom videla sina, rada bi zbrala nekaj oblačil in obuval za pomoči potrebnim v poplavah pa je potrebno malce prevetriti omare, za kavo s prijatelji si komaj odtrgam čas …. sedaj pa naj se delam lepo in grem spoznavat ljudi, za katere ne vem niti da obstajajo?! In zraven naj vlečem še Tomaža in Jako?

Baje so se imeli dobro …. je rekla moja mami …. super, še kdaj se zberite, poplesujte ob harmoniki, spijte kakšno rujno vince in uživajte! Mene pa lahko mirno izpustite 😉 … ne bom užaljena.

Rusov je bilo kot Rusov

Nešteto zgodb imam iz preteklega tedna. Zanimivo, kako postane svet zanimiv, ko stopiš iz dnevne rutine in počenjaš popolnoma druge stvari, kot navadno.

Torej; Portorož, hotelski komleks Bernardin … v glavnem Grand hotel Bernardin, nekoč imenovan Emona …. sicer pa le zakaj Slovence tako veseli non-stop menjavati imena, grrr ….. še dobro, da tudi tega hotela niso poimenovali Pučnik, Janša ali kaj podobnega …. 1 teden garanja za ekipo osmih ljudi iz naše pisarne in pa še nekaj zaposlenih iz naših tujih pisarn, 1200 obiskovalcev, kup tujih jezikov, največ je bilo slišati ruskega, prekrasno vreme in uspešno izpeljan projekt.

Slovencev praktično ni bilo …. no, kakšnih 15 se jih je hitro porazgubilo med množico tujcev, tako da sem imela ves čas občutek precejšnje “izgubljenosti” … v bistvu je precej osamljen občutek, ko se ves teden okrog tebe giblje množica ljudi, ki govori rusko, romunsko, madžarsko, češko, poljsko …. ti pa z njimi kljub znanju kar nekaj tujih jezikov, ne moreš komunicirati. 🙁

Seminar, ki smo ga organizirali naj bi pokrival celotno Evropo in naj bi ga organizirali vsake dve leti. Nanj naj bi bili vabljeni le tisti ljudje, ki so v svojem poslu mrežnega marketinga že dosegli nek določen nivo. Za poznavalce lahko povem, da naj bi dosegli značko Silverja. Do sedaj smo še nekako držali tempo, letos pa naj bi bilo potencialnih obiskovalcev okrog 3000 ali morda celo 4000 in zanje bi naj nekje v Evropi našli kraj, ki nudi nekako centralizirane namestitve za toliko ljudi, dvorano in pa kakšno restavracijo, kjer bi lahko hkrati gostili vse obiskovalce (nekakšna gala večerja). 3000 ali več v Evropi? No go!

Torej smo se prilagodili: zvišali smo kriterij in na tak seminar so bili tokrat vabljeni le tisti od Golda (višja značka od Silverja) naprej, Evropo smo “razpolovili” in v letošnjem letu gostili nekakšen vzhodni blok, drugo leto pa bomo gostili zahod, kamor smo umestili tudi Slovenijo, Hrvaško, Grčijo in Turčijo. In naslednje leto je v igri ponovno Portorož, zato v septembru ponovno ne računajte name 😉

In tako bom imela priložnost primerjati neke splošne lastnosti vzhodnih in zahodnih nacij. Iz izkušenj, ki jih imam do sedaj, lahko že tokrat povzamem nekaj lastnosti, ki sem jih opazila tokrat.

Saj vem, da je posploševanje zelo napačna zadeva in da to absolutno ne velja za vsakega posameznika …. pa vendar; Rusi, ki jih je bilo več kot polovica v razmerju do vseh ostalih narodov, so izredno agresivna nacija. Tuji jeziki niso nekaj, kar bi jih zanimalo …. so pač veliki in ne potrebujejo znanja. Nisem dobila občutka, da bi stvari kradli ali želeli nepošteno pridobiti, so pa iz našega prodajnega pulta kot blisk izginjali vsi svinčniki, ki smo jih morda le za trenutek pustili na pultu. Zdi se mi, da so vedno mislili, da je vse kar jim pride na pot namenjeno prav njim in to so si brez težav tudi vzeli.

Seminar se je začel z manjšo skupino ljudi (400) in se po 3h dneh, v petek povečal na 1200. V petek smo za vse udeležnce pripravili sprejem na plaži hotela Bernardin. Koktejli, piškoti, kanapeji, živa glasba, sončni zahod …. res lepo. Vse do trenutka, ko smo vsem čakajočim odprli dostop do prigrizkov. Krdelo, vam rečem …. usuli so se na plažo, kot da bodo zamudili kaj življenjsko pomembnega, grabili kar se je dalo, nekateri pograbili cel pladenj prigrizkov in jih odnesli s seboj k svoji skupinici ljudi in imeli tam takorekoč privat piknik 🙂 V petih minutah je bilo izpraznjeno vse, kar smo pripravljali več ur.

gd-portoroz-2.JPG

gd-portoroz-1.JPG

gd-portoroz-3.JPG

Zanimiv kaos se je zgodil tudi v soboto zjutraj. Od 9h-10h zjutraj smo imeli krajši sestanek za 900 ljudi, ki naj bi se jim ob 10:30 pridružilo še preostalih 300. Ljudje so imeli namestitve po hotelih in seveda v vsakem hotelu zajtrk, zato smo računali, da bomo vse goste pogostili s kavo, sokovi, vodo in prigrizki ob prvem daljšem odmoru in ne takoj zjutraj. Ob 10h so natakarji iz hotela začeli pripravljati mize in nositi velike kanistre kave (saj si predstavljate pogostitev za 1200 ljudi, kajne 🙂 ) Postavljanje se je spremenilo v nočno moro saj so ljudje, ki so čakali na to, da se odprejo vrata, dobesedno planili na vsak avtomat in onemogočali, da se karkoli postavi v miru. Nabirali so si lončke za kavo, hodili z njimi naokrog, čeprav kave še sploh ni bilo, grabili po kozarcih …. nekateri obiskovalci, ki so bili v dvorani, so kljub temu, da je predavanje v dvorani še teklo, prihajali ven in to skozi katerakoli vrata je bilo mogoče, čeprav je bilo veliko njih namerno zaprto in nanje nalepljen list, da ni izhoda (hotel žal ni imal ključa, da bi jih zaklenili ….grrr) ….. zaposleni smo letali okrog, jih usmerjali nazaj, poskušali mahati z rokami …… natakarji so grabili kozarce, da ne bodo razgrabili vsega 🙂 mislim ….. 15 minut kaosa, ki smo ga na srečo umirili tako, da sem prosila povezovalca programa, naj pove (in to je bilo prevedeno v vse možne jezike) naj se ljudje obnašajo poslovno in situaciji primerno.

Zakaj omenjam Ruse? Ker je druga največja nacija, ki je bila tam prisotna-Romuni, njihovo pravo nasprotje. Umirjeni, skromni, prijazni in čeprav tudi oni večinoma ne razumejo tujih jezikov, so se večinoma potrudili in poskušali razbrati naš “telesni jezik”.

Ostali? Hmja, ne vem, so se razgubili v poplavi Rusov in Romunov.

Bo zanimivo vse to primerjati s Skandinavci in Nemci …. naslednje leto 12. septembra bo teh “kot Rusov” 😉

Zaprto mestno središče Ljubljane

Prepričana sem, da bi strašansko bentila, če bi bila stanovalka predela Ljubljane, ki ga je gospod Jankovič zaprl za ves promet in se razpisala na dolgo in široko o tem, kako je najprej ljudem potrebno ponuditi alternativo, nato pa ukrepati tako odločno in konkretno. Vendar ne bentim …. pravzaprav to odločitev pozdravljam, saj nisem stanovalka tega predela Ljubljane in takšne želje nikoli nisem imela in sem prepričana, da mi tudi nikoli ne bi padla na pamet.

Imela sem prijateljico, ki je sanjala o stanovanju v Stari Ljubljani in si kasneje to željo tudi uresničila. Aaaaa? Nikoli tega nisem razumela, saj meni ta občutek neke “noblese” ali kaj vem kaj naj bi bilo, če živiš na tem koncu Ljubljane, ni nikoli prav nič pomenil. Veliko več mi pomeni to, da lahko avtom parkiram tik pred svojimi durmi, znosim v stanovanje vse tetrapake in nešteto škatel muslijev, flaširane vode …ja, vem neumnost svetovna, ampak kaj čem, moj je prepričan, da bo dol padel, če bo pil vodo iz pipe, hrane za mačke, skret papirja …. mislim, le kako jim je ta občutek pripadnosti meščanski smetani 😉 pomagal pri troganju vozička v tretje nadstropje po 300 hodnikih in ovinkih, le kako ta občutek pomiri cirkus in kraval ob večernih urah, ko želiš le mir in tišino za branje kakšne dobre knjige ali ogled filma, da ne govorim o tem, kako srečna bi bila jaz, ko sredi delavnega dne ugotovim, da sem spet pozabila nekaj doma in najprej tri ure iščem parkirni prostor, ki je vsaj v krogu 1km oddaljenosti od mojega doma, nato seveda plačam parkirnino, tečem do doma, nazaj in privihram v službo ravno še v času, da se spodobno poslovim od sodelavcev, ki že odhajajo domov.

Pa že raje voham kravji drek in poslušam ptičje petje! Res pa je, da nisem “in”, ampak saj tudi šampanjca ne pijem, še manj pa tiste blazno fine pijače Spritz aperol, ki je tako lepo obarvana, da je še Jako navdušila. Å pricer z neko grenčico prav’mo temu mi z vasi 😉

In da se vrnem na osnovno tematiko; seveda sedaj vsi bentijo, ker bodo po novem namesto 1 uro, do svojega doma nosili škatle in vozičke, kar dve uri. Ampak tako to je, vedno se benti in vpije, ko nam nekdo vzame nekaj na kar smo se že navadili. Se kdo spomni potke, ki je nekaj let nazaj vodila iz tacenskega parkirišča do podnožja Å marne gore? Leta se je po tisti potki, preko nekega privatnega travnika, hodilo na Å marno goro. Pa je lastnik nekega lepega dne tja postavil ograjo. Kaj hujšega! Sedaj je pa iznenada na rekreaciji bilo potrebno narediti 50 korakov več?! 🙂 Nihče sploh ni razmišljal, da bi bilo morda temu atu, ki je leta dopuščal hordam ljudi, da hodijo po bližnjici preko njegovega zemljišča, kupiti eno veliko čokolado in mu reči “hvala”.

Where is my point? Mogoče pa se lahko Ljubljančani zahvalijo Viki Potočnik, Danici Simšič pa še komu za precej neodločno in mlačno tosmerno ukrepanje v preteklih letih.

Pa konec koncev je nekoč bila tudi Čopova prevozna in ko so jo zaprli, se mi je zdelo, da je skoraj nemogoče, da se bi vsi vozili naokrog po Wolfovi, pa so počasi zapirali tudi to …. hmja, bentili bomo nekaj časa, potem pa bo spet vse v redu, kajne?

Aja, prijateljica je počasi tudi dojela, da kravji drek vseeno ne smrdi tako močno, kot švic po enournem prenašanju polnih vreč do stanovanja.

Te različne osebnosti!

Leta nazaj sem prebrala luštno rumeno knjigico ….v glavnem si stvari zapomnim glede na barve in oblike in manj po imenih … tako, da zelo redko znam povedati naslov knjige ali filma, še manj avtorja ali režiserja ….no, razen, če sem prebrala že 5 knjig istega avtorja, kot so knjige Victorie Holt, ki sem jih požirala v letih pubertete ali pa kasneje knjige Johna Grishama, drugače pa hmja …. pri režiserjih je še huje, kakšen Villiam Hitchkock, , Quentin Tarantino ali pa Steven Spilberg še gre, ostalo pa že bolj tako tako.

V našem podjetju N-21 izdamo vsak mesec vsaj eno novo knjigo in v glavnem si jih zapomnim le po barvi ovitkov. Torej pred leti sem prebrala luštno rumeno knjigo, vendar ta mi je tako segla v srce, da zanjo celo vem, da jo je napisala Florence Littauer in se v slovenskem prevodu imenuje Osebnostni plus. Kar nekaj let je bila ena naših večjih prodajnih uspešnic.

Knjiga bi se po mojem laičnem mnenju lahko celo uporabljala, kot učbenik pri učenju osnov psihologije in prepričana sem, da bi jo velika večina učencev z veseljem prebrala od začetka do konca. Avtorica na zelo zabaven in sproščujoč način opisuje 4 osnovne tipe osebnosti: kolerik, sangvinik, melanholik in flegmatik.

Jaz v sebi združujem izredno veliko količino kolerika, potem imam kar precejšnjo dozo sangvinika, za ščepec melanholika, flegmatika pa pri meni ne najdeš, četudi ga iščeš z lupo.

Kolerik v meni želi imeti stvari narejene takoj in to le na en način – po moje. Ker je želja po končanju naloge tako močna, sem se preko nekaj spotikanj, naučila, da je stvari potrebno vnaprej planirati in tukaj se je nekako iz nuje razvil moj melanholični del. Sangvinik v meni pa stalno dopušča …ne, celo želi, da se plan stalno prilagaja in dodaja konstantno nekaj improvizacije.

Tomaž je najprej melanholik, potem kolerik …. hmmm ali pa tudi obratno?? ne, sangvinika in flegmatika pa pri njem ni mogoče najti. Torej, moj dragi prvenstveno naredi načrt in nato se tega načrta močno in trdno drži. Vsaka improvizacija je smrtno nevarna in lahko resno ogrozi uspešnost projekta. 😉

Jaka je mala mami z rahlimi primesmi očeta …ja, takrat, ko kolerično zastopa uresničitev njegove popolnoma zimprovizirane ideje 😉

In zdaj si predstavljajte naš vsakdanjik!

Da naloga ne bo pretežka vam opišem enega naših “tipičnih” dni. Tipičen dan je bil in bo vsak čas spet tak, ko je Jaka v šoli in midva v službi. Skoraj vsak teden sem poslovno v Zagrebu in recimo, da preskočimo na konec delavnika, ko se jaz počasi vračam iz Zagreba in tik pred Ljubljano kličem Jako. Dan je lep, sončen, Jaka dobre volje pove, da je v šoli pokasiral kar dve petici. Lepo in kaj bomo sedaj? Jaki babičina hrana vse manj ugaja in velikokrat je takrat, ko ga poberem sestradano lačen. Tokrat sem lačna tudi jaz in vprašam ga, kaj bi jedel, če bi izbiral on. Å pinačni rezanci s škampi v Favoli, izstreli takoj. Kličem Tomaža, začuda se s takšnim na hitro sklenjenim načrtom, strinja in je nad idejo o Favoli celo navdušen. Bom Jako pobrala jaz in potem se dobimo pri nas doma ter se vsi odpeljemo le z enim avtom.

Jaka zloži torbo v prtljažnik, že sedi v avtu, ko se ob avtu prikaže njegov sošolec v roki pa drži lopar za tenis. Jaka že moleduje, da bi na dedijevi travi malce za šalo igral tenis s sošolcem.

Improvizacija, sprememba načrta? Ni problema zame! Jako spustim iz avta in o spremembi obvestim Tomaža. Ni problema, pravi, bova ta čas midva odšla na sveže stisnjen jagodni sok v BTC.

Jaka, kolerik je seveda zelo natančen glede dogovorov in ker je rekel naj ga prideva iskat čez eno uro, sva ob dogovorjenem času midva pred babičino hišo. Jaka in njegov prijatelj rdečih lic pritečeta do naju in razlagata, da je zadeva krasna in da je trava prav pripravna za takšno pimplanje tenisa ….. babi se drži za glavo, češ treba je domov in se tudi kaj učiti …jaz pa seveda spet sangvinično zamahnem z roko in rečem Tomažu, da greva še na en sprehod ..saj je lep sončen dan. Čudno, Tomaž tudi tokrat stvar sprejme in že jo ponovno mahava proti BTC-ju (babi namreč živi tam blizu).

Tu pa se začne v Tomaževi glavi spletati njegov melanholični načrt o katerem na žalost midva z Jako ne veva ničesar. Tomaž omeni, da bi midva med najinim sprehajanjem, opravila še kaj koristnega, odšla še v trgovino in nakupila kakšen kruh in zelenjavo. OK, zame to seveda spet ni problem. Tomaž nakupi neko tunino solato in še meni ponuja naj si izberem kaj … ma, kaj naj bi, nič hvala, saj gremo jest, kajne? … to si seveda le mislim.

Nakupiva hrano in potem še enkrat po Jako, se končno tudi on poslovi od prijatelja in že se peljemo. Toda Tomaž pelje v napačno smer! On začuden pravi, da gremo domov, midva še bolj začudena, saj pričakujeva testenine v Favoli??!!!

Tomaž začne z argumenti, da to je pa sedaj prepozno in …. kr neki. Midva, da nisva vedela, da vmesno igranje tenisa, kakor koli vpliva na hrano. Tomaž privleče nov argument, da je on hrano zase pač kupil in da bi jaz morala takrat kaj omeniti. Halo?! Jaka se že dere. Jaz zraven energično argumentiram. Tomaž postaja vse bolj nervozen in udari z zadnjim adutom: “Pa ja ne bomo vsak dan jedli zunaj?!”

Uf, to pa je udarec na mojo kolerično osebnost! Jaz zjutraj pojem svoj zajtrk – doma, med službo žulim kakšno konzervo tune ali od doma prinešeno solatko ali kakšno breskev, Tomaž seveda ne zdrži ves dan brez hrane, zato odhaja ob 12h na kosilo. Ven, ja! V gostilno! Jaka poje malico v šoli, potem pa naj bi jedel kosilo pri babi, a ker mu ne paše, pogosto čaka do večera, ko mu nekaj na hitro pripravim jaz, ali pa ga tako kot smo planirali tokrat, nagradimo s kakšno od njemu ljubih restavracij.

Sploh pa: dve uri prej je bil argument glede stalnega prehranjevanja zunaj prav enako vreden, kot kasneje, le plan se je vmes malce spremenil 😉

A kako se je zadeva končala, vas zanima? Najprej zelo burno in glasno, nato pa v Favoli, kjer sta Jaka in Tomaž naročila vsak svojo porcijo, jaz pa kozarec vode … sem terala svoj kolerični princip: mi ja ne bo dec očital, da STALNO jem zunaj 😉