Kategorija: Ljudje

Objavljeno dne

Verižno pozdravljanje

Verjamem, da velikokrat blejem z ovcami in se počasi pomikam s čredo naprej, morda pa kdaj pa kdaj celo nazaj. A na momente, ko se zavem, da sem v čredi, ki gre na desno, se bom uprla z vsemi svojimi tačkami in poskušala zaviti levo.

Ne maram črede, ne maram pravil in če me ostale ovce le spustijo, jim bom ušla drugam.

Na to sem se spomnila povsem naključno, danes, ko mi je na cesti iz nasproti vozečega Audija intenzivno mahal stric, ki ga sigurno še nikoli nisem videla. Ne, ne, pred mano ni bila čreda ovac, tudi ovce nisem imela poleg sebe na sosednjem sedežu in tudi stric, ki mi je mahal, ni asociral na nobeno živalsko vrsto.

Na ovce in izstopanje iz množice enakih sem pomislila ob razmišljanju, da tip ni mahal meni, ampak lastnici precej redko videnega avta. Sicer padam na prvine, kot je moč, hitrost, velikost, design, vendar pri izbiri avta ima največjo prednost unikatnost. Jasno, da si avta, ki bi bil narejen le zame, ne morem privoščiti1, a mi zato kljub temu ni potrebno kupovati ravno srebrnega Clia.

Pred dvema letoma sem zagledala bež Mini Cooper s črno streho in se v trenutku odločila, da je to avto zame. Ni ravno tako velik, kot bi si želela, tudi potegne ne tako močno, kot bi mi leglo na dušo, morda tudi bež ni bila takrat ravno moja sanjska barva, a ker se mi je zdelo, da takšnega avta res ne vidiš pogosto, je bila kupčija hitro narejena.

Danes se še nekaj podobnih avtov potika po slovenskih cestah. Enega takšnega ima celo moja prijateljica in najbrž mi je mahal kakšen njen prijatelj, misleč, da za volanom takšnega avta res ne more sedeti nihče drug, kot ona.

Tudi naš družinski avto ni ravno Citroen Picaso. Resda je srebrne barve … grrrr … vendar smo Mojega priceperformancefreaka, le prepričali, da nekako tudi Nissan Pathfinder lahko pade v to klaso.

In tako se zadnjič z Jako voziva po naših vaških ovinkih, ko mi nasproti pripelje srebrn Nissan Pathfinder. Seveda žmirknem z lučmi, dvignem roko v pozdrav in šoferju v nasproti vozečem vozilu podarim širok nasmeh. Opa, tam sploh ni bil Moj! Naš mali me gleda začuden, jaz pa rečem, sem pač nekomu drugemu pomahala v pozdrav. Saj prijaznost nikomur ne škodi, kajne?

Včeraj se peljemo po dolenjski avtocesti proti Ljubljani, tik pred tunelom prehitimo dostavni Fiat, v katerem se vozi naša včerajšnja družba, moj vključi vse štiri usmernike, dvigne roko in nato pritisne na gas. In glej ga zlomka na naš pozdrav z dolgimi lučmi je odzdravil prekrasen črn kabrio, ki je vozil po prehitevalnem pasu vzporedno s Fiatom. Å e več, tip nas prehiti in pred nami dvigne roko v pozdrav. Aaaa???

Najbrž je bil pozdrav namenjen onemu iz srebrnega Pathfinderja, ki sem ga zadnjič pozdravljala jaz in morda je stric, ki je danes pozdravil mene v kakšnem odnosu z mojo prijateljico, ki pa morda pozna fletnega tipa iz kabria? Jah, saj je vseeno kdo pozna koga, je pa vseeno lepo, če ti kdo sredi ceste namesto srednjega prsta požmirka v pozdrav ali pomaha v slovo. Četudi pomotoma.

  1. še 😉 [↩]
Objavljeno dne

Le kaj imam jaz z ministrom za promet?

Janši bi bilo treba priporočiti naj resno razmisli o možnosti, da me vzame za svetovalko pri izbiri ministrov.

Politika me pravzaprav ne zanima, mislim, da so vsi isti1, saj do vrha pridejo vsi več ali manj po enaki poti. Rdeči, beli, zeleni, na koncu so vsi obdelani z istimi kemičnimi sredstvi in produkt je več ali manj predvidljiv.

Na blogu o politiki ne pišem veliko. Če že, potem sem tipično sarkastična (tako o moji tipičnosti pravi moj sin) in se z rahlim pridihom humorja obesim na kakšno javno osebo, ki naj bi bila po mojem mnenju odgovorna za stvari, ki so prebile moj plafon strpnosti.

Prejšnje leto sem nekaj dni bentila in obremenjevala svojo bližnjo okolico s komentarji na temo našega prometnega ministrstva. Cestne oznake, kazni, celoten odnos policistov do prebivalcev so tako ali tako stvari, ki me stalno jezijo, ko pa sem lani pred tunelom Glovec zmedeno zapeljala na napačni pas in ko sem nekaj dni za tem brala o prometni nesreči, ki je na tem istem koncu terjala nekaj življenj, sem svoj gnev in razmišljanje končno besno (pardon, sarkastično) vrgla tudi na ta blog.

Nekaj dni zatem je minister za promet odstopil.

In letos, ko ponovno ves julij in avgust ždim v Ljubljani, ko me zdeluje vročina in ko se dan za dnem spet vozarim po južni obvoznici, se zgodba ponavlja. Spet označbe na cestah, ki zmedejo tudi takšne, ki se vsakodnevno vozimo po isti poti in ponovno že nekaj dni okolico morim s svojimi komentarji in pametovanjem na temo naših politikov. Ne pomaga menjati le ministrov, če v Darsu sedijo isti, če količke po cestah postavlja isti Mujo, ki ga vodi isti Janez, kot leto poprej. “Vse je treba zamenjati!” sem vpila nekaj tednov nazaj. O tunelu, šentviškem tunelu pa se mi niti ni pisalo, saj je stvar tako očitna in v nebo vpijoča, da bi bilo res kičasto še karkoli dodajati tudi z moje strani. Pa sem raje pisala le o tem delčku mojih zadnjih samogovorov.

Na koncu tega prispevka se mi je pred samo objavo zapisala povezava na lanskoletni zapis in komentar, da upam da v nekaj dneh po tem zapisu ne bo odrezan spet kakšen minister, a sem ga vraževerno2 izbrisala.

In danes se mi kolca. Minister za promet je baje ponudil svoj odstop. Japajade ponudil. Ponudil mu ga je Janez, on ga je pa kupil … no, moral kupiti.

In sedaj se res sprašujem kaj tiči za vsem tem. Imam čarovniško moč, sem jasnovidna pa tega še niti ne vem, ali pa nekdo v vladi skrbno in redno prebira moj blog? 🙂

  1. kakršni koli že so to [↩]
  2. čeprav v te čirečare prav nič ne verjamem [↩]
Objavljeno dne

Fovšija slovenska

Zadnjič poslušam na radiu anketo o zadovoljstvu državljanov z delom naših poslancev in se mi skoraj zaleti od šoka nad neumnim vprašanjem. Å e dobro, da niso najeli agencije za tržne raziskave! A res kdo misli, da se med slovenčki najde kdo, ki misli, da naši poslanci delajo trdo in temeljito?! Če pa že in če ni to slučajno najnovejša ljubica kakšnega od visoko letečih vladnih osebkov, potem se tega definitivno ne upa izustiti, saj bi ga okolica poslala najmanj na otok gobavcev.

Torej ljudje na ulici so itak izjavljali pričakovane stavke, kot je “Sam velke gnarje služjo, delajo pa itak nč…”, seveda pa ni bilo junaka, ki bi morda razmislil in povedal kaj konkretnejšega in s prstom pokazal na konkretno nalogo in ob tem razložil, kako bi sam zadevo opravil mnogo bolje, zraven pa seveda samozavestno pripomnil, da bi sam za narodov blagor žrtvoval svoj prosti čas in za svoje delo sploh ne želel plačila.

Ne, ne, nihče niti v ožjem, ne širšem sorodstvu se ne giblje niti v približni bližini kakšnega od poslancev. Tudi mene to delo ne zanima, ne se bat. In če prav razmislim, tudi jaz ne morem reči, da bi lahko kategorično zagovarjala katero koli od letos opravljenih in širši javnosti znanih zadev, ki so bile peljane s strani teh vrlih gospodov, a vendar me moti, da množica pljuva kar tako povprek, ker jim gre v nos denar, ki ga služi nekdo drug. Če ima nekdo visoko plačo (sicer lahko itak v nedogled debatiramo kaj je visoko) potem njegovo delo itak nikoli ni dovolj dobro opravljeno, a ne?!

Objavljeno dne

We pray for U!

… je stavek, ki ga izjavljajo naši Američani ob vsakem težkem življenskem trenutku.

Ok, saj sem hodila k verouku, celo poročila sem se cerkveno, a vseeno ljudem okrog sebe ne izjavljam, da molim zanje. Molim?! Pa ja ne! Å e k maši ne hodimo. Jako smo sicer krstili in prav nič me ne bi motilo, če bi želel hoditi k verouku, a silila ga k temu ne bom in tudi sama ne mislim hoditi k maši.

Zakaj ne? Ok, to kar se počne v Vatikanu in podobne smrdljive zgodbe, ki se dogajajo v cerkvi, kot ustanovi, me vsekakor ne motivirajo, a sama vera, poučevanje religije, prenašanje nekih vrednot na otrok, me vsekakor ne moti. Preprosto obiskovanje verouka našemu Jaki zagotovo ne bi škodilo. A kaj, ko naša katališka cerkev očitno nima interesa pridobiti mladih v svoje vrste.

Tipičen Američan je izredno veren. Prav neverjetno, kako molitev, vero in boga vpletajo v prav vsako posvetno dejanje …. celo na bankovcu omenjajo boga.

To, da so lastniki našega podjetja zelo verni, sem vedela, sklepala sem tudi, da so verni tudi vsi člani uprave naše matične firme v Atlanti, a ker vere niso nikoli vpletali v posel, sem na to malce pozabila. Naš tokratni obisk je bil precej neposlovne narave, z šefi in njihovimi družinami smo se družili na povsem osebnem in prijateljskem nivoju in tako smo vikend preživeli na njihovem vikendu ob jezeru.

Vikend sicer oni imenujejo leseno kajžo s 5 kopalnicami, 4 spalnicami in tremi nadstropji, ki ji pripada tudi zunanji jacuzzi, privez ob obali z gliserjem, nekaj vodnimi smučmi, jetski-jem … ali kakor koli že imenujemo tisti motor na vodi, dva kanuja in še neko napihljivo stvar, ki poskakuje po vodi, če jo z gliserjem vlečeš po vodi. No, ena je v lasti našega lastnika, ki je bil v tem času ravno na Floridi in nam je odstopil ključe za bivanje v njej, druga sosednja pa v lasti generalnega direktorja naše firme in njegovega svaka, ki pa je finančni direktor celega “cirkusa” širom celega sveta.

Celo sobotno dopoldne smo se kopali, uganjali norčije v vodi ob času kosila pa nas je vseh …1,2,3 … skoraj 20 (3 ameriške družine s po 3 otroki ter mi trije) lačnih prihrumelo v dnevne prostore. Po “ameriško” so po pultih razprostrli pladnje za enkratno uporabo z očitno naročeno hrano (čeprav ta ni bila slaba), nam v roke potisnili plastičen pribor in plastične krožnike ter si začeli nalagati hrano. Priznam, bila sem lačna, zato sem kaj hitro v svoje paradižničke zapičila vilico in jo že nosila k ustom, ko me prekine glas žene našega direktorja, ki opozarja naj se primemo za roke. Aaaaa? Saj ne morem jesti, če se gremo ringa-raja!

No, ajde, naj jim bo … odložila sem krožnik podala svojo desno in levo roko in ko smo se vsi držali v krogu, je nekdo začel moliti. Aaaaa?!

Takšne molitve so se potem dogajale ob vsakem obroku pa najsi smo bili v fensišmensi restavraciji, pizzerii ali za domačo mizo. Prvič sem pogledovala izpod oči in si mislila bogpomagaj, potem pa me je stvar počasi začela navduševati. Molitev ni niti slučajno podobna tistemu, kar ponekod po vasi še izvajajo kakšni stari ati in mame … niti pod razno nihče ne začne v tri krasne drdrati enezdravemarije in očenaša …. ne, tukaj se gre za trenutek, ko je zbrana vsa družina, ko se družina umiri, ko se zamislijo nad tem, kako lepo je živeti in kaj je tisto, kar jih te ta dan razveselilo ali obdarilo. Molijo tudi otroci in priznam, da sem šokirano opazovala devetletnika, ki mu je bila dana beseda za molitev ob nedeljskem kosilu. Z lepimi in jasnimi besedami se je zahvalil za našo prisotnost in možnost, da smo se spoznali in postali prijatelji. Waw!

Ej, od sedaj naprej ne bom več zavijala z očmi, ko mi nekdo iz Amerike reče, da bodo molili zame … sedaj mi je jasno kaj to pomeni.

Objavljeno dne

Rusi

Se vidi, da je čas počitnic …. vsi potujejo in vsi pišejo o državah ter njihovih prebivalcih. Najprej berem Volka in njegovo hrvaško izkušnjo, nato pa Val in njeno rusko … sama sem pisala o Američanih in če bi najbrž še malce brskala, bi našla še kakšen komentar o Francozih, Italijanih, Å pancih itd.

Ker delam v mednarodni firmi, ki ima pisarne v približno 30 državah sveta in ker se vsaj enkrat letno nekateri managerji srečujemo na poslovnih sestankih, imam tudi sama svoje vtise o določenih nacijah, čeprav marsikatero od držav še nikoli nisem obiskala in ne poznam več kot enega, dveh ali največ treh predstavnikov.

Val me je seveda spodbudila, da tuidi sama začnem razmišljati o svojih vtisih o Rusih.

V Rusiji sem bila le enkrat in še to pred žblj leti … če vam povem, boste takoj ugotovili, da jih nimam več 23 🙂 … torej v Rusiji, ne, naj se popravim, v ZSSR sem bila pri svojih dvanajstih letih. S turistično agencijo smo v 8 dneh obiskali Kijev, Leningrad in Moskvo. Sam izlet predstavlja zame nepopisno lepe spomine. Prvi let z letalom, prvo potovanje z agencijo in turističnim vodičem, prvič brez strašev (tja sem šla s teto in sestrično), ohinsplohbajno pa kamorkoli bi že šli. Drugače pa se Rusije spominjam kot izredno revne dežele, kjer so ljudje stali v neskončno dolgih vrstah le za to, da bi kupili en kozarec vloženega slivovega kompota, ki so ga ravno pripeljali s kamionom, plačevali ogromne denarje za najlonke, Vegeto in se tepli za kavbojke. Ves čas smo pili kefir, kajti paradižnikovega soka nisem prebavljala, za Coca-Colo pa takrat v Rusiji še slišali niso.

Od kolegov slišim, da je današnja Rusija nekaj povsem drugega. Nekaj let nazaj … 3 ali 4… je naš ameriški šef odpiral podjetje v Rusiji. Iskal je prostor in zaposlene v Moskvi. Iskal in iskal …. več kot pol leta je letal v Moskvo, imel razgovore z ljudmi in se vedno vračal z vedno daljšim nosom. Rekel je, da je iskanje ustreznih kadrov v Rusiji mission impossible. Sam ima izkušnje s postavljanjem podjetij v več kot 15 različnih državah sveta in če mu je po pol letni muki iskanja celo v Sloveniji uspelo najti tak dragulj, kot sem jaz, potem ni vrag, da ne bi znal česa dobrega izbrskati tudi v Rusiji. Pa vendar!?

Razlagal je, da Slovenija in Rusija nista primerljivi. V Sloveniji se ljudje ranga manager-ji sicer cenijo, postavljajo tudi precej močne (beri-nemogoče) pogoje (nekateri svoj Mercedes in kučico u cvijeću 🙂 ), vendar pa vsaj v osnovi vsi govorijo angleško in svojih “kvalitet” ne gradijo le na znanju osnovnega komuniciranja s tujim podjetjem. V Rusiji je drugače. Če znaš angleško, se ponujaš tujim podjetjem, ki jih je tam, kot peska, in vsa željno pričakujejo velike posle na velikem trgu in so za nekaj pravih ljudi, ki so že samo sposobni komunicirati v njihovem jeziku, pripravljeni plačati nesorazmerno visoke zneske. Zakon ponudbe in povpraševanja pač.

Ker naše podjetje ne potrebuje hensišmensi pisarne na najbolj mondeni moskovski ulici, so začeli gledati tudi po drugih ruskih mestih. Naleteli so na Samaro1 tam našli nekaj ustreznih ljudi, lokacijo za pisarno in zadeva teče več kot odlično.

In NAÅ I Rusi? Ravno takšni, kot jih opisuje Val. Izredno sposobni, energični, dobrovoljni. Našo pisarno v Rusiji vodi energična Rusinja Olga, ki ima po moji oceni dobrih 35 let. Govori v izpiljeni angleščini in vsakič, ko odpre usta s svojo kratko, jasno in malce inovativno izjavo, impresionira vse ostale. Obvladuje zahtevne ruske stranke in ekipo več kot 20ih zaposlenih.

Vsakič, ko se srečamo predstavniki različnih držav, Olga na vsako srečanje pritovori še darila za vsakega od prisotnih. Tovorila je že vse mogoče neumnosti … v količini 30 in več … od nekakšnih velikonočnih jajc (veliko noč praznujejo enkrat jeseni … se mi zdi), do nekakšnih ruskih čokolad, rožic …. vsega možnega kiča, ki ga potem itak ruknemo v najbolj zatemnjen kot pisarne. Psst, ne ji povedat!

Tudi njene zaposlene kolegice in kolegi so povsem enaki … zabavni, družabni … morda za naš okus malce preveč agresivni, pa vendar.

O tako zvani “ruski” modi ni pri njih ne duha ne sluha. Tako Rusinje, kot Ukrajinke so ene bolj modno urejenih članov naše mednarodne ekipe. Morda bi le pri pričeskah morali malce bolj slediti modnim trendom 🙂 in svoje frizerje pošiljati na urjenja v zahodno evropska velemesta.

Rusi, kot množica? Ooooohhh! Neobvladljivo!

  1. ja, tudi mesto s tem imenom obstaja [↩]