Kategorija: Ljudje

Objavljeno dne

Pa vendar so tudi drugačni

Zadnjič sem se razburjala nad dekletom, ki nekako služi mestu Ljubljani …. no, je služila … no, ni ravno služila, Ljubljana je služila njej, tokrat pa bi utež na tehtnici preložila na drugo stran.

Jaka obožuje potovanja. Na potovanjih ima najraje mesta. Mesta s svojim utripom, stavbami, ljudmi, trgovinami, lokali … včasih uživa le v tem, da sedimo v parku, kavarni ali se le sprehodimo po mestnih ulicah. New York je zagtovo nekje tik pod vrhom njegovih najpriljubljenejših, tudi London, Paris ali Barcelona …. a mislim, da se nisem močno zmotila, če zapišem, da pri njem Ljubljana premaga vse.

Ta vikend, bolj natančno to soboto, smo tako, kot že neštetokrat, spet jedli solato Signore s piščancem, majhno piščančjo tortiljo ter testeninsko solato s tuno …. jasno pri Romeu, ki je naš omiljeni lokal v centru mesta. Med potjo do Zvezde, kjer smo si privoščili še kavico pa sva midva z Jakom ponovno morala zaviti v našo Mestno hišo.

Vsakič znova me zamori (ne čisto zares … a vseeno mi počasi že leze iz ušes) s tem, da si ogledujeva maketo vizije arhitekturnega razvoja Ljubljane do leta 2025. Tokrat sva takoj v predverju naletela tudi na maketo našega bodočega štadiona (česar, kljub najinim dokaj pogostim obiskom, vse do sedaj še nisva opazila) in ga prav podrobno opazovala z vseh možnih strani.

K nama je počasi pristopal paznik in jaz sem že pričakovala tipično slovensko “gostoljubje in prijaznost”, s katero me ponavadi uslužbenci 5 minut pred uro poskušajo zbrcati ven, a gospod me je prijazno ogovoril in mi ponudil stenski koledar … resda za leto 2008, kar pomeni ionakočemobaciti …. s slikami stavb, ki jih je ustvaril Plečnik. Ker je opazil, da naju zanima arhitektura, je rekel.

Sem brez besed. Prijaznost, ki je pri nas nisem vajena! Jankovič resda nima srečne roke pri prodajalkah, a zato njegove pisarne čuvajo nadvse prijazni gospodje. Se vam je odvalil kamen od srca, kajne, ko ste končno dobili potrdilo, da Slovenci le nismo tako zadrgnjeno zoprna bitja? Žal bomo za takšnim dokazom še malce hrepeneli, kajti prijazni gospod je po naglasu sodeč izviral iz ene od naših bivših bratskih republik. 🙂

Lej, lej …. očitno sva si z Jako v sorodu. Ta članek sem v grobem zapisala že takoj po našem sprehodu, vendar mi je zmanjkalo časa za ureditev vseh linkov in še zadnji pregled in popravke. Danes ga želim objaviti, grem na Jakovo stran in zagledam tekst, ki pravi, da me je moj sin prehitel in zapisal nekaj povsem podobnega.

Objavljeno dne

Hilly Billyji

Baje se kmetavzarju po ameriško reče Hill Billy, ampak meni je spevneje, če še na prvo besedo dodam y.

Po Ameriki potujemo od kraja do kraja, prečkamo države in se ustavljamo kjerkoli že, medtem pa srečujemo razne ljudi.

Vsem je enako, da so izredno, ampak res izredno, izredno prijazni. Od ustavljanja avtomobilov in dajanja absolutne prednosti peščem, do potrpežljivosti, ko totalno zabluziš in stojiš ko hovdre pred semaforjem in nimaš pojma, da lahko na desno zavijaš kljub rdečemu semaforju, do dajanja komplimentov kar tako za lep dober dan, za nudenje pomoči, ko samo z levim očesom trzneš in pokažeš, da ti morda ni vse jasno … in še in še ….

Skupna jim je tudi močna vera v boga. Molitev pred obrokom v javni restavraciji ni prav nič neverjetnega in preden planejo po hrani, sklenejo še roke v obroč okoli omizja ter se zahvalijo bogu za srečne trenutke. Tudi zelo mladi ljudje. In nihče ne trzne niti z očesom, ko to počne osmerica ljudi pri sosednji mizi.

Danes je predvečer pred velikim nacionalnim praznikom – 4. julijem. Patriotizem je prisoten povsod. Ljudje hodijo naokrog oblečeni v barve Amerike, kupujejo zastavice, jih vesijo na okna in na veliko proslavljajo … karkoli že …(( čeprav se mi zdi, da je to dan, ko so pregnali in pobili ogromno Indijancev))

A med mestnimi ljudmi in meščani obstaja nekaj bistvenih in že na prvi pogled vidnih razlik. V mestih so ljudje večinoma vitki in urejeni, na vasi pa deeeeeebeeeeeeli in velikokrat zanemarjeni. Po Washingtonu in Atlanti pa nekateri v kratkih hlačkah in oprijetih majicah tekajo po parkih in skrbijo za svoje fit telo, drugi pa v prekrasnih črnih poslovnih oblekah, kar med potjo pijejo Starbucks kavo, ali pa morda tipkajo po svojem lepem novem prenosnem Macu.

V Tennesseeju smo se v počitniškem kraju Pigeon Forge kar namučili z iskanjem kakšnega teniškega igrišča. Na koncu smo obupali, kajti k našemu avtu, kjer smo se na parkirnem prostoru mučili na navigacijskem sistemu ugotavljati katero od imen športnih objektov bi kljub imenom, ki ne obetajo teniškega igrišča, morda na svojem dvorišču le skrivalo kaj tenisu podobnega, je pristopil domačin. Gospod se je sladko nasmejal in nam povedal, da v te kraje prihajajo le zelo debeli gospodje in gospe, ki zagotovo ne zmorejo več, kot zamah s palico za mini golf in nekaj korakov od parkirnega prostora do restavracije s hitro prehrano. Skratka Hilly-Billyji!

Hilly-Billyjem je na deželi prirejeno vse. Tam je na kupe restavracij s hitro prehrano, trgovin z oblačili v XXXXX (resno!) L številkah, igrišč za mini golf, vozičkov kamor svojo zadnjo plat namestijo debeluhi, ki ne zmorejo niti sprehoda po trgovini in se zato po njej kar vozijo v nekakšnih napol invalidskih vozičkih. Tenis igrišča se nahajajo le za zaprtimi klubskimi vrati kakšnih redkih bogatašev, ki so si morda zgradili hiško na deželi. Tam ni niti trgovin z lepšimi oblačili v manjših številkah ….. in ne boste verjeli, celo knjigarn, ki sem jih tako nestrpno iskala, na deželi ni. Očitno se tam celo od branja utrudijo.

Moj prvi nadrejeni1 šef se je rodil v Teksasu. Sedaj s svojo družino živi v bogatejšem naselju na obrobju Atlante. Torej meščan, bi lahko rekli. Izredno prijeten človek je, mojih let in z njim se razumem kot s kakšnim prijateljem iz šolskih dni. A moram povedati, da mu je dežela očitno pustila svoj pečat, saj bi mu težko pripisali dober okus za oblačenje.

Drugi dan našega obiska v Atlanti smo Tomaž, Jaka in jaz odšli k njemu na dom. Žena je odpotovala k svoji mami v Avstrijo, on pa je ta čas izkoriščal za prenovo kuhinje. Obožuje sestavljanje, zato tega ni prepustil strokovnjakom, ampak se je sestavljanja in popravljanja lotil povsem sam. Po tleh so bili razstavljeni deli kuhinjskih elementov, vse skupaj pa prekrito z rjuhami. Tisti večer nas je vabil na večerjo v bližnjo restavracijo, kamor naj bi odšli z njegovima hčerama, ki naj bi jih spotoma pobrali pri prijateljih. Na sebi je imel neke razvlečene safari hlače do kolen, zgoraj pa oblečeno še bolj razvlečeno polo majico v sprani rjavi barvi z logotipom našega podjetja. Moj dragi Tomaž mu prijazno pove, da se mu zaradi nas res ni potrebno preoblačiti. Auč, napaka, kajti naš dragi Adam se je ŽE preoblekel.

Bogve kakšen je bil pred tem. 😉

  1. po hierarhični lestvici navzgor [↩]
Objavljeno dne

Svakova pohvala

Vsi mi prav preradi kdaj pa kdaj1 kaj pokritiziramo. Pohvala nam ne leti tako zlahka z jezika. Tudi jaz nisem prav nič drugačna. Tipična Slovenka, ki se raje ugrizne za jezik, kot da bi urejeni gospe, ki stoji poleg mene v hudo dobrih čevljih, izrekla kompliment in ji s tem polepšala dan.

Američani se obnašajo popolnoma drugače. Morda že malce prepovršno, saj hvalijo vse povprek. Skorajda se mi še ni zgodilo, da ne bi prodajalka v trgovini tako mimogrede ob blokiranju nabranih zadevic pohvalila še moje barve las, očal ali pa preprosto fenomenalne izbire knjig, ki sem jih naložila na njen pult.

Eto, jutri si gremo ponovno polnit ego baterije. Itak, saj bo to moj dopust, poleg tega bom tam ugotovila, da se s kilami obremenjujem po nepotrebnem, saj sem sanjsko vitka in fit :), poleg tega pa bom dobila zagotovo toliko komplimentov, da bom vsa zadovoljna in samozavestna hodila po svetu še vsaj nekaj mesecev.

A te teme sem se lotila, ker sem pred nekaj dnevi dobila tako hud kompliment, da ga bodo težko presegli tudi najšarmantnejši ameriški prodajalci parfumov in knjig.

Svakinja, posluh, našpiči ušesa!

Namreč pred nekaj dnevi …no, morda so od takrat minili že tedni … sem na moji stalni jutranji lokaciji za uravnavanje kofeina v moji krvi, naletela na svojega moža v družbi njegovega brata. Čeprav sta imela strogo moške pogovore, se je moja ženska malenkost nemarno vrinila med njiju in začela pogovor peljati v rahlo ženske vode. Dopust in podobne stvari so mi šle po glavi in takrat je moj dragi svak priznal, da sem k njegovi zelo pametni odločitvi, da svojo družino končno popelje na spodobne počitnice, pripomogla tudi prav jaz.

Ob nedavnem razpravljanju o željah njegove žene, sem baje nezavedno pokazala “thepogled”, ki je jasno izražal sočustvovanje s svakinjo in je govoril: “Draga moja, nehaj sanjati ….. tale tvoj prihaja pač iz Gorenjskega konca2 in s tvojimi željami pač spet ne bo nič!” Le kaj lahko prepriča bolj, kot iskren pogled izkušene svakinje!?

In Človek se je zamislil in vplačal počitnice …. no, pardon: dovolil vplačati za počitnice 😉

A kje je tukaj kompliment? Kaj ne uvidite?! Če samo moj pogled povzroči tako velike spremembe, kaj bi šele naredila konkretna beseda?! Svakinja, obljubim, da ga bom še kdaj uporabila!

Ampak ne, najslajše šele pride!

Takoj zatem se je svak še bolj raznežil (najbrž pod vplivom razmišljanja o prihajajočih počitnicah) in izrekel hudo lepe besede o tem, kako sva obe njuni ženski izredno dobri ženi in prijateljici. Ja, ja, prisežem! In moj je zraven vneto kimal! In ne, pred sabo sta imela le izpraznjeni šalici kave, res, prisežem!

No, sedaj pa čisto zares: pohvala je bila namenjena temu, da sva v težkem obdobju, ko sta se spopadala s težavo ob bolezni očeta, nesebično pomagali kot se le da. Itak, saj je njun oče tudi del naše družine. A pohvala vseeno godi. Zelo.

  1. ali pa kar non-stop [↩]
  2. ja, tudi iz Dolenjskega, ampak ta konec pri tem nima nič opraviti [↩]
Objavljeno dne

Dedi Dore, počivaj v miru

Po nekajmesečnem boju z boleznijo in ležanju po bolnišničnih sobah ter res kratkem obdobju v njegovi postelji v domu za ostarele, nas je včeraj zapustil naš dragi dedi Dore.

V ponedeljek ob 15:00, ga bomo pospremili izpred novega dela vežic na ljubljanskih Žalah ter ga položili k njegovi Justi.

Dedi Dore RIP!

Objavljeno dne

Hvala se pod mizo vala

Danes sedim v svojem običajnem kafiču, na svojem običajnem mestu in pijem svojo običajno pijačo, v naročju pa blok, kamor si zapisujem ideje, razmišljanja. Tja prihajam v službenem času po dozo miru. Res, naj se sliši še tako neverjetno, v lokal pridem po mir!

Lokal ni nič posebnega po opremi …. prej pajzl, kot karkoli drugega, nahaja se v prvem nadstropju že tako ne blazno obiskanega centra, povrh tega je to slaščičarna, kjer alkohola ne točijo v potokih1, ker je znotraj stavbe in nima vrta, odpadejo tudi vsi kadilci, poleg tega pa je lastnica očitno ena varčnejših2 in tako v tem lokalu ne predvajajo glasbe. Nobene. Že od nekdaj. Jah, to je eden od lokalov, ki mu je že po tanizki tarifi bilo težko plačevati SAZASU, zato sedaj očitno nima nobenih težav pri uvedbi SAZAS-ovih novih tarif.

Ker prihajam po “mir” in eno3 dozo kofeina, si izberem vedno mesto, kjer za majhno mizico na enem na steno pritrjenem sedišču, sedim jaz, na drugi strani mizice pa je mesto le še za enega in skorajda ni potreben napis DRUŽBA NEZAŽELENA.

Danes je bilo v lokalu še posebej mirno in tiho. Vse mize prazne, gostov nikjer, le jaz sem v tišini pisarila po svojem bloku in srebala svoj kufe svojo kavo. V tem trenutku se od nekje pojavi stara gospa …. gleda levo in desno ter se mi približuje. Naravnost k meni! V lokalu, kjer je popolnoma praznih še vsaj 7 miz in najmanj 20 sedišč, se ostarela dama usede za “mojo” mizo. ????!!

Nič jasno. OK, lahko ima milijon razlogov: boji se samote, rabi družbo, ravno tam je najbolj ugodna klima, to je “njeno” mesto, jaz ji izgledam strašansko simpatično, noge jo bolijo in se je morala na hitro usesti ….. ampak … halo!! Olika!! Mogoče kakšen: “Oprostite, ali lahko prisedem?”

Å iroko odprtih oči sem strmela vanjo in jo po prvem šoku le vprašala: ” A ravno tukaj vam je najbolj všeč?” Sem vsaj upala, da je gospa slabovidna in me morda ni opazila. A ona: “Ja. Je kaj narobe?”

Nič, nič, le vljudnost vam je padla iz košare!

Odkar sem na blogu pisala o Lignanu, sem dobila že nekaj vprašanj izven “etra”. Ne vem sicer zakaj ne vprašajo kar na blogu …. ampak OK …. so pač sramežljivi. Pišejo mi ljudje, ki o tem kraju nimajo informacij in jih zanima možnost namestitve, na katero agencijo naj se obrnejo, koliko tam stvari stanejo in še tristo petinpetdeset drugih stvari. In jaz, ki sem sentimentalno vezana na ta kraj, pišem dolge maile in odgovarjam vsakemu posebej. Vsi do zadnjega so se mi lepo zahvalili, le pri zadnji sem dobila občutek, kot da je to v opisu mojih del in nalog …. !!??? Če že pišem na blogu o tem in če mi že mesto Lignano plačuje mastno provizijo od tega?! Kaj pa kakšen hvala na koncu??? Res ste prijazni????? Nikoli pozabila???? Vam bom pisala kartico iz Lignana???? Resda je bilo že vprašanju pripisano ‘za vaš odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem’ … ampak še en hvala za nazaj bi bil pa že odveč? 😉

Ste že kdaj spustili dali prednost šoferju z nesrečnim obrazom, ki leta in leta stoji na neprednostni cesti in vse tako kaže, da bo tam še naslednjih 15 let? Jaz to počnem stalno. Če le nisem preveč zamišljena in kdaj pa kdaj koga ne opazim (tole sem napisala za vse tiste, ki mi včasih trobijo (!) ali celo kažejo srednji prst, kadar mirno vozim po svoji prednostni cesti, se ne vržem ravno na glavo in stopam po bremzi zavori, da bi njihovo velecenjenost v kakšnem najnovejšem dirkalniku vljudnostno izpustila predse(!)). Od tistih, ki sta jih mama in ata lepo vzgojila dobim v povračilo dvig roke, vklop 4 žmigavcev smernih kazalcev ali celo nasmeh in kimanje z glavo. Obstajajo pa cepci takšni, ki mislijo, da je tudi to v opisu mojih del in nalog in ne mrdnejo niti z očesom. Najbrž si mislijo: “No, skrajni čas že, koza stara!”

Jah, tudi v službo sem že vzela takšne …. ne le vzela, še vedno jih imam tukaj. Lastniki so mi že pred leti omogočili, da vsako leto napolnim malho daril4, ki jih zaposebnezaslugenaroda lahko delim med zaposlenimi. Trije večji projekti tekom leta in tri možnosti za ‘deljenje daril’. Nisem lastnik in stvar itak ne gre iz mojega žepa in to vsak od naših ve. A vseeno to je nekaj o čemer v pogodbi o delu nič ne piše, ekstra, dodatek, smetana o kateri ob sprejemu službe nihče ni nič vedel, lahko bi jih ne razdelila oz. dala več tistemu, ki je tega vesel ali se za ‘darilo’ vsaj zahvali. Nekateri so takšnih ‘daril’ že vajeni, a se vendar vsakič znova zahvalijo … nič spektakularnega …enostaven hvala5, drugi pa tega ne naredijo nikoli. Ali pa mogoče pišejo samemu lastniku? Pajade!

Morda pa si mislijo podobno, kot šoferji, ki jim je težko dvigniti roko v zahvalo …. ali pa jih mama in ata enostavno nikoli nista vprašala: “A hvala se pod mizo vala?”?

  1. bolj pod pultom stalnim strankam postrežejo s kakšnim pivom [↩]
  2. da ne bom rekla škrtih [↩]
  3. ajde …. priznam, včasih dve [↩]
  4. gnarčka valjda [↩]
  5. kot pomežik z lučjo pri šoferjih [↩]